Franja

Hierō(n) -ōnis, m (Ἱέρων) Hiêron,

1. Hieron I. je v Sirakuzah vladal v letih 477—467; na njegovem dvoru so nekoliko časa bivali grški pesniki Pindar, Simonid, Bakhilid, Epiharmos in Ajshil: Ci.

2. Hieron II., Hieroklov sin, je v Sirakuzah vladal v letih 269—215. V prvi punski vojni je bil sprva zaveznik Kartažanov, potem pa Rimljanov: Pl., Varr., Ci., L., Sil., Fl., Iust. — Od tod adj. Hierōnicus 3 Hieronov = Hierona II.: lex Ci.

Hierosolyma -ōrum, n (Ἱεροσόλυμα iz hebr. Ierušalājim) Jerúzalem, glavno palestinsko mesto: cesar P. Elij Hadrijan je mesto na novo ustanovil, zato se je po njem imenovalo Aelia Capitolina: Ci., Plin., T., Suet., Fl., Lact., Eutr., M. Soobl. Hierosolyma -ae, f: Plin., Eccl. ali Ierosolyma in Jerosolyma -ae, f: Eccl., Vulg., tudi Hī̆erū̆sā̆lem ali Jerūsālem, fem. indecl.: Eccl. — Od tod

1. adj. Hierosolymārius 3 jeruzalemski; kot šalj. vzdevek Pompeja, ki se je zelo ponašal s svojimi azijskimi zmagami = jeruzalemski junak: Ci. ep.

2. subst. Hierosolymīta -ae, m (Ἱεροσολυμίτης) Jeruzalemec: Hier.

3. adj. Hierosolymītānus (Ierosolymītānus) 3 jeruzalemski: regnum Aug., episcopus Hier.

hilarō -āre -āvī -ātum (hilarus) razveseliti, razvedriti, udobrovoljiti: huius (Periclis) suavitate maxime hilaratae Athenae sunt Ci., iucundum motum, quo sensus hilaretur, … voluptatem vocant Ci., hos (patres) ubi facundo tua vox hilaraverit ore O., h. animum Cat., cuius voltum intrantes tristem, abeuntes hilaratum putant Plin.; metaf. (o stvareh): Pall., ut (terra) cum caelo hilarata videatur Ci. da dobi na videz veselo podobo, multo hilarans convivia Baccho V., festaque pallentes hilarent altaria lucos Stat.

hilarus 3 in hilaris -e (izpos. iz gr. ἱλαρός) vesel, veder, dobrovoljen, dobre volje; obl. hilarus 3: Ap., fac te hilarum Ter. bodi dobre volje, fac nos hilaros Pl. udobrovolji nas, vita hilara Ci., hilari convivae Ci. ep., frons hilara Caecil. ap. Gell. vedro čelo; obl. hilaris -e: Col., Plin., Q., Stat., Suet., dies Ter., homo Varr. fr., animus Ci., esse vultu hilari atque lacto Ci., oderunt hilarem tristes H., h. populus, pietas O., poena Mart., cavaedium Plin. iun., hinnitus Ap.; komp.: oculi, litterae hilariores Ci., marmor hilarius Plin.; superl.: hilarissimus conviva Pl. Adv.

1. hilare: Afr. fr., Suet., Gell., acceptus hilare atque ampliter Pl., h. in templum Iovis se conferre Corn., h. vivere Ci.; v komp.: hilarius loqui Ci., quo laetius atque hilarius pullulent Col., quae hilarius … scripsi Plin. iun.

2. hilariter: Aug., Vulg.; kot inačica tudi pri: Corn. Subst. hilaria -ōrum, n: Lamp., Macr. ali hilaria -ium, n (sc. sollemnia): Vop. veseli praznik, ki so ga obhajali Kibeli na čast ob pomladanskem enakonočju (dne 25. 3.).

Himella -ae, f Himéla, potok pri Reatu na Sabinskem: V.

Hīmera -ae,

1. m (Ἱμέρας) Hímera, ime dveh sicil(ij)skih rek, ki izvirajo na Nebrodski gori (Nebrōdēs); manjša (zdaj Fiume Grande) teče proti severu, večja (zdaj Fiume Salso) proti jugu: L., Mel., Sil. Soobl. Hīmeras -ae, m Himera: Vitr.

2. f (Ἱμέρα) Himera (zdaj Termini Imerese), mesto na zahodni strani reke Himere vzhodno od Panorma, edina grška republika na severni sicil(ij)ski obali, zankelska (Zanclē) naselbina, ki jo je opustošil Hanibal: Ci., Mel., Plin., Iust. Soobl. Hīmera -ōrum, n Himera: O. — Od tod adj. Hīmeraeus 3 (Ἱμεραῖος) ali Hīmerēnsis -e, himerski, iz Himere: Plin.

Himilcō -ōnis, m Himilkón, ime več uglednih Kartažanov: L., Plin., Iust.; poseb. kartažanski vojskovodja, ki je l. 217 varoval hispansko obrežje; po slavnem bojevanju proti Rimljanom na Siciliji je tam l. 212 umrl za kugo: L.

Hippō -ōnis, m (Ἱππών) Hípon,

1. ime dveh afriških mest (od tod Hippo uterque Plin.)
a) Hippō rēgius (Ἱππὼν βασιλικός) kraljevi Hipon v Numidiji (zdaj Bône (Hippone)): L., Auct. b. Afr., Mel., Plin., tudi samo Hippo: N., L., Sil. Soobl. Hippōna Rēgiēnsis: Cassian.
b) Hippō Diarrhytus Ἱππὼν Διάῤῥυτος) vodnati Hipon (ker leži med obilnim vodovjem), mesto v Tuniziji na Belem rtu (zdaj Bizerta ali Banzart): S., Mel., Plin. Od tod adj. Hippōnēnsis -e, hiponski: sinus Mel., Plin., colonia (= Hippo Diarrh.) Plin. iun.; subst. Hippōnēnses -ium, m Hipon(ij)ci: Plin.

2. karpetansko mesto v Tarakonski Hispaniji (zdaj Yepes vzhodno od Toleda) L., pri Plin. imenovano Hippo Nova Novi Hipon.

3. brut(ij)sko mesto na južni strani Zaliva sv. Evfemije, pozneje imenovano Vibo (Vibona, Bibona) Vibon(a) (zdaj Vibo Valentia): Mel., Plin.

Hippocoōn -ontis, m (Ἱπποκόων) Hipokoónt,

1. kralj v Amiklah, ki je več svojih sinov poslal na kalidonski lov: O., Hyg.

2. Hirtakov sin, Enejev tovariš, izvrsten lokostrelec: V., Hyg.

3. Nelejev (Neleus) oče: Hyg.

Hippocrēnē -ēs, f (= gr. ἵππου κρήνη konjski vrelec) Hipokréna, Muzam posvečen vrelec na Helikonu, ki ga je baje Pegaz odprl s tem, da je s kopitom udaril ob tla: O. Od tod adj. Hippocrēnaeus 3 hipokrenski: fontes Auct. de laud. Herc. ap. Cl. Subst. Hippocrēnidēs -um, f Hipokrenke = Muze: Serv.

Hippodamē -ēs in Hippodamēa ali -īa -ae, f (Ἱπποδάμη, Ἱπποδάμεια = Krotilka konj) Hipódama, Hipodamêja,

1. lepa hči Ojnomaa (Oenomaus), kralja v elidski Pizi, ki jo je hotel za ženo dati tistemu, ki bi ga v (konjski) dirki premagal. Pelops je Ojnomaovega voznika Mirtila podkupil, da je iz voza potegnil glavni žebelj; tako se je voz med dirko zvrnil in Pelops si je pridobil soprogo, ki mu je rodila Atreja in Tiesta: V. (z obl. -ē), Enn. ap. Ci. (z obl. -ēa), O., Pr. in Val. Fl. (z obl. -īa); od tod preg.: dotatae regnum vetus Hippodamiae Pr. = velika sreča.

2. hči Lapita Atraksa (Atrax), Pejritoova soproga; na njeni svatbi se je vnel boj med Lapiti in Kentavri (gl. Lapitha): O. (z obl. -ē in -īa).

hippodromos (-us) -ī, m (gr. ἱππόδρομος) dirkališče —, tekališče za konje in vozove, pri Grkih javno in pogosto združeno z gimnaziji, pri Rimljanih na zasebnih vrtovih ali na podeželskih dvorcih: Pl., Mart., Plin. iun., Sid.

Hippolyta -ae in Hippolytē -ēs, f (Ἱππολύτη) Hipólita,

1. amazonska kraljica, Antiopina in Melanipina sestra; nosila je zlat pas, ki ji ga je dal oče Ares, a ji ga je na Evristejev ukaz odvzel Herkul; nato je postala soproga Herkulovemu spremljevalcu Tezeju in mu rodila sina Hipolita: Pl. (z obl. -a), V., Pr., Hyg. in Iust. (z obl. -ē).

2. soproga kralja Akasta v Jolkosu, ki je skušala Peleja zapeljati; ko se ji ni vdal, ga je pri soprogu obdolžila nečistih namenov. Nato je Akast Peleja poslal v boj s Kentavri, iz katerega so ga rešili bogovi: Hyg., Magnessa Hippolyte H.

Hippolytus -ī, m (Ἱππόλυτος) Hipólit, Tezejev in Hipolitin sin. Ker ni hotel ugoditi pohotnosti svoje mačehe Fajdre (Phaedra), ga je obdolžila pri Tezeju, ki ga je preklel, da so ga splašeni konji usmrtili. Po mlajši bajki ga je Asklepij na Artemidino prošnjo zopet oživil. Častili so ga kot boga Virbija (Virbius = bis vir) poleg Diane v njenem svetišču v gaju pri Ariciji: Ci., V., O., Sen. tr., Iuv., Stat., Lact.

hippomanes -is, n (gr. τὸ ἱππομανές)

1. konjska besnost, kobilja sluz = lepljiva mokrota iz materničnega vratu pójave kobile: V. (ki jo tudi opisuje z: matri praereptus amor), Tib., Pr., (pri Col. ἱππομανὲς venenum)

2. konjski strup, konjska vranica = črn izrastek na čelu novorojenega žrebička: Plin., Iuv. (V. ga opisuje z: nascentis equi de fronte revolsus amor). Oboje so starodavniki rabili kot čarovno snov v ljubezenskih napitkih.

3. bot. neka rastlina, po kateri se konji gonijo: Serv.

Hippopodēs -um, m (gr. ἱππόποδες) Hipópodi = Konjenožci, mitološko pleme na severu: Mel., Plin.

Hippothoē -ēs, f (Ἱπποϑόη = hitra na konju) Hipótoa,

1. Pelieva (Peliās) hči: Hyg.

2. neka Amazonka: Hyg.

3. Danaida: Hyg.

Hippothous -ī, m (Ἱππόϑοος = hitri na konju) Hipótoos,

1. udeleženec kalidonskega lova: O., Hyg.

2. Neptunov sin: Hyg.

Hispānī -ōrum, m Hispánci: Ci., L., Iust.; sg. Hispānus -ī, m Hispánec: Hispanus natione Suet. — Od tod

I. subst. Hispānia -ae, f Hispánija, Španija = ves Pirenejski polotok, ki ga deli reka Hibērus (Hiber, zdaj Ebro) na dve polovici, v Tostransko Hispanijo (Hispānia citerior), tj. vzhodni del, imenovan pozneje Hispānia Tarraconēnsis Tarakonska Hispanija, in Onstransko Hispanijo (Hispānia ulterior, tj. južni in zahodni del, imenovan pozneje Lūsitānia et Baetica Luzitanija in Betijska Hispanija): Varr., Ci., C., N., S., L. idr.; od tod tudi pl. Hispāniae -ārum, f obe Hispaniji, obe hispanski provinci (pokrajini): Ci., N., L., Cu., T. idr. —

II. adj.

1. Hispānus 3 hispanski: populi L., gladius L., sečno orožje rimskih legijskih vojakov, mare Plin., acies Lucan., nomen Q., aurum, Tarraco Mart., legio T., equi P. Veg., oleum Pall.; adv. Hispānē hispansko: loqui Enn. ap. Char.; kot Bajbijev priimek (Baebius) Hispānus -ī, m Hispanski: Plin. iun.

2. Hispānicus 3 hispanski: verbum Varr. fr., Suet., gladius Quadr. fr., vitis Col., fretum (pri Gadesu) Suet.

3. Hispāniēnsis -e, hispanski, v Hispaniji (bivajoč, mudeč se, vršeč se), ki se je dogajal v Hispaniji: actus maritimi Ci., legatus Ci. rimski poslanec v Hispaniji, iter Ci. v Hispanijo, casus Ci. izid vojne (Cezarjeve proti Pompejevima sinovoma in njunim podpoveljnikom) v Hispaniji, bellum Vell. vojna (Cezarjeva proti Pompejevima sinovoma in njunim podpoveljnikom) v Hispaniji, triumphus Vell. zmagoslavje (Cezarjevo) po (tej) vojni v Hispaniji, Balbus non Hispaniensis natus, sed Hispanus Vell. ne Rimljan, rojen v Hispaniji, ampak hispanski rojak, exercitus T. rimsko vojaštvo v Hispaniji, oceanus Plin., Rhodani ostium Plin. proti Hispaniji; molae Ca. ali gladius L. po hispansko narejen.

Holopyxos -ī, n (Ὁλόπυξος) Holopíks, mesto na Kreti: Mel., Plin.