Franja

aggerō -āre -āvī -ātum (agger)

1. nasuti, nasipa(va)ti: haec genera (laterum) faciliter aggerantur Vitr. se dajo lahko položiti druga na drugo, exhauriendas esse regiones, ut illud spatium aggeraretur Cu., trames... inter paludes... aggeratus T.; agr. zemljo obsipa(va)ti okrog dreves in rastlin: stercoratam terram circa agg. Col.

2. pren. (na)kopičiti, (na)grmaditi, nagomiliti: cadavera, praemia pugnae V., ossa T.; pesn. pren. pomnožiti (pomnoževati): iras V., promissum dictis Stat., Libyas clades et prima incendia belli Sil. pretiravati; agr. obsipa(va)ti: arbores Col.; potem sploh posuti, porasti: convalles lacunosae cavaeque, nimium spinetis aggeratae Ap.

agglomerō (adglomerō) -āre -āvī -ātum „na klobko primotati“, od tod pesn. pren. tesno strniti, skleniti (sklepati), pridružiti (pridruževati): latera Val. Fl., arma Sil., addunt se socios... et lateri adglomerant nostro V. se strnejo ob naši strani, densi cuneis se quisque coactis adglomerant V., agglomerat tenebras Val. Fl. kopiči temo, adglomerare fretum Val. Fl.

aggravō (adgravō) -āre -āvī -ātum (ad in gravis)

1. težje napraviti (delati), oteževati (naspr. elevare): aggravatur pondus illā Plin.

2. pren. večjo moč da(ja)ti čemu: ruinam suam illo pondere Plin., ictūs Plin.
b) (po)slabšati, poveč(ev)ati: curam curā aggravant Ph., agg. dolorem, sortem alicuius Cu., vulnera Plin., aggravata valetudo Suet., agg. inopiam sociorum L., quo (bello) si aggravatae res essent L., adeo sine ulla ope hostis, quae aggravaret (ki bi bila položaj poslabšala), cum ipsā difficultate rerum pugnandum erat L.; z besedo poveč(ev)ati (naspr. elevare): aggravantibus summam invidiae eius (aeris alieni) tribunis plebei L., amaritudo verborum quasi aggravatura res Sen. rh.
c) težiti, nadlegovati, prevze(ma)ti: morbo quartanae aggravante (sc. eum) Suet., odor... aggravans capita Plin. prevzemajoč glavo.
č) moralno obteževati koga, delati mu težave: quae (argumenta) per se nihil reum aggravare videntur Q.

aggregō (adgregō) -āre -āvī -ātum (ad in grex) čredi, jati pridružiti, od tod

1. sploh pridružiti (pridruževati), skleniti (sklepati) s kom ali s čim; abs.: quibuscumque signis occurrerat, se aggregabat C.; z dat.: se Romanis L., ambiguos militum animos partibus T.; med.: adgregari Vespasiani partibus T. pristopiti, desciscentibus Suet. z ad: adgregare filium ad patris interitum Ci., suam voluntatem ad summi viri dignitatem Ci. ep. s svojim srcem se nagibati k..., se ad amicitiam eorum C. pridružiti se njihovim prijateljem; z in in acc.: te semper in nostrum numerum adgregare soleo Ci.; s krajevnimi adv.: eodem ceteros undique conlectos naufragos Ci.

2. nakopičiti (nakopičevati): pecunias, thesauri acervos Ambr.

agina -ae, f (agere) škarje pri brzotehtnici, kjer se giblje jeziček: P. F.; pren. brzotehtnica: Tert.

Agis -idis, acc. -gin in -gim, m (gr. Ἆγις) Agis po zgledu Paris -idis, dor. moško ime. Znani so poseb. trije špart. kralji:

1. Agid I., sin kralja Arhidama II., Agezilajev brat, vladal od l. 426 do 397: N.

2. Agid II., sin kralja Arhidama III., vladal od l. 338 do 330; vzdignil se je nad Makedonce, a je padel z velikim delom svoje vojske v krvavi bitki zoper Antipatra: Cu. (z acc. Agin), Iust.

3. Agid III., sin kralja Evdamide II., vladal od l. 244 do 240; hoteč znova uvesti Likurgovo ustavo, je propadel in bil po pravoreku eforov zadavljen: Ci. (z acc. Agim). Poleg teh kraljev še:

4. neki Licijan: V.

5. slab argovski pesnik: Cu.

aglaophōtis -idis, acc. -tim, f (ἀγλαοφῶτις sijajno lesketajoča se)

1. aglaofotida, čarodejna zel lesketajoče se barve: Plin.

2. potonika: Ap. h.

āgmen -inis, n (iz *agimen: agere)

1. abstr. vleka, vlečenje = gibanje naprej: agmine remorum celeri V. s hitrimi vesljaji, agmine remorum ventisque vocatis V. z vesli in jadri, leni fluit agmine Thybris V. ali fluit agmine dulci (materies humoris) Lucr. z mirnim tokom, ag. flumineum Val. Fl. rečni tok, immensum ag. aquarum V. dežna ploha, naliv, agmina pulverulenta V. oblaki prahu, prašine, agmina caudae V. illi (dracones) agmine certo Laocoonta petunt V. v določeni smeri, tremulo venit agmine cornus Sil. prileti tresoč se; pren.: agmina fati et volumina Gell. pota in ovinki usode, crispum agmen orationis Gell. tek, znak.

2. konkr. vlak = tolpa, kopa, krdelo, jata, četa: armatorum Ci., quo comitatu vel potius agmine Ci., magnus comitatus fuit regius, non minore agmine legati venerunt L., agminibus comitum qui modo cinctus erat O., stipatus agmine patriciorum L., puerile (= puerorum) ag. V., Eumenidum agmina V.; pesn.: ag. canum O., equorum V., apium V. roj, avium V. jata, aligerum O. jata labodov, graniferum O. kolona mravelj, conferto agmine cervi V. v gostem krdelu.

3. voj.
a) abstr. pohod vojske: ne miles... in castris neve in agmine servum... haberet S. na pohodu (poti), agminis ordinem ita constituit Hirt., aggredi hostes in agmine C., proinde agmine impeditos adorirentur C., citato agmine iter L. hiter (pospešen) pohod, tum adiungerem de exercitu, de castris de agminibus dicere Ci., lento agmine procedere Cu.
b) konkr. α) o pehoti vojaška četa, vojna kolona, vojska, poseb. vojska v pohodnem postroju, vojska na pohodu (poti), pohodni oddelek, pohodna kolona vojske: retro in agmen suorum infenso cessit hosti L., agmine ingredi, agmine ire ad urbem L. krdeloma, uno agmine abire, irrumpere in urbem L. v eni četi, agmen instruere L., Cu. vojsko (vojaške čete) postrojiti za pohod (odhod), agmine facto V. v strnjeni koloni, phalanx,... agmen magis quam acies L. ali magis agmina quam acies L. bolj pohodni oddelek (oddelki) kakor bojna vrsta (bojne vrste), pugnatum saepe directa acie, saepe agminibus Vell. v pohodnih enotah, agmen pilatum V. (prim. pilatus s. v. pillo) ali iustum T. v strnjenih kolonah, v pohodnem redu, urejeno korakajoča vojska, tripartito agmine T. v treh pohodnih enotah, agmen quadratum Ci., Hirt., S., L., Tib., Cu. v obliki četverokotnika razvrščena vojska na pohodu (s pratežem v sredi, tako da se je mogla vsak čas z licem obrniti proti sovražniku), v bojnem redu korakajoča vojska, agmen longum, tudi samo agmen C., L., Veg. vojska, postavljena v pohodni red, po pohodnih enotah razvrščena, ag. longissimum C., tudi laxum atque solutum L. vojska v raztegnjenem pohodnem redu, naspr. agmen confertum V., Sen. ph. tesno strnjena, gosta četa, agmine munito S. v zaslonjenem pohodnem redu, naspr. agmine incauto L. v nezaslonjenem pohodnem redu, ag. obliquum Cu. v poševnem bojnem redu z boka korakajoča vojska, ag. primum C. prednja straža kakor (četa), ag. medium C. središče, ag. novissimum ali extremum C. idr. zadnja straža, zaplečje (vojske na pohodu), agmen ducere Ci., V. vojsko na pohodu voditi, agmen claudere C., Cu. biti na zadnjem koncu in zaplečje vojske biti, agmen claudere et novissimis praesidio esse C. na zadnjem koncu in zaplečje vojske biti, agmen cogere L. vojsko (na pohodu) zadaj skupaj držati in jo zaslanjati, agmen explicare Hirt. vojsko razviti, agmen constituere S. idr. ustaviti se (z vojsko na pohodu); pren.: educenda... dictio est ex hac domestica exercitatione medium in agmen Ci. kar v središču vojske, ut nec duces simus nec agmen cogamus Ci. da nismo niti prvi niti zadnji, quarum (stellarum) agmina cogit Lucifer O. v katerih vrsti je Lucifer zadnji, sic ordinandus est dies omnis, tamquam cogat agmen Sen. ph. kakor da je zadnji, velut in agmen et numerum da bi se tako rekoč izpolnila vrsta in število: T. ali = zadnji biti: Sen. ph.; pesn.: apes ali venti velut agmine facto V. tako rekoč v pohodni koloni. β) redkeje o konjeništvu in ladjevju: agmen equitum L. ali equestre O. četa konjenikov, konjeniška četa, ag. navium L., Lucan. oddelek ladjevja.
c) pren. krdelo, gmota, kup, množica, obilica: iumentorum C., rerum captarum L., agmine condenso naturam explent Lucr. (o atomih) stisnjeni v gosto gmoto, ubicumque magis denso sunt agmine nubes Lucr. se gosteje kopičijo, ag. impedimentorum T. coli tanto agmine mensas Sil., terna agmina adunci dentis Stat. vrste zob, agmen vitis Cael. butarica trtja; occupationum agmen Plin. iun. vrsta, množica opravkov.
č) pren. pesn. bitka, bojevanje: Delius... in agmen pervenit Iliacum V. v bitko pred Ilijem, rudis agminum sponsus H. neuk v bojevanju, neizveden v vojni.

Opomba: Tekst. var. pri V. (Aen. XI, 663) nom. pl. agmena (po medičejskem rokopisu).

āgnōmen (ad[g]nōmen) -inis, n (ad in [g]nōmen) pridevek, ki si ga kdo pridobi po svojih osebnih lastnostih (Frugi, Pius, Dives, Felix) ali pa po svojih zaslugah v kaki deželi (Africanus, Asiaticus, Macedonicus, Numidicus): agnomina bellica Fl.. V imenu P. Cornelius Scipio Africanus npr. je Publius praenomen (predimek), Cornelius nomen (rodovno ime), Scipio cognomen (priimek), Africanus agnomen (pridevek — po zaslugah, ki si jih je bil Scipion pridobil v Afriki); vzdevek, npr.: Q. Caecilius Metellus Diadēmātus (ker je nosil diadem, obglavni okras, hoteč z njim zakriti tvor), Cn. Cornelius Scipio Asina (oslico so imeli za žival, ki se boji vode, ta Scipio pa se je tudi bal vode, ker se je, konz. l. 260, zbal pomorske bitke in se umaknil na Liparo).

Agōnālia -ium in -ōrum, n (agere) agonalije, Agonijev praznik, po odredbi Nume Pompilija obhajan dne 9. I., 20. V. in 10. XII. na čast Janu Agoniju (Agōnius = nadzornik človeških del in opravil): Macr., P. F. Od tod adj. Agōnālis -e,

1. agonalijski: dies (pl.) Varr., dies (sg.) ali lux O., Circus Don. Cezar Aleksander ga je zgradil na mestu, kjer se je prej ob agonalijah žrtvovalo.

2. ki spada k tekmovalnemu boju: coronae Serv.

agripeta -ae, m (ager in petere)

1. „poljelovec“ = naselnik, ki skuša po kakem zemljiškem zakonu dobiti kos zemljišča: Ci. ep.

2. = κληροῦχος, naselnik, ki se priseljuje: Ci.

Agrippa -ae, m Agripa, rim. moško ime. Posebno znani so:

1. Menenius Agrippa Lanātus Menenij Agripa Lanat, l. 260 je ljudstvo, ki se je izselilo na Sveto goro, pomiril z znano basnijo o želodcu in telesnih udih: L., Q.

2. M. Vipsanius Agr. Mark Vipsanij Agr., roj. l. 63, umrl l. 12, poveljnik pri Akciju, poročen s Pomponijo, Atikovo hčerjo, potem z Marcelo, Avgustovo nečakinjo, naposled z Julijo, Avgustovo hčerjo: N., H., Vell., Plin., Suet.; iz njegovega zadnjega zakona je bil

3. Agr. Postumus Agr. Postum, sprva od Avgusta posinovljen, potem odpravljen na Planazijo, naposled usmrčen od Tiberija, ki je nastopil oblast: Vell., T., Suet.

4. Hērōdēs Agr. I. Herod Agr. I., sin Heroda Vel., in

5. Hērōdēs Agr. II., sin Heroda Agr. I., oba tetrarha v Judeji in Samariji: T. Od tod adj. Agrippiānus 3 Agripov = od kakega Agripe narejen (zgrajen): Agrippiana saepta Lamp. (od M. Vipsanija Agripe zgrajena).

ai, interj. tožbe (αἶ) ah! oh! podvojeno ai ai (αἶ, αἶ) ah! ah! ali oh! oh!: ipse suos gemitus foliis inscribit et AI AI flos habet inscriptum funestaque littera ducta est O. (ai je prvi zlog besede Aiax in se baje bere na listih neke cvetlice (perunike?), ki je vzklila iz krvi Hijacinta in Ajaka; prim. O. Metam. XIII, 397 in 398).

āiō, st.lat. aiiō (iz *agio)

1. „da“ reči (govoriti), meniti, da, potrditi, pritrditi (pritrjevati) (naspr. negāre): Diogenes ait, Antipater negat Ci., nunc aiunt, quod tum negabant Ci., non curo, quid aiat ille aut neget Ci.

2. reči, praviti, veleti, trditi, zatrditi (zatrjevati): modo ait hoc, modo illud Ci., haec Carneades aiebat Ci.; kot reklo pogovornega jezika quid ais? kaj praviš? kaj praviš! kaj meniš? ali je mogoče? tako? čuj!: Kom., quid ais, Eruci? Ci. Večinoma z odvisnim govorom (ACI): aio te, Aeacida, Romanos vincere posse Enn. ap. Ci., fundum ex iure Quiritium meum esse aio Ci., crimen ais te metuisse Ci., quod multi per ambitionem fieri aiebant S.; pri neodvisnem govoru, posebno kot vrinek: non sum moechus, ais H., Ennio delector, ait quispiam, quod non discedit a communi more verborum Ci., inter haec senex: Huncine, aiebat,... videre potestis? L., tum, ait, lacrimare debueras Cu., ut ait Statius noster in Synephebis Ci. (tudi brez subj.: ut ait in Synephebis Ci. kakor se pravi), vicarius est, qui servo paret, ut mos vester ait H. kakor vi radi pravite; zlasti pri pregovorih: id quod aiunt, auribus teneo lupum Ter., o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum! Ci., agamus pingui, ut aiunt, Minervā Ci. Redko z dat.: hic erit locus, fratri ait, quem teneas L., filius huic Veneris „figat te meus arcus“ ait O.

Opomba: Āiō je v. def.; klas. so le oblike: āiō, ais, ait, āiunt, cj. pr.: āias, āiat, āiant, popolni ind. impf. act. āiēbam, āiēbas itd. (skrč. aības, aībat Acc. fr., Pl., Ter.); adj. pt. pr. āiēns -entis trdeč, trdilen (naspr. negans): Ap., M., credere negantibus et aientibus Ci., negantia contraria aientibus Ci. Drugih oblik, kakor inf. pr. aiere Aug., ind. pf. aistī Aug., aiērunt Tert., imp. ai Naev. fr., se je izogibati. Vprašalna oblika *aisne? praviš? meniš (misliš)? ali res? je mogoče? se krči v ain? sprva pred samoglasniki: ain heri nos advenisse? aio Pl., ain? audivisti? Pl., potem tudi pred soglasniki: ain tu? poterisne dicere? Ci.; okrepljeno ain vero? Ter., ain tandem? Ci.

āla -ae, f

1. rama, pleče: umbonibus incussāque alā sternuntur hostes L. suvajoč s pleči, alae grandes Iuv.; pazduha: sub ala fasciculum portare librorum H., gravis hirsutis cubet hircus in alis H. zoprni potni duh pod pazduho, alarum neglegens sudor Petr., graveolentia alarum Plin., alas vellere Sen. ph., Iuv. ali devellere Pl. (starodavniki so si pulili dlake pod pazduho); tu viperam sub ala nutricas (preg.) Petr.; pazduha pri živalih: Plin.; met. lakti, roke: It.

2. sinekdoha krilo, perut; živalska: alis plaudens columba V., alas quatere V., alas eripere regibus apum V., movere alas O.; krilatih božanstev, kakor Amorja, Merkurja, Iride, Harpij idr.: Pr., Tib., Sen. ph., hic paribus nitens Cyllenius alis constitit V., me Mors (boginja smrti) atris circumvolat alis H., madidis Notus evolat alis (kot bog vetra) O.; pesn. (za označbo hitrosti): velorum pandimus alas V. krilata = hitra jadra, classis centenis remiget alis (= remis) Pr. (prim. alarum remi O., remigium alarum V.), emicat et ventis et fulminis ocior alis V., sibi fecerat alas concitus equus Sil.

3. pren.
a) voj. krilo, (ob)krilna četa, sprva konjeniški oddelek, konjeniška četa (redno 300 mož pri vsaki legiji), ki je ščitila pehoto na obeh krilih: Veg., Gell., Serv.; pozneje oddelek zaveznikov, poseb. zavezniško konjeništvo, ki je imelo nalogo ščititi krila rim. legij, ki pa se je pogosto tudi postavilo v prvo vrsto, konjeniška četa, eskadron (običajno 500 mož), in ko so zavezniki dobili rim. državljanstvo, sploh v rim. vojski služeče pomožne čete (konjeništvo in pehota), nav. imenovane alarii equites, alariae cohortes ali samo alarii (gl. ālārius): Ca. ap. Gell., Vell., Campanorum alam, quingentos fere equites, excedere acie iubet L., cum te Pompeius alae alteri praefecisset Ci.; za časa cesarjev tisti konjeniški oddelki, ki niso izrecno pripadali kaki legiji, nav. so bili sestavljeni iz tujcev (po 500, tudi do 1000 mož, od tod ala militaria): T., Suet. Včasih konjeniški oddelek ali konjeniška četa (500 ali 1000 mož) pri tujih narodih: Cu., alae sacrae Macedonum L., (Eumenes) praefuit etiam alterae equitum alae, quae Hetaerice appellabantur N., Tarchon instigat vocibus alas V.; pesn. alae = lovci na konjih, lovci, ki jezdijo: Sil. (II, 419), dum trepidant alae V.
b) arhit. alae stransko slopovje ob atriju in svetiščih: Vitr.

alapa -ae, f

1. zaušnica, klofuta: Iuv., Mart., Sid., alapam sibi duxit (si je dal) gravem Ph., alapam alicui dare Vulg. zaušnico (klofuto) dati komu, aliquem alapis caedere Vulg. za uho biti koga, klofutati koga.

2. brljuzga v lice, ki so jo gospodarji dajali sužnjem pri osvoboditvi: multo maioris alapae mecum veneunt Ph. pri meni se prodaja svoboda mnogo dražje, est sub alapa Petr. še se mu pozna osvobojenec.

alauda -ae, f čopasti škrjanec: Plin.; pren. Alauda Alavda, škrjanska legija, ime gal., pozneje z rim. državljanstvom obdarjene legije, ki jo je Cezar ustanovil na svoje stroške; tako se je imenovala po svojem škrjančevemu čopu podobnem čeladnem okrasu: Plin., Suet.; njeni vojaki Alaudae: Alaudae ceterique veterani Ci., legio Alaudarum Ci.

Alba -ae

I. masc. Alba, rim. nom. propr.:

1. kralj v Albi Longi: O.

2. zaupnik Gaja Vera (C. Verres): Ci.

— II. fem. (albus) Alba Alba, ime več italskih mest, poseb.

1. Alba Longa (pri Ci. enkrat Longa Alba) Alba Longa, Dolga Alba, najstarejše lat. mesto, po mitu ga je ustanovil Askanij na ozkem, dolgem (od tod Longa) slemenu hriba ob Albanskem jezeru, materinsko mesto Rima, razrušil ga je Tul Hostilij: Ci., L., V. idr. Od tod adj. Albānus 3 albanski, iz Albe: ager Ci., exercitus, pubes L., pax L. z Albanci, mons Albanus Varr., Ci., L., Plin. Albanska gora (zdaj Monte Cavo), zahodni, najvišji vrh Latinskega (zdaj Albanskega) gorovja, jugovzhodno od Rima s svetiščem Lacijskega Jupitra (Iuppiter Latiaris): tam so bili Albani tumuli atque luci Ci. in nemus Albanum L., tam je rodila trta izvrstno sladko vino, vinum Albanum H., Plin., tam se je lomil lapis Albanus Plin. albanskogorski groh (od tod columnae Albanae Ci. ap. Q., Suet., lapicidinae Albanae Vitr. albanskogorski kamnolomi), tam se je opravljala tudi comissatio Albana Mart. (gl. comissātiō); na njegovem zahodnem vznožju slikoviti, globoki ognjeniški lacus Albānus Ci., Val. Max. Albansko jezero (zdaj Lago di Albano), katerega vodo (aqua Albana Ci.) so Rimljani, ko so oblegali Veje, speljali po rovu, skopanem skozi lavnato obalo, ter tako znižali jezersko gladino: Ci., L. Subst. Albānī -ōrum, m Albanci, preb. Albe Longe: Varr., L., Plin. Albānum -ī, n (sc. praedium) Albansko (posestvo), sprva velike vile Gneja Pompeja in drugih bogatih Rimljanov, zlasti cesarjev Nerona in Domicijana ob Albanski gori proti Apijski cesti: Ci., Suet. (Domicijanov Albanum se je imenoval tudi Albana arx T., Iuv. in Albanus secessus Suet.), pozneje municipij (Municipium Albanum, zdaj mesto Albano).

2. Alba Alba, stoječa na visoki skali ob Fucinskem jezeru v Samniji, sprva marzovsko mesto, potem rim. naselbina, močna trdnjava in rim. državna ječa (še zdaj Alba): Ci., C., L., Vell., pri Plin. Albensium Alba, pri Char. Alba Fūcentis Fucinska Alba. — Od tod adj. Albēnsis -e albanski: ager L., rus, nuces Plin.; subst. Albēnsēs -ium, m Albanci, preb. samnijske Albe: Varr., Corn., Plin.

— III. masc.

1. Alba (mōns) (gorovje) Alba: Vop.

2. Alba Alba,
a) reka v Tarakonski Hispaniji (zdaj Ter): Plin.
b) = reka Laba (Albis): Vop.

Albius 3 (albus) Albij(ev), ime rim. rodu. Znani so poseb.:

1. Albius Tibullus Albij Tibul, najznamenitejši rim. elegik, Horacijev prijatelj: H.

2. Statius Alb. Oppianīcus Stacij Albij Opijanik, rim. vitez iz Larina, umoril je svojega svaka Avrija in dva svojih sinov ter poizkusil usmrtiti tudi svojega pastorka Avla Kluencija, da bi si pridobil njegovo premoženje. Ko ga je Kluencij l. 74 tožil, se je najprej skušal rešiti s podkupovanjem sodnikov; ko se mu to ni posrečilo, je šel, da bi se izognil obsodbi, prostovoljno v pregnanstvo, kjer je l. 69 umrl: Ci.

3. njegov istoimenski sin, ki je na prigovarjanje svoje mačehe obtožil Kluencija podkupovanja in zastrupitve svojega očima: Ci.

4. Sabinus Albij Sabin Albij, Ciceronov sodedič: Ci. ep. Nekega sicer neznanega Albija omenja H. (Sat. I, 4, 29 in 109). — Od tod adj. Albiānus 3 Albijev: iudicium, pecunia (starejšega Stacija Albija Opijanika) Ci., negotium (s Sabinom Alb. zaradi prodaje dediščine na dražbi) Ci.

albus 3

1. bel (toda brez leska, naspr. ater; candidus = bleščeče bel, svetlo bel, naspr. niger): alba discernere et atra non posse Ci., alb. color Ci., dentes V., equi L., V., Suet. belci, beli konji, quadrigae Plin., bos, capra L., sulphureā Nar albus aquā V. belo se peneči, parma V. še bel (= še neokrušen) ščit, ščit brez vrezanih podob, opus Vitr. bela štukatura, tectorium Col. mavčni omet, cement, vestes O., Cu.; od tod pesn. met.
a) belo oblečen: mirator cunni albi H. belo oblečenih gospa (matrone so namreč nosile belo stolo, osvobojenke pa temnobarvno ali pisano).
b) (s kredo) pobeljen: nuper in hanc urbem pedibus qui venerat albis Iuv. = kot suženj (sužnje so postavili naprodaj nage s pobeljenimi nogami). preg.: albis dentibus deridere aliquem Pl. zasramovati koga s tako glasnim smehom, da se vidijo (beli) zobje = zelo zasmehovati ga; ignorare ali nescire, utrum albus an ater aliquis sit = prav nič ne poznati koga: Q., Ap., nil nimium studeo, Caesar, tibi velle placere, nec scire, utrum sis albus an ater homo Cat., vide, quam te amarit is, qui albus aterne fuerit ignoras Ci., podobno: unde illa scivit, niger an albus nascerer? Ph. od kod me je poznala tako natanko?, aliquem equis praecurrere albis H. precej prehiteti (prekositi) koga (belce so imeli za najhitrejše konje), prim.: nam si huic occasioni tempus sese supterduxerit, numquam edepol quadrigis albis indipiscet postea Pl.; alba avis Ci. ep. bela ptica, bela vrana = nekaj zelo redkega, prim.: corvo rarior albo Iuv.; albae gallinae filius Iuv. „sin bele kokoši“ = „srečnik“ (ker so bele kokoši bolj redke); albā lineā signare Luc. ap. Non., Gell. na beli tabli napraviti belo črto = ne ločiti (razlikovati) česa; albo rete aliena oppugnare bona Pl. z belo (torej manj vidno) mrežo omreževati; album calculum adicere alicui rei Plin. iun. odobriti kaj (gl. calculus). Occ.
a) siv: Pl., Pers., plumbum C., Lucr., Plin. kositer (cin), aes Plin., barba Pl., coma O., capilli Tib., Pr., asinus Q.
b) bled: corpore albo Pl., aquosus albo corpore languor H. (o vodenici), turgidus... albo ventre Pers., albus ora inficit pallor H., urbanis albus in officiis (od uradnih skrbi) Mart.

2. svetel (o zvezdah): sol Enn. ap. Ci., iubar Enn. ap. Prisc., Lucifer O., luces Mart.

3. met. jasneč, vedreč, jasen: Iapyx, Notus H. (ker razganjata oblake); dober, ugoden: alba stella (Dioskurov) H., per me sint omnia protinus alba Pers.; preg.: genius albus et ater H. dobri in zli. — Od tod subst.

1. alba -ae, f
a) (sc. vestis) bela obleka: in albis Vulg. v prazničnih oblačilih, v praznični obleki (naspr. in nigris).
b) (sc. gemma) bel biser: Lamp.

2. album -ī, n
a) belina, beljava, belo: (bos) maculis insignis et albo (= maculis albis insignis) V. lisasta krava, liska, sparsae pelles albo V. belo pikčaste, belo pisane, purpureum diadema distinctum albo Cu., album oculi, nav. oculorum Cels. belo v očeh, toda album in oculo est Col. bela pega (kot bolezen) = albugo oculi; album ovi Cels., Plin. beljak.
b) bela barva: columnas albo polire L. (po)beliti, ne cui album in vestimentum addere petitionis liceret causā L. oblačilo z belo kredo (o)čistiti.
c) bela (s sadro prevlečena) deska (tabla) za razglase: multitudinem suorum in album indere Luc., fastos (koledar) circa forum in albo proposuit L.; poseb. α) = annales maximi, bela deska, na katero je pontifex maximus zapisoval dogodke vsakega leta: res omnes singulorum annorum mandabat litteris pontifex maximus efferebatque in album et proponebat tabulam domi, potestas ut esset populo cognoscendi Ci., omnia pontificem in album relata proponere in publico iubet L. β) album (praetoris) deska, na kateri je pretor ob nastopu službe oznanil svoj letni edikt (= razglas načel, po katerih je nameraval soditi): G., Ulp. (Dig.), pa tudi deska za začasne pretorjeve odredbe: Paul. (Dig.); od tod ad album sedentes Sen. ph. = preučevalci pretorskih ediktov, poznavalci pravnih besedil, pravniki, se ad album ac rubricas transferre Q. dobesedno znanje besedil pretorskih ediktov in zakonov državljanskega prava imeti za edino nalogo pravnikov, alicui ex albo iudicium reddere Vell. po pretorskem ediktu soditi; occ. zapisek, imenik:
a) album senatorium imenik senatorjev, od Avgustovega časa naprej postavljen javno na ogled; iz njega so takoj izbrisali vsakega senatorja, ki je odstopil ali bil izključen: Apidium ex albo senatorio erasit T.
b) album (iudicum) imenik sodnikov (porotnikov): Sen. ph., splendidum virum... albo iudicum erasit Suet.; šalj.: non eras in hoc albo (sc. iudicum) Plin.
c) album decurionum imenik dekurionov (v municipijih): Dig., Ulp. (Dig.).
č) album profitentium citharoedorum imenik kitaredov, ki so hoteli javno nastopiti: Suet.

Opomba: Superl. albissimus: Cass.