-
attubus, gl. atubus.
-
attueor (adtueor) -ērī tja (po)gledati: Varr. (z obl. attuentur v pass. pomenu). — Soobl. attuor: Varr.
-
attulō (adtulō) -ere, star. = afferō, prinesti (prinašati): Nov. fr., Pac. fr. (po Non. tudi attolat).
-
attumulō (adtumulō) -āre -ātus
1. kakor hrib visoko obsuti, posuti (posipati), prepluti: (orca) adtumulata fluctibus Plin.; occ. z gomilo pokri(va)ti: Ambr.
2. (na)kopičiti, (na)grmaditi: ventorum flatu congeriem harenae adtumulantium Plin. (pri nekaterih tudi accumulantium).
-
attundō (adtundō) -ere (-) -tūsum obtolči, dodobra, na drobno (s)tolči: P. Veg.
-
Atturrēs -ium, f Ature (zdaj Aire-sur-l'Adour), mesto v Akvitaniji ob Aturu: Sid.
-
Attus -ī, m (atta1) At(us), rim. predimek (praenomen), npr. Attus Clausus (= Appius Claudius): T., Attus Clausus, cui postea Appio Claudio fuit Romae nomen L. (tudi Attius Clausus). Poseb. znan je še Attus Navius At Navij, avgur v času starejšega Tarkvinija: Ci., L., Fl.
-
Attys, gl. Attis in Atys.
-
atubus (attubus) 3, popačeno iz atypus: Aus.
-
Atū̆rus ( Aturrus) -ī, m Atur (zdaj Adour), reka v Akvitaniji: Lucan., Aus. Od tod adj. Atūr(r)icus 3 aturski: piscis Sid.
-
atypus -ī, m (gr. ἄτυπος) nerazločno govoreč, beb(lj)ajoč: Caelius Sabinus ap. Gell., Ulp. (Dig).
-
Atys (Attys) -yos, acc. -yn, voc. -y, abl. -ye, m (Ἄτ(τ)υς) Atis,
1. Herkulov in Omfalin sin, oče Tirena (Tyrrhenus) in Lida (Lydus), praoče tirenskih in lidijskih kraljev: T.
2. Trojanec, baje praoče Acijevega rodu (gens Atia), iz katerega je bila Avgustova mati: V., L. Od tega imena je treba ločiti ime Attis (gl. Attis).
-
au1, interj., naravni glas presenečenja in ogorčenja = o! ho! e, pojdi! Afr. fr., Pl., Ter.; tudi podvojeno au au: Afr. fr., Ter., Petr.
-
au2, kot praep. pred črko f (prim. aufero, au-fugio) s pomenom predloga a(b), čeprav z njim ni v sorodu, ampak je samostojna indoevropska beseda. V lat. stoji pred f, da se ne bi zamenjevale sestavljenke z ad in a(b) (gl. a, ab, abs).
-
aucella -ae, f (= avicella; demin. auca iz *avica ptica) ptičica: Ap. (napačno aucilla).
-
auceps -cupis, m. (kontr. iz aviceps; avis in capere)
1. ptičar: Pl., Varr., Col., merulis intentus auceps H., non acis aucupibus monstrat, qua parte petatur O.
2. pren. lovec: ne quis nostro hic auceps sermoni si(e)t Pl. da ne bo kdo... lovil najinega pogovora, da mu ne bo prisluškoval, auc. syllabarum Ci. (o odvetniku) zlogolovec, dlakocepec, cepidlaka, peritissimum voluptatum aucupem sapientem esse Ci. fr. da je modrijan, kdor najbolj zna ustreči telesni slasti.
-
Auchētae -ārum, m Avhet(c)i, skitsko ljudstvo ob izviru reke Boga (Hypanis): Plin., M.; sg. Auchātēs -ae, m Avhatec: Val. Fl.
-
aucilla, gl. aucella.
-
auctārium -iī, n (augēre) prikladek, doplačilo: Pl.
-
auctifer -fera, -ferum (auctus in ferre) obilje prinašajoč, plodonosen: terrae Ci. poet. ap. Aug.