Franja

Egnātius -iī, m Egnacij, rimsko, prvotno samničansko lastno ime. Poseb. znani so:

1. Egnatius Mecennius (Maetennius) Egnacij Mecenij, ki je v Romulovem času ubil svojo ženo, ker je proti zakonu pila vino; Romul ga je kazni oprostil: Val. Max., Plin.

2. Gellius Egnatius Gelij Egnacij, l. 296 samničanski vojskovodja: L.

3. L. Egnatius Rufus Lucij Egnacij Ruf, rimski vitez in Ciceronov prijatelj: Ci.

4. M. Egnatius Rufus Mark Egnacij Ruf, l. 21 zelo priljubljen edil; pozneje kot zarotnik zoper Oktavijana s svojimi sokrivci usmrčen: Vell., Suet.

5. P. Egnatius Celer Publij Egnacij Celer, stoik v Neronovem času, ovadil je svojega učitelja Barejo Sorana: T., Iuv. (III, 116); pl.: Egnatii Sen. ph., T. možje, kakršen je bil Egnacij.

6. Egnatia Maximilla Egnacija Maksimila, s svojim možem je prostovoljno odšla v pregnanstvo na otok Andros: T.

ēgressus -ūs, m (ēgredī) izhod = izhajanje: ianitor egressūs introitusque videt V. vidi ljudi, kako prihajajo in odhajajo, vestrum egressum frequentiā ornare Ci. vaš nastop v javnosti, Caesar rarus egressu T. je redko šel z doma, ventos egressu arcere V. vetrovom ne pustiti na dan, ea pars insulae, qua optimus esset egressus C. kjer je bilo najlažje stopiti na suho; pren. izhod (kot kraj): itinera egressūsque eius S., qui togatorum comitatus et egressus! T., rarus sit egressus in publicum Hier. (ženska) naj gre redko z doma; (o ptičih) izlet: Col.; occ.: per tenebrosum et sordidum egressum Petr., quia aditu prohibebantur, egressus obsidens T., egressus fluminis O. ustje; pren. (ret.): libero egressu memorare T. svobodno oddaljujoč se od predmeta.

Elea -ae, f (Ἐλέα) grška obl. lat. imena Velia, Eleja, mesto na zahodni lukanijski obali. Tukaj sta se rodila Parmenid in Zenon, ustanovitelja eleatske filozofske šole. — Od tod ethnicon: Eleātēs -ae, m (Ἐλεάτης) Eleat (= Zenon): Ci.; adj. Eleāticus 3 (Ἐλεατικός) eleatski: philosophi Eleatici Ci. eleatska šola.

ēlēctiō -ōnis, f (ēligere) izbiranje, izbor, volitev: Vell., Sen. ph., Plin. iun., senatus electionem Galbae permiserat T.; s subjektnim gen.: vitiatarum electiones T. (primeri, ko je bilo oskrunjenkam dano na izbiro, ali skrunitelja dati usmrtiti ali se z njim poročiti); z objektnim gen.: trium condicionum electio L. med tremi pogoji, cuius rei electionem sibi relictam esse L.

Eleutheria -ōrum, n (sc. sacra) elevterije, praznik na čast bogu Zeusu, imenovanem Ἐλευϑέριος: Pl.

ēlīdō -ere -līsī -līsum (ē in laedere)

1. izbi(ja)ti, izpahniti (izpahovati), izgnati (izganjati), vreči iz … : oculos Pl., aurigam e curru Ci., ignes nubibus O., corpora T. na suho vreči, orbes (t.j. oči) Sil., vina prelis Pr. iztlačiti (iztlačevati), regem apium Col., aërem lituis Lucan., litteras Gell.; occ.: ango elisos oculos et guttur V. davim koga (za vrat), da mu stopijo oči iz votline, spuma elisa V. vbrizgana pena; pren. = pregnati: alicui animam el. Luc. ap. Non., Lucr., tussim Cels. ali morbum H., gemitum Sil., vocem, magnas sententias Q.

2. razbi(ja)ti, zdrobiti, zmečkati, streti, stisniti: caput, talos alicui Pl., caput pecudis saxo L., tempestate naves eliduntur C., ut ingens belua cognatos eliserit H., stipite victum elidere Cu., elidere draconem Plin., leonem Suet.; pesn.: eliso aëre pennis O.; poseb. o davljenju: Hercules manu elisit angues V. je zadavil, vincla galeae elidunt fauces O. drgnejo, tišče; od tod pesn.: animam elidite silvis O. zadušite; pren. uničiti, streti: poëtae nervos omnīs virtutis elidunt Ci., aegritudine elidi Ci. (v sl. act.).

Ēlis (dor. Ālis: Pl.) -idis, acc. -idem, -in, -im, abl. Eli Ci. ep., Elide O., Plin., f (Ἦλις, dor. Ἆλις) Elida (Alida), najzahodnejša pokrajina Peloponeza z istoimenskim glavnim mestom: Pl., Ci., N., V., L., O., Plin. Od tod adj.

1. Ēlēus (Ēlīus, pri Pl. Ālēus) 3 (Ἡλεῖος) elidski, iz Elide: Ci. idr.; subst. Ēlēī (Ēlīī) -ōrum, m Elijci, elidski prebivalci: L. idr.

2. ēlēis -idis, f elidska: humus V.

3. Ēlias -adis, f elidska: equa V. (na olimpijskih igrah tekmujoča).

4. Ēlidēnsis (Ālidēnsis) -e, elidski (alidski), po rodu iz Elide (Alide): Phaedo Elidensis Gell., captivus Alidensis Pl.

ēlix -icis, m (ēlicere) rázor (za odtok vode na poljih): hunc limoso prospexit ab elice perdix O.

ēlogium -iī, n (iz gr. ἐλεγεῖον)

1. izpoved, izrek: antiquarium elogia litterarum Arn., maledictionis elogia Arn. sramotitve.

2. napis
a) na nagrobnikih, nagrobnica: Ca. ap. Gell., Ps.-V. (Culex), Suet., illud elogium: „Hunc plurimae consentiunt populi primarium fuisse virum“ Ci.
b) na podobah prednikov: Suet.
c) na zaobljubnih tablah: Suet.
č) na hišnih vratih (= paskvil): Pl.

3.
a) oporočni pristavek, kodicil: Ci., Sen. rh., Q., Dig.
b) vzrok razdedinjenja: Dig., elogium gravissimum Ap.
c) ultimum elogium odredba poslednje volje, poslednja volja: Cod. I.

4. ime, rod in zločin vsebujoči sodni zapisnik, obdolžilno poročilo, s katerim so zločinca izročali pristojni oblasti: Suet., Dig., Lamp., Amm.; od tod pren. seznam grehov: Eccl.

Elōrus (Helōrus) -ī, m (Ἔλωρος, Ἕλωρος, zdaj Tellaro) Elor (Helor), reka na vzhodni obali Sicilije: V., Sil.; ob njenem ustju mesto Elōrus (Helōrus) -ī, f (Ἔλωρος, Ἕλωρος) Elor (Helor): L., Plin. Od tod adj. Elōrius (Helōrius) 3 elorski (helorski): Helloria Tempe O. helorska dolina; subst. Elōrīnī (Helōrīnī) -ōrum, m Elorijci (Helorijci), preb. (h)elorskega mesta: Ci.

Ēlysium -iī, n (τὸ Ἠλύσιον πεδίον) Elizij, dežela na zahodnem zemeljskem robu, kjer je večna pomlad, prebivališče blaženih: V., Val. Fl. Od tod adj. Ēlysius 3 elizijski: Pr., Lucan., campi V., O., Tib., domus O., puella Mart. t.j. Prozerpina; subst. Ēlysiī -ōrum, m, sc. campi, elizejske poljane: Lucan., Mart.

ēmancipātiō -ōnis, f (ēmancipāre)

1. iur. = s trikratno mancipacijo (mancipatio) in manumisijo (manumissio) objavljeni formalni odpust sina izpod očetovske oblasti: Q., Iust., Icti.

2. formalna predaja kake stvari iz posesti koga
a) emancipatio (fundorum) formalni odstop zemljišč „per aes et libram“ (ob navideznem nakupu) vpričo petih prič: Plin. iun.
b) emancipatio familiae navidezni prenos lastnine na koga tretjega pri zapuščanju „per aes et libram“: Gell.

embasicoetās -ae, acc. -ān, m (gr. ἐμβασικοίτης = na posteljo legajoči), dvoumno = cinaedus in kozarec (ali po nekaterih uspavalo): Petr.

emblēma -atis, dat. in abl. pl. -matīs, n (gr. ἔμβλημα)

1. mozaično delo, mozaik Varr., emblema vermiculatum Luc. ap. Ci.

2. vstavek, vložek, relief (na gladko izdelanih posodah): Paul. (Dig.), duo pocula cum emblemate Ci., scaphia cum emblematis Ci., emblemata evellenda curavit Ci.

3. pren. vrivek, vrinek = od kod drugod vzeto in v govor vrinjeno mesto: Q.

ēmicō -āre -micuī, toda ēmicatūrus,

I. (za)svetiti se, žareti, švigati: Q., Suet. idr., ab omni parte caeli emicare fulgura Cu., flammae monte emicant Plin.; Sol … super terras emicuit, emicuit dies Val. Fl.; pren.: flamma emicat ex oculis O., inter quae verbum si forte emicuit H. se blešči, se odlikuje; pesn.: aër in superos emicat ignes O. se dviga in postaja žareč, švigajoč ogenj.

— II. pren.

1.
a) (o tekočinah): sikniti (sikati): sanguis emicat Lucr., Cu., scaturigines emicant L., cruor emicat alte, in altum O.
b) (o strelah, puščicah) bliskoma odleteti (odletavati), odvršeti: emicuit nervo telum O., telum excussum … emicabat L., saxa tormento emicantia L.
c) bliskoma planiti, šiniti, poskočiti, skakati, leteti, letati, hiteti, prodreti, α) (o osebah): longeque ante omnia corpora Nisus emicat V., tum Pandarus ingens emicat V., hostem rati emicant Fl. Od kod? z abl.: cum carcere pronus uterque emicat O., emicare solo V. Kam? z in in acc.: emicare in currum V., iuvenum manus emicat in litus V. hiti na breg, emicare in scopulos Val. Fl., in agros Sil. β) (o živalih): emicuit taurus Val. Fl., tigris si … emicet Sil.
č) (o raznih konkr. in abstr. stvareh) meum cor coepit … in pectus emicare Pl. utripati v prsih (prim. Vell. II, 70); (o rastlinah) poganjati, (vz)kliti: Col., multis calamis ex una radice emicantibus Plin.; (o duhu): vznesti (vznašati) se, vzpe(nja)ti se: animus in cogitationes divinas emicat Sen. ph., animus ad summa emicaturus Sen. ph.; pesn.: scopulus brevis emicat alto gurgite O. mol í, štrli.

2.
a) izkaz(ov)ati se, odlikovati se, sloveti (o osebah in stvareh): Lamp., Vop., magnitudine animi et claritudine rerum longe emicuisse Cu., aspicis, ut Minyas inter proceres Cytaeos emicet Val. Fl., virtus emicuit Fl., inter ceteros … Themistoclis adulescentis gloria emicuit Iust.
b) prodreti (prodirati), bruhniti: Agrippinae is pavor … emicuit, ut … T., quae (mala) diversis orbis oris emicabant Fl.

Opomba: Nenavaden pf. act.: emicavi Q., emicarunt Ap., emicasse Aug., Paul. Nol.

Empedoclēs -is (-clī Ap., Gell.), acc. -ea, -ēn, -em, m (ἐμπεδοκλῆς) Empedokles, slavni grški filozof in pesnik iz Agrigenta na Siciliji ok. l. 450, Gorgijev učitelj: Ci., Lucr., H., Q. idr. Mit, da je skočil v vulkan Etno, je najbrž nastal iz napačnega izvajanja njegovega imena: ἐμπεδᾶν = skočiti v kaj. Adj. Empedoclēus 3 (Ἐμπεδόκλειος) Empedoklov: Ci.; subst. pl. Empedoclēa -ōrum, n Empedoklovi nauki: Ci.

empetros -ī, f (gr. ἔμπετρον) neka rastl., ki raste na pečevju, čisto lat: calcifraga: Plin.

empīricē -ēs, f (gr. ἐμπειρική) le na izkušnji sloneče zdravilstvo, izkustvo (empirija) v zdravilstvu: Plin.

empīricus 3 (gr. ἐμπειρικός) izkušnje se držeč: medicus Ci. empirični zdravnik, t.j. zdravnik, ki zdravi le na podlagi izkušenj; subst. pl. empīrica -ōrum, n spis o empiriji: Plin.

Emporiae -ārum, f (gr. Ἐμπορίαι) Emporije (zdaj Ampurias), fokajsko trgovsko mesto na severovzhodu Španije: L., Mel., Plin., Sil. Od tod preb. Emporītānī -ōrum, m Emporičani: L.