Franja

Cānidius -iī, m, s popolnim imenom P. Cān. Crassus Publij Kanidij Kras, ki je l. 43 služboval pod Lepidom v Galiji in je bil pozneje Antonijev legat; po Antonijevi smrti ga je dal Oktavijan ubiti: Ci. ep., Vell.

Canīnius 3 (canīnus) Kaninij(ev), rim. plebejsko rodbinsko ime z družinami Galov, Rebilov idr. Poseb. znani so:

1. L. Caninius Gallus Lucij Kaninij Gal(us), tožnik M. Antonija, potem njegov zet; kot tr. pl. l. 56 je sicilskemu prokonz. P. Lentulu Spinterju poskušal preprečiti, da bi na prestol ponovno postavil egipt. kralja Ptolemeja Avleta: Ci. ep., Val. Max.; od tod Canīniānum tempus Kaninijev čas (= leto Kaninijevega tribunstva): Ci. ep.

2. C. Can. Rēbilus Gaj Kaninij Rebil, Cezarjev legat v Galiji, l. 45 s Cezarjem konz., toda le nekaj popoldanskih ur 31. dec., ko je Cezarjev sotovariš nenadoma umrl: C., T., Macr., Caninio consule scito neminem prandisse. Nihil tamen eo consule mali factum est; fuit enim mirificā vigilantiā, qui suo toto consulatu somnum non viderit Ci. ep. (šalj.).

3. Can. Rebilus, verjetno sin Gaja Kaninija Rebila, sloviti izprijenec: Sen. ph.

canōn -onis, acc. -ona, m (gr. κανών)

1. pravilo, vodilo: Plin., Aus.

2. kancela vodnih orgel: Vitr.

3. vsakoletni stalni davek v ces. dobi: Lamp., Aurelius ap. Vop., Cod. th.

4. seznam vseh knjig stare in nove zaveze, napisanih po božjem razodetju ali božjem navdihu, kanon: Aug., Isid.

canonicus 3 (gr. κανονικός)

1. pravilen, reden.
a) v glasbi: c. ratio Vitr. teorija zvoka.
b) v astronomiji: canonicae defectiones solis Aug. redno ponavljajoči se sončni mrki. Od tod subst.
a) canonicī -ōrum, m teoretiki: Plin.
b) canonica -ōrum, n (= canonica ratio) osnovna pravila, teorija: Plin.

2. ki se tiče stalnega davka, davčen, davkarski: Icti., pensitationes Cod. Th.

3. subst. canonicus -ī, m duhovnik, zapisan v duhovniškem imeniku, pozneje kanonik: Eccl.

4. canonicī librī, canonicae scriptūrae sanctae Aug. knjige stare in nove zaveze, zabeležene v kanonskem imeniku (gl. canōn 4.). — Adv. canonicē

1. po pravilu, praviloma: Char.

2. po določilih cerkvene oblasti: Eccl.

Canōpus¹ -ī, m (Κάνωβος, redkeje Κάνωπος) Kanop,

1. mesto ob zahodnem ustju Nila; baje so ga ustanovili Špartanci in poimenovali po Menelajevem krmarju Kanopu, ki je bil tam pokopan: Mel., Plin., T. idr.; bilo je znano po razkošnosti: Canopus famosus Iuv.; met. Spodnji Egipt, Nilovo ustje: gens fortunata Canopi V.; ves Egipt: Pr., Lucan., Iuv. Od tod adj.
a) Canōpēus 3 kanopski: litora Cat.
b) Canōpicus 3 kanopski: Nili ostium Mel., Plin., arbor Plin. Subst. Canōpītēs -ae, m Kanopec: Cels; v pl. Canōpītae -ārum, m (Κανωβῖται) Kanopci, preb. Kanopa: Ci. ap. Q.

2. nenaseljen otoček pred kanopskim Nilovim ustjem: Auct. b. Alx., Mel., Plin.

Canōpus² (Canōpos) -ī, m (Κάνωπος) Kanop,

1. egipt. božanstvo narave, ki so ga upodabljali kot trebušast vrč s človeško glavo (simbol reke Nila): O.

2. zvezda v ozvezdju Arge (Argo), vidna le na jugu Evrope: Vitr., Lucan., Plin., M. (Cănŏpŏs).

Cantaber -brī, m Kantaber, Kantabrijec: Iuv., Sil., bellicosus Cantaber (kolekt.) H., C. indoctus iuga ferre nostra H.; večinoma pl. Cantabrī -ōrum, m Kantabri, Kantabrijci, divje ljudstvo na severnem obrežju Hispanije ob izvirih Ibera, ki jih je Avgust podjarmil šele v l. 25 do 19: Ca., C., L. epit., Mel., Plin. Od tod adj.

1. (redko) Cantaber -bra -brum kantabr(ij)ski: oceanus Cl.; subst. Cantabria -ae, f Kantabrija, sprva celo severno obrežje Hispanije, pozneje (po Avgustu) rim. pokrajina od Asturcev do Avstrigoncev in Vaskoncev: Plin., Suet., Fl. (Cantabria met. = Cantabri), Eutr.

2. Cantabricus 3 kantabr(ij)ski: bellum H., Suet., terrae, litora Mel., populi Plin.; subst. Cantabrica -ae, f bot. kantabrijski slak: Plin.

cantabrum -ī, n

1. (sor. s canicae) pšeno, pšenični ali ječmenovi otrobi: Cael., Th. Prisc.

2. v cesarstvu zastava, ki so jo nosili na čelu slovesnih sprevodov: Min., Tert.

canthērius (cantērius) -iī, m (najbrž iz gr. κανϑήλιος tovorni osel)

1. konj skopljenec, rezanec: Varr. idr., cantherius distat ab equo, quod capus (kopun) a gallo Paul., cantherii albi Ci. belci; occ. zaničlj. = mrha, kljuse: Pl.; met. o oslu: Tert.; o zaspanem, uživanja ljubezni nesposobnem človeku: quamquam vetus cantherius sum, mihi nunc... adhinniret Pl.; preg.: minime cantherium in fossam L. nikar s konjem v jarek = nikar tako nápak delati.

2. pren.
a) brajdišče = kolišče s prečnicami za privezovanje vinske trte: Col., Plin.
b) arhit. škarnik, špirovec: Vitr.
c) jermenasta priprava (jermenje) za zdravljenje bolnega konja: P. Veg.

canticum -ī, n (canere)

1. v komediji lirsko mesto, melodramatičen samogovor (monolog) ali samospev (monodija) ob spremljavi piščali: Ci. ep., Ph., Suet., canticum agere (igrati, izvajati) L.

2. sinekdoha pesem, popevka, petje, poseb. zborovsko na odru: chorus canticum insonuit Ph., canticum repeti iubet Ph., nisi forte in carminibus (v besedilih pesmi) tantum et in canticis exigitur structura quaedam et inoffensa copulatio vocum Q., cantica qui Nili (egiptovske), qui Gaditana susurrat Mart., canticum adulescentiae garrire Ap. (o slavčku), rusticum, vetus c. Macr.

3. occ.
a) nesramna (kosmata, zabavljiva) pesem, zabavljica: Petr., Ap., Paul., obscena c. Q.
b) bajalne (čarovne) besede, čarovno besedilo, zagovor: hoc emolumentum canticis accipimus: praesagium et divinationem Ap.
c) pojoče (s pojočim glasom) podajanje govornika (kot slabost): Plin. iun., in epilogis paene canticum Ci., cantici quiddam habent sensimque resupinantur Q.

cantilēna -ae, f (cantilāre)

1. popevka, pesem po znanem napevu: Gell., Ambr., Aug., in cantilenis et proverbiis Vulg. v ljudskih pesmih, cantilenas meditari pro iubilo molliores Amm. mehkobne napeve namesto surovih vojaških; zabavljiva pesem, zabavljica: Vop.

2. (v slabem pomenu) stara pesem, blebetanje, prazna slama: cantilenam eandem canis Ter., neque ex scholis cantilenam requirunt Ci., totam istam cantilenam ex hoc pendēre, ut... Brutus in Ci. ep.

cantiō -ōnis, f (canere)

1. petje, prepevanje: pol ego metuo lusciniolae ne defuerit cantio Pl.; v slabem pomenu žlobudranje, godenje: odiosa cantio Aug.

2. pesem, popevka: Pl., Suet., Ap., Fr., Vulg.; occ. bajalna (čarovna) pesem, čarovno besedilo, zagovor: Ca., Ap., veneficia et cantiones Ci.

cantō -āre -āvī -ātum (intens. glag. canere)

I. intr.

1. peti, prepevati, oglašati se (o človeku): V., H., O. idr., hi pueri cantare et saltare didicerunt Ci., c. ad chordarum sonum N. (o kitaristu), inde ad manum cantari histrionibus coeptum L. h kretnjam igralca; cantare v retoriki = pojoč (s pojočim glasom) govoriti, pojoč predavati (kot slabost): si cantas, male cantas; si legis, cantas C. ap. Q., vitium cantandi Q. razvada, da govornik govori s pojočim glasom; preg.: surdo canere Pr., ad surdas si cantet Phemius aures O. če bi pel gluhim ušesom; occ. (o pticah) peti, žvrgoleti: cantantes aves Pr.; kikirikati (o petelinu): Pl., Ci., Suet.

2. (o glasbilih) oglašati se, peti, doneti, zveneti: cantabat tibia ludis O., bucina cantat Pr.; nav. z abl. instrumenti igrati, piskati, svirati, trobiti na kaj: fidibus Pl., tibiis N., structis avenis O., calamo Sen. ph.; occ. bajalne (čarovne) besede govoriti, bajati, čarati: Ca., cantando rumpitur anguis V.

— II. trans.

1. peti, pesniti, zložiti (zlagati): neniam Varr. fr., carmina non prius audita canto H., c. rustica verba Tib., versum Gell., hymnos Eccl., Hymen (svatovska pesem) cantatus O., non est cantandum Iuv. ni treba pesniti, doctus cantare Catullum H. ki se je naučil peti Katulove pesmi.

2. occ.
a) peti, opevati, slaviti, proslavljati, poveličevati: deum Tib., nos convivia cantamus H., dum meam canto Lalagen H., tota cantabitur urbe H., per totum cantabimur orbem O., cantatus Achilles O., iam pridem istum canto Caesarem Ci. ep. že dolgo slavim tega tvojega Cezarja.
b) o pesniku, deklamatorju ali igralcu podajati, izvajati, recitirati; v slabem pomenu žlobudrati: togatas (fabulas) Iuv., epinicia Suet.; quae me iuvene ubique cantari solebant Q.
c) naznaniti (naznanjati), oznaniti (oznanjati): Vera cantas. Vana vellem Pl.; narocitičiti (naročati), svetovati, zabič(ev)ati, ponavljati: Nov. fr., haec dies noctesque canto tibi, ut caveas Pl., harum mores cantabat mihi Ter.
č) bajati, bajalne (čarovne) besede govoriti, zagovarjati, (za)čarati, pričarati: Ca., Varr., Sil., cantato densatur carmine caelum O., c. umbram Lucan. pričarati, cantatae herbae O., cantata luna Pr., cantatus puer Ap.

cantor -ōris, m (canere)

1. pevec, glasbenik: cantoris morte Tigelli H., cantor Apollo H. kitared, cantores Euphorionis Ci. hvalisavci, cantor formularum Ci. žlobudra, drdra, antores probi Pl. = grajavci.

2. occ. pevec v igri, igralec, ki je izvajal „cantica“ in na koncu predstave občinstvu klical „plaudite!“: donec cantor „vos plaudite“ dicat H.; od tod: cantorum convicium Ci. kričačev.

Cānulēius 3 Kanulej(ev), rim. plebejsko rodovno ime. Poseb.

1. C. Canuleius Gaj Kanulej, kot tr. pl. l. 445 sprožil zakon, po katerem naj bi bile dovoljene poroke med patriciji in plebejci: Ci., L., Fl.

2. M. Canuleius Mark Kanulej, tr. pl. l. 421: L.

3. L. Canuleius Dives Lucij Kanulej Divit (Bogati), l. 171 je kot pretor v Hispaniji vodil preiskavo zoper rim. uradnike zaradi tožb domačinov: L.

cānus 3 (iz *casnos; prim. sab. cascus siv od starosti, star, lat. cariēs iz *casiēs)

1. siv, pepelnat, belkast: aequora Enn. fr., mare Plin. iun., aqua O., cani fluctus Ci. penasti, c. nix Lucr., H., grandine canus Athos, c. lupus, cana pluma cycni O., seges O. rumena setev, gelu V., December Mart. (ker je v tem mesecu narava siva); poseb.: cani capilli H., O., Ph., crinis Cat., O., caput Pl., O., Cat., Tib., barba Mart.; kot subst. cānī -ōrum, m (sc. capilli) sivi lasje: Val. Max., Sen. ph., non cani, nun rugae auctoritatem arripere possunt Ci., posuitque ad tempora canos O., anum simulat falsosque in tempora canos addit O., cani venerandi Sen. tr.; od tod

2. siv, sivolas = star, starikav, starodaven, častivreden, častitljiv: anilitas, senecrus Cat., Veritas Varr. ap. Non., Fides et Vesta, canae penetralia Vestae V., quidam bene canus Sen. ph., saecula c. Mart.

capācitās -ātis, f (capāx) zajetnost

1. v prostoru prostornost, obsežnost: Paul., Front., Cod. Th., vasorum Col., uteri Plin., athletarum Plin. zajetnost; met. prostor: Iul. Val., capacitatem in animo esse, quo ea, quae meminimus, infundantur Ci.

2. pren.
a) obsežnost, obseg: immensa capacitas memoriae Aug.
b) zmožnost, sposobnost: habet et ipsa (materies) capacitatem formarum Aug. zmožnost (lastnost) spreminjati obliko; occ.
a) zmožnost kaj dedovati, sposobnost za dedovanje: G. (Dig.), Cod. Th.
b) duševna dovzetnost, doumljivost: humanae naturae Cod. I.

Capane͡us -eī, acc. -ea, voc. -e͡u, m (Καπανεύς) Kapanej, eden izmed sedmerice knezov pred Tebami; Jupiter ga je ubil s strelo, ko je gorel na grmadi, se je njegova žena Evadna vrgla v plamene: V., O., Pr. idr. Od tod adj. Capanēus in Capanēius 3 Kapanejev: Stat.

capella -ae, f (demin. capra) kozica, koza: veniunt ad mulctra capellae H., simae capellae V.; capella scite facta et venuste Ci. kipec v podobi koze; pren. Kapela, zvezda v Vozniku, ki vzide 1. maja: Plin., Oleniae sidus pluviale capellae O. — Kot nom. propr. Capella -ae, f Kapela, ime več rim. rodov, poseb.

1. Capella, rim. elegik, Ovidijev sodobnik: clauderet imparibus verba Capella modis O.

2. Statilius Capella Statilij Kapela, rim. vitez v Vespazijanovem času: Suet.

3. Cap. Antistius Kapela Antistij, jezikoslovec (litterator) v Komodovem času: Lamp.

4. Martianus (Marcianus) Minneus Felix Cap. Marcijan Minej Feliks Kapela iz Madavre v Afriki, učeni slovničar v 2. pol. 5. st. po Kr.: Cass. — Od tod adj. Capelliānus 3 Kapelov, kapelski: Mart.

Capēna -ae, f Kapena, etr. mesto severozahodno od Vejev: Ca. ap. Serv., L. Od tod adj.

1. Capēnās -ātis kapenski: bellum, populus L., fundus, ager Ci., in agro Capenate L. ali subst. in Capenati Ci., L. na kapenskem ozemlju, na Kapenskem; subst. Capēnās -ātis, m Kapenec, pogosteje v pl. Capēnātēs -ium, m Kapenci, preb. Kapene: L., Plin. Nom. propr. Capēnās -ātis, m Kapenat, kapenska rečica v Feronijevem gaju: Sil.

2. Capēnātis -e kapenski: lucus Ca. ap. Prisc.

3. pesn. Capēnus 3 kapenski: hi... habent... lacum lucosque Capenos V.; porta Capēna ali Capēna porta Kapenska vrata v Servijevem obzidju starega Rima na vznožju hriba Celija; tu se je pričenjala via Appia: Ci., O. idr.: subst. tudi le Capēna -ae, f: Iuv.