Franja

Sidicīnī -ōrum, m Sidicíni (Sidikíni), pleme v Kampaniji okrog mesta Tean(um) (Teanum, zdaj Teano): Ci., L.; v sg. Sidicīnus -ī, m Sidicín (Sidikín), Sidicínec (Sidikínec): Ci. ep. Od tod adj. Sidicīnus 3 sidicínski (sidikínski): ager L., aequora V., olivae Plin., cohors Sil.

speciō (spiciō) -ere, spexī, (spectum) (indoev. kor. *spek̑- gledati okrog sebe, oprezati (oprezovati); prim. skr. spáśati, páśyati [on] vidi, spaṣṭáḥ viden, spáṭ, spáśaḥ oglednik, opazovalec, gr. σκέπτομαι (< *σπέκi̯ομαι], gledam (okrog sebe), opazujem, σκοπός oglednik, σκοπή, σκοπία oprezanje, oprezovanje, ogledovanje, straža, σκέψις, σκέμμα opazovanje, raziskovanje, razmišljanje, lat. -spex (v zloženkah au-spex, haru-spex), umbr. Speture = Spectōrī, speturie = spectōriae, lat. spectus, spectiō, spectō, spectāmen, spectābilis, spectābilitās, spectātiō, spectātor, speculum, speciēs, specimen itd., sl. paziti, stvnem. spehōn = nem. spähen oprezati) gledati, videti, zreti: Ca. ap. Fest. idr., avim de templo Naev., quos ubi rex epulo spexit de cotibus celsis Enn. ap. Fest., quo supercilio spicit Pl. tako zaničljivo nas gleda (ogleduje), nunc specimen specitur Pl. zdaj velja (je v teku, poteka) preizkušnja, speculum, quod in eo specimus imaginem Varr.

Opomba: Beseda je star. in se klas. uporablja le v zloženkah, npr. adspicio, conspicio idr.

Speusippus -ī, m (Σπεύσιππος) Spevzíp, akademski filozof, Platonov nečak in njegov naslednik pri vodenju Akademije, rojen okrog l. 395: Ci.

spīna -ae, f (gl. pinna2)

1. rastlinska bodica, bodec, trn, v pl. bodice, trnje: Lucr., Sen. rh., Col., Plin. idr., spinis surgit paliurus acutis V., consertum tegumen spinis V., spinis conserto tegmine nullis O., tegumen omnibus sagum … spina consertum T., terra tuum spinis obducat … sepulchrum Pr., spinis coronatus Eccl. s trnjevim vencem, s trnjevo krono; sinekdoha
a) trnov grm: spina creat rosas O.
b) trnata rastlina: spina alba Plin., Col. beli trn, spina Arabica Plin. akacija (starejše nérod), spina fullonia Plin. gl. fullōnius; o belušu: Col., in totum spina est asparagus Plin., in aequorea quae crevit spina Ravenna Mart.

2. occ.
a) živalska bodica, starejše bodec, bodelj: aliae animantes spinis hirsutae Ci. (o ježih in ježevcih), hystrices spinā contectae Plin.
b) (ribja) kost, koščica, sŕt, ost: Mel., Plin. idr., humus spinis cooperta piscium Ci. fr. ap. Q., spinā nocuus O., spinae medio in pisce O.
c) hrbtenica: Varr. idr., duplex agitur per lumbos spina V., spinae curvamen O., caput spina excipit Cels., carnosa inanitas adnexae spinae Plin.; s celim izrazom: dorsi spina Aug., spina quae est in dorso Gell., medulla spinae Aug. hrbtni mozeg, hrbtenjača; pesn. spina = hrbet: spina viret O.
d) sacra spina „sveta“ ali križna kost, križnica: Suet. ap. Fr., Hier., Isid.
e) trnu podoben α) zobotrebec, zobni trebek: argentea Petr. β) prečni zid v dirkališčih, okrog katerega so morali dirjati dirkači: Cass.

3. metaf.
a) bridkost, moreča skrb, zaskrbljenost, želja, poželenje, slast, strast: spinas animo evellere H., quid te exempta levat spinis de pluribus una? H.
b) spinae tankoumnost, bistroumnost, ostroumje, ostroumnost, ostroumno dlakocepstvo: nec disserendi spinas probavit Ci., Peripatetici spinas partiendi et definiendi praetermittunt Ci. tankoumne (dlakocepske) (raz)delitve in razlage, vellere spinas Ci. = dlakocepiti.

Statius 3 Stácij(ev), ime sabelskega rodu; kot suženjsko ime: Ci. ep., Gell.; potem tudi ime ali priimek svobodnorojenih Rimljanov in rimsko rodovno ime. Poseb. znani so:

1. Statius Albius Oppianīcus Stacij Albij Opijanik, rimski vitez, ki je umoril svojega svaka in dva svojih sinov ter skušal usmrtiti tudi svojega pastorka Avla Kluencija, da bi se polastil njegovega premoženja. Zato je bil l. 74 obtožen in je potem, ko se mu ni posrečilo, da bi se s podkupovanjem sodnikov rešil obsodbe, šel l. 72 v prostovoljno izgnanstvo, kjer je umrl l. 69: Ci.

2. njegov sin Statius Albius Oppianīcus je tožil Avla Kluencija zaradi podkupovanja in zastrupitve očeta, svojega očima: Ci.

3. C. Caecilius Statius, gl. Caecilius.

4. Statius Sēbōsus Stacij Seboz, prijatelj Kvinta Lutacija Katula in rimski pomorščak: Ci. ep., Plin.

5. L. Statius Murcus Lucij Stacij Murk, Cezarjev podpoveljnik, pozneje Brutov in Kasijev pristaš, usmrčen po načrtu Pompeja mlajšega: Ci., C., Vell.

6. P. Pāpinius Statius Publij Papinij Stacij, rimski epski pesnik, rojen okrog l. 45 po Kr. v Neapoli (Neapolis), kjer je tudi umrl okrog l. 96 po Kr.: Iuv.

Stratō (Ci.) ali Stratōn (Sen. ph.) -ōnis, m (Στράτων) Stráton

1. peripatetski filozof iz Lampsaka (okrog l. 300), Teofrastov učenec: Ci., Sen. ph.

2. zdravnik v Ciceronovem času: Ci.

3.
a) Stratōnis turris Strátonov stolp, mesto v palestinsko, sicer imenovano Caesarea: Plin.
b) Stratōnis īnsula Strátonov otok v Arabskem zalivu: Plin.

Suillius 3 Suílij(ev), ime rimskega rodu. Poseb. znana sta:

1. P. Suillius Publij Suilij, Germanikov kvestor v Germaniji, l. 24 po Kr. poslan v izgnanstvo, ker se je pustil podkupiti. V Rim se je vrnil za časa cesarja Klavdija; tu se je ukvarjal s koristolovskim ovajanjem in obtoževanjem uglednih in poštenih posameznikov. Zaradi tega in zaradi nepravilnosti pri upravljanju province Azija (greh iz preteklosti) ga je cesar Nero(n) l. 58 po Kr. dal ponovno izgnati: T.

2. M. Suillius Mark Suilij, sin prejšnjega, konzul l. 50 po Kr., okrog l. 58 po Kr. obtožen izsiljevanja, vendar ga je sam Nero(n) oprostil obtožbe: T.

taenia -ae, f. (tuj. ταινΐα)

1. trak, obveza, poveza, preveza, povoj, povez, starejše obvezilnica: Caecil. ap. Fest., Enn. ap. Fest., taenia vittae V., (sc. Alcibiades) coronis laureis taeniisque donabatur N. lovorjevi venci s trakovi; pesn.: puniceis evincti tempora taenīs V.

2. meton.
a) trakulja: Ca., Plin.
b) kot arhit.t.t. rob okrog stebrov, proga, trak, starejše pasa: epistylii altitudo unius moduli cum taenia et guttis; taenia moduli septima; guttarum longitudo sub taenia contra triglyphos alta Vitr.
c) košček papirja: deprehenditur et lentigo oculis, sed inserta mediis glutinamentis taenia (izdajatelji tu navajajo obl. taenea) fungo papyri bibula Plin. (13, 81).
d) pl. taeniae dolge vrste štrlečih kleči (peči, čeri) v morju: maris, candicantis vadi Plin.; od tod tam bivajoči čokati voleki, starejše bagrenke: taeniense genus purpurarum Plin.

Tanusius -iī, m Tanúzij, ime rimskega rodu; poseb. znan je Tanusius Geminus Tanuzij Gemin, rimski zgodovinopisec okrog l. 63—43: Sen. ph., Suet.

Thēbae -ārum, f (Θῆβαι), soobl. Thēbē -ēs, f (Θήβη) Tébe (Téba)

1. Thēbae (Boeōtiae), najstarejše in najznamenitejše, zato tudi glavno mesto Bojotije, rodni kraj pesnika Pindarja; te „sedmerovratne Tebe“ oz. „Tebe s sedmerimi vrati“ je po mitološkem izročilu zgradil Kadmos: Acc. ap. Prisc., Varr., Ci., L., N., O., Plin. idr.; v soobl. Thēbē: O.

2. Thēbae, „stovratne Tebe“ oz. „Tebe s stoterimi vrati“, staro glavno mesto Zgornjega Egipta (Thebais) ob Nilu, prej prestolnica egiptovskih kraljev, pozneje imenovano Διὸς πόλις (Diospolis): T., Mel., Plin. idr., hecatompyloe Thebae Amm., Thebas Thebaidos, quae hecatompylae appellantur Hyg.; v soobl. Thēbē: Plin., Iuv.

3. Homerjeve Thēbae, mesto v Miziji, ki ga je uničil Ahil, prestolnica Eetiona, Hektorjevega tasta: O., Pr.; v soobl. Thēbē: Cu., Plin.; zelo rodovitna pokrajina okrog tega mesta se je imenovala Campus Thebes L. ali Campus Thebe Mel. (τὸ Θήβης πεδίον) Tebsko (Tebansko) polje, Tebska (Tebanska) ravnica, Tebska (Tebanska) ravan.

4. Thēbae (Thessalae, Phthīōticae ali Phthīae, Θῆβαι αἱ Φϑιώτιδες), primorsko mesto v tesal(ij)ski Ftiotidi, pozneje imenovano Φιλίππου πόλις (Philippopolis): L., Plin.

5. Thēbae Lūcānae Lukan(ij)ske Tebe, ki jih že za časa Katona starejšega ni bilo več: Plin.

6. kraj na Sabinskem: Varr. (ki piše Tēbe). — Od tod adj.
a) Thēbaeus 3 (Θηβαῖος) tébski, tebájski, tebánski (= k egiptovskim Tebam sodeč): Cl.
b) Thēbaïcus 3 (Θηβαϊκός) tébski, tebájski, tebánski (= v egiptovskih Tebah, iz egiptovskih Teb): Plin.; subst. Thēbaïcae -ārum, f (sc. |palmulae) tébski (tebájski, tebánski) datelj(n)i: Stat.
c) Thēbaïs -idis in -idos, f tébska, tebájska, tebánska α) = k bojotijskim Tebam sodeča, iz bojotijskih Teb (prihajajoča): chelys Stat. Tebanca Amfiona; subst. αα) Thēbaïdēs -um, f (sc. feminae) Tebánke: O. αβ) Thebaïs -idos, f Tebáida, Stacijeva pesnitev o bojotijskih Tebah: Iuv. β) = k egiptovskim Tebam sodeča, iz egiptovskih Teb (prihajajoča); subst. Thēbaïs (sc. terra) Tebáida = Zgornji Egipt (z glavnim mestom Tebe): Plin., Hyg.; poznolat. soobl. Thebaïda -ae, f: Hier., Cass., Isid. γ) = k mizijskim Tebam sodeča, iz mizijskih Teb (prihajajoča); subst. Thēbaïs (mizijska) Tebánka: Thebais est Andromache O.
d) Thēbānus 3 tébski, tebájski, tebánski α) = k bojotijskim Tebam sodeč: agri Acc. ap. Non., modi H. Pindarjevi napevi, oratores Ci., arx (urbs) H. = bojotijske Tebe, deus Pr. = Hercules, dea O. = Ino (Leucothea, Matūta), mater = Agave O. ali Niobe Stat., genetrix Stat. = Leucothea, soror O. = Antigone (Eteoklova sestra), duces Pr. ali fratres Lucan. ali par Petr. = Eteocles in Polynices, semina O. zmajevi zobje, ki jih je posejal Tebanec Kadmos, aenigma Mart. tebanske Sfinge; subst. Thēbānus -ī, m Tebánec, preb. Teb: Epaminondas, Pelopidas, nemo N., Phrixus Mart.; pogosto pl. Thēbānī -ōrum, m Tebánci: Ci., L., N., Corn. β) = k mizijskim Tebam sodeč: mater V. ali subst. Thēbāna -ae, f Tebánka = Andromache: V.

Theocritus -ī, m (Θεόκριτος) Teókrit, grški pesnik, utemeljitelj pastirske pesmi ali idile, Vergilijev vzornik; doma je bil iz Sirakuz, živel pa je na dvoru Ptolemajev okrog l. 270: Q., Suet., Macr. idr.

Theognis -idis, m (Θέογνις) Teógnis (Teógnid) iz Megare, grški gnomični pesnik; živel je okrog l. 600: Luc. ap. Gell.

Theopompus -ī, m (Θεόπομπος) Teopómp

1. z otoka Hios (Chios), Izokratov učenec, grški zgodovinopisec okrog l. 330: Ci., N.; pl. Theopompi Ci. možje kakor Teopomp. Od tod adj. Theopompēus ali Theopompīus 3 (Θεοπόμπειος) Teopómpov, teopómpski, teopompéjski: mos Ci., genus dicendi Ci. ep.

2. Cezarjev privrženec: Ci.

3. Ciceronov privrženec v Aziji: Ci. ep.

Thesprōtus -ī, m (Θεσπρωτός) Tesprót, prastari kralj na področju okrog mesta Puteoli (zdaj Pozzuoli): Hyg., Thesprotii regnum Pr. = Puteoli.

Thessalī -ōrum, m (Θεσσαλοί) Tesál(ij)ci, preb. Tesalije (gl. spodaj Thessalia), epirsko pleme, ki je okrog l. 1000 prodrlo v dolino Peneja: Ci., L., Mel., Plin. — Od tod adj.

1. Thessalus 3 (Θεσσαλός) tesál(ij)ski, iz Tesalije prihajajoč (izhajajoč, izvirajoč): pectora Acc. ap. Prisc., equites L., Suet., dux Val. Fl. = Iason, victor H. = Achilles (ki je Tesal(ij)ec); tako tudi ignes H. = v Ahilovem taboru, tela Pr. = Ahilove, currus Val. Fl. = Ahilov, pubes, ora Cat., pinnus O., Stat. ali puppis Val. Fl. = ladja Argo, tentoria Val. Fl. = Argonavtov (Argoplovcev), Tempe H. (med Oso in Olimpom), terra O., Tib., solum Sen. tr., frena Val. Fl., philtra Iuv., veneficus Pl., saga Pr., vox H. čaroven glas, venena H. čarovni strup(i), turba Lucan. čarovnikov, čarovniška; occ. subst.
a) Thessalus -ī, m Tesál(ij)ec = Achilles O., Thessalus senior Stat. = Chiron. — Kot grško lastno ime: Thessalus Lampsacenus Ci. Tesal Lampsačan, Tesal iz Lampsaka.
b) Thessala -ae, f Tesál(ij)ka: casta Cl. = Alcestis; tudi = tesál(ij)ska čarovnica: Lucan., Cl.

2. Thessalicus 3 (Θεσσαλικός) tesál(ij)ski: Plin., Mart. idr., equi Varr., iuga O. pogorje Pelion, aggeres Sen. tr. pogorje, Haemus Lucan. trakijski, dux = Achilles Sen. tr. ali Acastus (Pelionov sin) Sen. tr. ali = Iason Val. Fl., axis Sen. tr. = Ahilov voz, navalia Sen. tr. = Ahilovo ladjevje, crines Cl. = Ahilovi lasje, color Lucr. škrlat, purpur (ki so ga izdelovali v Tesaliji), trabs Sen. tr. = ladja Argo, reges Val. Fl. = Argonavti, remi Val. Fl., Cl. ladje Argo, tyrannus Val. Fl. = Pelion, venenum O., Val. Fl., caedes Lucan. = bitka med Cezarjem in Pompejem (gl. spodaj pod Thessalia).

3. Thessalius 3 tesál(ij)ski: O., Lucan., Ap. Od tod subst. Thessalia -ae, f (Θεσσαλία, sc. γῆ) Tesálija, dežela med Makedonijo, Epirom, Dorido, Lokrido in Egejskim morjem, znana po zdravilnih zeliščih, prav zato pa tudi zloglasna kot čarovniška dežela; slovela je po konjereji (od tod tudi mitološko izročilo o Kentavrih, ki so prvi krotili konje) in po bitki na poljani pri Farzalu, kjer je Cezar l. 48 premagal Pompeja: Ci., O., Cat., Pr., Mel., Plin., Lucan., Ap. (z loc. Thessaliae = in Thessaliā) idr.

4. Thessalis -idis, f (Θεσσαλίς) tesál(ij)ska: ara O. Laodamejin, umbra Pr. senca (= duh) Protezilaja, Laodamejinega soproga; kot subst.
a) Tesál(ij)ka: O., Cl.
b) čarovnica: Lucan.

Tīmotheus -ī, m (Τιμόϑεος Bogaboječi) Timótej

1. Kononov sin, atenski poveljnik okrog 370, je ponovno zgradil atensko obzidje in premagal spartansko ladjevje pri Levkadi; umrl je l. 354 v Halkidi kot pregnanec: N., Ci.

2. glasbenik iz Mileta: Ci., Q., Macr.

3. grški kipar: Plin.

Tīridātēs -ae, acc. -em in -ēn, m (Τιριδάτης) Tiridát

1. ime več armenskih kraljev: Plin., T., Suet.

2. neki perzijski zakladničar: Cu.

3. neki Part, ki se je okrog l. 30 uprl partskemu kralju Frahatu, a je bil premagan in je pobegnil k Rimljanom: H., Iust.

Tīsiās -ae, m (Τεισίας) Têjzias (Tízias), Sicil(ij)ec, učitelj Gorgi(j)a in Lizi(j)a, avtor dela o retoriki z naslovom Τέχνη (okrog l. 450): Ci., Q.

toga -ae, f (tegere) pokrivalo

1. streha, kritina: si rus cum scorto constituit ire, clavis ilico abstrudi iubeo, rusticae togae ei ne sit copia Tit. ap. Non.

2. tóga, rimsko nacionalno oblačilo, vrhnja halja, jajčasto prikrojena iz bele volnene tkanine. Togo so dvogubo ovijali okrog telesa tako, da je bila leva roka do zapestja zavita vanjo, desna roka pa je bila prosta. Za stare Rimljane je bila toga prvotno edino oblačilo; toga torej = oblačilo, obleka: ante (sc. toga) commune vestimentum et diurnum et nocturnum et muliebre et virile (sc. erat) Varr. ap. Non., equidem prandere stantem nobiscum incinctam togā Afr. ap. Non., ne toga cordylis, ne paenula desit olivis Mart.; zato so imeli kipi starih Rimljanov na Forumu samo togo brez tunike; nošenje platnene tunike kot spodnje obleke je prišlo v navado pozneje. Rimski gizdalini so bili še posebej pozorni na to, da so si togo lepo uredili v gube: togam componere H., Q., togam adducere Sen. ph. Meščanova toga je bila navadno bela, brez obšiva (pura). Prav posebej slovesen dan za mladega Rimljana je bil, ko so mu prvič ogrnili togo; to je pomenilo vstop v moško dobo, zato se je imenovala toga virilis: Ci., togam virilem sumere Sen. ph. = stopiti v moško dobo. Dečki svobodnih staršev so imeli togo, obrobljeno s škrlatom (toga praetexta), tako tudi višji uradniki: quae in togā egregie fecisset T. = njegovi izvrstni podvigi v državni službi. V času žalovanja se je Rimljan ogrnil s črno togo (toga pulla, sordida). Kralji so nosili škrlatno togo (toga purpurea L.), tisti, ki so se potegovali za državne službe, pa so nastopali v svetlobeli togi (toga candida Ci., Plin.) in so se po njej imenovali candidati. Ker je toga nacionalno oblačilo rimskega državljana, besedna zveza togae oblitus H. = ki je pozabil na svoje rimljanstvo; pregnanci je niso smeli nositi (prim. carent enim togae iure, quibus aqua et igni interdictum est Plin. iun., Ep. 7, 11, 3). Osvobojenke in vlačuge, ki se niso smele ogrinjati s haljo (stola) poštenih žena, so se zato izjemoma oblačile v togo (prim. Mart. 2, 39). Pozneje je bila toga noša imenitnikov, klientov in vseh, ki so se pojavljali na sodiščih, v gledališčih, na javnih igrah ali kot povabljenci pri cesarski mizi.

3. occ. mirovna obleka, mirovno oblačilo (ker je Rimljan togo nosil v miru, ne v vojni): cedant arma togae Ci.

4. meton.
a) mir: appellare „togam“ pro pace Ci.
b) vsako civilno (nevojaško) dostojanstvo, civilna služba, civilna funkcija (npr. v senatu): decreto togae Cl.
c) = togātus v togo oblečen, s togo odet α) ljubica, vlačuga, hotnica: cura togae Tib.; prim.: sumpsisti virilem, quam statim muliebrem togam reddidisti Ci. ki si jo kmalu spremenil v žensko togo = v kateri si kmalu postal (deček) vlačugar. β) v pl. togae = klienti: quam fatuae sunt tibi, Roma, togae! Mart., toga rara Mart. γ) sg. kolekt. h kakemu uradu spadajoči višji uradniki, višji civilni uslužbenci: omnis toga apparitioque Amm. vse njegovo spremstvo višjih in nižjih uradnikov.

Turonēs -um, m (C., Plin., Lucan.) in Turonī -ōrum, m (C., Hirt., T., Amm.) Túron(c)i, keltsko pleme v zahodni (Lugdunski) Galiji, ki je živelo okrog današnjega Toursa (v tem imenu je še ohranjeno njihovo ime); kolekt. sg. Turonus Túronci: T. — Od tod Turonicus 3 túronski: terrae Ven.