Franja

Arganthōnius -iī, m (Ἀργανϑώνιος) Argantonij, tarteški kralj, ki je doživel visoko starost: Ci., Val. Max. Od tod adj. Arganthōniacus 3 Argantonijev, argantonijski: nepotes Sil.

Argīlētum -ī, n (morda iz argil[l]a, po poznejšem razlaganju pa = Argī lētum Argova smrt = kraj Argove smrti, kjer naj bi Evander ubil nekega Arga) Argilet, v Rimu del med Suburo in forumom, kjer so rokodelci in knjigarnarji prodajali svoje blago: Varr., Ci. ep., ad infimum Argiletum L., na najnižjem argiletskem mestu, monstrat nemus Argileti... et letum docet hospitis Argi V.; v tmezi: Argi letum Mart. Od tod adj. Argīlētānus 3 argiletski, na Argiletu se nahajajoč, stoječ: aedificium Ci. ep., tabernae Mart.

Argīlos -ī, f (Ἄργιλος) Argil, mesto ob Strimonu nasproti Amfipole v Makedoniji; adj. Argīlius 3 argilski, iz Argila: N.

Argos, le nom. in acc., n (τὸ Ἄργος) Arg(os), večinoma (zlasti v odvisnih sklonih) Argī -ōrum, m Argi (gen. Argov),

1. pozneje pokrajina Argolis na Peloponezu, pesn. Grčija nasploh: quantum impulit Argos Lucan.

2. pogosto gr. mestno ime,
a) glavno mesto (ob Inahu) pokrajine Argolide: Varr., O., Mel., aptum equis Argos H. (ἱππόβοτον Hom.), Argos Inachium ali Dipsium Plin.; v obliki Argi: Pl., H., L.; od tod adj. α) Argēus (Argīus) 3 (Ἀργεῖος) argovski, argoški, iz Argov: Tiburis Argei... arva O. ali Tibur Argeo positum colono H. (po mitu so tibursko mesto ustanovili trije bratje Tiburnus ali Tiburtus, Catillus in Coras, vnuki argovskega vladarja Amfiaraja). β) pogosteje Argīvus 3 (Ἀργεῖος , eol. ἈργεῖΦος) argovski, argoški, argivski, iz Arga (pokrajine ali mesta), iz Argov: orator, sacerdos Ci., Iuno Ci., V. kot boginja zaščitnica argovskega mesta, augur(= Amfiaraj iz Argov) H., iuventus(= Tiburt, Katil in Kora) V., civitas Arn.; pesn.= grški: Argo, qua vecti Argivi delecti viri Enn. ap. Corn., castra, ensis, phalanx, Helene V., Argiva pompae facies O., pubes Cat., heroinae, quas dedit Argivis Dardana praeda viris Pr., pudicitia Pr.; subst. Argīvus -ī, m, pogosto pl. Argīvī -ōrum, m Argovec (Argivec), Argovci (Argivci): abituros agro Argivos Pl., alia species Iunonis Argivis, alia Lanuvinis Ci., Damocles erat Argivus N.; pesn. v pl.= Grki: Val. Max., exurere classem Argivôm (=Argivorum) V., ter pereat (murus) meis excisus Argivis H. γ) Argolis -idis, f (Ἀργολίς) argovska, argoška, argolidska: Alcmene, puppes O.; subst. Argolis -idis, f Argolida, peloponeška pokrajina, ves polotok med Argolidskim in Saronskim zalivom: Mel., Plin. δ) Argolicus 3 (Ἀργολικός) argolidski (= ki se tiče pokrajine Argolide): mare V., urbs(=Argos) O., leo Sen. tr. nemejski lev, sinus Plin.; pesn. = grški: duces O. vojskovodje v trojanski vojni, classis O., classes Ci., navis Ci. (Arat.) ladja Argo (kot ozvezdje), gens, reges, tela V. ε) Argus 3 argovski, argoški, iz Argov: pater Pl.
b) Argos Amphilochium L. Amfiloški Arg(os), epirsko mesto, imenovano tudi Argos Amphilochi Mel. ali Argos Amphilochicum Plin.
c) Argos Pelasgicum Plin. Pelasgovski Arg(os) v Tesaliji.
č) Argos Hippium Plin. Konjski Arg(os), mesto v Davenski Apuliji, pozneje Argyripa in naposled Arpi.

Ariadnē -ēs, f in (v lat. obl.) Ariadna -ae, f (Ἀριάδνη) Ariadna, hči kralja Minoja in Pazifaje, pomagala je Tezeju iz labirinta, toda ta jo je zapustil na otoku Naksu, kjer jo je Bakh vzel za ljubico; njena krona postane ozvezdje: O., Hyg., Pr., Mel. Od tod adj. Ariadnaeus 3 Ariadnin: sidus O., tempora Cat.

Ariānē -ēs, f: Mel. in (v lat. obl.) Ariāna -ae, f: Plin., Amm. Ariana (zdaj Iran), skupno ime vzhodnih pokrajin perz. kraljestva. Od tod adj. Ariānus 3 arianski: regio Plin.; subst. Ariānī -ōrum, m Arianci, preb. Ariane: Plin.; in Arianis gigni Plin. v Ariancih = pri arianski deželi; Ariānis -idis, acc.-ida, f (sc. herba) arianida, samorasla zel v Ariani: Plin.

Arīcia -ae, f Aricija,

1. staro lacijsko mesto ob Apijevi cesti jugovzhodno od Rima; blizu je bilo svetišče, log in Gajsko jezero (lacus nemorensis) boginje Diane in heroja Virbija (Virbius) z nekdaj barbarskim bogoslužjem (darovanje človeških žrtev): Varr., V., H., O. idr.Od tod adj. Arīcīnus 3 aricijski: municipium Ci., arvum H., vallis O. gozdnata kotlina Gajskega jezera, regio Mart.; subst. Arīcīnī -ōrum, m Aricijci, preb. Aricije: L.

2. pooseb. eponimna heroina tega kraja, Nimfa Aricija, Hipolitova žena in Virbijeva mati: V.

Aristius 3 Aristij(ev), rim. rodovno ime,

1. M. Aristius Mark Aristij, vojaški tribun pod Cezarjem: C.

2. Aristius Fuscus Aristij Fusk, rim. dramatik, učen retor in slovničar, Horacijev prijatelj: H.

Aristophanēs -is, m (Ἀριστοφάνης) Aristofan,

1. najduhovitejši in najdovtipnejši ter zato najznamenitejši pesnik stare komedije v Atenah, najbrž tudi po rodu Atenec, roj. l.444, umrl l.380: Ci., H. Od tod adj.
a) Aristophanēus (Aristophanīus) 3 (Ἀριστοφάνειος) Aristofanov, aristofanski: anapaestus Ci., metrum slovničarji.
b) Aristophanicus 3 = Aristophanēus: Hier.

2. slavni gr. slovničar iz Bizanca, Eratostenov učenec in učitelj kritika Aristarha: Varr., Ci.

3. Ar. Mallōtēs Aristofan Maložan (= iz Mala v Kilikiji = Mal(l)us,Μαλλός); pisal je o kmetijstvu: Varr.

Aristotelēs -is in-ī, acc. -em in-ēn, m (Ἀριστοτέλης) Aristotel, slavni filozof iz mak. mesta Stagire, sin Nikomaha, osebnega zdravnika mak. kralja Aminta, Platonov učenec; živel je od l.367 do 347 v Atenah, po l.343 je kot vzgojitelj Aleksandra Vel. bival na mak. dvoru in naposled od l.335 do322 zopet v Atenah kot načelnik peripatetske šole, ki jo je bil ustanovil: Varr., Ci., Q., Ap. Od tod adj.

1. Aristotelēus (Aristotelīus) 3 (Ἀριστοτέλειος) Aristotelov, aristotelski: vis, ratio Ci.

2. Aristotelicus 3 =Aristoteleus: Aug.

Arīus² -īī, m (Ἀρεῖος) Arij, razkolnik v krščanski cerkvi: Prud. Od tod adj. Arīānus 3 Arijev, arijski: Eccl.; subst. pl. Arīānī -ōrum, m arijevci, Arijevi privrženci: Eccl.

Armenius 3 (Ἀρμένιος) armenski: lingua Varr., reges Ci. ep., pedites N., tigres V., orae H. Od tod subst.

1. Armenius -iī, m Armenec; kolekt.: virtute Neronis Armenius cecidit H., nunc petit Armenius pacem O.; nav. pl. Armeniī -ōrum, m Armenci, preb. pokrajine (Male) Armenije: Ci. fr., S., Plin., Mart., Armenii, quos minores vocant Cu. Maloarmence.

2. Armenia -ae, f(sc. terra) Armenija, planota med Kurom in viri reke Halis (tur. Kizilirmak), ki jo je Evfrat delil na dva neenaka dela: v severno Veliko Armenijo (Armenia maior Cu.) in v južno Malo Armenijo (Armenia minor Eutr.); obe omenjata še Mel., Plin.; od tod: utraque Armenia Lucan., utraeque Armeniae F.; abs. Armenia(poseb.= Arm. minor): Ci., S. fr., Mel., Amm.; (= Arm. maior): Eutr.

3. Armenium -iī, n
a) (sc. pomum) marelica (sadež): Col.
b) (sc. pigmentum) modra (sinja) barva: Varr., Plin.; nadaljnja tvorba adj. Armeniacus 3 armenski: bellum Plin. Od tod subst.

1. Armeniaca -ae, f(sc. arbor) marelica (drevo): Col.

2. Armeniacum -ī, n(sc. pomum) marelica (sadež): Col., Plin.

Arpī -ōrum, m Arpi, mesto v Apuliji, po bajki ga je ustanovil Diomed iz Argov in ga poimenoval Ἄργος ῖππιον, iz česar naj bi nastalo starejše ime Argyrippa (ali pesn. Argyripa: V., Sil.) -ae, f Argiripa, in pozneje Arpī: Ci. ep., L. idr. — Od tod adj.

1. Arpīnus 3 arpski, iz Arpov: Varr., L.; subst. Arpīnī -ōrum, m Arpovci, preb. Arpov: L.

2. Arpānus 3 = Arpīnus 3: Front.; subst. Arpānī -ōrum, m = Arpīnī: Plin.

Arpīnum -ī, n Arpin, sprva volskovsko, potem samnijsko mesto v jugovzhodnem Laciju ob Fibrenu, Marijevo in Ciceronovo rojstno mesto (zdaj Arpino): Ci., S. — Od tod adj.

1. Arpīnās -ātis, abl. -ī arpinski: ager, fundus Ci.; subst.
a) Arpīnās -ātis, abl. -ī in -e, m Arpinec: Sid. (soobl. Arpīnātis -is, m: Ca.); nav. v pl. Arpīnātēs -ium, m Arpinci, preb. Arpina: Ci., Plin.
b) Arpīnās -ātis, abl. -ī, n Arpinsko: in Arpinati (sc. praedio) Ci. na arpinskem vaškem posestvu (Ciceronovem).

2. Arpīnus 3 arpinski, iz Arpina: chartae (sc. Ciceronis) Mart.

Arrētium -iī, n Arecij, eno izmed 12 starih mest etruščanske zveze z vinorodno in žitorodno zemljo, znamenito po umetniški obrti (izdelovanje orožja, lončarstvo, opečne stavbe), Mecenatovo rojstno mesto (zdaj Arezzo): Ci., C., L. idr. Od tod adj. Arrētīnus 3 arecijski, iz Arecija: ager S., Tib., mulier, coloni Ci., praedium N., testae, vasa Macr., laser Augustus ap. Macr. (šalj. o Mecenatu); subst. Arrētīnī -ōrum, m Aretčani, preb. Arecija: Ci., Plin.

arrigō -ere -rēxī -rēctum (ad in regere)

1. vzravna(va)ti, vzdigniti (vzdigovati), pokonci postaviti: arrectis in hastis praefigunt capita V., arrecti litore currūs V., pectora quorum (anguium) inter fluctus arrecta... superant undas V., arrectae squamae V., comas arrexit (leo) V. je naježil grivo, se je naježil, arrectae horrore comae V. nasršeni; arrigere aures Ter. uho nastaviti, suo mihi hic sermone arrexit aurīs Pl., arrectis auribus horrent quadrupedes O. z nastavljenimi ušesi, silent arrectisque auribus adstant V., arrectis luminibus V. z dvignjenimi očmi; constitit in digitos... arrectus V. vzpenši se na prste; v sramotilnem pomenu: arrectus penis Mart; od tod elipt. arrigere (sc. penem) spolovilo dvigniti, pohoten biti (na ženske): arrigere in aliquam Antonius ap. Suet., arrigere ad puellas Mart.; abs.: iam nisi per somnum non arrigis Mart.

2. pren.
a) duševno dvigniti, nape(nja)ti: arrexere animos Itali V. so ostrmeli, arrectae spes iuvenum V., arrecta cupido V. napeto pričakovanje, arrecta omni civitate, quanta fides amicis Germanici... T. ko je bila vsa država v napetem pričakovanju.
b) srce razigra(va)ti komu, koga (o)srčiti, (o)bodriti, spodbuditi (spodbujati), spodbosti (spodbadati), podž(i)gati, razburiti (razburjati), (raz)dražiti: eos non paulum sua oratione Marius arrexerat S., consulis animus... paulum arrectus S., vetus certamen animos eorum arrexit S., libertas praeter spem data arrexit (sc. animos) L., arrectae stimulis irae V.; suos hortando ad virtutem arrigere S., arrecti ad bellandum animi sunt L.; z grškim acc.: his animum arrecti dictis V. ohrabreni. Od tod adj. pt. pf. arrēctus 3 dvignjen, kvišku stoječ, strm: auriculae Col., pleraque Alpium ab Italia... arrectiora sunt L.

Arrius 3 Arij(ev), ime rimskega rodu,

1. Q. Arrius Kvint Arij, pravnik in govornik, pretor l.72, v suženjski vojni poražen od Spartaka; kot bogat homo novus je l.59 pripravil sijajno „sedmino“ na čast svojemu očetu: Ci., H. (ki označuje njegove sinove za ožrljivce — parazite).

2. Arrius Varus Arij Var, vojskovodja v Vespazijanovem času: T.

3. Arria Arija, blaga žena Peta Trazeje (Paetus Thrasea), ki je l.42 po Kr. spodbujala svojega moža k samomoru: T.

Arsacēs -is, acc. -ēn, m (Ἀρσάκης) Arzak, partsko kraljevsko ime. Poseb. znan je bil Arzak I., ustanovitelj partskega kraljestva (l.256) in začetnik partske vladarske rodovine: Ci. ep., S. fr., Iust., Amm.; enega od njegovih naslednikov (ok. l.35 po Kr.) omenja T. (Annal. VI, 31). — Od tod patronim Arsacidēs -ae, m (Ἀρσακίδης) Arzakid, Arzakov potomec ali naslednik: Iust., Amm.; nav. v pl. Arsacidae -ārum in -dûm, m Arzakidi, 31 partskih kraljev v obdobju od l.256 pr. Kr. do l.226 po Kr.; Lucan., T.; pesn. = Parti nasploh: Lucan., Sil.

2. adj. Arsacius 3 Arzakov, pesn. partski: aula Mart., os Cl., domūs Sid.

Arsinoē -ēs, f (Ἀρσινόη) Arzinoa,

I. gr. žensko ime,

1. hči Ptolemeja Lagida in Berenike, Lizimahova žena (pred l.300), pozneje žena Ptolemeja Keravna; po drugem vdovstvu se je poročila s svojim bratom Ptolemejem Filadelfom: Cat., Plin., Iust.; v pl.: Arn. Od tod Arsinoēum -ēī, n arzinoej, spomenik, ki ga je Arzinoji postavil njen tretji mož: Plin.

2. hči Ptolemeja Avleta, mlajša Kleopatrina sestra: Auct. b. Alx., Lucan.

3. ena od Hijad: Hyg.

4. (v lat. obl.) Arsinoa -ae, f mati tretjega Merkurja: Ci. —

II. ime več gr. mest: Plin., zlasti

1. mesto v stari Etoliji ob Aheloju (imenovano po Arz. I. 1.): Ci.

2. mesto v Kirenajki, ki se je sicer imenovalo Teuchira: Mel., Plin., Amm.

3. mesto v Kilikiji: Plin. Od tod adj. Arsinoiticus 3 arzinojski: aqua Plin.

artē, adv., gl. artus 3.