Franja

Ganymēdēs -is, redko -ī, acc. -em in -ēn, m (Γανυμήδης) Ganimed, sin trojanskega kralja Troja (Trōs), mladenič, ki ga je Jupiter zaradi njegove lepote dal odnesti na Olimp, kjer ga je postavil za svojega točaja: CI., O.; metaf. ozvezdje Ganimed = ozvezdje Vodnar, Vodolij: CI., HYG. – Od tod adj. Ganymēdēus 3 Ganimedov, ganimedski: comae MART., chorus MART. lepi sužnji (strežniki), fabulae LACT. – Kot nom. propr. Ganymēdēus -ī, m Ganimedej, Egipčan, Cezarjev nasprotnik: AUCT. B. ALX.

Gellius 3 Gélij(ev), ime rim. (prvotno samnitskega) rodu, izmed katerega so najbolj znani:

1. Gellius Statius Gelij Stacij, samnitski vojskovodja l. 306: L.

2. Gell. Egnatius Gel. Egnacij, samnitski vojskovodja l. 295 pri Sentinu: L.

3. L. Gell. Publicola Lucij Gel. Publikola, konz. l. 72, Verov nasprotnik, se je bojeval zoper Sirakužane, zoper Spartaka in pod Pompejem zoper morske roparje. Bil je tudi govornik in pravnik: CI., FL.

4. istoimenski sin prejšnjega, konz. l. 36, je bil najprej Brutov, nato Antonijev pristaš; na njegovi strani se je udeležil bitke pri Akciju: VAL. MAX.

5. Gell. Publicola, Klodijev privrženec: CI.

6. Aulus Gellius Avel Gelij, slovničar v 2. stol. po Kr., pisatelj nam ohranjenega dela „Noctes Atticae“ (v 20 knjigah).

Gelō(n) -ōnis, m Gélon (Γέλων)

1. Dinomendov sin, poveljnik konjenice pod sicilskim tiranom Hipokratom, po čigar smrti (l. 491) je sam prevzel vlado, sprva v imenu njegovih sinov, pozneje v svojem. Ko so Kartažani pod Hamilkarjem z veliko silo napadli Sicilijo, jih je pri Himeri premagal na kopnem in na morju: L.

2. najstarejši sin Hierona II. (mlajšega), sirakužanskega kralja: L., PLIN., IUST.

gīgnō -ere, genuī, genitum (reduplicirana obl. star. glag. genō -ere, prim. gr. γενέτωρ = lat. genitor, gr. γίγνομαι rodim se, nastajam, postajam, γένος = lat. genus rod, gr. γένεσις rojstvo, rod, nastanek, γόνος rojstvo, pokolenje, γνωτός brat, lat. gēns, genius, genitālis, genuīnus, in-genuus, Gnaeus, beni-gnus, mali-gnus, nāscor [iz *gnāscor], nātus, nātiō, nātūra, naevus, idr.)

1. roditi, zaroditi, zaploditi, ustvariti: Romule, qualem te patriae custodem di genuerunt ENN., sextus hic (Hercules) ex Alcmena quem Iuppiter genuit CI., nec Hecubam causam interitus fuisse Troianis, quod Alexandrum genuerit CI., pisces ova, cum genuerunt (so znesle), relinquunt CI., Aeneam Anchisae Venus genuit V., Maiā genitus (= Mercurius) V. Majin sin, dis genite et geniture deos V., genitus Amphione O. Amfionov sin, genitus de sanguine nostro, genitus de semine Iovis O., me pater ex alia (z drugo) genuit O., vaccam e terra genitam O., qui te genuere O. roditelji, starši, me subditum et pellice genitum appellant L., (M. Antonius) perdundae pecuniae genitus S. FR., vir demerendis hominibus genitus VELL., adulescentis in omnium virtutum exempla geniti VELL., omne potens animal leti genitumque nocere LUCAN., quaecumque animal pariunt, in capita gignunt PLIN.; o posinovljencu: Caesar tantum genuit virum (= Octavianum) O.; abs.: ut in gignendo ... perfacile appareat CI., hae, quae gignunt CELS.; pren.: ad maiora enim quaedam nos natura genuit CI., deus animum ex sua mente et divinitate genuit CI. je ustvaril, (Athenae) cum genuere virum talicum corde repertum LUCR.

2. (o stvareh) dajati sadove (plodove), roditi, obroditi: tellus florem de caespite gignit O., India eos (ferullos) gignit PLIN. daje; v pass.: quae in terris gignantur CI. ali Corycium nemus, ubi crocum gignitur CU. = raste; od tod subst. pt. pr. med. gīgnentia -ium, n rojevajoče naravne moči, organska telesa, rastlinstvo, rastlinje: AP., LACT. loca ... nuda gignentium S. brez rastlinstva.

3. metaf. roditi = ustvariti, narediti, povzročiti, vzbuditi, storiti, delati: haec ipsa virtus amicitiam gignit CI., qui ... genuit in hac urbe dicendi copiam CI., gignis nobis novas praeceptiones CORN., ludus enim genuit trepidum certamen et iram H., alium sitim gignit PLIN. povzroča žejo, užeja, mel gignit insaniam PLIN., probationes, ... quas (orator) ... quodam modo gigneret Q.; v pass. roditi se = nastati, postati, izhajati, prihajati, izvirati: Plato eas (sc. ἰδέας) gigni negat CI., intellegamus naturā gigni sensum diligendi CI., perturbationes omnes gignuntur ex ea (intemperantia) CI., cum ipse sui generis initium ... ab se gigni ... vellet CI., ex hac maxima libertate tyrannis gignitur CI., de gignenda sapientia GELL.

Glaucus -ī, m (Γλαῦκος) Glávk,

1. Sizifov sin, ki so ga raztrgali njegovi lastni konji: V.

2. pravnuk prejšnjega, Hipolohov sin, vodja likijskih čet, ki je prišel na pomoč Trojancem, Diomedov prijatelj: H.

3. ribič v Antendonu, ki je zaužil neko zel in zamaknjen skočil v morje, kjer sta ga Ocean in Tetija spremenila v morskega boga; odtlej je kot Nerejev ljubljenec vedeževal z Nereidami: O., STAT., Glauci chorus (= Nereides) V., Glaucum saltare VELL. Glavka pantomimsko prikazovati.

Grātidius 3 Gratídij(ev), ime rimskega rodu iz Arpina; poseb. znana sta:

1. M. Gratidius Mark Gratidij, dober govornik; padel je v bitki zoper kilikijske gusarje l. 103: CI.

2. M. Gratidius, legat Kvinta Cicerona v Aziji 61–59: CI. – Od tod adj. Grātidiānus 3 iz Gratidijevega rodu, Gratidijan, npr. M. (C.) Marius Gratidianus Mark (Gaj) Marij Gratidiján, sin pod št. 1. omenjenega M. Gratidija, pretor l. 84 in 82: CI.

Grātius (Grattius) 3 Grácij(ev), (Grátij(ev)), ime rim. rodu. Poseb. znana sta:

1. Gr., tožnik pesnika Arhije: CI. (z voc. Gratti).

2. Gr. Faliscus Gr. Falisk (= Falerijan), Ovidijev sodobnik, napisal je poučno pesnitev o lovu (liber cynegeticōn): O. (z obl. Grātius). – Od tod adj. Grātiānus 3 Gracijev: vasa ex argento ... Gratiana PLIN. Kot subst. (nom. propr.) Grātiānus -ī, m Graciján: Tarius Gratianus, praetura functus, T. Tarij Gr. (l. 16 consul suffectus). Gratianus se je imenoval tudi sin in sovladar cesarja Valentinijana I.

Gryllus -ī, m (Γρύλλος) Gril,

1. gr. nom. propr., poseb. Ksenofontov sin, ki je padel v bitki pri Mantineji; njemu v spomin je Aristotel objavil spis Γρύλλος, od tod: Aristoteles in Gryllo Q.

2. rim. nom. propr.: balnea Grylli, Grylli tenebrae MART.

Gulussa -ae, m Gulúsa, sin numidijskega kralja Masinise in po njegovi smrti numidijski kralj z bratoma Micipso in Mastanabalom; v tretji punski vojni se je z Rimljani bojeval zoper Kartažane: S., L. Nekega drugega Guluso (kraljeviča nomadskih afriških plemen okrog l. 146) omenja PLIN. kot vir Polibiju.

Haemōn -onis, m (Αἵμων) Hájmon

1. Pelazgov sin, oče Tésala, po katerem je baje Tesalija dobila svoje starejše ime Haemonia: Plin.

2. Kreontov sin in Antigonin zaročenec: O.

3. neki Rutulec: V.

Haemonia -ae, f (Αἱμονία) Hajmónija, starejše (pesn.) ime za Tesalijo (prim. Haemon 1.): H., O. — Od tod

I. adj.

1. Haemonius 3
a) hajmonski = tesalski: Haem. puppis (= Argo) O., urbs (= Trachin) O., Haem. iuvenis (= Iason) O., puer ali heros (= Achilles) O., Haem. equi (= Achillis equi) O., Haem. maritus (= Iason) Val. Fl. in (= Pyrrhus, Ahilov sin) Stat., Haem. dextra (= Ahilova desnica) Stat.; meton.: Haem. arcus O. ozvezdje Strelca (= med zvezde premeščenega tesal(ij)skega centavra Hirona); ker so imeli Tesalijo za domovino čarovništva, je Haemonius 3 tudi = čaroven, čarovniški: culter, artes O.
b) metaf. = traški: Haemonio Boreā Sil.

2. Haemonis -idis, f hajmonska = tesalska, kot subst. = Tesalka: Haem. Laodamia O., decus —, castra Haemonidum Lucan.

— II. subst. Haemonidēs -ae, m (Αἱμονίδης) Tesalec: stant litore fixi Haemonidae Val. Fl. (o Argonavtih).

Hamilcar (Amilcar) -aris, m Hamílkar (Amílkar), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hamilcar, Gizgonov (Gisgo) sin, ki se je l. 308 bojeval proti Agatoklu na Siciliji: Ci., Val. Max., Iust.

2. Hamilcar Barcās (ali Barca, punsko Barak = Blisk) Hamilkar Barka (Barak), oče slavnega Hanibala, eden največjih kartažanskih vojskovodij, ki se je v prvi punski vojni častno bojeval na Siciliji, osvojil Numidijo in v l. 237—228 skoraj vso Hispanijo; padel je l. 228 v boju z Vetoni, hispanskim plemenom na področju današnjega Madrida: Ci., N., L., Sil., Iust.

3. Hamilcar, vojskovodja, l. 218 ujet na Malti: L.

4. Hamilcar, vojskovodja v severni Italiji (okrog l. 200), padel na čelu galskih upornikov v boju proti Rimljanom (l. 197): L.

Hannibal (Annibal) -alis, m Hánibal (Ânibal), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hannibal, okrog l. 265 poveljnik kartažanskega ladjevja pri Lipari, je zastonj skušal osvojiti Mesano, v kateri so se bili prebivalci (Mamertini) uprli, potem pa je branil Agrigent pred Rimljani; kasneje je bil usmrčen na križu: Val. Max.

2. Hannibal z Rodosa, drzen pomorski poveljnik, ki je v prvi punski vojni osvobodil hudo oblegani Lilibej; pri nekem poznejšem poskusu so ga Rimljani ujeli: L.

3. Hannibal, slavni sin Hamilkarja Barke, največji kartažanski vojskovodja, roj. l. 247; kot vrhovni poveljnik si je po l. 221 podvrgel Hispanijo do Ibera, osvojil grško naselbino in rimsko zaveznico Sagunt (l. 218) ter napadel Italijo. Po zmagovitih bitkah ob Ticinu in Trebiji (l. 218) ter ob Trazimenskem jezeru (l. 217) je Rimljane pri Kanah popolnoma porazil (l. 216). L. 207 so ga Kartažani iz Italije poklicali domov. L. 202 ga je Scipion (Afriški) premagal pri Zami v Afriki. L. 195 je pregnan iz Kartagine pribežal k Antiohu Velikemu, po bitki pri Magneziji (l. 190) pa k bitin(ij)skemu kralju Pruziji, ki ga je hotel izdati Rimljanom. Da ne bi prišel svojim sovražnikom v roke, se je (l. 183) zastrupil: Enn., Ci., N., H. idr. Do svoje smrti je ostal zaprisežen sovražnik Rimljanov, od tod apel. Hannibal Hanibal = nespravljiv —, zaklet sovražnik Rimljanov: novus Han. Ci., Mithridates, odio in Romanos Hannibal Vell., alter Hannibal Aur.

Opomba: Gen. Hannibālis: Enn., Varr. ap. Non.

Hasdrubal (Asdrubal) -alis, m Házdrubal, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Mágonov sin, dvanajstkratni vojskovodja, utemeljitelj kartažanske moči, umrl okrog l. 480 na Sardiniji: Iust.

2. Hanonov sin, l. 256 ga je premagal Regul; pozneje je bil poveljnik na Siciliji, a se je l. 250 pri Panormu nesrečno bojeval zoper Metela: Ci.

3. zet Hamilkarja Barke, po čigar smrti (l. 228) je Hispanijo popolnoma podvrgel kartažanski oblasti. Ustanovil je Novo Kartagino ter z Rimljani sklenil pogodbo glede Ibera kot mejne reke; l. 221 ga je umoril maščevalen Hispanec: N., L., Iust.

4. mlajši Hanibalov brat, eden največjih kartažanskih vojskovodij. V drugi punski vojni se je najprej v Hispaniji slavno vojskoval proti Rimljanom; ko ga je nato brat Hanibal (l. 207) poklical na pomoč, je šel z veliko vojsko čez Pireneje in Alpe v Italijo. Ob reki Metavru sta ga rim. konzula Livij Druz in Klavdij Neron premagala po hudi bitki, v kateri je tudi padel: L., H., O., Sil.

5. Gizgonov sin, Sofonibin oče, se je pod Hanibalovim bratom bojeval v Hispaniji (l. 214—207): L.

6. poveljnik v vojni zoper Masiniso in v tretji punski vojni proti Rimljanom, umrl kot ujetnik v Italiji: Ci., L. epit, Val. Max., Fl. — Od tod adj. Hasdrubaliānus 3 Házdrubalov: funus Sid.

Hectōr -oris (-ōris: Enn.), acc. -orem in -ora, m (Ἕκτωρ) Héktor,

1. sin Priama in Hekube, Andromahin soprog, najhrabrejši izmed trojanskih junakov; življenje je izgubil v dvoboju z Ahilom: Enn., Ci., V., H., O., Sen. tr. Od tod adj. Hectoreus 3 Hektorjev: coniux V., hasta, flamma O., Hectoreo concurrere Marti (= Hectori pugnanti) O., Hectoreae pugnae Amm.; pesn. meton.
a) = trojanski: gens, amnes V.
b) = rimski (ker so se Rimljani imeli za potomce Trojancev): gens Sil.

2. Parmenionov sin: Cu.

Helena -ae, f (Ἑλένη) Hélena,

1. hči Jupitra (po drugih Tindareja) in Lede, sestra Kastorja in Poluksa, najlepša ženska svoje dobe, žena špartanskega kralja Menelaja; sin trojanskega kralja Priama Paris (Paris) jo je odvedel v Trojo, kar je povzročilo trojansko vojno. Po vojni se je Helena vrnila k Menelaju: Ci., V., H. idr., pri H., O., Mart. in Stat. tudi v gr. obl. Helenē -ēs. Apel. Helena = zapeljana žena (soproga): iuvenemque secuta relicto coniuge Penelope venit, abît Helene Mart.; v pl.: Helenae sequuntur Alexandros: Hier. Metaf. Helena (če sta se v nevihti ob ladji prikazala dva plamenčka (= ugodna dvojna luč Dioskurov), so ju mornarji imenovali Kastorja in Poluksa, če pa le en (neugoden) plamenček, so ga imenovali Heleno): Plin.

2. mati cesarja Konstantina Velikega: Aur., Eutr.

3. otok v Egejskem morju: Mel., Plin.

4. drugo ime mesta Illiberis (zdaj Elne) v Narbonski Galiji: Eutr.

Opomba: Stara obl. Belena po Q. in Prisc.

Helēnōr -oris, m (Ἑλήνωρ) Helénor, Trojanec, sin meonijskega kralja Helenorja in sužnje Likimnije: V.

Helenus -ī, m (Ἕλενος) Hélen, sin kralja Priama, sloveč vedež: Ci., V., O.

Helicāōn -onis, m (Ἑλικάων) Helikáon, sin Antenorja, ustanovitelja mesta Patavija (zdaj Padova): Helicaonis orae Mart. patavijsko. Od tod adj. Helicāonius 3 Helikaonov, pesn. = patavijski: regio Mart.

Hellēn -ēnis, m (Ἕλλην) Hélen, Devkalionov sin, kralj v Tesaliji, začetnik Grkov: Plin.; pl. Hellēnēs = Grki: Plin.