Franja

Raudius 3 rávdijski: Raudius campus: Aur., Fl. ali pl. Raudiī campi: Vell. Ravdijska poljana (Ravdijske poljane), širna planjava v Zgornji Italiji blizu Vercel, kjer je Marij l. 101 premagal Kimbre.

Rediculus -ī, m (redīre) Redíkul (Obrnitelj), rimski lar, ki je vplival na Hanibalov umik; častili so ga v kapelici pred Kapenskimi vrati (porta Capena), kjer se je Hanibal obrnil: Rediculi fanum Fest., campus Rediculi Plin.

Remūria² (Remōria) -ae, f (Remus) Remúrija (Remórija), mesto na Aventinu, kjer je Rem opazoval predznamenja glede ustanovitve mesta Rim: Aur., P. F., Fest.

re-murmurō -āre (re in murmurāre) nazaj ali proti šumeti, mrmrati, šepetati

1. intr. (sc. ubi) nec fracta remurmurat unda V. kjer neodbito valovje šumi nazaj (= kjer ni kleči), pinus nulli spoliata remurmurat aurae Stat.

2. trans. pren. ugovarjajoče, v ugovor mrmrati, šepetati, šumljati: si quis quid remurmurat aut deprecatur Fr.

repositiō -ōnis, f (repōnere)

1. shranitev, (na)kopičenje, delanje zalog(e): feni, ligni, cannarum repositiones Pall., illius cineris Aug.

2. kraj, kjer se kaj shranjuje, skladišče, skedenj, gumno: congregabit triticum in repositionem Hier. (Itala).

resistō -ere -stitī (re in sistere)

1. obstati, ustaviti (ustavljati) se, postati (postajati), mirno (ob)stati: L., Ap., Col., Sen. tr., saepius appellatus (klican) restitit C. je mirno stal, ad revocantis verba restitit O., resistere Romae Ci., in regno C., cum duabus legionibus in occulto restitit C. se je ustavil, resiste! Ter. (po)stoj!, negabat se umquam cum Curione restitisse Ci. da ni postal, da bi govoril = da ni z njim nikdar spregovoril niti besedice; s poudarjeno predpono re: ubi lapsi resistamus Ci. kjer bi se lahko znova dvignili (postavili na noge), post ex fluvio fortuna resistet Enn. zopet vstane, se zopet vzdigne; occ. zaosta(ja)ti, osta(ja)ti: inopiā navium ibi restitit C., ad fontem cervus cum bibisset, restitit Ph.

2. metaf.
a) v govoru zaosta(ja)ti, posta(ja)ti, zadrž(ev)ati se, (ob)tičati, ustaviti (ustavljati) se: sed ego in hoc resisto Ci., media in voce resistit V., verba resistunt O. zastajajo.
b) upreti (upirati) se komu, postaviti (postavljati) se komu po robu, nasprotovati komu, postaviti (postavljati) se v bran, braniti se pred kom, preprečiti (preprečevati) komu kaj; abs.: C., S. idr., restitimus semper lacessiti Ci., nullo resistente N. brez odpora, qui adversus (očitno) resistere auderent N.; z dat.: N., Hirt. idr., hostibus, eruptionibus, coniurationi C., sceleri audacium Ci.; s praep.: animus resistens ad calamitates perferendas C. odporen na kaj, odporen proti čemu, resistere vi contra vim L.; za odvisnim stavkom: ne sibi statua poneretur, restitit N.; za zanikanim glag.: vix resisti potest, quin … L., cui nullā vi resisti potest, quo setius … Ci.; pass.: a Cotta resistitur C.; brezos.: omnibus his resistitur C.

re-stō -āre -stitī (re in stāre)

I.

1. obstati, ustaviti (ustavljati) se, mirno stati, zasta(ja)ti: si resto, pergit, ut eam Pac. ap. Non.; pren.: impetus haut longe mediis regionibus restat Enn., qui (sc. amor) restat Pr. ostane, je stanovitna.

2. nasprotovati, upreti (upirati) se, postaviti (postavljati) se v bran, postaviti (postavljati) se po robu komu: Ter., O., Pr. idr., fortiter restare L., cum omnes fugerent, solus restat L.; pass. impers.: quā minimā vi restatur L. kjer je najmanjši upor; metaf.: restantibus lamminis adversum pila et gladios T. —

II.

1. osta(ja)ti, še se nahajati, še biti kje: ad urbis incendium Romae restiterunt Ci.; metaf. preosta(ja)ti, osta(ja)ti: restat inimicus Ci., de viginti restabam solus O., dona flammis restantia O. (ostala) rešena, una spes restat in Etruscis L.; impers.: restat, ut dicendum videatur Ci. preostaja le še, treba je le še; z determinativnim pron. hoc, id, illud restat, ut Ter., Ci., nihil aliud restat, nisi ali quam Ter., L.; pesn. z inf.: restabat verba referre O.; z ACI: Stat.; occ. ostati (biti) živ, še živeti: Ter., V. idr., pauci admodum restant Ci., omnes composui. Felices! nunc ego resto H., iam pridem hunc sepeli; tu restas Pers.

2. še osta(ja)ti, še čakati koga: quod restat Ci. posihmal, v prihodnje, melioribus, Ardea, restas O. še živiš za … , še si ohranjena za … , hoc Latio restare canunt (z ACI) O.; s samim inf.: Lucr., ire tamen restat, Numa quo devenit et Ancus H. boš vendar morala iti …

Opomba: Vulg. pf. restavi: Aug.

re-vincō -ere -vīcī -victum (re in vincere)

1. zmagovito, popolnoma, docela, povsem premagati (premagovati), poraziti (poražati), nadvladati (nadvladovati), zatreti (zatirati), (za)dušiti: catervae consiliis iuvenis revictae H., vires (sc. ignis) aliquā ratione revictae Lucr.; metaf.: revincere coniurationem T.

2. occ. pobi(ja)ti koga s protidokazi, ovreči, spodbi(ja)ti, izpodbi(ja)ti, dokazati komu nasprotno (nasprotje), navesti (navajati) komu nasprotne dokaze: quaere argumenta, si qua potes; numquam enim hic revincetur Ci., crimina rebus revicta verbis confutare nihil attinet L. kjer dejstva dokazujejo nasprotno, tam ni treba spodbijati ničesar, revinci in culpa et maleficio Gell., in mendacio Icti., crimina revicta rebus Icti.

Sabīnus -ī, m Sabín (= Sabínec), in Sabīna -ae, f Sabína (= Sabínka), rimski priimek, zlasti Popejevega rodu. Poseb.

1. sicer neznan Horacijev prijatelj: H.

2. Aulus Sabinus Avel Sabin, pesnik, Ovidijev prijatelj: O.

3. Iulius Sabinus Julij Sabin
a) retor, sodobnik Seneke starejšega: SEN. RH.
b) Lingonec, ki je ob Civilisovi vstaji galska plemena dvignil k uporu zoper Rimljane in si nadel naslov Caesar. Po porazu se je zatekel v podzemne prostore nekega podeželskega dvorca, kjer je s svojo zvesto soprogo Eponino živel devet let; naposled so ga ulovili in ga po Vespazijanovem ukazu usmrtili v Rimu: T.

4. Masurius Sabinus Mazurij Sabin iz Verone, učenec Kapitona (Ateius Capito), pravnik, avtor del s področja prava in starinoslovja; živel je v času cesarjev Tiberija in Nerona: COD. I. Njegovi učenci in nasledniki se imenujejo Sabīniānī -ōrum, m sabín(ov)ci: ECCL.

5. Vespazijanov brat: SUET.

6. Poppaea Sabina Popeja Sabina
a) Neronova soproga: T., SUET.
b) njena mati: T.

sacrārium -iī, n (sacrum -ī ali sacra -ōrum)

1. kraj, kjer se hranijo svetinje, svetinjišče, prostor za svetinje, nekakšen relikviárij: SERV., FEST. idr., sacrarium est locus, ubi sacra reponuntur ULP. (DIG.), vetito temerat sacraria probro O., Caere sacrarium populi Romani L. (ker so Rimljani v času vdora Galcev tja odpeljali rimske svetinje); metaf.: arcana naturae interiore sacrario clausa sunt SEN. PH.

2.
a) molišče, molilnica, kapela, svetišče, tempelj: SUET. idr., in sacrario signum fuit Cereris CI., res divinas in sacrario facere CI., sacrarium Bonae deae CI., Fidei L., Mentis PR., duri sacraria Ditis V. = podzemlje, sacraria Vestae MART., decimo die cenatum deinde pure lautum (sc. adulescentulum) in sacrarium deducere L., primo sacrarium id feminarum fuisse L. (o kraju, kjer so ženske imele Bakhovo slavje).
b) domača kapel(ic)a: qui habitat in tuo sacrario CI. EP.; metaf. α) svetišče: cui (sc. aquilae) ille (sc. Catilina) etiam sacrarium domi suae fecerat CI. (kraj v rimskem taboru, kjer so hranili legijske orle, je veljal za svetega); porogljivo (o istem Katilini): cui (sc. aquilae) domi tuae sacrarium scelerum tuorum constitutum fuit CI. β) cesarski kabinet: in sacrario imperialis oraculi AUS.

sacri-ficus 3 (sacrum ali sacra in facere)

1. žrtvujoč, darujoč, daritve (žrtve, žrtvovanja, darovanja) opravljajoč: rex sacrificus (= rex sacrificulus) L. daritveni kralj, svečenik žrtvovalec (skrbeč za daritve, ki jih je prej opravljal kralj), sacrifico deductum nomen ab Anco O., sacrificus Numa LUCAN.

2. žrtven, daritven: dies, ritus, securis O., ōs Q. jezik (govorica) žrtvujočih ali svečenikov, cruor, vestis SIL., preces SEN. TR., tibia SEN. TR., PLIN., ara VAL. FL. žrtvenik, iugum VAL. FL. kjer so žrtvovali ljudi.

Sacri-portus -ūs, m (sacer in portus) Sakripórt

1. mesto v bližini Rima na ozemlju Volskov med Signijo in Prenestom, kjer je Sula premagal mladega Marija: L. EPIT., VELL., FL., AUR.; v tmezi: quot apud Sacri cecĭdere cadavera portum? LUCAN.

2. mesto ob Tarentskem zalivu: L.

Sallustius (Sālustius) 3 Salústij(ev), ime rimskega plebejskega rodu, od katerega so poseb. znani

1. C. Sallustius Crispus Gaj Salustij Krisp, rojen l. 86 v Amiternu na Sabinskem, v mladih dneh razvpit potratnež in razkošnež, kot tribunus plebis l. 52 Ciceronov nasprotnik v Milonovi pravdi, privrženec Julija Cezarja. Ta mu je l. 49 vrnil senatorsko čast, potem ko ga je bil cenzor Apij Klavdij Pulher l. 50 izključil iz senata, menda zaradi njegovega nemoralnega življenja, dejansko pa iz političnih vzrokov. Leta 47 je bil propretor v Afriki, pozneje prokonzul v Numidiji, kjer je tako obogatel, da je po vrnitvi v Rim s pridobljenim bogastvom dal na vrtnem griču (collis hortorum) pri Solnih vratih (porta Salaria) zasaditi krasne vrtove, po njem imenovane horti Sallustiani, in zgraditi forum Sallustianum. Ko so ga Numidijci obtožili izsiljevanja, se je obsodbe rešil s Cezarjevo pomočjo. Po Cezarjevi smrti se je posvetil zgolj zgodovinopisju in izdal dela Bellum Catilinae, Bellum Iugurthinum in Historiae; zadnje delo, ki obsega pet knjig, se je ohranilo le v odlomkih. Umrl je l. 35: AUCT. B. AFR., Q., T., MART., GELL. Od tod adj. Sallustiānus (Sālustiānus) 3 Salústijev, Salustija (objektni gen.), salustijánski: horti PLIN., T., sententia SEN. RH., brevitas Q., lectio GELL. Salustija (= Salustijevih spisov); subst. Sallustiānus -ī, m salústijevec, salustijánec, posnemovalec Salústija: SEN. PH.; od tod adv. Sallustiānē po salústijevsko (salustijánsko), po Salústijevo = po navadi salústijevcev (salustijáncev): PRISC.

2. Sallustius Crispus Salustij Krisp, pranečak prejšnjega in posinovljenec, v mladosti zloglasen zapravljivec in pohotnež, pozneje izvrsten trgovec, zelo darežljiv in ljubitelj lepega; vir njegovega bogastva so bili donosni rudniki in lepa posestva. Imel je velik vpliv pri cesarjih Avgustu in Tiberiju, umrl pa je l. 20. po Kr.: H., SEN. PH., T. Od tod adj. Sallustiānus (Sālustiānus) 3 Salústijev: aes Sallustianum PLIN. pridobivan(a) v Salustijevih rudnikih.

3. Cn. Sallustius Gnej Salustij, prijatelj Cicerona, s katerim je šel skupaj v pregnanstvo: CI. EP.

sandaliārius 3 (sandalium) sandalen, sandalski, sandalarski, opančen, opankov, opankarski, čevljarski: Apollo SUET. Apolonov kip, tako imenovan po sandalarski (čevljarski) ulici (vicus sandaliarius), kjer je stal; subst. sandaliārius -iī, m (sc. vicus) sandalarska (čevljarska) ulica: GELL.

saxōsus 3 (saxum)

1. kamnit, skalovit, skalnat, pečevnat: montes, valles V., via PR., incendia SIL., loca COL.; subst. saxōsa -ōrum, n kamniti, skalnati (skaloviti, pečevnati, pečinasti) kraji, skalovje, pečevje, pečine, čeri: Q., PLIN.

2. metaf. med skalovjem (pečevjem) rastoč, skozi skalovje tekoč, skalen: frutex, Euphrates PLIN., saxosus sonans Hypanis V. šumeč skozi skalovje, saxosa loca P. VEG. koščena mesta (mesta na glavi, kjer izstopajo kosti; po nekaterih izdajah ossuosa).

saxum -ī, n (secāre; prim. stvnem. sahs nož)

1. skala ali kamen kot tvar, tvarina, snov, materija, skalina, peč, pečina, v pl. tudi skalovje, skalje, pečevje: ENN. AP. CI., ENN. AP. SERV., O., LUCR., LUCAN., COL. idr., saxa et solitudines CI., saxa praerupta CI. strme skale, nisus per saxa L. plezanje po skalovju, saxo undique absciso rupes L. strmo skalovje, sestoječe iz okrog in okrog ostro usekanih kamenih grmad, immania saxa, vestras, Eure, domos V., saxa latentia V. čeri, Neptunus saxa albo tundit salo H.; pren.: quasi murenula inter definitionum saxa prolaberis AUG. V pl. saxa = kamniti, skalnati (skaloviti, pečevnati, pečinasti) kraji, skalovje, pečevje, pečine, čeri: Ligurum saxa MART. Kot krajevni nom. propr.
a) Saxum ali saxum (sacrum) Sveta skala na Aventinu, kjer je Rem priredil ptičegledje: cum Licinia ... aram ... sub Saxo dedicasset CI., res nomina fecit: appellant saxum O.
b) Saxum (saxum) ali saxum Tarpēium (gl. Tarpēius) Tarpejska skala (pečina) na Kapitolu: PL., CI. EP., DIG. idr., deicere e saxo cives H., Pituanius saxo deiectus est T., tribuni de saxo Tarpeio deiecerunt (sc. Manlium) L.
c) Saxa rubra Rdeče skale, trg s kamnolomi v Etruriji ob Flaminijevi cesti: CI., L., T.
d) saxum Ceraunum (po drugih Ceraunus) Keráv(e)nska skala = Ceraunia (gl. to besedo): PR.
e) occ. skalnat del gore, skalnata gora, skalnat hrib: nubilosa saxa LUCAN., hirta dumis saxa STAT.; poseb. o skalnatem Kapitol(ij)skem griču: Capitoli immobile saxum V., superis habitabile saxum SIL.

2. posamezna skala, posamezen kamen, poseb. (velik) kamen za lučanje: PLIN., AMM. idr., saxum silex L., VITR. kremen, saxum ingens ... ex Capitolio procidit L., in saxo frigida sedi O., pertundunt guttae saxum LUCR., magni ponderis saxa ... in muro collocare C., saxis aut fustibus aliquem praecipitem agere CI., nunc tela, nunc saxa ingerere L., saxa iacere CI., saxis rem gerere O., saxumque e monte revulsum mittere conatur O., subigere saxa SIL., rotare moenibus saxa STAT.; tudi kamen za prače, pračarski kamen: a pueris ii more quodam gentis saxis globosis, ... funda mare apertum incessentes exercebantur L., intorquere saxum SIL.; preg.: saxum volvere TER. (o hudem, napornem delu), inter sacrum saxumque sto PL. ali inter sacrum ac saxum positus AP. (gl. pod sacer); occ.
a) stavbni, gradbeni, rezani kamen: templa saxo structa V., saxum quadratum L. idr. rezani kamen, kvadrast (kvadratast, štirjaški) kamen (kolekt.).
b) bolvan, balvan poseb. marmoren bolvan (balvan) za kipe idr.: non e saxo sculptus CI., canis ante pedes saxo fabricatus eodem stabat O., saxo sollers nunc hominem ponere H.

3. meton.
a) kamnit zid: saxo lucum circumdedit alto O.
b) kamnito poslopje: aurum ... perrumpere amat saxa H.

4. metaf. nekaka cimolska kreda (creta Cimolia), čistilna glina, suknarsko ilo, suknarska ilovica, ki se nahaja kakor skalovje v debelih skladih: (sc. creta) quam vocant saxum. Proprietas saxi (sc. Cimoliae cretae) quod crescit in macerando; itaque pondere emitur, illa mensura proprietas PLIN.

scāla -ae, f (iz *scand-sla: scandere)

1. stopnišče, gréd(n)ica, stolba, stopnice, lestvica, lestva, lestev, poseb. naskočna (naskakovalna, oblegovalna) lestev; sg. stari slovničarji zavračajo (npr. VARR., Q.), vendar ga najdemo pri CELS., HYG., G. (DIG.), CYPR., HIER., ISID. in v VULG.; pren. scala kot ret. figura (= gr. κλῖμαξ) stopnjevanje v izrazu, klímaks; AUG. besedo v tem pomenu razlaga kot „nerabna“. Nav. pl. scālae -ārum, f: PL., ENN. AP. MACR., O., COL., PLIN., AP. idr., cum se fugiens in scalarum tenebras abdidisset CI., in scalis latuit H. pod stopnicami, scalis devolvi CU. zvaliti (skotaliti) se po stopnicah, scalis habito tribus MART. v tretjem nadstropju, na podstrešju, v podstrešnici (kjer so stanovali le reveži), ratis ... expositis stabat scalis V., rarae scalae altitudini aequari poterant L., scalis integros muros transcendere L., positis scalis muros ascendere C., legionarii ... defensores scalis admotis tormentis ... telisque terrebant C., murum modo suffodere, modo scalis aggredi S., scalas applicare moenibus CU., scalas erigere, scalas moenibus admovere ali apponere, scalis evadere T. Kot nom. propr.
a) scalae Gemōniae VAL. MAX. = Gemōniae (gl. to besedo).
b) scalae Hannibalis Hanibalove stopnice, kraj v Firencah: MEL.

2. meton. = gradus stopnica stopnišča: haec per ducentas cum domum tulit scalas MART.

scelerō -āre (-āvī) -ātum (scelus)

1. z zlodejstvom, zločinom (zločinsko) (o)skruniti (oskrunjati, oskrunjevati), (o)madeževati, onečastiti (onečaščati, onečaščevati): parce pias scelerare manus V., dextram sanguine, sanguine fauces STAT., parentes CAT., STAT., aedes deorum IUV., animum SIL.

2. narediti (delati) kaj škodljivo (kvarljivo, pogubno): scelerata sucis spicula SIL. Od tod adj. pt. pf. scelerātus 3, adv. -ē

1. z zločinom (hudodelstvom) oskrunjen, omadeževan, onečaščen: terra V., terrae, limina Thracum O.; occ.: Sceleratus vicus Zločinska ulica na Eskvilinu, kjer se je Servijeva hči Tulija peljala čez očetovo truplo: VARR., O., L., FEST., P. F., sceleratus campus Pregrešno polje v najsevernejšem kotu Servijevega mesta ob Kolinskih vratih, kjer so v zidano grobnico (rako) žive zazidavali Vestalke, ki so se bile pregrešile zoper čistost: L., FEST., P. F.

2. zločinski, zločest, zloben, hudoben, hudovoljen, brezbožen, pregrešen, preklet, ničvreden, malovreden: AUCT. B. AFR. idr., homo PL., TER., C., CI., PETR., homo sceleratior O., homo sceleratissimus CI., S., sceleratus atque impius Antonius CI., scelerata coniux L., sceleratus in deos CI., miles LUCAN.; subst. scelerātī -ōrum, m zločinci, zlobneži, hudobneži, hudodelci, brezbožneži, brezbožniki, podleži, ničvredneži, malovredneži, lopovi, kriminalci, barabe, nizkotneži: importuna sceleratorum manus CI. O stvareh in abstr.: CL. idr., scelerata arma CI., O., preces, rogatio, mentes CI., coniuratio L., insania belli V., ignes, munera, amor sceleratus habendi O., caedes SEN. TR., avaritia VAL. MAX., audacia IUST., sceleratior hasta CI., causa parricidii sceleratior IUST., sceleratissima humani ingenii fraus PLIN., res Q., ne scelerate dicam in te, quod pro Milone dicam pie CI., domus sceleratius aedificata quam eversa CI., sceleratissime machinari omnes insidias CI.; pesn. enalaga: sceleratas sumere poenas V. za zlodejstvo, za zločin, scelerata sedes O., TIB. (= sceleratorum sedes CI.) ali sceleratum limen V. bivališče brezbožnikov (v podzemlju), pekel.

3. grozen, zlonosen, poguben, nesrečen, usoden, žalosten: PS.-Q. idr., frigus V., Proteus H. hudomušni, ukanljivi, zviti, prebrisani, ludi magister, lues MART., poëmata MART. zoprne, puste, herba scelerata AP. H. najbrž strupena zlatica (Ranunculus sceleratus LINN.), sceleratissimi serpentium PLIN., scelerata porta FL., SERV., FEST., P. F. usodna vrata (skozi katera je odrinilo 306 Fabijevcev na boj z Vejci), scelerata castra SUET. (ker je v njem umrl Druz).

schola (v rokopisih in napisih tudi scola) -ae, f (izpos. σχολή)

1. učena preiskava, (učena) razprava, razgovor o učenem predmetu, branje in razlaganje učenih del, (učno, učeno) predavanje: Q., AUS. idr., certe scholae sunt de exsilio, de interitu patriae CI., dierum quinque scholas, ut Graeci appellant, in totidem libros contuli CI., scholas Graecorum more habere CI. predavati, tamquam philosophum scholam aliquam alicui explicare CI. predavati komu po šolskih pravilih, vertes te ad alteram scholam CI. snovi.

2. meton.
a) šola, učna ustanova, učilíšče, učílnica: homo politus e schola CI., cum in schola assedissent CI., sedere his in scholis auditioni PLIN., ut ab Homero in scholis PLIN. IUN., scholam adire VAL. MAX., scholam aperire SUET. lotiti se predavanj, začeti predavati, scholam dimittere SUET. odložiti učiteljstvo, odpovedati se učiteljevanju, in scholas deduci T. (o dečkih), declamationes ... quales in scholis rhetorum dicuntur Q., otiosus in scholis poëtarum MART.
b) metaf. α) galerija, hodnik, hodišče z razstavljenimi umetninami, kjer so se shajali učenjaki ob pogovorih: id Octaviae scholis positus PLIN. β) galerija, hodnik, hodišče s sedeži okrog kopalne kadi v kopališču: schola labri et alvei VITR. γ) poslopje kot zbirališče ali shajališče kake združbe (skupščine): AMM. idr., schola Iudaeorum AUG. judovska molilnica, sinagoga, scholae bestiarum TERT. borišče z zvermi, amfiteater.
c) šola = privrženci kakega učitelja, učenci: clamabunt omnes philosophorum scholae CI., dissederunt hae scholae PLIN., Theodori schola Q., Cassiana schola PLIN. EP.; metaf. združba (enota, organizacija) uradnih pomočnikov v vojaški in nevojaški službi: COD. I., AMM.

scirpus ali sirpus -ī, m (morda etr. beseda)

1. biček, bica, loček, loč, sita (bičje, ločje, sitje): PL., PLIN.; preg. (ker biček nima kolenc) in scirpo nodum quaerere ENN. AP. FEST., PL., TER. „na bičku iskati kolence“ = iskati oz. najti težave tam, kjer jih ni.

2. pletenina iz bičja, od tod metaf. uganka: quae Graeci dicunt „aenigmata“, hoc genus quidam ex nostris veteribus „scirpos“ appellaverunt GELL.