Franja

brūmālis -e (brūma)

1. kar spada k zimskemu kresu, kresen: Varr., Lucr., dies Ci. najkrajši dan (v letu), diebus brumalibus Hirt. ob najkrajših dneh, sredi zime, meridies Col., mensis Plin. mesec, v katerem je najkrajši dan, menses duo hiemis Plin. meseca, najbližja najkrajšemu dnevu, oriens Col., Plin., ortus, occasus Plin., circulus Plin. zimski povratnik, signum Ci. znamenje Kozoroga, sidus Amm. ozvezdje Kozoroga.

2. zimski: tempus Ci. (Arat.), frigus V., Mart., frigora L., rigor Mel., venti Lucan., lux, nix, grando O., horae O. zimske urice, sidus O. zimski dan, solstitium Col.

Brundisium, po najboljših rokopisih tudi Brindisium, -iī, n (Βρεντέσιον, Βρεντήσιον, zdaj Brindisi) Brundizij, Brindizij, kalabrijsko mesto z odličnim pristaniščem, od koder so vozili v Grčijo in Azijo: Ci., C., L., H. idr. Od tod adj. Brundisīnus (Brindisīnus) 3 brundizijski, brindizijski: Plin., ager Varr., colonia Ci., portus L., pax Vell., foedus T.; subst. neutr. in Brundisīno Varr. na Brundizijskem; Brundisīnī -ōrum, m Brundizijci, preb. Brundizija: Enn. fr., Ci., C., L. — Soobl. Brentēsium -iī, n Brentezij: Dig.

Bruttēdius (Bruttīdius) -iī, m: B. Niger Brutedij (Brutidij) Niger, rim. zgodovinopisec in retor v Tiberijevem času; pisal je o Ciceronovi smrti (spis se ni ohranil): Sen. rh., Iuv., T.

Bruttius (Brittius, redkeje Brūtius) 3 brutijski, britijski: ager Ca. fr., L. brutijska pokrajina, ki je segala od najbolj južnega konca Italije do turijske okolice, pox Col., Plin. brutijska smola; subst. Bruttiī (Brittiī) -ōrum, m Brutijci, Britijci, preb. brutijske pokrajine: L., Mel., Plin. idr.; sg. (kolekt.) Bruttius (Brittius) -iī, m Brutijec, Britijec: L., Sil., Fl.; pl. Bruttiī (Brittiī) pogosto met. = brutijska (britijska) dežela, Brutija: in Bruttios L., in Bruttiis Ci., L. Od tod adj. Bruttiānus (Brūtiānus) 3 brutijski: caules Plin., parmae P. F.; subst. Bruttiānī (Brūtiānī) -ōrum, m brutijski služabniki, Brutijci; rim. država jih je zasužnjila v drugi punski vojni za kazen, ker so se priključili Hanibalu; v Rimu so morali opravljati službe biričev, liktorjev, slov idr.: Ca. ap. Gell., Gell., P. F.

brūtus 3 (prim. gr. βαρῦς)

1. težak, neokreten: pondus Lucr., tellus H. nepremična, corpora Ap.

2. pren.
a) (telesno) top, neobčutljiv (naspr. sensibilis): Eccl.
b) (duševno) top, brezčuten, slaboumen, neumen, nespameten, topoglav, bebast. α) o osebah, njihovem stanju idr. (naspr. sapiens): homo Pac. ap. Non., Fortunam insanam esse et caecam et brutam perhibent philosophi Pac. ap. Corn., adulescentia bruta et hebes Sen. ph., non sum tam brutus Ap., brutum scitum Caesaris Prud. nespametna, nepremišljena; šalj.: ista culpa Brutorum? Minime illorum quidem, sed aliorum brutorum, qui se cautos ac sapientes putant Ci. ep. β) o živalih: animalium hoc maxime brutum Plin. (o svinji). γ) o rečeh: fulmina Plin. nepomembne. Kot nom. propr. Brūtus -ī, m Brut = Bebec, priimek Junijevega rodu, poseb.

1. L. Iūnius Brūtus Lucij Junij Brut, patricij po rodu, sorodnik Tarkvinija Ošabnega (Tarquinius Superbus), ki se je delal bebastega, da bi s tem rešil sebe in osvobodil Rim kraljevskega nasilja: Ci., ex industria factus ad imitationem stultitiae Bruti haud abnuit cognomen L., Brutus erat stulti sapiens imitator, ut esset tutus ab insidiis, dire Superbe, tuis O.

2. M. Iūnius Brūtus Mark Junij Brut, plebejec, sin Marka Bruta in Servilije, sestre Katona Utičana, filozof in govornik, Ciceronov prijatelj, Cezarjev ljubljenec in pozneje morilec, padel je pri Filipih: Ci., Vell., Suet.

3. D. Iūnius Brūtus Decim Junij Brut, plebejec, Cezarjev legat in pozneje namestnik v Galiji, sozarotnik zoper Cezarja, po čigar smrti se je bojeval z Antonijem, ki ga je dal l. 43 zavratno umoriti: Ci., Vell., Suet. Pl. Brūtī: Ci., Plin. iun. — Od tod adj. Brūtiānus 3 Brutov (= M. Jun. Bruta): castra, ultio Val. Max., bellum civile Lact.; Brūtīnus 3 Brutov (= Marka Junija Bruta): consilia Ci. ep.

Būbastis -is, f (Βούβαστις) Bubasta,

1. egipč. mesečna boginja, Ozirisova in Izidina hči, upodabljali so jo kot mačko ali le z mačjo glavo, ker je bila mačka njej posvečena žival; Bubasto so primerjali z gr. Artemido in rim. Diano: O.

2. Bubasti posvečeno glav. mesto Bubaškega okraja (Βουβαστίτης νόμος, Būbastītēs nomos Plin.) v spodnjem Egiptu: Mel.

Būcar -aris, m Bukar, afr. ime, poseb.

1. mavretanski kralj v času druge punske vojne: L.

2. poveljnik kralja Sifaka: L. — Soobl. Boccar -aris, m Bokar, apel. = Afričan: Iuv.

buccō -ōnis, m (bucca) debeloličnik, bebec, gumpec, bučman: Pl., Ap., Isid.; Bucco Buko, Bučman, stalni lik v atelanah (gl. Ātella), ki je ves čas napihoval lica in se širokoustil: Pomp. ap. Non.

bucconiātis, f pozna vinska trta v turijskih goricah: Plin.

Būcephalās -ae, acc. -am in -ān, m: Cu., Plin., in Būcephalus -ī, m: Gell. (mak. Βουκεφάλας, gr. Βουκέφαλος) Bukefal = Biko-glav, ime konja Aleksandra Vel. Od tod Būcephala -ae, f: Plin. in Būcephalē -ēs, f: Iust. (Βουκεφάλη), tudi Būcephala -ōrum, n: Cu. (τὰ Βουκέφαλα) in Būcephalos -ī, f: Gell. Bukefala, Bukefale, mesto ob Hidaspu v Indiji, katero je Aleksander Vel. ustanovil in poimenoval na čast svojemu konju.

būcina -ae, f (ali iz *bovicina: bōs in canere, torej pastirski rog, ali sor. z gr. βύκτης tuleč in lat. bucca) polžasto zavito trobilo iz pločevine ali medi, podobno našemu lovskemu rogu,

1. pastirski rog, poseb. svinjskih in govejih pastirjev: Pr., Col., ad bucinam inflatam convenire Varr., buccina signum dira dedit V.

2. (vojaško) bojni rog, troblja, trobenta, s katero se je iz poveljnikovega šotora dajalo glavno znamenje za napad ali odhod; to znamenje je pešakom razglašala tuba, konjenikom pa lituus: bello dat signum rauca cruentum bucina V., signum e tabernaculo regis bucinā dabatur Cu.; z bojnim rogom so dajali tudi znamenje za izmenjavanje nočne straže, ki je bila razdeljena na štiri izmene: secundae vigiliae bucinā signum datum L., iam quarta canit bucina lucem Pr., te (iurisconsultum) gallorum, illum (imperatorem) bucinarum cantus exsuscitat Ci., mediam somni cum bucina noctem divideret Sil.; met. znamenje z bojnim rogom: ut ad tertiam bucinam (= vigiliam) praesto essent L.; s takim znamenjem so naznanjali tudi konec glavnega obeda (proti večeru): convivium bucinā dimitti T.

3. (v javnem in državljanskem življenju) troblja,
a) s katero so sklicevali ali razpuščali kako množico, v starejši dobi narodne zbore: signum, quod erat notum vicinitati, bucinā datur: homines ex agris concurrunt Ci., bucina cogebat priscos ad verba Quirites Pr.
b) za naznanjanje štirih obdobij, na katera je bil razdeljen državljanski dan: nondum in noctem vergente die tertia misit bucina signum Sen. tr.

4. znamenilo v urnem kolesju: Vitr.

5. pren.: quam foedae bucina famae Iuv. troblja = raztrobljenje, raznašanje.

6. pren. vrtalkasto zavita školjka, na katero trobi Triton = Tritonov rog: cava bucina sumitur illi (sc. Tritoni) O.

būcinum -ī, n (būcina)

1. glas troblje, glas roga: bucini sonus Plin., ad bucinum recurvae (conchae) Plin.; ad bucinum Dig. kraj v Rimu na drugi strani Tibere:

2. morska troblja, lupinar za bagrenje: Plin.

būcolicus 3 (gr. βουκολικός izβουκόλος goveji pastir) pastirski, kmečki, selski: modi O. ali poëma Col. pastirska pesem; subst. būcolica -ōrum, n pastirske pesmi, idile: Gell., Don., Serv., in extrema bucolicorum parte Amm. v zadnji pesmi svojih (Vergilijevih) idil. — V gr. obl. būcolicos -ē -on: bucolice tome (βουκολική τομή) bukolska diereza po četrti heksametrovi stopici; najpog. so jo rabili bukolski pesniki: Aus.; būcolica -ōn, n (sc. ποιημάτια) Bukolika, naslov Vergilijevih pastirskih pesmi.

būcrius -iī, m (gr. βούκριος) bukrij, neka zver: Iul. Val. (tudi v abl. pl. buriis: būrius).

Budalia -ae, f Budalija, mesto v spodnji Panoniji na sirmijskem ozemlju: Eutr.

bulbus (bolbus, volvus) -ī, m (prim. gr. βόλβος čebula, lat. bulba, bulla)

1. v širšem pomenu čebulica, podzemeljsko steblo lilijevk (lilij, narcis, tulipanov idr.), gomolj: Cels., Col., Plin., adice narcissi bis sex cortice bulbos O.

2. v ožjem pomenu čebula kot užitna vrtnina (najbolj znana je bila megarska), tudi česen: Ca., Cels., Plin. idr., an Libycis bulbus tibi missus ab oris, an veniat Megaris, noxius omnis erit O. — Kot nom. propr. Bulbus -ī, m Bulb, Čebula: Ci.

bullātiō -ōnis, f (bullāre) mehurjenje, vrvranje: magnes... sparsa bullatione Plin. pretrgan od mehurnin (po drugih sparsa bulbatione = v posameznih gomoljih).

Bullis (Byllis) -idis, f (Βουλλίς, Βύλλις) Bulida, Bilida, mesto v južni Iliriji: Ci., C. Od tod adj.

1. Bullidēnsis -e bulidski: coloniae Plin.; subst. Bullidēnsēs -ium, m: Ci. ep., C. ali Bulliēnsēs -ium, m: Ci. ali Bulliōnēs -um, m: Plin. Bulidanci, preb. Bulide.

2. Bullīnus 3 bulidski: ager L.; subst. Bullīnī -ōrum, m = Bulli(d)ēnsēs: L.

Būpalus -ī, m (Βούπαλος) Bupal, gr. kipar z otoka Hiosa, nasprotnik jambskega pesnika Hiponakta, čigar grdi obraz je v spačeni podobi izpostavil posmehu; zato pa si ga je Hiponakt tako privoščil v svojih jambih, da se je Bupal baje obesil: H., Plin.

Būra -ae, f (Βοῦρα) Bura, obmorsko ahajsko mesto, ki se je l. 373 zaradi potresa pogreznilo v morje: Plin. — Soobl. Būris -is, acc. -in, f Buris: O., Sen. ph.