Franja

Rōma -ae, f (najbrž etr. beseda, izpeljana iz Rūmōn, starega imena Tibere, torej „rečno mesto“; ovržena je domneva, da je beseda sor. s skr. sravati teče, srṓtas veletok, stvnem = nem. Strom, gr. ῥέω (iz *σρέƑω) teči, ῥεῦμα, ῥόος tok, reka, sl. ostrov otok, sl. struja; prim. še lat. rūmen vime, Rūmīna) Rím, glavno mesto Lacija, pozneje celotne rimske države. Ustanovil ga je Romul l. 754 (ali 753) na vzhodni strani (ob levem bregu) Tibere, 16 rimskih milj od morja; Rimljani so ga večinoma imenovali Urbs: Varr., Ci., H. idr.; pooseb. božanstvo Róma: L., T. — Od tod

A. adj.

I. Rōmānus 3 =

1. rímski = iz Rima izhajajoč, v Rimu rojen, v Rimu doma itd.: civis Romanus, Romana Ci., populus Romanus Ci. idr., urbs Romana = Roma, pogosto pri: L., V., S., T., Iust. idr., Romano more loqui, commendare Ci. rimsko = odkrito, brez ovinkov, Romanum est (rimska navada je, rimsko je, čisto po rimsko je, čisto rimljansko je, značilno za Rimljane je) et facere et pati fortia L.; subst.
a) Rōmānus -ī, m Rimlján, pl. Romani Rimljáni: Ci. idr.; kolekt. = Rimljáni: L.; occ. Rimlján = rímski poveljnik: L., Romanus sedendo vincit Varr. (o Kvintu Fabiju Maksimu).
b) Rōmāna -ae, f Rimljánka: L., Vell., Aug.
c) Rōmāna -ōrum, n α) Rímsko = rímsko ozemlje: Danubius Sarmatica ac Romana disterminet Sen. ph. β) rímska zgodovina: Romana cognoscere Sen. ph.

2. v razširjenem pomenu = latínski: Val. Max. idr., sermo, verba Q., lingua O., Vell., Plin. iun. idr. Adv. Rōmānē rímsko, po rímsko, rimljánsko, po rímski navadi (šegi, običaju): Gell. —

II. Rōmānēnsis -e: Varr., P. F. ali Rōmāniēnsis -e: Ca. rímski —

III. Rōmānicus 3 rímski, v Rímu narejen (izdelan, napravljen): aratra, iuga Ca. —

IV. Rōmānulus 3 (demin. iz Rōmānus) rímski: porta Varr. rimska vrata (vrata v Rimu pred zahodnim vrhom Palatina). —

V. Rōmānia -ae, f rímski imperij, rímska nadoblast nad svetom: Ven. —

B. subst. Rōmānitās -ātis, f rímska navada, rímstvo, rimljánstvo: Tert.

Sabis -is, acc. -im, abl. -ī, m Sábis

1. (zdaj Sambre), levi pritok Moze (zdaj Maas) v Belgijski Galiji: C.

2. reka v Karmaniji: MEL., PLIN.

3. neko sabsko božanstvo (gl. Saba): PLIN.

Sabrīna -ae, f Sabrína, reka v jugozahodni Britaniji, ki se izliva v Bristolski preliv (zdaj Severn): T.

Sagaris -is, acc. -im, abl. -ī, m (Σάγαρις) Ságaris

1. (zdaj Sakarya), reka v Mali Aziji, ki se izliva v Črno morje: O., M. – Soobl. Sangarius -iī, m (Σαγγάριος) Sangárij (L.) in Sangaris -is, m (po drugih Sagiarius -iī, m) Sángaris (Sagiárij): PLIN. – Od tod
a) Sagarītis -idis, f sagaríška, sagarítska: nympha O. nimfa reke Sagaris, v katero se je zaljubil Atis (Attis).
b) Sangarius 3 sangárijski: puer (= Attis): STAT.

2. ime Trojanca, Enejevega tovariša: V.

Sagra -ae, m in f (ἡ Σάγρα, ὁ Σάγρας) Ságra (zdaj Sagriano ali Turbolo), obalna reka v Brutiju, znana po bitki, v kateri je (okrog l. 580) 10.000 Lokrijcev porazilo 120.000 Krotoncev: CI., PLIN.

Salia -ae, f Sálija, reka v Tarakonski Hispaniji: MEL.

Salmōna -ae, f Salmóna, reka v Belgijski Galiji, ki se izliva v Mozelo (zdaj Salm): AUS.

Salō -ōnis, m Sálo (Salón), reka v Tarakonski Hispaniji (zdaj Jalón): MART.

Samara² -ae, f Sámara, reka v Belgijski Galiji (zdaj Somme), ob njej mesto Samarobrīva -ae, f Samarobríva (= „most čez Samaro“), glavno mesto Ambijancev (zdaj Amiens): C., CI. EP.

Sāpis -is, m Sápis, reka v Cispadanski Galiji (zdaj Savio): PLIN., SIL., LUCAN. (z inačico Isāpis Isapis). Od tod morda tribus Sapinia L. sapijska tribus.

Sarnus -ī, m Sárn(us), plovna reka v Kampaniji (zdaj Sarno): V., PLIN., SIL., STAT.

Sārs, Sartis, m Sárs (Sárt), reka v Tarakonski Hispaniji: MEL.

Saunium -iī, n Sávnij, reka v severni Hispaniji: MEL.

Sāvō -ōnis, m Sávo (Savón) reka

1. v Liguriji: L.

2. v Kampaniji: STAT., PLIN.

Sāvus -ī, m (Σαοῦος, Σάος) Sávus, reka v Panoniji, ki se izliva v Donavo (zdaj Sava): IUST., CL. – Soobl. Sāus, Sāī, m: PLIN.

Scaldis -is, acc. -im in -em, abl. -ī in -e, m Skáldis, reka v Belgijski Galiji ob meji z Germanijo (zdaj Schelde): C., PLIN.

Scultenna -ae, m Skulténa, reka v severni Italiji: L., PLIN.

Sēbēthos (Sēbētos) -ī, m Sebét, rečica pri Neapolis(u): STAT. Od tod adj. Sēbēthis -idis, f sebétska: nympha V., lympha (= reka Sebet) COL. POËT.

Selīnūs -ūntis, f, neklas. tudi m (Σελινοῦς) Selinúnt („z zéleno bogato mesto“)

1. obmorsko mesto na Siciliji (zdaj Selinonto): V., SIL.

2. mesto v Kilikiji, pozneje imenovano Traianopolis (zdaj Silindi): L., PLIN., ob njem istoimenska reka: LUCAN. Od tod subst. Selīnūntiī -ōrum, m Selinúntijci, Selinúntčani, preb. Selinunta v Kilikiji: PLIN.; adj. Selīnūsius 3 selinúntski, selinúzijski: triticum PLIN., creta VITR., PLIN. ali terra PLIN. (v zdravilstvu znana) selinuntska kreda ali prst.

Sēna -ae, f Séna, mesto v Umbriji ob Jadranskem morju na ozemlju Galcev Senonov, zato imenovano Sena Gallica (zdaj Senigallia); tam je Livij Salinator l. 207 premagal Hazdrubala: L., EUTR.; blizu mesta istoimenska reka: SIL., LUCAN. Od tod adj.

1. Sēnānus 3 sénski, pri Séni se nahajajoč: aquae CAEL.

2. Sēnēnsis -e sénski, pri Séni se nahajajoč (živeč): populus L., proelium CI.