Franja

antesīgnānus -ī, m (ante in sīgnum)

1. voj. „pred zastavami se boreči“, prvoborec, nav. v pl. antesignani; tako so se najbrž imenovali sprva le hastati (ker so pri napadu stopili „ante signa“), ko pa so uvedli razpostavitev vojske po manipulih, so bili antesignani pač hastati in principes (ker so se bojevali pred legijskim orlom, ki je bil pri triarijih): Varr., pugna exorta est... non illa ordinata per principes, hastatos et triarios, nec ut pro signis antesignanus (kolekt.), post signa alia pugnaret acies L. Pri Cezarju prvoborci = pri vsaki legiji izbrana četa kakih 300 mož, ki so bili lahko oboroženi (expediti) in zato vselej pripravljeni za prvi spopad in zanj tudi uporabljani; med njihove naloge je spadalo tudi naglo zasedanje pomembnih krajev: Ci., L., Cu, unius legionis antesignanos occupare eum tumulum iubet C.

2. pren. v sg. prvoborec: fueras in acie antesignanus Ci. (o Antoniju); o razbojniškem poglavarju: Ap.

antēstor -ārī -ātus sum (ali iz an [= ἀνά] in tēstor ali nam. antetēstor) za pričo poklicati. Proti obdolžencu, ki v tretje ni prišel k sodni obravnavi, se je postopalo kontumacijsko; vendar je imel tožnik pravico povleči ga naravnost k pretorju, a je moral prej dobiti koga za pričo, da je bil svojega nasprotnika redno pozval pred sodnika. Tožnik je nagovoril naprošeno pričo z besedami: „licet (te) antestari?“ Če je naprošenec privolil, je pomolil svoje uho, ki ga je tožnik trikrat pocuknil, da bi priči stvar bolj živo zabičal, rekoč: „memento, quod tu mihi in illa causa testis eris“ ali samo „memento“: Pl., H., Plin., Tab. XII ap. Porph. (s star. imp. antestamino); v pass. pomenu: Aelius ap. Prisc. Pren.: te, Magne, antestaretur Ci.

antevertō, st.lat. antevortō, -ere -vertī -versum (-vortī -vorsum)

1. iti (priti) pred kom, predhajati, prehite(va)ti; abs.: neque a sole longius... discedit (stella Mercurii), tum antevertens, tum subsequens Ci., vidit necesse esse Miloni proficisci Lanuvium..., itaque antevertit Ci.; z dat.: miror, ubi ego huic antevorterim Ter.; pren.: maerores mi antevortunt gaudiis Pl. presega(jo), se sili(jo) pred...

2. pren.
a) (v delovanju) koga ali kaj prehite(va)ti, presegati; abs.: id ipsum cum tecum agere conarer, Fannius antevertit Ci.; z acc.: supplicium voluntaria morte Cod. I.
b) prednost da(ja)ti: Caesar omnibus consiliis antevertendum existimavit, ut Narbonem proficisceretur C. Cezar je imel pred vsemi drugimi načrti za potrebno,... — Dep. soobl. antevortor -vortī: rebus aliis antevortar, quae mandas mihi, Mnesilochum ut requiram Pl. vnemar puščam vse drugo, ker hočem izvršiti tvoje povelje, namreč poiskati Mnezihola.

anticipō -āre -āvī -ātum (ante in capere; prim. occupō)

1. naprej (predčasno) vzeti (jemati), preusvojiti (preusvajati) si: quod ita sit informatum anticipatumque mentibus nostris Ci. ker si naš um tako predstavlja in ima to prirojeno idejo, a. rei molestiam Ci. ep. vnaprej biti v skrbeh zaradi..., per compendia montis anticipata via est O. se je prej prehodila, se je skrajšala, a. ludos Suet. igre predčasno obhajati, mortem Suet. prej se usmrtiti.

2. prehite(va)ti; abs.: Varr. ap. Non., Lucr., Plin.; pren. z acc. = prekositi (prekašati), preseči (presegati): acumen Lucumonis Aus.

Antigonus -ī, m (Ἀντίγονος) Antigon,

1. vojskovodja Aleksandra Vel., oče Demetrija Poliorketa, namestnik v Veliki Frigiji; po Aleksandrovi smrti se je bojeval z diadohi in padel pri Ipsu l. 301. Njegov vzdevek je Κύκλωψ, ker je izgubil eno oko: Ci., N., Iust.

2. Ant. Gonatās (γονατᾶς = z železno ploščo na kolenih) Antigon Gonat, sin Demetrija Poliorketa, izvrsten vojskovodja, umrl l. 240: Iust.

3. Ant. Dōsōn (Δώσων = ki vedno samo obljublja) Antigon Dozont, vnuk Demetrija Poliorketa, se je poročil l. 230 s Hrizeido, vdovo mak. kralja Demetrija II., padel l. 221 v boju z Ilirci: L., Iust.

4. Antigon Kimljan (Cymae), gr. pisec del o poljedelstvu: Varr., Col.

5. poslanec kralja Deotara: Ci.

6. neki rim. osvobojenec: Ci. ep.

7. neki slikar: Plin.

Antimachus -ī, m (Ἀντίμαχος „Protiborec“) Antimah,

1. pesnik iz Klara pri Kolofonu, Platonov sodobnik, zložil ep Thebais in elegije, pesnjene ljubici Lidi (Lydē): Ci., O., Cat., Q.

2. samogovoreče ime nekega borečega se Kentavra: O.

3. Egiptov sin, usmrtila ga je nevesta Ideja: Hyg.

4. neki kipar: Plin.

Antiochus -ī, m (Ἀντίοχος) Antioh,

1. ime (13) sirskih kraljev:
a) Antiochus I. Σωτήρ, sin Selevka Nikatorja, se je poročil s svojo taščo Stratoniko in padel l. 261 v boju z Galci: Iust.
b) Ant. II. Θεός, l. 247 ga je umorila njegova zavržena žena Laodika: Val. Max.
c) Ant. III. Magnus (Veliki), Hanibalov zaščitnik, znan po svojih vojnah z Rimljani, l. 190 poražen pri Magneziji: Ci., N., S., L.
č) Ant. IV. Epiphanes (Ἐπιφανής Presvetli), talec v Rimu, pozneje se je bojeval kot sirski kralj v Egiptu, a se je moral umakniti iz te dežele, ker mu je rim. poslanec Popilij Lena grozil z vojno; padel je v Perziji l. 163: Ci., L. idr.
d) Ant. X. Εὐσεβής (Pius): Iust.
e) njegov sin Ant. XIII. Asiaticus (Azijski) je prišel s svojimi brati l. 73 v Rim, da bi potrdil svojo pravico do sirskega kraljevskega prestola; ob tej priliki je obiskal tudi Sicilijo. Ker je senat priznal njegovo zahtevo za osnovano, ga je Lukul l. 68 postavil za sirskega kralja, a leto pozneje ga je Pompej zopet odstavil: Ci., Iust.

2. ime več komagenskih kraljev: Ci. ep., T., Suet.

3. Antioh Askalonec, Filonov (Philo) učenec, zadnji filozof akademijske šole, učitelj Varonu, Ciceronu idr. v Atenah: Ci. — Od tod adj.

1. Antiochēnsis -e Antiohov = kralja Antioha III.: pecunia Val. Max. od Antioha (III.) prejet.

2. Antiochīnus 3 Antiohov =
a) kralja Antioha III.: pecunia Gell. od Antioha (III.) prejet.
b) filozofa Antioha: partes Ci. ep.

3. Antiochīus (Antiochēus) 3 (Ἀντιόχειος) Antiohov = filozofa Antioha; subst. Antiochīa (Antiochēa) -ōrum, n Antiohova (= filozofa Antioha) učna pravila: Ci.; Antiochīī -ōrum, m antiohovci, Antiohovi pristaši (= filozofa Antioha): Ci.

antīquus in star. (klas. zelo redko) antīcus 3, adv. antīquē (ante)

I. krajevno:

1. prednji: in anticam partem Ci., antica templi pars Varr., quae ante nos sunt, antica, et quae post nos sunt postica dicuntur P. F.

2. pren.
a) mat. numerus antiquus (= numerus perfectus) glavno (osnovno, popolno) število: Vitr.
b) v komp. in superl. pomembnejši, najpomembnejši, imenitnejši, najimenitnejši: antiquior in senatu sententiae dicendae locus Ci. prednost, id antiquius consuli fuit L. temu je dal konzul prednost, Claudii genti... nihil antiquius... patrum maiestate fuit L., antiquiorem sibi fuisse laudem et gloriam quam regnum et possessiones suas Ci., in armorum ratione antiquior cavendi quam ictum inferendi cura est Q., nec habui quidquam antiquius quam ut... Ci. ep., nihil ei fuisset antiquius quam z inf.: Ci., neque antiquius quidquam habuit quam z inf.: Vell., nihil antiquius duxit (habuit) quam z inf.: Suet.; navalis apparatus ei semper antiquissima cura fuit Ci., (causam) antiquissimam se habiturum dixit Ci., longe antiquissimum ratus sacra publica... facere L. je imel za svojo prvo dolžnost.

II. časovno:

1. prejšnji (ki ga zdaj ni več), nekdanji (naspr. novus): concordia Pl., duritia Ter., munitiones C., Diana... in suis antiquis sedibus reponitur Ci., provincia in antiquum statum restitui non potest Ci., antiquam in patriam se contulerat L., templum coniugis antiqui V., dives antiquo censu H., immemor antiqui vulneris O., antiquae hiemes O., a. carcer Lucan., antiquior dies Ci. ep. prejšnji (starejši) datum, causa antiquior memoriā tuā Ci. iz dobe, ki je zunaj tvojega spomina, ki je ti ne pomniš, Scipio Africanus antiquior Gell. prejšnji = starejši.

2. star, prastar, starodaven, starinski, staroveški, dolgoleten (naspr. recens): hospes Pl., Ter., amicus O., Iuppiter Stator, antiquissimus custos huius urbis Ci. najstarejši, prvi, antiquissimi fidelissimi socii Ci., formam tum vertitur oris antiquum in Buten V. v dolgoletnega služabnika Buta, deus (božanski kip) antiquo opere factus Ci., urbs antiqua Ci., V., antiqua templa deûm H., fanum antiquissimum Iunonis Ci., signa pulcherrima et antiquissima Ci., antiquissimum tempus C., antiquissima scripta H., nimis antique dicere H. prestarinsko. Od tod subst.
a) antīquī -ōrum, m starodavniki, starodavni pisatelji, filozofi, državniki, zdravniki idr. (naspr. recentiores): plus apud me antiquorum auctoritas valet Ci., rancidum aprum antiqui laudabant H., traditum ab antiquis morem servare H.
b) antīqua -ōrum, n staro, stare stvari, stari zgledi, dogodki, zgledi, dogodki iz starodavnosti, davnina, starodavnost: quid ego antiqua repetam? L., verum tamen antiqua neglegemus Ci., studiose antiqua persequi Ci., nam illa nimis antiqua praetereo Ci. dogodke iz davnih časov, quid antiqua perscrutor Sen. ph., vetera tantum et antiqua mirari T.; star in častitljiv, star in svet: terra, Troia, orae Curetum V., pro deo vates antiquus (anticus) colitur L., anticum consortium Gell.

3. star = stare korenine, starega kova, poštenja, pošten, pravičen: antiquae artes tuae Pl., cives antiqua virtute et fide Ter., antiqui moris T., antiquis esse moribus Pl., vestigia antiqui officii Ci., homines antiqui, qui ex sua natura ceteros fingunt Ci., clientelam auferre a certissimis antiquissimisque patronis Ci., antiqui impetus (vzkipi) T., simplicius atque antiquius permutatione mercium uti T. po starejši navadi. Subst. antīquum -ī, n stara navada, stara miselnost: ex antiquo fricari Pl. po starem, po stari navadi, antiquum obtinere Kom.

antīsagōgē -ēs, f (gr. ἀντεισαγωγή) protinavedba, govorna podoba, če se kaki trditvi postavi nasproti druga: M.

antithesis -is, f (ἀντίϑεσις) antiteza, slovnična podoba, če se uporabi kaka črka nam. druge (npr. olli nam. illi): slovničarji.

Antōnius 3 Antonij(ev), ime rim. patricijskega in plebejskega rodu. Iz plebejskega so poseb. znani:

1. M. Antonius s priimkom Orator Mark Antonij Govornik, roj. l. 144, ded triumvira Marka Antonija, konz. l. 99, najslavnejši rim. govornik pred Ciceronom, Sulov pristaš, na Cinovo povelje so ga usmrtili besneči marijevci l. 88: Ci. idr.

2. njegov sin M. Ant. Creticus Mark Antonij Kretski; kot propretor l. 74 poslan na Sredozemsko morje proti pomorskim roparjem, napadel je Kreto in tam po mnogih izgubah umrl., od tod njegov vzdevek Creticus: Ci., S., T., Vell.

3. njegov brat C. (po drugih L.) Ant. Hybrida Gaj (Lucij) Antonij Hibrida, drugi sin Marka Antonija Govornika, hud grabežljivec, Sulov pristaš, pozneje skrivni udeleženec Katilinove zarote in zato sprva odločen nasprotnik Cicerona, potem l. 63 z njim konz. Že l. 70 je bil zaradi roparstva izključen iz senata, a kmalu zopet sprejet vanj; l. 59 obsojen kot udeleženec Katilinove zarote in zaradi izsiljevanja, čeprav ga je Cicero vneto zagovarjal: Ci., S., Val. Max.

4. M. Ant. (Triumvir), najstarejši sin Marka Antonija Kretskega, po svoji materi Juliji v bližnjem sorodstvu s Cezarjem, roj. l. 83, hud nasprotnik Cicerona (prim. Ciceronove orationes Philippicae proti njemu), vnet pristaš Cezarja, po čigar smrti je sklenil (l. 43) triumvirat z Oktavijanom in Lepidom; pozneje se je sprl z Oktavijanom, ki ga je premagal v bitki pri Akciju l. 31, potem pa se je Antonij v Aleksandriji sam usmrtil: Ci., C. idr.

5. njegovi otroci:
a) M. Ant. Antyllus Mark Antonij Antil, njegov in Fulvijin sin, ki mu je bilo po očetovi smrti namenjeno vladarstvo v Egiptu, a ga je dal Oktavijan usmrtiti: Suet.; njegov mlajši brat Iullus Ant. Jul Antonij, ki ga je mačeha Oktavija skrbno vzgojila, v cesarski rodbini zelo priljubljen sorodnik, ki ga je Avgust po očetovi smrti večkrat odlikoval, l. 2 pa hotel usmrtiti, ker se je baje na nedopusten način družil z njegovo hčerjo Julijo; baje je Jul prehitel prisilno usmrtitev s prostovoljno. Spesnil je ep Diomedejo v 12 spevih: H. (ki mu je posvetil 12. odo IV. knjige), T. idr.
b) Antōnia maior Antonija starejša, žena Lucija Domicija Ahenobarba, babica ces. Nerona: Suet., in Antōnia minor Antonija mlajša, žena Druza, brata ces. Tiberija, mati Germanika, ces. Klavdija in Livije: Plin., T. (ki napačno trdi, da je bila žena L. Domicija Ahenobarba), Suet.

6. L. Ant. Lucij Antonij, mlajši brat triumvira Antonija, se je bojeval l. 40 v peruzijski vojni proti Oktavijanu in Agripi: Ci.

7. Antōnia Antonija, hči ces. Klavdija, usmrčena na Neronovo povelje: T., Suet. — Drugi, ne temu rodu pripadajoči Antonii so:

1. Ant. Musa Antonij Muza, gr. zdravnik, ustanovitelj mrzlega zdravilišča v Rimu: H., Suet.

2. Ant. Primus Antonij Prim, Vespazijanov pristaš: Mart., T.

3. C. Ant. Saturnīnus Gaj Antonij Saturnin, se je vzdignil proti Domicijanu, upravitelju Gornje Germanije; ko ga je Norban Maksim premagal, ga je dal Domicijan usmrtiti: Mart., Suet. — Od tod

1. adj. Antōnius 3 Antonijev = triumvira Antonija: leges Lentulus in Ci. ep.; Antōniānus 3 Antonijev, in to
a) = triumvira Antonija: latrocinium Ci., partes Vell., Sen. ph.; subst. Antōniānī -ōrum, m antonijevci, Antonijevi pristaši: Lepidus in Ci. ep.; Antōniānae -ārum, f (sc. orationes = Philippicae) (Ciceronovi) govori proti Antoniju: Gell.
b) = govornika Antonija: dicendi ratio Ci.

2. subst. Antōniaster -trī, m antoniaster, zaničlj. = prevelik posnemovalec govornika Antonija: Ci. ap. Q. et ap. Prisc.

Aornos -ī, m f (ἄορνος ki je brez ptic)

1. masc. (gr. ime za lat. Avernus; gl. to geslo) Aoren, Avernsko jezero: lacum Grai dixerunt nomine Aornon V.

2. fem. Aoren, epirsko mesto, ki se ga ptice izogibajo zaradi njegovega zadušnega izhlapevanja: locus Aornos et pestifera avibus exhalatio Plin.

aper -prī, m

1. divji prašič, merjasec, neresec, veper: Varr., Plin. idr., a. Erymanthius Ci., Lucanus, Marsus, Umber H., Laurens V., O., fulmen habent acres in aduncis dentibus (v čekanih) apri O.; kot rim. velikašem priljubljena jed: Sen. ph., Iuv., pūtet aper rhombusque recens H.; preg.: uno in saltu duos apros capere Pl. = dve muhi na en mah ubiti, liquidis immittere fontibus aprum V. nepremišljeno ravnati. Merjaščeva glava kot bojno znamenje rim. legij: Plin. — Aper kot priimek: M. Aper Mark Aper, Galec, zaščitnik in retor v Rimu v Vespazijanovem času, Tacitov učitelj, udeležuje se razgovora v Tacitovem dialogu de oratoribus: T.

2. pren. veper, nam neznana, vepru podobna riba (prim. apriculus): Plin.

Opomba: Aper kot masc. tudi o divji svinji: Varr., Val. Max., Petr., aper insiduosus Ph.

apertūra -ae, f (aperīre)

1. odprtje, odpiranje, otvoritev: Ulp. (Dig.), Cod. I., aperturas habere in exteriores partes Vitr. odpirati se navzven (o vratih).

2. met. odprtina, vrzel, luknja: Vitr., Veg., Vulg.

apex -icis, m

1. konica, ost, koničast konec, vrh, rt, kopa: flamma apicem per aëra duxit O. plamen se je koničasto dvignil v zrak, levis apex (sc. flammae) visus fundere lumen V. koničast plamen, huius (lauri) apes summum... obsedere apicem V., montis ap. O., Sil., ap. Peliacus O., Siculus (= Aetna) Lucan., gratus Iulo sublimis apex (sc. montis Albani) Iuv., obelisci Plin., eiusque (sc. falcis) velut apex pronus imminens mucro vocatur Col.; pren. vrhunec, najvišja stopnja: tenere summum apicem perfectionis Arn., dignitatum apices maximi Amm.

2. met.
a) konica šlema, vrh šlema, poseb. kovinska cev, v kateri tiči konjski rep: apicem summum (galeae) hasta tulit V.; odt. pren. čelada, šlem: ardet apex capiti V.
b) grebenast izrastek na ptičjih glavah: Plin.
c) na vrhu bele svečeniške kape (albus galērus) pripeta, z volno ovita oljkina šiba: Serv., P. F.; od tod pren. koničasta kapa, stožčast klobuk, in to: α) iz krzna žrtvovanega jagnjeta sešita, z oljkino šibo okrašena stožčasta svečeniška kapa: lanigeri apices V., ap. Dialis (Jupitrovega svečenika) Val. Max., cui libet apicem Dialem imponamus L. = naredimo za Jupitrovega svečenika, apex, qui est sacerdotum insigne, dictus est ab eo, quod comprehendere vinculo antiqui apere dicebant P. F. β) = tiara azijskih vladarjev: ab aquila Tarquinio apicem impositum Ci., regum apices H. krone, naglavja, diademi, apicis nobilitatus auctoritate Amm.; met. kraljevska oblast: apicem Fortuna sustulit H.; pren. okras, čast: apex est autem senectutis auctoritas Ci.
č) gram. α) znamenje dolžine nad samoglasniki (npr. á, šele pri poznejših slovničarjih ā): Q. in pozni slovničarji; pren.: nullum apicem quaestionis praetermittere Arn. niti pičice vprašanja ne preskočiti, disputare de apicibus iuris Ulp. (Dig.) o pravnih malenkostih. β) apices litterarum Gell. potegi črk; met. (v pozni ces. dobi) pisanje, spis, pismo: apicum oblator Sid., poseb. apices sacri Sid. ali apices Augusti Cod. Th., Cod. I. cesarski dopisi, lectores divinorum apicum Cod. Th.

aphaeresis -is, f (gr. ἀφαίρεσις) odvzem, slovnična podoba, ko se začetku besede odvzame (odbije) kaka črka ali zlog (npr. lauda nam. alauda): slovničarji.

apocha -ae, f (gr. ἀποχή) upnikova pobotnica o prejetem plačilu: Ulp. (Dig.); naspr. antapocha -ae, f (ἀνταποχή) protipobotnica = dolžnikovo potrdilo prejete pobotnice o plačanih letnih obrestih; tega potrdila se je posluževal upnik v dokaz, da terjatev za glavnico ni zastarela: Cod. I.

apocopa -ae, f: Prisc., in apocopē -ēs, f: Prob. idr. slovničarji (gr. ἀποκοπή) odpah, slovnična podoba, če se odpahne koncu besede kaka črka ali zlog (npr. bonu' nam. bonus, do' nam. domum).