Franja

orbis -is, abl. orbe (loc. orbī Ci. (Arat.), Varr., Lucr., orbi terrae Ci., orbi terrarum Ci., Lucr., tudi: toto in orbi terrarum), m

1. krog, kolobar, okroglina, oblina: equitare in orbem O., quinque orbīs explent cursu V., in orbem torquere Ci., orbem ducere Sen. ph. ali efficere O. narediti (narisati, začrtati) krog, digitum iusto orbe terit anulus O. prstan ravno prav ustreza prstu, orbis rotae O., Plin. idr. kolesno platišče, brevior munitionis orbis L. ožji obzidni krog, ožje obzidje; occ.: o. lacteus (= gr. γαλαξίας κύκλος) Ci. Rimska cesta, signifer Ci. živalski krog („zverokrog“), zodiak, orbes finientes Ci. obzorje, horizont, o. laneus Pr. volnen povoj; poseb. kot voj. t.t. krog, karé, četverokotnik: orbem facere C., S. ali in orbem consistere C. ali in orbem coire, orbem colligere, volvere L. narediti kolobar, oblikovati krog (kare, četverokotnik), in orbem se tutari L.

2. metaf. krog, kroženje, krožitev, krožni tek, krogotèk (krogoték), krogotòk (krogotók): stellae orbes suos conficiunt Ci., triginta volvendis mensibus orbes explebit V. 30 letnih krožnih tekov, o. annuus V., idem orbis in singulos annos volvitur L. isti krožni tek (pojavov) se redno ponovi vsako leto, imperium per omnes in orbem ibat L. je prehajalo krožno na slehernega, zapovrstjo, anguis rapit orbīs per humum V. se vije po tleh, columbarum crebris pedum orbibus adulatio Plin. s pogostim krožnim gibanjem nog = s pogostim obhajanjem (v krogu); poseb. pogosto orbis terrarum zemljekróg, zemlja, (vesoljni) svet: L., N., Iust., Lucr. idr., impleverunt orbem terrarum nominis sui gloriā Ci., Ceres omnem orbem terrarum peragravit Ci.; tudi samo orbis: alter orbis Vell., Fl. drug zemljekrog, nov svet; poseb. o rim. cesarstvu: o. noster Vell., o. Romanus Aur.; o. orationis ali verborum Ci. veliki stavek, perioda; orbis doctrinae (= gr. ἐγκύκλιος παιδεία) Q. enciklopedija znanosti = delo, ki obsega jedro vseh vej znanosti.

3. meton. okrogla plošča, kolut, kolo: o. mensae O. mizna plošča, genuum O. pogačica, jabolko na kolenih, clipei V. okrogel ščit ali posamezna plošča na ščitu, clipei septemplicis extremi orbes V.; v enakih pomenih tudi samo orbis: Sil., Stat., Petr., Val. Fl., illa (sc. hasta) per orbem aere cavum triplici … transiit V., decimo orbe (sc. telum) moratum O., rota orbis (apoz.) V. vrteče se kolo, dubio Fortuna stans in orbe O. na dvomljivem (varljivem) kolesu sreče; pren.: festive … orbis in hac re publicā est conversus Ci. ep. se je obrnilo kolo politike; preg.: circumagetur orbis L. kolo sreče se bo obrnilo (se obrne).
a) occ. vse, kar je kolutasto, okroglo, npr. α) očesna jamica, tudi oči same, oko samo: inanis luminis orbis O., laevus luminis orbis Val. Fl., ardentīs luminis orbīs ad moenia torsit V., gemino ab orbe (= oculo) O., sanguineas rotare orbes Val. Fl., vacui orbes Stat. (v oslepljenih Ojdipovih očeh). β) sončni ali mesečev krog: solis orbis L., Vell., lunae orbis fulgens Lact., luna implet orbem O.; tudi samo orbis: referet diem et lucidus orbis (sonce) erit V. γ) nebesni obok (svod), nebo: H., sol medium caeli conscenderat orbem V., orbem medium non subibat V., Atlas aetherios orbīs umero sustinet V.; poseb. orbis terrae (za razliko od orbis terrarum, gl. zgoraj pod 2.). δ) zemeljski krog, zemljekróg, zemlja, svet (ki po predstavah starodavnikov plava kot plošča v Okeanu): orbis terrae circuitio Vitr., veram mensuram orbis terrae colligere Vitr. natanko preračunati zemeljski obseg, ager Campanus orbis terrae pulcherrimus Ci., imperium orbis terrae Ci., summum consilium orbis terrae Ci. ε) meton. človeški rod, svet: orbis terrae memoria sempiterna Ci., toti salutifer orbi cresce puer O.; od tod ζ) pesn. = dežela, (po)krajina, ozemlje, vladavina, kraljevstvo idr.: Scythicus O., Eous O. jutrova dežela, Jutrovo, vzhod, Creta, qui meus est orbis O., dii te summoveant orbe suo O.
b) razne druge okrogle stvari, npr. α) okrogla, zlasti marmornata miza: Iuv., Mart. β) z okroglimi koščki pisanega marmorja obložen tlak: Iuv. γ) okrogel diskov kolut, disk: discus, quo ictus ab orbe cadas O. δ) tehtnična skledica, tehtnično torilce: instabilis natat (sc. libra) alterno depressior orbe Tib. ε) zrcalo: addidit et nitidum sacratis crinibus orbem, quo felix facies iudice tuta fuit Mart. ζ) neke vrste pávka, bóbnica (bobníca), tamburín (tympanum): Auct. ap. Suet. η) „kolut“, „krožec“, neka nam neznana okrogla riba: Plin.

Ordovices (po drugih Ordovīcēs) -um, acc. -ăs, m Ordóviki (Ordovíki), britansko primorsko pleme: T.

orichalcum -ī, n (gr. ὀρείχαλκος „gorska ruda“; po ljud. etim. pisano tudi aurichalcum)

1. rumena (žolta) med, medenina: Ci., V., H., Plin., Suet.

2. meton.
a) meden(inast)a trob(ent)a: Val. Fl.
b) orožje iz medi (medenine): Stat.

orīganon ali origanum -ī, n in orīganus -ī, f (gr. ὀρείγανον, ὀρίγανον, ὀρείγανος, ὀρίγανος) bot. dobra misel, starejše dobromislika: Col., Plin. — Od tod orīganītes vinum (gr. ὀριγανίτης οἶνος) z dobro mislijo začinjeno (oslajeno) vino: Ca. (po nekaterih izdajah gen. vini origaniti).

Ōrigenēs -is, m (Ὠριγένης) Orígen, grški cerkveni pisatelj, rojen najbrž v Aleksandriji okrog l. 185 po Kr., umrl v Tiru okrog l. 254 po Kr.: Eccl. — Od tod ōrigenistēs -ae, m origeníst, orígenovec, Orígenov privrženec: Hier.

Ōrīōn¹ -ōnis, acc. -ōnem in -ōna, m (Ὠρίων) Oríon, lovec iz Hirije v Bojotiji, ki ga je Diana usmrtila, ker jo je hotel posiliti; po svoji smrti je bil postavljen na nebo kot ozvezdje, ki prinaša ob vzhodu (ob poletnem kresu) in zahodu (ob zimskem kresu) vihre in dež: O., V., H., Hyg., Lact. idr.

Opomba: Pesniki poljubno skrajšujejo dolžine v tej besedi, tako da se bere tudi Ŏrīōn, Ŏrīōnis, Ŏrīŏnis, Ōrĭŏnis.

Ornytus -ī, m (Ὄρνυτος) Órnit

1. oče nekega Kalaja: Thurini Calais filius Ornyti H.

2. oče enega od kalidonskih lovcev, ki se po njem imenuje (patron.) Ornitidēs -ae, m Ornitíd: O.

Orontēs -is ali -ī ali (po Prisc.) -ae, acc. tudi -ēn, m (Ὀρόντης) Orónt

1. glavna sirska reka, ki teče skozi Antiohijo (zdaj Nahr el Assi): O., Iuv., Pr., Lucan., Mel., Plin. — Od tod adj. Orontēus 3 (Ὀρόντειος) oróntski, pesn. = sírski: murra Pr.

2. Trojanec, vojskovodja Likijcev, Enejev spremljevalec: V.

Orontobatēs -is, m (Ὀροντοβάτης) Orontóbat, soregent in zet karijskega satrapa Piksodara, po njegovi smrti l. 334 upravitelj satrapije, branilec Halikarnasa pred Aleksandrom Velikim l. 334, poveljnik perzijskih čet pri Gavgameli (Gavgamelah): Cu.

Orōsius -iī, m Orózij, s celim imenom Paulus Orosius Pavel Orozij, Hispanec, lat. zgodovinopisec in krščanski duhovnik v začetku 5. stoletja po Kr., sodobnik in častilec sv. Avguština: Eccl.

Ōrphe͡us -eī in -eos, acc. -eum in -ea, m (Ὀρφεύς) Órfej,

1. sin Apolona in Kaliope, Evridikin soprog, mitološki pevec: Ci., Iust., O., V., H., Pr., Sen. ph. idr. Pesniki sklanjajo to ime po gr. sklanjatvi: gen. Orpheos, dat. Orphei ali Orphī (V.), acc. Orphea, voc. Orphe͡u (O., V.); poleg tega v prozi po analogiji: Orphĕus -ĕī -ĕō -ĕum -ĕō. Od tod adj. Orphēus 3 (Ὀρφεῖος) Órfejev, órfejski: vox O., lyra Pr. = Orphicus 3 (Ὀρφικός) carmen Ci. = Orphëicus 3: versūs Macr.; subst. Orphaicī -ōrum, m (Ὀρφαϊκοί) órfejevci, Órfejevi privrženci, órfiki: Macr.

2. Ciceronov suženj: Ci. ep.

3. Hortenzijev suženj: Varr.

orsinus -ī, m bot. órsin, neka rastl.: Plin. (domnevno napačno povzeto po Teofrastu = ὀρεινός).

orthopȳgium -iī, n (gr. ὀρϑοπύγιον) kvišku štrleča zadnjica, kvišku štrleča (ptičja) mrda: macrae anatis Mart. (po nekaterih izdajah orropōgium z enakim pomenom).

ortus -ūs, m (orīrī)

1. vzhod, vzhajanje (naspr. occasus, obitus): solis et lunae reliquorumque siderum ortus, obitus, motus Ci., stellarum ortus atque obitus Cat., ortus primi solis V., ortus quartus lunae V. četrti dan po mlaju, ortus brumalis Ap. zimska vzhodna stran, o. Favonii Plin. vstajanje, dvigovanje; meton. vzhod, jutrovo: L., sol ab ortu ad occasum commeans Ci.

2. metaf.
a) nastanek, izvor, (iz)vir: amicitiae, tribuniciae potestatis Ci., iuris ortum a fronte repetere Ci.
b) rojstvo, rod, izvir, izvor: Stat., primo ortu Ci. takoj po rojstvu, ante ortum … post mortem Ci., ab Elide ducimus (izvajamo) ortum O., Cato ortu Tusculanus Ci.
c) rast rastlin: Lucr.

os (pravilneje oss, torej z dolžino po stavi, kakor se je tudi izgovarjalo), ossis, pl. ossa -ium, n (z *ost; prim. skr. ásthi = gr. ὀστέον (ὀστ-οῦν) kost)

1. kost, v pl. kosti, okostje, ogrodje, in sicer
a) v živem (človeškem in živalskem) telesu: Ca. ap. Prisc., Pl., O., Lucr., Ap., Cels. idr., quid dicam de ossibus ad omnem corporis actionem aptis? Ci., magna ossa lacertosque exuit V., ossa beluae Plin., lacertarum et serpentium Vitr.
b) kosti sežganih mrtvecev, poseb. v zvezi s cinis: ossa legere V., Sen. ph. zbirati kosti (po sežganem truplu), pa tudi = iztrebljati (zdrobljene) kosti (iz poškodovanega telesa): Sen. ph., Q. idr., ossa condere terrae V., ossa peregrinā condita ripā O., cineri atque ossibus filii solacium reportare Ci.; pren.: reliquias Troiae cineris atque ossa peremptae V.; tudi o govorniku: imitari non ossa (okostje) solum, sed etiam sanguinem Ci.; in o neizrazitem jeziku: ossa nudare Ci. meso strgati s kosti, „kosti kazati“.

2. metaf.
a) notranjost, notrina, osrčje (človeškega telesa): gelidus per dura (ima) cucurrit ossa tremor V. je spreletel „mozeg in kosti“, exarsit iuveni dolor ossibus ingens V. „v srcu“, calor ossa reliquit V. toplota je zapustila „srce“ = odrevenel (otrpnil) je.
b) sredica, srž, stržen dreves, kost, koščica, pečka, peška sadja: arborum Plin., olearum ac palmularum Suet.

3. meton. koščeno pisalce: ceram ossibus scribere (popisati) Isid.

Opomba: Soobl.

1. ossum -ī, n: Gell. ap. Prisc., Acc. ap. Prisc., Pac. ap. Prisc., Ap., Prisc.

2. ossū: Prisc., Plin. fr., gen. pl. ossum: Pac., Prud., Tert.

ōs, ōris, n (indoev. *ōu̯s- >*ōu̯st-, *əu̯st; prim. skr. āsyám usta, jon. παρήϊον = at. παρηιά = lezboško παραύα lice (= „kar je pri (ob) ustih“), lat. ōrā, cōram, ōreae (aureae), ōscēdo, ōscitō, ōscillum, ōstium, lit. uostà, úostas ustje reke, zaliv, let. uosts, uõsta pristanišče, zaliv, sl. usta, ustje, ustnica, hr. ústa)

I.

1. usta, gobec: Enn. ap. Non., Ca., Lucr., Sen. ph. idr., nihil ex ore eius exit N., animalia cibum oris hiatu capessant Ci.; occ. žrelo, kljun: Plin. idr., ora canum O., ora cornicis O.; od tod ora navium rostrata H. ladijski nosovi (kljuni, rilci). Poseb. usta kot govorilo, govorilni organ: linguae centum oraque centum V., ora mille linguaeque totidem Ap., aperire ora fatis futuris V., uno ore v en glas, soglasno, npr.: consentiunt uno ore omnes Ci., uno ore fremebant V., uno ore omnes omnia bona dicunt Ter., poscebatur ore volgi T. glas ljudstva. Rekla: in ore (sc. hominum) esse Ci., L. ali omnibus in ore esse Ci. ali in ore volgi esse Ci., T. ali in ore hominum agere T. ali ire per ora Sil. ali volitare per ora virum Enn. ap. Ci. biti (vsem) ljudem (vsemu ljudstvu) med zobmi (v zobeh), alicui semper (valde) in ore esse Ci. biti komu vedno (zelo) na jeziku, in ora hominum venire H. ali abire L. ali pervenire in ora vulgi Cat. priti ljudem v zobe (na jezike), veliko se govoriti o kom, aliquem semper in ore habere Ci. na jeziku (v ustih) imeti, in ore atque in linguā habere verba haec Gell. na jeziku in ustih imeti; pren.: ex totius belli ore ac faucibus Ci. iz odprtega žrela cele vojne.

2. metaf.
a) ustje, odprtina, luknja, vhod: Pl., Iuv., Col., Q., Sen. tr. idr., in aditu atque ore portūs Ci., o. ulceris V., o. specūs L., Cu., T., fornacis Plin. ustje, lato dedit ore fenestram V. široko odprto luknjo; o rekah izliv, ustje: in ore Tiberis Ostia condita est L.; pesn. (iz)vir, žrelo: Cl., fons Timavi per ora novem it V.
b) ora leonis Col. poet. bot. odolin.

3. meton.
a) jezik, govor(jenje), izreka, izgovor, izgovarjanje, glas, grlo: tanta erat commendatio oris atque orationis N. glasu in govora, faciam uno ore Latinos V. govoriti en (isti) jezik, ora sono discordia V. tuje zveneč jezik, os promptum Q. dober (gladko tekoč, okreten) jezik, os planum, confusum Plin. iun., os (lajava usta, nesramno jezikalo) habeat, linguam (dolg, prešeren, „podmazan“ jezik) Pl.
b) govorica, narečje: os Latinum Plin. iun., Hispanum Gell.
c) jezik kot sredstvo poučevanja: philosophorum ingenia Socratico ore defluentia Vell. zgovornosti; pren.: os Pindari Vell. pesniški jezik, petje, ruit profundo Pindarus ore H. globokoumen jezik. —

II.

1. sinekdoha lice, obličje, obraz: Pl., O., Q., Sen. ph. idr., nihilne te horum ora vultusque moverunt? Ci., in os adversum C. naravnost v obraz, os humerosque deo similis V., ora oculosque in aliquem convertere Ci., alicui os praebere Ter. dati se (pustiti se) komu biti v obraz, os praebere ad contumeliam L. dati se (pustiti se) v obraz zasramovati, aliquem coram in os laudare Ter. v obraz (v oči), tot sese vertit in ora V. v toliko podob; tudi o živalih: O., insignis ore (sc. rex apium) V., ore rubicundo (sc. gallina) Plin.; occ. lice = oči = prisotnost, navzočnost, priča (v zvezah vpričo z gen.): Ter., incedunt per ora vestra magnifici S. pred vašimi očmi, vpričo vas = in ore vestro S. fr., per ora cedere H., ante oculos et ora parentium V., in ore parentum filios iugulare Sen. ph. ali in ore eius iugulari T. ali in ore omnium versari Ci. očitno (javno) se (po)kazati, med ljudmi živeti, quae in ore atque in oculis provinciae gesta sunt Ci. pred obrazom in očmi.

2. metaf. lice = sprednja stran glave, krinka, maska: Gorgonis os pulcherrimum … revellit atque abstulit Ci., truncis arborum antefixa ora T., ora corticibus sumunt horrenda cavatis V.

3. meton. lice glede na značaj, (pre)drznost, nesramnost: Pl., Ter., L., Sen. ph., Suet. idr., duri puer oris O. nesramen in drzen, os hominis insignemque impudentiam cognoscite Ci., si Apii os haberem Ci., os Academiae Ci., quod habent os! Ci. kako so predrzni! Ci.

Opomba: Gen. pl. ōrium redek in poznolat., dat. in abl. pl. ōribus Varr., V. in poznolat.

os-cillō -āre (etim. nedognana beseda) gugati se, zibati se, nihati: oscillum Santra dici ait, quod oscillant (po nekaterih izdajah oscellant), id est inclinent, praecipitesque afferantur Santra ap. Fest., oscillantes, ait Cornificius, ab eo quod os celare sint soliti personis propter verecundiam, qui eo genere lusus utebantur Fest.

oscillum -ī, n (oscillāre)

1. gugalnica, viseča mreža: Tert., oscillum Santra dici ait, oscillant (po nekaterih izdajah oscellant), id est inclinent, praecipitesque afferantur Santra ap. Fest., quia per eos dies feriarum et oscillis moveantur Fest.

ossuārium (ossārium) -iī, n (os, ossis) žara za kosti, po drugih: kostišče, kostnica: Ulp. (Dig.).