Franja

ob-tēstor -ārī -ātus sum (ob in testāri)

1. (za)rotiti, (milo, živo) prositi, slovesno (po)klicati koga, sklicevati se na koga: Pl., suos obtestari C., quem obtester? quem implorem? Ci., per omnes deos te obtestor C., Ci. na vse bogove, pri vseh bogovih. Z zahtevnimi stavki
a) brez posebne zveze: v imp.: Pac. fr., Vell., vos obtestor: pueros suscipite T.; v samem cj.: Pl., T., te et senatum obtestamur: consulatis civibus S.; imp. se dopolnjuje s cj.: oro et obtestor: in nostris castris tibi tabernaculum statue, nos corporis tuis custodes esse patiaris Cu.
b) z ut in ne: Pl., Ter., L., Plin. iun. idr., vos obtestor et obsecro, ut eos conservetis Ci., id sibi ne eripiatis, vosque obtestatur Ci., per hunc dextrum, per regni fidem moneo obtestorque te, uti … neu … S.; odvisnik je določen: illud (to) te obtestor, ne … V. Z notranjim obj.: multa (venomer, neprenehoma) Pomptinum obtestatus de salute sua S., eadem suum quisque contubernalem … erat obtestatus Auct. b. Alx.; abs.: pollicendo, minitando, obtestando alium alio modo excitare S.

2. occ.
a) za pričo (po)klicati: obtestans deûm hominumque fidem L., Cotyn sacra regni … obtestantem catenis onerat T.; z ACI: clare obtestatus deos neque legisse neque attigisse quicquam Suet.
b) slovesno se rotiti, slovesno se zaklinjati, slovesno prisegati, slovesno zatrjevati: Val. Max., Aur., aut militum se manibus aut suis moriturum obtestans T.

Opomba: Pt. pf. s pass. pomenom = zaroten, živo naprošen: ni obtestatus pepercisset Amm., obtestatā fide Ap. ali obtestato nomine salvatoris Aug. po zarotitvi zvestobe, imena.

ob-trūdō ali obs-trūdō (ops-trūdo) -ere -trūsī -trūsum (ob in trudere)

1. naprej pahniti (pehati), poriniti (porivati), potisniti (potiskati), zariniti (zarivati): titionem inguinibus Ap.; occ.
a) trčiti (trkati), zade(va)ti s čim ob kaj: arma armis, corpora corporibus Amm.
b) obrobiti (obrobljati): obstrusa carbasa pullo o. O. (Metam. 11, 44; po nekaterih izdajah obsūta).
c) hlastno požreti (požirati): obstrusero aliquid strenue Pl.
d) zapreti (zapirati), zakleniti (zaklepati), (za)mašiti, skri(va)ti, zakri(va)ti: fores Pl., os obtrudite, ne plura iactet improbus Prud., condita et obtrusa rimantur Sen. ph.

2. metaf. komu kaj vsiliti (vsiljevati): alicui virginem Ter.; od tod o. alicui palpum Pl. vsiljevati komu božanje = ljubkovaje ga ukaniti (ukanjati), (pre)varati.

oc-cantō -āre (—) -ātus očar(ov)ati, začarati: mulier occantata Ap. (po drugih occentata), aliquem Paul.

oc-centō -āre -āvī (ob in cantāre) „peti proti komu“, od tod

1. (za)peti komu, in sicer
a) v dobrem pomenu (za)peti komu podoknico: senem Pl.; abs.: quid si adeam ad fores atque occentem Pl.
b) v slabem pomenu (za)peti komu zabavljico (zabavljivko, zabavljivo pesem na cesti, pred vrati itd.): si quis occentavisset Tab. XII ap. Ci. et Aug.; z acc. kraja: ostium Pl., Pers. pred vrati.

2. pred hišo (za)peti pesem: hymenaeum Pl., funebria (o zloveščem ptiču) Amm.

3. začarati, očarati: mulier Ap., (po drugih occantata; prim. occantō).

oc-cipiō -ere -cēpī (-coepī) -ceptum (ob in capere; nam. pf. occēpī ali occoepī klas. coepī)

1. trans. priče(nja)ti, zače(nja)ti, podvze(ma)ti, lotiti (lotevati) se česa: Pl., quaestum Ter., magistratum L., T. nastopiti; z inf.: regnare occepit L., socordius ire occepere S. fr., vexillum flagitare occipiunt T.; abs.: ita ut occepi Pl. kakor sem rekel, kakor rečeno (stalno reklo, s katerim govornik povzema prekinjeni govor); pass.: quod occeptum est Pl.; z inf.: fabula occepta est agi Ter.

2. intr. priče(nja)ti, zače(nja)ti se: dolores occipiunt Ter., hiems occipiebat T., a meridie nebula occepit L. se je dvignila (po drugih excepit), iuventas occipit pueris Lucr.

Opomba: Star. fut. II occepsō -is -it: Pl.

oc-culcō -āre -āvī -ātum (ob in culcāre) hoditi po čem, pohoditi, teptati, potepta(va)ti: bene occulcato Ca., palea occulcata pedibus Varr., occulcare signa ordinesque (o slonih) L.

occupātiō -ōnis, f (occupāre)

1. zasedba, zavzetje, osvojitev: fori Ci., sunt privata vetere occupatione Ci.

2. metaf.
a) kot ret. t.t. α) preskok (= occultatio ali praeteritio, gr. παράλειψις): Corn. (4. 27; po nekaterih rokopisih occultatio v enakem pomenu) β) ante occupatio (pisano tudi skupaj anteoccupatio) Ci. prestrega, prestrezanje, nasprotnikov ugovor.
b) opravljanje česa, ukvarjanje s čim, pečanje s čim, opravilo, opravek, delo: Suet. idr., occupationes infinitae, molestissimae Ci., otiosissimae Plin. iun., propter occupationes minus frui Attico N., desidiosa occupatio (oxymoron) Sen. ph. delovno brezdelje, alicuius occupationem (čas, ko je kdo zaposlen s čim) observare Ci.; z objektnim gen.: o. rei publicae C. državni opravki (posli), conviviorum Ci. ukvarjanje z gostijami, tantularum rerum C. ukvarjanje s tako neznatnimi stvarmi; occ.: publicae occupationes C. državne homatije (razprtije).

Ōceanus -ī, m (gr. Ὠκεανός)

1. svetovno morje, ocean, ki po predstavi starodavnikov obliva zemeljsko ploščo (naspr. Sredozemsko morje): H., V., Iust., Cl., Oceani ostium Ci., Mel. = Gibraltar, gibraltarska morska ožina, Oceani amnes V. = (gr. Ὠκεανοῖο ῥοαί Hom.); apoz.: mare Oceanus C., T., Mel.; pooseb. Okéan, sin Vulkana in Gaje, Tetijin soprog, oče vodovij: Ci., O., Cat.; kot rim. priimek: Mart.

2. metaf. velika kopalna kad, velika kopanja: Lamp. — Od tod adj. Ōceanicus 3: Mel. ali Ōceanius (Ōceaneus) 3: Prisc., Isid. oceánski (okeánski), oceánov (okeánov); patron.
a) Oceanidēs -ae, m Okeaníd, Okeanov sin: Prisc.
b) Ōceanis -idis, f.: Prisc. ali Ōceanītis -idis, f (Ὠκεανῖτις): V., Hyg. Okeaní(ti)da, Okeanova hči = morska nimfa.

Octāvius 3 (octāvus) Oktávij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znani so:

1. Cn. Octavius Gnej Oktavij, poveljnik v 2. punski vojni, pretor na Sardiniji l. 205: L.

2. Cn. Octavius Gnej Oktavij, poveljnik ladjevja v vojni proti Perzeju l. 168 (Perzeja je ujel na Samotraki), l. 165 konzul, umorjen l. 162 v Laodikeji: L., Ci.

3. Cn. Octavius Gnej Oktavij, l. 87 konzul skupaj s svojim političnim nasprotnikom Cino, v času Sulove odsotnosti vodja optimatov: Ci., Vell.

4. M. Octavius Mark Oktavij; kot ljudski tribun je dosegel, da je prišlo do spremembe Sempronijevega žitnega zakona: Ci.

5. M. Octavius Mark Oktavij, edil l. 50, v državljanski vojni Pompejev privrženec: C., Auct. b. Alx.

6. C. Octavius Gaj Oktavij; l. 62 je uničil ostanke po Italiji potikajoče se Katilinove vojske in se zmagovito bojeval s Tračani. Ob vrnitvi iz svoje province Makedonije je nenadoma umrl v Noli l. 58: Ci. ep., Vell., Suet.

7. C. Octavius Gaj Oktavij, sin prejšnjega, kot Cezarjev posinovljenec C. Iulius Caesar Octavianus Gaj Julij Cezar Oktavijan, pozneje kot cesar imenovan Augustus Avgust, roj. l. 63, umrl l. 14 po Kr. v Noli: Ci., T., Vell., Suet., Fl. idr.

8. O. Mūsa Oktavij Muza, zgodovinopisec za časa: H.

9. Octāvia Oktavija (da jo ločimo od njene starejše istoimen(sk)e sestre, imenovana minor mlajša), Avgustova sestra, omožena najprej z Gajem Marcelom, potem z Markom Antonijem, ki se je od nje ločil l. 32. Zaradi kreposti, zvestobe in lepote je bila zelo spoštovana in je veljala za vzor rimske žene. Umrla je l. 11, ob njeni smrti pa je zavladalo splošno žalovanje: Suet., Vell.

10. Octāvia Oktavija, Klavdijeva in Mesalinina hči, l. 52 po Kr. omožena z Neronom, ki pa jo je kmalu zavrgel in jo dal naposled celo umoriti: T. idr. — Kot adj. Oktávijev: gens Suet., Aur. — Od tod adj. Octāviānus 3 Oktávijev, oktávijski: milites C., naves Auct. b. Alx., bellum Ci. vojna Gneja Oktavija s Cino; kot subst. Octāviānus -ī, m Oktaviján, priimek poznejšega cesarja Avgusta, ki ga je Julij Cezar posinovil iz Oktavijevega rodu: Ci. ep., T.

odiōsus (po star. pisavi odiōssus Pl.) 3, adv. -ē (odium) osovražen, mrzek, odvraten, priskuten, povzročajoč zgražanje, neprijeten, spotikljiv, pohujšljiv, neprimeren, nespodoben, zoprn, pristuden, tečen, siten, grd: Kom., O., N., Gell., Aug., Amm. idr., odiose interpellare Ci., cum omnis adrogantia odiosa est, tum illa ingenii molestissima Ci., orator o. Ci. dolgočasen, palaestrici motus sunt odiosiores Ci., natio sibi molesta et aliis odiosissima Ph.; z inf. = sovražim, ne maram ipd.: Ci.; subst. pl. n.: huc enim odiosa afferebantur Ci. ep. sitne reči, sitnosti.

odor (stlat. odōs) -ōris, m (prim. gr. ὀσ-μή duh, ὄζω [iz *ὄδi̯ω, pf. ὄδ-ωδα] dišim, lat. ol-eō, ol-faciō (s sab. l = d nam. *od-eō, *od-faciō)

1. duh: Pl., V., H., Col., Plin., Cat. idr., odorem trahere naribus Ph., noto nares contingit odore V., omnis odor ad supera fertur Ci.; occ. vonj, smrad, hlap, para: Cat., Sen. tr., Col., Mart., Petr., Suet. idr., violaria spargunt odorem H., odore foeda camera S., o. oris C., intolerabili odoris foeditate Ci., volvitur ater odor tectis V., insolitus o. L., o. culinarum fumantium Sen. ph.

2. metaf. voh(anje) = vnaprejšnje čutenje, slutnja, domneva: Suet., Lact. idr., odore (nadih) aliquo legum recreatus Ci., furta odore aut aliquo vestigio persequi Ci., o. urbanitatis Ci., est non nullus odor dictaturae Ci. ep. nekako po diktaturi diši, šušlja se o diktaturi, qui quodam odore suspicionis Stalenum corruptum esse sensisset Ci. ki je bil to že nekoliko zavohal (zasledil) in sumil, da ..., lucri bonus est odor Iuv.

3. meton.
a) dišava = kadilo, kadivo, dišava, začimba, dišeča voda, mazilo, balzam; nav. pl.: Cat., Sen. ph., Arn. idr., vetus ara multo fumat odore (kolekt.) H., tus et odores H., ture, odoribus incensis Ci., unguenta atque odores Pl., Popaeae corpus differtum odoribus conditur T., liquidi odores H. mazila; atrib.: unguen odor Ap.
b) voh: Corn., Ambr.

Oedipūs -podis, m (gr. Οἰδίπους; včasih obl. po 2. deklinaciji: gen. -pī, acc. -pum, abl. -po; najboljše obl. so: gen. -podis, dat. -podī, acc. -pum, abl. -pode) Ojdíp, kralj v Tebah, Lajev in Jokastin sin; rešil je Sfingino uganko, usmrtil nevede svojega očeta in se nevede oženil s svojo materjo ter imel z njo Eteokla, Polinejka, Ismeno in Antigono: Varr., O., Ci., N., Mart., Sen. tr., Suet. idr.; preg.: Davus sum, non Oedipus Ter. nisem Ojdip (ki bi mogel rešiti vse uganke), Oedipo opus coniectore est Pl.; tudi naslov Sofoklove tragedije (Oedipus Colōnēus): Ci., Val. Max.; naslov neke Cezarjeve tragedije: Suet. — Od tod

1. Oedipodēs -ae, m (Οἰδιπόδης) = Oedipus: Mart., Sen. tr. (z abl. Oedipodā), Stat., Cl.; patron. Oedipodīonidēs -ae, m Ojdipodiónid = Ojdipov sin Polinejk: Stat., Oedipodionidae fratres = Eteokles in Polinejk: Stat., Aus.

2. adj. (z dvema priponama) Oedipodīonius 3 ojdípovski, Ojdípov: Thebae O., Lucan., ales (o Sfingi) Stat.

of-fendō -ere -fendī -fēnsum (ob in *fendere; prim. de-fendō)

I. intr.

1. trčiti (trkati), zade(va)ti ob kaj: dens offendit solido (dat.) H. zadeva ob kaj trdega, grize v trdo, qui in tantis tenebris nihil offendat Ci.

2. metaf.
a) z zadetjem ob kaj (u)trpeti (imeti) škodo, poškodovati se (v vojni), biti poražen, doživeti (doživljati) nezgodo, ponesrečiti se: Ph., naves in redeundo offenderunt C., in quibus (sc. aquis) offendit naufraga puppis O., quoties culpā ducis … in exercitu esset offensum C. je kaj spodletelo, viri fortes in periculo offendunt Ci., Atilius offendit primo accessu ad Africam L. je imel nesrečo, apud iudices offendisti Ci. = bil si obsojen, tako tudi: cum multi viri fortes offenderint Ci.
b) zade(va)ti ob kaj (npr. ob kak zakon), (pre)kršiti kaj, (pregrešiti se) grešiti, zakriviti kaj, narediti (delati) napako, (z)motiti se, ne(je)voljo vzbuditi (vzbujati): L., in eo … offenderat, quod … N., in quo ipsi offendissent Ci., cum intellegeret se apud ipsam plebem offendisse de aerario Ci. ep.
c) spotakniti (spotikati) se ob koga, kaj, razhuditi (hudovati) se nad kom (čim), nezadovoljen biti s kom (čim), imeti komu kaj (po)očitati: Gell., si Caesarem probatis, in me offenditis C., si in me aliquid offendistis, cur non in meo capite luitur? C.; pass. brezos.: in eis offenditur Ci.
d) pohujšljiv, spotikljiv, neprimeren, nespodoben, nevšečen biti, v oči bosti, v oči biti, pozornost vzbuditi (vzbujati): Q., cum consulare nomen offenderet L., ne quid ipse offendam Ci. —

II. trans.

1. trčiti s čim ob kaj, udariti (se), zadeti (se) s čim ob (v) kaj, z zadetjem ob kaj poškodovati se, poškodovati si kak telesni del: Auct. b. Hisp., Col., Plin., Mart., Lucr. idr., pedem offendere Val. Max. ali pedem suum ad lapidem o. Vulg. udariti z nogo (ob kamen), pes offensus O. noga, s katero se je kdo udaril, o. aliquem pede Pl. zadeti koga z nogo, o. caput ad fornicem Q. udariti z glavo ob obok, capite graviter offenso L. s hudo poškodbo glave, offenso sento praebuit sonum L. ob katerega je zadel, o. lapidem Ap. ob kamen, latus Ci. poškodovati si stran (telesa), vocis offensa imago V. odbiti jek, odmev; potem sploh kak telesni del ali telo težiti, trapiti, mučiti, trpinčiti, nadlegovati, nadležen (v nadlego) mu biti: colorum claritas aciem oculorum offendit Plin., polypodion offendit stomachum Plin., corpus offensum est Cels. je oslabelo, bolno.

2. metaf.
a) zade(va)ti, naleteti (naletavati) na koga, nameriti na koga (kaj), sreč(ev)ati, naj(deva)ti koga (kaj): cum aliquem offensum forte fortunā videret N. na katerega se je bil nameril; z dvojnim acc.: Pl., omnes imparatos N., templum nondum perfectum offenderant Ci.; z adv. določilom: cum ad villam venisset et omnia aliter offendisset ac iusserat Ci.
b) žaliti, razžaliti, užaliti, prizade(va)ti, omrazíti (omráziti): O., Iust., Sen. ph., sermones … tuam existimationem … non offendunt Ci. ep., Pompeium non offendit N., ita vixit, ut offenderet sciens neminem Ci., honestius putabat offendere quam odisse T., eos splendor offendit Ci., id, quod offendit Etruscos L., o. animum alicuius Ci., offendit ea res Etruriae populorum animos non maiore odio regni quam ipsius regis L. to je razžalilo narode Etrurije, ker so sovražili kralja samega prav tako kot kraljestvo; toda offendere animum in aliquo Ci. zameriti komu; med. offendi = za zlo vzeti (jemati), zameriti (zamerjati) kaj, čemeriti se, postati (biti) čemeren, vzne(je)voljiti se nad čim: non ego paucis offendar maculis H., offendi fidis medicis H.; z ACI: ut non offendar surripi (sc. ista munera) Ph., offendebatur (ni trpel) componi aliquid de se Suet. — Od tod adj. pt. pf. offēnsus 3

1. razžaljen, užaljen, nevoljen, (vz)nejevoljen, razkačen, razsrjen: O., propter eas res fuerant tibi offensi Ci., offensā in eum militum voluntate N. vojaki so kazali svoj srd nad njim, offensus crudelitate Iust., nullis tamen offensior (po nekaterih izdajah infensior) quam vernaculis Suet.

2. spotikljiv, neprimeren, nespodoben, zoprn, mrzek: forma semel offensa H., o. argumentum Ci., civibus (dat.) suspectus tam graviter atque offensus Ci., populo nos offensi invisique fuimus Ci.; subst. offēnsum -ī, n spotika, pregrešek, prekršek, napaka: offensum est, quod eorum, qui audiunt, voluntatem laedit Ci.

offici-perda -ae ali offici-perdus -ī, m (officium in perdere) kdor usluge drugih obrača v zlo, sprevračalec uslug drugih: gratior officiis, quo sis mage carior, esto, ne nomen subeas quod dicunt officiperdae (po nekaterih izdajah officiperdi) Ca.

Ōgygia -ae, f Ogígija

1. ena od sedmih hčera Amfiona in Niobe: Hyg.; po njej imenovana vrata v Tebah: Hyg.

2. otok blizu Italije, na katerem je menda živela Kalipso: Plin.

Olbia -ae, f (Ὀλβία = blaženo [srečno] mesto) Ólbija

1. mesto na skrajnem severovzhodnem delu obale Sardinije z edinim dobrim pristanom ob tem obrežju (zdaj Terranova): Ci. ep., Val. Max., Fl. — Od tod adj. Olbiēnsis -e ólbijski, iz Ólbije: ager L., epistula Ci. ep.

2. mesto v Bitiniji, pozneje imenovano Nicaea: Plin. — Od tod adj. Olbiānus 3 ólbijski, pri Ólbiji: sinus Mel. (zdaj vzhodni del zaliva Ismit)

3. mesto na obrežju narbonske Galije, kolonija Masilije: Mel.

4. mesto v evropski Sarmatiji ob reki Hipanis, miletska kolonija, po Plin. imenovano tudi Olbiopolis (Olbiópolis, Olbiópola) in Miletopolis (Miletópolis, Miletópola, zdaj Kudak blizu Okzakova): Mel.

olīvēta (olīvīta) -ae, f nabiranje (trgatev) oliv: olivetam (po nekaterih izdajah olivitam) antiqui dicebant, cum olea cogebatur; ut messem cum frumenta … Fest., olivetam dicebant ab oleis ut a vino vindemiam P. F.

olusātrum (holusātrum) -ī, n bot. = olus ātrum (gl. olus) divja zelena (Smyrnium olusatrum Linn.): Col., Plin., Plin. Val., Cael.; po Plin. = hipposelīnum ali zmyrnium.

Olympia -ae, f (Ὀλυμπία) Olímpija, Zevsu posvečena pokrajina v Elidi pri Pizi ob Alfeju, z gaji, žrtveniki, poslopji, zlasti s krasnim Zevsovim svetiščem, v katerem je stal sloveči Zevsov kip, ki ga je izdelal Fidija, prizorišče olimpijskih iger: Varr., Ci., L., Corn. — Od tod adj. Olympiacus 3 (Ὀλυμπιακός) olímpijski: Iust., Suet., palma V. ali Olympicus 3 (Ὀλυμπικός): Sen. tr., pulvis H. ali Olympius 3 (Ὀλύμπιος): L., Mel., Plin., Vitr., Iuppiter Olympius Ci. idr., ludi Olympii Plin.; subst. Olympius -iī, m Olímpijski, častni priimek znamenitih mož, npr. Perikla: Plin., Val. Max., na novcih tudi rimskih cesarjev, npr. Hadrijana, Komoda idr.; Olympium -iī, n Olímpij = svetišče olimpijskega Zevsa (Jupitra), potem tudi sicilsko mestece s svetiščem tega boga: L., Vitr.; Olympia -ōrum, n (sc. certamina ali sollemnia, gr. τὰ Ὀλύμπια sc. ἱερά) olímpijske bojne igre, olímpijske tekme: Olympiorum sollemne ludicrum L., ad Olympia proficisci Ci., Olympiorum victoria Ci., Olympia vincere Enn. ap. Ci., Vitr. zmagati na olimpijskih (bojnih) igrah = gr. Ὀλύμπια νικᾶν, tako tudi: Olympia magna (v nasprotju z manjšimi igrami, ki so potekale kje drugje) coronari H. na olimpijskih igrah. —

2. subst. Olympias -adis, f (Ὀλυμπίας) olimpiáda, doba štirih let; po preteku teh so znova obhajali olimpijske igre; od tod grško štetje let, ki se začenja z letom 776: Ci., Vell.; pesn. = petletje, petletna doba: Mart., in Scythiā nobis quinquennis Olympias acta est O.; Olympiēum -ēī, n (Ὀλυμπίειον) Olimpiêj(on) = svetišče olimpijskega Zevsa: Vell.; Olympionīcēs -ae, m (Ὀλυμπιονίκης) olimpioník, olimpijski zmagovalec, zmagovalec na olimpijskih igrah: Ci.; atrib.: Olympionicae equae Col. kobile zmagovalke na olimpijskih igrah.

Olympos in Olympus -ī, m (Ὄλυμπος) Olímp

1. ime več gora, npr. v Likiji, Miziji, Lakoniji, na Cipru, na Lezbosu in drugod; poseb. zelo visoki Olimp ob makedonsko-tesal(ij)ski meji, po bajki bivališče bogov (zdaj Elymbo ali (turško) Semavat Evi (= bivališče nebeščanov)): Enn., Varr., O., H., Lucan.; pesn. meton. = nebo: Varr., Sen. tr., processit vesper Olympo V., summo delabor Olympo O. — Od tod subst. Olympiadēs -um, acc. -adas, f Olimpiáde, Olímpijke = na Olimpu bivajoče Muze: Varr. —

2. flavtist, Marsijev učenec, ki se je spustil v tekmovanje s Fanom: O., Plin., Hyg.

3. mesto v Kilikiji ob gori Olimp (zdaj razvaline pri kraju Deliktash): Ci., Eutr., Fl. — Od tod preb. Olympēnī -ōrum, m (Ὀλυμπενοί) Olímpijci, Olimpéni: Ci.