Franja

Aprōnius 3 Apronij(ev), rim. plebejsko rodbinsko ime,

1. Q. Apronius Kvint Apronij, pristaš Vera (Verres) in njegove kohorte: Ci.

2. L. Apronius Lucij Apronij, rim. vitez, ki se je pod Druzom bojeval v Germaniji, bil pozneje namestnik v Afriki in naposled propretor v spodnji Germaniji, kjer so ga Frizi porazili in ubili: T.

3. Apronius Caesiānus Apronij Cezijan, Lucijev sin; na njegovo povelje je napadel in premagal Numidijce: T.

4. Apronia Apronija, hči Lucija Apronija, umoril jo je mož Plavcij Silvan: T.; adj. Aprōniānus 3 Apronijev: convivium (= Kvinta Apronija) Ci., cerasa Plin. živo rdeče češnje; subst. Aprōniānus -ī, m Apronijan, ime posinovljenca: Apronianus Vipstānus T.; adj. Aprōniānus 3 Apronijanov: senatus consultum Dig.

Āpulēius (slabše Appulēius) 3 Apulej(ev), rim. plebejsko rodbinsko ime,

1. L. Apuleius Saturnīnus Lucij Apulej Saturnin, demagog in tr. pl.; l.101 in 100 je predlagal zakon, po katerem naj bi Marijevim vojakom podelili zemljišča v Galiji (lex agraria), ter zakon, po katerem naj bi kaznovali vsak upor zoper ljudske tribune kot zločin žalitve veličanstva (lex de maiestate); po senatovi zaroti ga je umorilo razdraženo ljudstvo: Ci. idr.

2. L. Ap. Saturnīnus Lucij Apulej Saturnin, l.69 je poveljeval pod Metelom na Kreti in l.58 upravljal Makedonijo: Ci. — Iz tega rodu pa ni bil L. (?) Apuleius Lucij (?) Apulej iz Madavre v Afriki, rim. pisatelj, roj. ok. l.125 po Kr.; njegova dela so ohranjena: Aug., Non. — Kot adj.: Apuleia lex Ci. idr. zakon ljudskega tribuna Lucija Apuleja = lex de maiestate; adj. Āpulēiānus 3 Apulejev, apulejski: pecunia M. Antonius ap. Ci. nekega sicer neznanega Marka Apuleja, seditio Fl. ljudskega tribuna Lucija Apuleja, ponderis Apuleiani flumen Sid. pisatelja Lucija Apuleja.

āpuliae -ārum, f ponjave, ki so jih razpenjali nad gledališčem zoper sončno pripeko: Tert. Āpulus (slabše Appulus) 3 apulski: ager, bellum L., gens, Daunus H., pastor O.; subst. Āpulus -ī, m Apulec, preb. pokrajine Apulije: L. idr., Lucanus an Apulus anceps H.; met.: non (sum natus) in Apulis Pl. v apulski deželi; Apulce so imeli za zabite; od tod subst. Āpulia -ae, f Apulija, pokrajina ob vzhodni obali spodnje Italije (zdaj Puglia): Ci., H., L. idr.; adj. Āpulicus 3 apulski: mare Apulicum H. (Carm. III, 24, 4), Jadransko morje (nekateri: mare publicum).

Aquīlius (Aquīllius) 3 Akvilij(ev), rim. patricijsko in plebejsko rodbinsko ime,

1. M'. Aquilius Manij Akvilij, konz. l.129, končal je vojno z Aristonikom: Vell., Fl., Iust.

2. M'. Aquilius Manij Akvilij, sin prejšnjega, bil je Marijev legat l.103, l.101 pa je kot konz. zatrl upor sužnjev na Siciliji, ki ga je vodil Atenion (Athenio); l.88 je bil premagan v mitridatski vojni in po izdajstvu izročen kralju Mitridatu, ki ga je dal privezati na osla, zasmehovati in mu naposled v grlo vliti raztopljenega zlata: Ci., Vell., Fl.

3. C. Aquilius Gallus Gaj Akvilij Galus, Ciceronov prijatelj, govornik, pravnik; l.66 je bil skupaj s Ciceronom pretor: Ci., Plin.

4. Aquilius Regulus Akvilij Regul, polbrat govornika Vipstana Mesale, malopriden ovaduh (delator) cesarske dobe: T.

5. Aquilius Niger Akvilij Niger, rimski zgodovinopisec: Suet.; tudi kot žensko ime: Aquīlia Akvilija: Ci. ep. Adj. Akvilijev: lex (= Gaja Akvilija Galusa) Ci., G.; Od tod adj. Aquīliānus 3 Akvilijev (= Gaja Akvilija Galusa): Icti., definitio Ci.; subst. Aquīliānī -ōrum, m akvilijevci: Varr.

aquilōnius 3 (aquilō)

1. severen: Varr. ap. Non., Plin., Aug., Cael., regio, quae tum est aquilonia aut australis Ci., piscis Col. (ozvezdje na severnem nebu) Ribi.

2. Aquilōnius 3 Akvilonov (gl. aquilō): proles (= Calais et Zetes): Pr., Val. Fl., pignora Stat.

aquilus 3 temno rjav, temen, črno rjav, črn: Pl., Varr. ap. Non., Suet., Arn., aquilus color est fuscus et subniger P. F., dii M. bogovi smrti in podzemlja.

Aquītānī -ōrum, m Akvitanci, ibersko (?) ljudstvo med Garumno in Pireneji: C. Od tod adj.

1. Aquītānus 3 akvitanski: gens Tib.; subst. Aquītānia -ae, f Akvitanija, pokrajina v južni Galiji: C., T.

2. Aquītānicus 3 akvitanski: sinus Plin.(zdaj Golfe de Gascogne) Plin., Gallia, provincia Plin., Amm.

Arabēs -bum, acc. pl. -bēs in nav. (gr.) -bas, sg. Arabs -bis, m (gr. Ἄραβες, Ἄραψ) Arabci, Arabec: Ci., L., H. idr., Eoi Arabes Tib. (ker so mislili, da bivajo ob robu oceana proti vzhodu), aspice... Eoasque domos Arabum pictosque Gelonos V., Arabes Scēnītae Plin., Scēnītae Arabes Amm. (Ἄραβες Σκηνῖται), ki živijo pod šotori (v južni Mezopotamiji) in jih T. (Annal. XII, 12) imenuje samo Arabes, Arabes beati.; adj. Arabs -bis arabski: pastor Arabs Pr., messor Arabs Mart.; heterocl. pl. subst. Arabī -ōrum, m Arabci: Aur., sive Getis inferre... bellum Hyrcanisve Arabisve parant V.; met. Arabēs Arabija: palmiferos Arabas reliquit O. in Arabes molles gradietur Cat. — Od tod subst.

1. Arabia -ae, f
a) (sc. terra) polotok Arabija, nav. skupaj s sirskimi stepami, južno Mezopotamijo in severovzhodnim oz. vzhodnim Egiptom: Pl., Ci. ep., Pr., Cu., Mel., Plin.
b) (sc. urbs) Arabija, mesto v Srečni Arabiji (zdaj Aden): Mel.

2. Arabiānus -ī, m Arabec (kot cogn.): Lamp., Vop.

3. Arabissa -ae, f Arabka: Hier. Adj.

1. Arabicus 3 arabski: Pl., Cu., sinus Mel., Plin. Arabski zaliv, Rdeče morje = mare Ar. Mel., lapicidinae Plin., spina Plin.; adv. Arabicē arabsko: Pl. fr., P. F.; subst. Arabica -ae, f (sc. gemma) „arabski dragulj“, menda vrsta kalcedona ali oniksa: Plin.

2. Arabius 3 (starejša in pesn. soobl. Arabicus 3) arabski: Pl., Prisc., limen Pr. (ki piše: Ārabium) z arabskimi zavesami opravljen (po drugih iz arabskega kamna, t.j. belega alabastra).

3. Arabus 3 arabski: Pl., Luc., lapis Plin.

Āradus -ī, f (Ἄραδος) Arad, najbolj severno mesto feniške obale: Ci. ep., Lucr., Cu. idr. Od tod adj. Āradius 3 aradski: mare Lucr.; subst. Āradiī -ōrum, m Aradci, preb. Arada: Plin.

Arausiō -ōnis, f Aravzion, mesto v Narbonski Galiji (zdaj Orange): Mel. Od tod adj. Arausicus 3 aravzijski: Ambr.; Arausiōnēnsis -e aravzionski: urbs (= Arausio) Sid.

Arcadius -iī, m Arkadij, rim. cesar, umrl l.480 po Kr. Od tod adj. Arcadiānus 3 poimenovan na čast cesarju Arkadiju: praetores Cod. Th.

arcēssō -ere -īvī -ītum (najbrž iz ar [= ad] in facessere prizadevno delati, dobavljati)

1. poz(i)vati, poklicati, poslati po koga: S. idr., arcessit alter consul Siculos Ci., cum me vestra auctoritas arcessierit Ci., factum esse, uti ab Arvernis Sequanisque Germani mercede arcesserentur C., qui... adulescenti negare non potuerit, quin eum (Platonem) arcesseret N., consules extemplo arcessiti L.; izhodišče z abl.: ego litteris Sestium Capuā arcessivi Ci., Corintho colonos arc. N.; s praep.: aliquem ex citeriore Hispania S., ab aratro arcessebantur, qui consules fierent Ci., auxilia a Vercingetorige C., exercitum ab Tanai Cu., aliquem a Gadibus Plin., aliquem de exsilio Asc.; z adv.: undique praesidia S.; smer z acc.: uxorem domum Ter., Aesculapium ab Epidauro Romam L.; s praep.: arc. aliquem ad se Ter., Ci., N., generum ad se arcessi iubet N., aliquem in senatum, in patriam Ci., amicum trans mare Q.; z adv.: domo dudum huc arcessita sum Pl.; namen: Gallorum gentem ad bellum S., aliquem ad laboris societatem Ci., ad evertenda rei publicae fundamenta Gallos Ci., Gallos auxilio (dat. = na pomoč) C., arcessitur lavatum (sup.) interea virgo Ter.; redkeje pren. poslati po kaj: aurum Pl., res transmarinas Ci., sin melius quid (sc. vini) habes, arcesse H., arc. tormenta aut missilia tela T.

2. occ.
a) iz podzemlja pozvati, poklicati: manes coniugis V.
b) nevesto pripeljati v ženinovo hišo: virginem accersant (= arcessant, glej opombo) Ter., quor uxor non accersitur Ter.
c) jur. na sodišče, pred sodnika, na zagovor poz(i)vati, od tod (ob)tožiti, (ob)dolžiti, (o)kriviti; z gen. criminis: aliquem capitis Ci., pecuniae captae S., maiestatis T.; z abl.: innocentem iudicio capitis, aliquem ambitūs crimine, aliquem statuarum nomine Ci., aliquem veneni crimine Suet.; v pozni lat. tudi arc. aliquem in crimen laesae maiestatis Amm. in v pass. z NCI: arcessebantur ministri fuisse Galli ferocientis Amm.; pren.: arc. aliquem inscitiae Nigidius ap. Gell.

3. pren.
a) kaj dobi(va)ti, pridobi(va)ti si, priskrbeti (priskrbovati), povzročiti (povzročati): quies molli strato arcessita L., quemque sibi tenues nascentem arcessere vitas V., somnum in ossa Pr., somnum medicamentis Cels., gloriam ex periculo Cu.; navleči, nakopa(va)ti si kaj (v slabem pomenu): illic homo a me sibi malam rem (nesrečo) arcessit iumento suo Pl., ne arcessant bellum L., arc. causam sibi mortis Val. Max., mortem Val. Max., mors arcessita Plin. iun.
b) snov, misli idr. iz česa vzeti, jemati, zaje(ma)ti: ab exteris nationibus adscita atque arcessita (sacra) Ci., rivulus arcessitus et ductus ab ipso capite accusationis Ci., comoedia ex medio res arcessit H., zajema iz vsakdanjega življenja, arc. fabulas longe Petr., res extrinsecus, ea aliunde Q. Od tod pt. pf. arcēssītus 3 od daleč vzet (zajet) = prisiljen, pritegnjen: dictum Ci., color Sen. rh., affectatio innata, non arcessita Q., ioci Suet.

Opomba: Soobl.: accersō -ere (po premeni črk iz arcēssō): Ter., N., S. idr.; redkeje (iz pf. arcessivi) arcēssiō -īre, arcessiam, arcessiens, arcessiri Eccl., arcessiretur Front., arcessirentur Suet., arcessier (= arcessiri) Caecil. fr., Ter., in accersīrī: Auct. b. Afr., Front., Macr.

archangelus -ī, m (gr. ἀρχάγγελος) arhangel, nadangel: Eccl. Od tod adj. archangelicus 3 arhangelski, nadangelski: Eccl.

Archiās -ae, m (Ἀρχίας) Arhija,

1. tebanski aristokrat, ki je l.382 špart. vojskovodji Febidi (Φοιβίδας) izdal Kadmejo; kot ptolemarh in načelnik Špartancem naklonjene stranke ga je Pelopida usmrtil: N.

2. mizar v Rimu, omenjen pri Horaciju, od tod adj. Archiacus 3 arhijski, od Arhije izdelan: lecti H.

3. A. Licinius Archias Avel Licinij Arhija, gr. pesnik, rojen l.120 v sirski Antiohiji; l.102 je prišel v Rim k Luciju Liciniju Lukulu (od tod njegovo rodbinsko ime Licinius), po čigar posredovanju je l.93 pridobil meščanstvo lukanskega mesta Herakleje in obenem tudi rim. državljanstvo (ker je bila Herakleja v zavezi z Rimom). Ko mu je l.61 neki Gracij v pravdi izpodbijal to pravico, je Ciceron pesnika, svojega prijatelja, uspešno zastopal z znanim govorom Pro Archia poëta: Ci., Q.

Archimēdēs -is, acc. -em in -ēn, m (Ἀρχιμήδης) Arhimed, najslavnejši matem. in mehanik v antiki, roj. l.287 v Sirakuzah, Evklidov učenec; živel je na dvoru sirakuškega kralja Hierona in naredil samomor l.212, ko je Marcel osvojil njegovo rojstno mesto: Ci. (z acc. Archimedem in gen. Archimedi), L. (z acc. Archimeden), Vitr., Lact. Od tod adj. Archimēdēus (Archimēdīus) 3 Arhimedov, arhimedski: M.

arctus 3, starejša oblika za artus 3.

Ardea -ae, f Ardeja, rutulsko mesto v Laciju južno od Rima: Varr., L., V., O. idr. Od tod adj. Ardeās -ātis (star. Ardeātis -is, npr. populus Ca. ap. Prisc.) ardejski: ager Ci., templum Plin.; pl. subst. Ardeātēs -ium, m Ardejci, preb. Ardeje: L., od tod adj. Ardeātīnus 3 ardejski: foedus L., ager Col.

Arēopagus (Arēopagos) in Arīopagus (Arīopagos) -ī, m (Ἄρειος πάγος , od tod tudi Arēos pagos: Varr. ap. Aug., Sen. ph., Areios pagus [Arīos pagus]: Val. Max.) Aresov grič, Areopag v Atenah, zahodno od Akropole: Varr. ap. Aug., Ci.; met. areopag, vrhovno sodišče; člani so zborovali v hiši, zgrajeni iz ilovice: Varr., Ci., Sen. ph., Plin. Od tod subst. Arēopagītēs (Arīopagītēs) -ae, m: Ci. ali Arēopagīta (Arīopagīta) -ae, m: Vulg. (Ἀρειο-παγίτης) areopagit, član areopaga; v pl.: Varr., Ci. idr.; apel. (porogljivo): praeclari Areopagitae Ci. ep. nepristranski sodniki; od tod adj. Arēopagīticus 3 areopagitski, areopaški: Sid.

Arethūsa -ae, f (Αρέϑουσα) Aretuza,

I. ime več krajev, jezer in izvirov; poseb.:

1. izvir na otoku Ortigiji pri Sirakuzah: Ci., V., O. idr.; po mitu Nereida, Dianina spremljevalka, ki jo je rečni bog Alfej pod morjem zasledoval do otoka Ortigije: O. Od tod adj. a)Arethūsaeus 3 Aretuzin, aretuški: latices Cl.
b) Arethūsis -idis, acc. pl.-idas, f Aretuzina, aretuška: Syracusae O. c)Arethūsius 3 aretuški, pesn. sirakuški: proles Sil.

2. izvir na Evboji: Plin.

3. izvir v Beotiji: Plin.

4. z ribami bogato jezero v Veliki Armeniji: Plin.

5. mesto
a) v Makedoniji: Plin.
b) v Arabiji: Plin. Od tod subst. Arethūsiī -ōrum, m Aretužani, preb. mak. Aretuze: Plin. —

II. izmišljeno dekliško ime: Pr.

Argaeus² -ī, m: Cl. ali Argaeus mōns: Plin., Amm. Argaj, Argajska gora, visoko, vedno zasneženo gorovje v Kapadokiji. Od tod adj. Argaeus 3 argajski: gramina, nives Cl.