Franja

furvus 3 (iz *furgvos, sor. s fuscus)

1. črn kot oglje, temen, vranji: nubes Lucr., equus O., alae Tib., veteres Romani furvum atrum appellaverunt Gell., furvus bos, id est niger P. F.

2. metaf.
a) temen, mračen, mrk, črn; poseb. o podzemlju in kar je z njim v kaki zvezi: antra O. podzemlje, Proserpina H., hostiae Val. Max. za podzemeljska božanstva, furvā gente petita (belua) Iuv., postis, plagae leti Stat.
b) grozovit, ostuden: dies Sen. rh., culpa Prud.

futuō -ere -uī -ūtum (sor. s fuō, fore, po drugih s con-fūtāre) spati -, ležati pri ženski, telesno se z njo združiti, abs. in z obj. v acc.: H., Cat., Mart.

Gādēs -ium, acc. tudi -īs, f (Γάδειρα, fen. Gādir ali Gadir) Gádes, staro trgovsko mesto, feničanska naselbina s slovečim Herkulovim (Melkartovim) svetiščem na istoimenskem otoku v Betijski Hispaniji ob južnozahodni hispanski obali (zdaj Cadix ali Cadiz): CI., C., H., L., CU., VELL., PLIN. (tudi z obl. Gadīs -ium.), IUV., MART. idr. – Soobl. Gādis -is, f Gádis: PLIN., PRISC. – Od tod adj. Gādītānus 3 gaditanski: COL., FL. civitas (= Gades) CI. conventus PLIN. columnae (= columnae Herculis) AP.; subst.
a) Gādītānus -ī, m Gaditanec: Gaditanus quidam PLIN. IUN.; poseb. L. Cornelius Balbus Gad. CI. EP. Lucij Kornelij Balb iz Gad.; pl. Gādītānī -ōrum, m Gaditanci: C., IUST.
b) Gādītānae -ārum, f Gaditanke = razkošne hotljive plesalke: IUV., PLIN. IUN.

galbeum (stlat. calbeum) -ī, n in galbeus (stlat. calbeus), -ī, m (najbrž kelt. izpos.)

1. povoj, obveza na roki (prepojena z zdravili): SUET.

2. zapestnica, naročnica
a) kot ženski nakit: galbei linei CA. AP. FEST.
b) kot okras zaslužnih vojakov: P. F.

Gallī¹ -ōrum, m (Γάλλοι, prim. Celtae in Galatae) Galci, Kelti, zelo razširjen narod, ki je bival v severni Italiji, v Franciji, v južni donavski kotlini in v Mali Aziji VARR., CI., V., L., T. Sg. Gallus -ī, m Galec: AFR. FR., CI., C., SEN. PH. Galla -ae, f Galka: L.; tudi kot adj. Gallus 3 galski: miles L. EPIT., Gallae mulieres S., Galla credulitas MART. – Od tod

I. subst. Gallia -ae, f (sc. terra, gr. Γαλατία) Galija, galska (keltska) dežela, ki so jo Rimljani glede na Alpe (kot naravno mejo) razdelili na dva dela, imenovana

1. Gallia cisalpīna (citerior, togāta) Galija tostran Alp, Tostranska Galija = kraji severnoitalijanske nižine ob Padu, Severna Italija, ki so jo galska plemena poselila po l. 400: CI., C., SUET. idr.

2. Gallia trānsalpīna (ulterior, bracāta, comāta) Galija onstran Alp, Onostranska Galija = današnja Francija: VARR., CI., C., T., SUET. idr. Ta Galija se je zopet delila na 4 dele, imenovane
a) Gallia Nārbōnēnsis: MEL., T. ali provincia Nārbōnēnsis: PLIN., T., tudi samo provincia: C., PLIN., Narbonska Galija, Narbonska pokrajina, današnja Provansa (Provance) do Rodana.
b) Aquītānia -ae, f Akvitanija med Pireneji in Loaro: C., MEL., PLIN., T.
c) Gallia Celtica: C. Keltska Galija, ali Gallia Lugdūnēnsis: PLIN., T. Lugdunska Galija med Loaro, Seno in Marno.
d) Gallia Belgica: PLIN. ali samo Belgica -ae, f: PLIN., T. Belgijska Galija, Belgija ob spodnjem Renu. Zato pl. Galliae Galije, poseb. = Onstranska Galija glede na svoje posamezne pokrajine: CI., C., L., CAT., SUET., FL. tres Galliae, quas Caesar vicerat: L. EPIT. –

II. adj.

1. Gallicus 3, adv. -ē galski: CA., COL., MART. idr. copiae CI., ager VARR., CI., L. ali provincia SUET. del Umbrije (kvestorska pokrajina), arma, naves, murus, consuetudo C., gens S., canis GELL., O. galski hrt (za zajčji lov), ventus VITR. severo-severovzhodnik, cohortes, incendia, mare T., foedus T. z Galci, sermo HIER. latinščina, kakršno so govorili v Galiji, Gallicē VARR. AP. GELL., Gallicē dicere GELL.; subst. gallica -ae, f (sc. solea) galski čevelj, opanek, galska plesníca, galska sandala (galoša): CI.

2. Gallicānus 3 (nadaljnja tvorba iz Gallicus) galski = iz galske pokrajine (ager Gallicus) ali v njej, umbrijski, iz Umbrije: CA. FR., VARR., COL., AP., SUET., ager CI., legiones CI. rim. legije v galski pokrajini (v Umbriji); subst. Gallicānī -ōrum, m Galci, preb. omenjene pokrajine: VARR., CI. FR.

3. Gallulus 3 (demin. Gallus) galski: Roma AUS. (o mestu Aratu).

Gallo-graecī -ōrum, m Galogrki = Galačáni, ki so izhajali iz galačanske krvi, pomešane z grško: L., AUCT. B. ALX., FL., IUST.; sg. Gallo-graecus -ī, m Galogrk, Galačan; CI.: njihova dežela Gallo-graecia -ae, f Galogrčija = Galacija (prim. Galatia, gl. Galatae): L., VELL., SUET., IUST.

Gargānus -ī, m, sc. mōns (τὸ Γάργανον ὄρος, še danes Monte Gargano) Gargán, z mogočnim hrastovjem obraslo gorovje na apul(ij)skem polotoku: MEL., LUCAN., SIL., Gargani arva V., querceta Gargani H. Od tod adj. Gargānus 3 garganski, Garganov; Garganum nemus H., Garg. cacumina SIL.

Gargaphiē -ēs, f (Γαργαφίη) Gargáfija, Diani posvečena beotijska dolina z istoimenskim vrelcem blizu Plataj: O., HYG. (z obl. Gargaphia), PLIN.

Gargara -ōrum, n (τὰ Γάργαρα) Gárgara (Gárgare), najvišji vrh gore Ide v Trojadi z istoimenskim mestom ob njenem vznožju: O., MEL., PLIN., VAL. FL., STAT., MACR., ipsa suas mirantur Gargara messīs V. Soobl. Gargarus -ī, m: SERV. – Od tod adj. Gargaricus 3 gargarski: lucus AUS.

gārriō -īre -īvī (-iī) -ītum (onomatop. glagol, ki se je uporabljal le v pogovornem jeziku in večinoma z grajalnim pomenom; prim. gr. γῆρυς, dor. γᾶρυς glas, zvok, lat. garrulus) =

1. (o ljudeh) govoričiti, čenčati, čvekati, blebetati, žlabudrati, kvasiti
a) intr.: POMP. FR., AP., LACT., garris TER., in iis (gymnasiis) philosophi garrire coeperunt CI.
b) trans.: PETR., AUG., g. nugas PL., plura (namreč pisno) CI., garrit anilīs fabellas H. (gl. anīlis), g. aliquid in aurem MART.; pesn.: g. comes libellos H. pisati ... v pogovornem jeziku.

2. metaf. (o živalih, npr. o žabah) regljati: MART.; (o slavcu) ščebetati, gostoleti: AP.

gaudibundus (ne gaudebundus) 3 (gaudēre) veselju (radosti) se vdajajoč, veseleč se: CYPR.; z dat. (nad čim): AP.

gaudium -iī, n (gaudēre)

1. veselje (v srcu), notranja radost (ki jo človek čuti, medtem ko je laetitia veselost, ki se kaže na zunaj): prae gaudio ubi sim nescio TER. od veselja, v enakem pomenu tudi samo gaudio: gaudio lacrumare, triumphare CI., gaudio exsultare CI. ali exilire Q. CI., SUET. alicui manant gaudio lacrimae L., tacitum continere gaudium non potuerunt, quin ... L., legatio, quae gaudio fungeretur T. (= cui mandatum erat, ut gaudium testaretur et congratuletur, sc. Vitellio); s subjektnim gen.: vetera populi Rom. gaudia CI.; z objektnim gen. (nad čim, zaradi česa): g. periculosi saltus superati L. veselje nad tem, da je ... premagal (prekoračil) ... gorovje, gaudia spectatae formae O. da je videl ..., gaudia necis O., gaudium consurgendi T., libertatis novae FL.; gaudium konkr. = razodevanje veselja (radosti): plebes gaudium atque laetitiam agitabat S. je kazalo svoje veselje z glasnim vriskanjem; še pogosteje v tem pomenu pl. gaudia: quibus gaudiis exsultabis! CI., feminarum praecipue et gaudia insignia erant et luctus L.; metaf. veselje, radost stvari in neživih subj.: flos est gaudium arborum PLIN., adamas opum g. PLIN.

2. evfem. slast, nasladnost, mesena poželjivost, pohotnost, razkošje: TIB., PR., VAL. FL., dediti corporis gaudiis S., mutuaque insinuent inter se gaudia uterque LUCR., cui donet inpermissa ... gaudia H., pestiferum hinc abstulit gaudium L., gaudia Veneris capere (sumere, ferre občutiti) O.

3. meton. predmet veselja, predmet radosti
a) (o osebah, večinoma v pl. z edninskim pomenom) slast, ljubljenec, ljubimec: PH., PETR., dum sequeris Clytium infelix, nova gaudia, Cydon V., nec ferre videt sua gaudia ventos V., fugiunt tua gaudia O., falsis attingere gaudia palmis PR.
b) (o stvareh) vesela vest: cognito repente insperato gaudio GELL.

Opomba: Pesniki pogosto uporabljajo pl. v edninskem pomenu, daktilski, zlasti V., iz metričnih razlogov poseb. v 5. heksametrovi stopici.

Gelō(n) -ōnis, m Gélon (Γέλων)

1. Dinomendov sin, poveljnik konjenice pod sicilskim tiranom Hipokratom, po čigar smrti (l. 491) je sam prevzel vlado, sprva v imenu njegovih sinov, pozneje v svojem. Ko so Kartažani pod Hamilkarjem z veliko silo napadli Sicilijo, jih je pri Himeri premagal na kopnem in na morju: L.

2. najstarejši sin Hierona II. (mlajšega), sirakužanskega kralja: L., PLIN., IUST.

geminō -āre -āvī -ātum (geminus)

I. trans.

1. podvojiti: nisi caves geminabit TER., cum illos (alvos) geminaverint VARR., g. victoriae laetitiam L., urbem L. iz dveh mest narediti eno, honorem, mercedem O., vitae frater annos decem geminaverat O., labor geminaverat aestum O. je bil naredil dvakrat bolj občutljivo, g. pericula TIB., semivocales, verba Q., nec aliud pomum ingeniosius geminatum est PLIN. (namreč s cepljenjem); zelo pogosto v pt. pf.: geminata verba CI., sole geminato CI. z dvojnim soncem, geminata victoria L. dvojna, ebrietas geminata libidine O., geminata littera Q., geminatus honor PLIN. IUN., geminatus gaudia ductor Sidonius SIL.

2. združiti, zediniti, spariti: non acuta si geminant Corubantes aera H. ne, če Koribanti udarjajo skupaj z dvojnimi cimbalami, adeo prope geminata cacumina (eden za drugim) eorum montium sunt, ut ... L., geminata ac duplicata ponantur CI., geminati consulatus T. dva zaporedna konzulata, geminari legionum castra prohibuit SUET., insignes geminat Concordia taedas STAT.; z dat. (s kom): non ut serpentes avibus geminentur, tigribus agni H. da se družijo.

3. ponoviti, ponavljati, (po)množiti: plausus geminatus V. ponoven, postera nox facinus geminat O., vulnere geminato O., verba referre geminata O. ponavljati za kom. –

II. intr. dvojen biti: binaque per totas aedīs geminare supellex LUCR.

gemitus -ūs, m (gemere)

1. vzdih(ljaj), vzdihovanje, ječanje, javkanje, stok(anje): ENN., CA. AP. GELL., Q., SEN. PH., ut urbe tota fletus gemitusque fieret CI., tota obviam civitas cum lacrimis gemituque processerat CI., gemitum ciere, gemitum de pectore ducere, ingentem gemitum ad sidera tollere, gemitum dare a pectore imo V. ali samo gemitum dare O. vzdihovati, ječati, gemitum reprimere O. zadržati; v pl.: SEN. PH., flebiles clamores gemitūsque L., gemitūs edere LUCR., O. ali dare O.; s subjektnim gen.: illi eiulatus gemitūsque Philoctetae CI., mulierum virorumque gemitūs CI., gemitūs iraeque leonum V. jezno stokanje, gemitus cadentum V., equi, tauri V., morientium L., beluae PETR., caesorum AMM., gemitūs compeditorum AUG.; pesn. metaf. o stvareh = bobnenje, bučanje, šumenje, tellus dat gemitum V. zabobni, gemitum dedēre cavernae V. so zaječale, incudibus ictus referunt gemitūs V. nakovalo stoka (ječi) pod udarci, g. pelagi V., plāga facit gemitūs O. vreščavo zazveni.

2. meton. tožba, bol(est), žalost (z objektnim gen. zaradi česa): g. ereptae virginis V.

Opomba: Star. gen. sg. gemitī: PL.; acc. pl. gemitos: AUG.

gemō -ere -uī (-itum) (prim. gr. γέμω poln sem, γόμος naklad, tovor)

I. intr.

1. (o osebah) vzdihovati, ječati, ihteti, stokati, javkati, tarnati: PL., SEN. PH., turpe nec dignum viro (est) gemere CI., gemebant Syracusani CI., gemente populo Rom. CI., „o felicem coniuge matrem“ dixit et gemuit O., gemere in tauro, saeve Perille, tuo PR., nullo gemit hic tibicina cornu IUV.; z abl. causae: gemere desiderio mei CI.

2. metaf.
a) (o živalih) gementes (leones) LUCR. rjoveči, nec gemere ... cessabit turtur V. gruliti, gemuit noctua PR. je skoviknila, gemit (equus) O. rezgeta, gemuere iuvenci O. so (za)rulili.
b) (o stvareh) (za)škripati, ječati, pokati, bobneti, bučati ipd.: plaustra gemunt V., gemuit sub pondere cymba V., mālus ... antemnaeque gemunt H., visam gementis litora Bospori H., gemuit parvo mota fenestra sono O., gubernacula gemunt PLIN. IUN.; z abl. causae: gemit ultima pulsu Thraca pedum V., gemit impositis incudibus Aetna V., cuneis gemit grave robur adactis VAL. FL., vesana misto conventu delubra gemunt CL. –

II. trans. vzdihovati, žalovati nad čim ali kom, žalostiti se nad kom ali čem, žalostiti se zaradi koga ali česa, obžalovati koga ali kaj: quod ... senex graviter gemam ENN. FR., haec gemebant boni CI., plagam acceptam gemit res publ. CI., dare quod gemerent hostes LUCR., acerba gemens O. bridko vzdihujoč, multa (multum PH.) gemens V. glasno stokajoč (ječeč), multa gemens ignominiam V. glasno vzdihujoč nad sramoto, Ityn flebiliter gemens (infelix avis) H., talia voce gemit VAL. FL.; v pass.: hic status una voce omnium gemitur CI. EP., vita gemenda est O.; z ACI: sulfura contemni vicus gemit H., arbor gemuit sua robora flagellari O., servum te gemis esse diu MART.; z inf.: paucis ostendi gemis H., dominique gemit captivus inire imperia STAT.

generōsus 3 (genus)

1. plemenit, plemenitega rodu, plemenitega pokolenja: stirps, virgo CI., Maeoniā generosĕ domo V., g. sanguis, miles O., viderat ... generosam ... Iphis Anaxareten humili de stirpe creatus O., generosior petitor H., non quia, Maecenas, nemo generosior est te H., ego ... existumo ... fortissumum quemque generosissumum S.

2. occ. (o živalih in stvareh) plemenit, plemenite (dobre) pasme, imeniten, znamenit, znan, sloveč, izvrsten, odličen: pecus V., sues PLIN., vinum H., vitis COL., pruna (n. pl.) O., hunc implevit generoso flore O. z izbranimi cvetlicami, generosior arbor Q., generosissima māla PLIN.; pesn.: insula ... chalybum generosa metallis V. znan, sloveč; o abstr.: g. forma dicendi CI., minime generosus ortus amicitiae CI.; enalaga: inde legit ... generosos palmite colles O. (s trte preneseno na griče).

3. metaf.
a) nravno plemenit, plemenitega srca, blag, blagega mišljenja, blagodušen, velikodušen: rex, virtus CI., condiscipuli N., mens, pectora O., omnes satis honestos generososque ducerent, quibus ... L., Alexander generosi spiritus imperator PLIN., leonibus ferarum generosissimis PLIN., vir simplicitatis generosissimae VELL.; adv. komp.: generosius perire H. bolj junaško.
b) rodoviten, ploden: solum AP.

genius (Genius) -iī, voc. genī (TIB.), m (genere = gīgnere)

1. duh čuvar, duh zaščitnik, genij, božanstvo, ki človeka spremlja od rojstva do groba in z njim deli veselje in žalost: FL., AP., AMM., scit Genius, natale comes qui temperat astrum, naturae deus humanae, mortalis in unum quodque caput, voltu mutabilis, albus et ater (vesel in žalosten) H. Zato so genija poseb. ob rojstnih dneh, svatbah in ob drugih pomembnih obdobjih človeškega življenja častili (pomirjali) z daritvami, kadilom, vinom, cvetlicami idr.: PERS. genium piare H., cras genium mero placabis H. Genij je včasih namestnik človeka samega: genio meo multa bona faciam PL. svojemu geniju (= sebi) bom zelo stregel, genium suum defraudare PL., TER., LUC. svojega genija varati = pritrgati si najpotrebnejše, ničesar si ne privoščiti genium curare vino H. privoščiti si, dobro se imeti ob vinu, December geniis acceptus O. kmetom dobrodošel (ker pozimi ne delajo na polju), indulge genio (= tibi) PERS., quanto tamen pulchrius ... suum genium propitiare T. biti hvaležen samemu sebi = vse imeti sam od sebe (ne od drugih). Pri geniju so tudi prisegali in sicer bodisi pri svojem ali pri geniju čislanih in ljubljenih oseb (sužnji pri geniju svojega gospoda, podložniki pri geniju svojega vladarja): PL., TER., TIB., PETR., SEN. PH., SUET., ULP. (DIG.), te per Genium ... obsecro et obtestor H. Svoje genije so imele tudi vse večje in manjše družbe: narodi, države, mesta, društva, zadruge, rodbine, legije, črede, tudi kraji in pokrajine, celo stanja in opravila: IUV., MART., AMM., PRUD., Genium loci ... precatur V., Genio (sc. urbis Romae) maiores hostiae caesae quinque L.

2. metaf.
a) dajalec veselega, razkošnega življenja, dobrotnik, gostitelj (zajedavcev): tuom gnatum et genium meum (vidi) PL., ecquis est qui mihi commonstret Phaedromum, genium meum? PH., teneo dext(e)ra genium meum PH.
b) (redko) duh, duhovitost, bistroumnost: nemo mathematicus genium indemnatus habebit IUV. preroškega duha (ki bi mu razodel prihodnost), victurus genium debet habere liber MART. mora imeti duhovito dovtipnost, habes nec cor ... nec genium MART. nimaš ne čuta ne uma (za dobre jedi), naspr.: sapis ad genium PL. ugajajo (prijajo) ti dobre jedi.

gēns, gentis, f (genere = gīgnere; prim. gr. γενεά, jon. γενεή rod, pleme, pokolenje)

I. (v družinskopravnem pomenu)

1. rod, pleme, sorodstvo, tj. zveza (skupek) več po skupnem pokolenju ali rodovnem imenu (nomen gentile ali gentis) in po skupnih bogoslužnih obredih združenih družin ali rodbin (familae, stirpes): gens Manlia CI., Iulia gens L., non communiter modo Corneliae gentis, sed proprie familiae suae (= Scipijonov; Kornelijevem rodu so namreč pripadali Dolabellae, Lentuli, Rufini, Scipiones, Sullae idr.) L., Sulla gentis patriciae nobilis fuit S., patriciae gentis vir L.; sprva se je beseda uporabljala le za patricije, ko pa je bil plebejcem dovoljen conubium s patriciji, tudi za plebejce; od tod: quamvis periurus erit, sine gente H. brez prednikov, nizkega rodu; zaničlj.: gens ista Clodia CI. svojat. Najstarejši patricijski rodovi, ki so pripadali trem prvotnim občinam (okrajem), imenovanim Ramnes, Tities in Luceres, so se imenovali maiores gentes starejši rodovi, plebejski, ki jih je šele kralj Tarkvinij Prisk povzdignil v patricijski stan in pozval v senat, minores gentes mlajši rodovi; po tem so se tudi senatorji ločili v patres maiorum gentium in patres minorum gentium sen., ki jih je Romul, in sen., ki jih je Tarkvinij Prisk pozval v senat = sen. prvega in sen. drugega reda: CI., L., T. Od tod metaf.: dii maiorum gentium in dii minorum gentium CI. starejša-mlajša = višja-nižja božanstva; podobno: Cleanthes, qui quasi maiorum est gentium Stoicus CI. izborne -, izbrane vrste.

2. meton. zarod, potomec: heroes, salvete, deûm gens CAT., vigilasne deûm gens, Aenea? V., Tirynthia gens est (= Fabius) SIL. –

II. (v narodnopravnem pomenu)

1. (o narodih) pleme, narod (= skupek več manjših rodov (nationes) istega pokolenja in jezika): g. Allobrogum, Cilicum, Sabina aut Volsca CI., omnes exterae gentes ac nationes CI. plemena in posamezni rodovi, exterae gentes CI. inozemstvo, Athenienses, quae gens Ionum habetur CI. ki veljajo za jonsko pleme, ius gentium CI. mednarodno pravo, g. Nerviorum, Sueborum C., terruit urbem, terruit gentes H., ita nationis nomen, non gentis evaluisse T.; occ. pl. gentes =
a) tujci, inozemci, barbari: AUCT. B. HISP., duretque gentibus ... odium sui T.
b) pogani, neverniki: ECCL., VULG. Pogosto je partitivni gen. pl. v splošnem pomenu „svet“, večinoma v zvezi z besedami ubi, ubinam, ubicumque, (n)usquam, longe, minime idr.: ubi gentium S. kje na svetu, ubinam gentium sumus? CI. kje na svetu (kje zaboga) pa smo? ubicumque terrarum et gentium CI. kjer koli ljudje prebivajo, abesse longe gentium CI. biti pri zelo oddaljenih narodih (= daleč po svetu), usquam gentium PL. nekje, nusquam gentium TER. nikjer, nec usquam gentium AP. in nikjer, minime gentium TER. za ves svet ne, nikakor ne.

2. meton.
a) občina, srenja (kakega mesta): oppidum, quae gens ... C., omnes eius gentis cives N.
b) kraj, (po)krajina, okraj, okrožje: ei Syriam, Babylonem, Persas integerrimas gentes ad diripiendum tradidisti CI., qui Cataoniam tenebat, quae gens iacet supra Ciliciam N., ipsum in eam gentem iturum L., gentes viduatas esse suis cultoribus ARN. –

III. (redko v naravnopravnem pomenu)

1. rod (= genus, več posameznikov, ki po rojstvu in podobnosti spadajo v eno vrsto): gens humana CI., H.

2. (o živalih) pleme, pasma: quos (equos) in spem statues submittere gentis V., utque luat poenas gens haec (vulpium) O., intestino bello totae gentes (apium) consumuntur COL.

Genucius 3 Genúcij(ev), prastar, zelo razširjen rim. rod, sprva patricijski, pozneje tudi plebejski. Poseb. znani so:

1. Cn. Genucius Gnej Genucij, tr. pl. l. 473, zagovornik legis agrariae: L.

2. T. Gen. Augurinus Tit Gen. Avgurin, cenzor l. 451: L.

3. M. Gen. Augurinus Mark Gen. Avgurin, konz. l. 445., Kanulejev nasprotnik: L.

4. Cn. Gen. Augur., vojaški tribun l. 399 in 396, padel v boju s Kapenci in Falerijci: L.

5. L. Gen. Aventinensis Lucij Gen. Aventinski, vnuk prejšnjega, plebejec, konz. l. 365 in 362, padel v boju s Herniki: L.

6. C. Gen. Clepsina Gaj Gen. Klepsina, plebejski konz. l. 276 in 270, je zadušil upor kampan(ij)ske legije v Regiju: VAL. MAX.

7. M. Gen., vojaški tribun l. 193, padel v boju z Bojci: L.

8. Gen. Cipus Gen. Cip, pretor; ker mu je bilo prerokovano, da bo kralj, je šel prostovoljno v dosmrtno pregnanstvo: O., VAL. MAX., PLIN.