Franja

Memnōn -onis, acc. -onem in -ona, m (Μέμνων) Mémnon

1. sin Titona in Eos (Avrore), kralj vzhodnih Etiopcev; hitel je na pomoč Trojancem in pred Trojo ubil Antioha, zato ga je Ahil usmrtil, Eos pa mu je od Zevsa izprosila nesmrtnost. Njegove žalujoče tovariše, ki so ga sežgali pred Trojo, so bogovi spremenili v ptice (aves Memnoniae ali Memnonides), ker so preveč žalovali za njim; po drugi zgodbi so se te ptice ob sežigu Memnonovega trupla dvignile iz njegovega pepela. Te ptice baje vsako leto letijo v Trojo in se tam bojujejo med seboj. Zaradi imenske podobnosti so v aleksandrinski dobi v to bajko vključili egiptovskega kralja Amenhotepa III., čigar velikanski kip pri egiptovskih Tebah (ki je še ohranjen) je ob sončnem vzhodu zvenel. Od takrat naprej so si Memnona predstavljali kot črnca: Auct. b. Hisp., Hyg., Sen. tr., Sil., Mart., Plin., Gell., Cl., M., Memnon Aethiops Cat., sic Memnonis umbris annua sollemni caede parentet avis! O., cura deam propior luctusque domesticus angit Memnonis amissi O., turgidus Alpinus iugulat dum Memnona H., cui maiora senis Tithoni gaudia vivi quam gravis amisso Memnone luctus erat Pr., nigri Memnonis arma V., Memnonis saxea effigies, ubi radiis solis icta est, vocalem sonum reddens T., dimidio magicae resonant ubi Memnone chordae Iuv. — Od tod adj. Memnonis -idis, f Mémnonova; subst. Memnonidēs -um, f (sc. aves) Mémnonove ptice: Isid., praepetibus subitis nomen facit auctor: ab illo Memnonides dictae O., auctores sunt omnibus annis advolare Ilium ex Aethiopia aves et confligere ad Memnonis tumulum, quas ob id Memnonidas vocant Plin. Memnonius 3 (Μεμνόνιος) Mémnonov, mémnonski; metaf. orientalski, vzhodnjaški, jutrovski, črn(ski), zamorski: Memnonio cycnos esse colore putem (= črne barve) O., cum quo Rhipaeos possim conscendere montis ulteriusque domos vadere Memnonias (= Etiopija) Pr., non, cum Memnoniis deducens agmina regnis (= Etiopija) Cyrus Lucan.

2. vojaški poveljnik Aleksandra Velikega, doma iz Trakije: Cu.

3. z Rodosa, Mentorjev brat, Artabazov svak, perzijski vojskovodja: Front.

memorābilis -e, adv. memorābiliter: Aug. (memorāre)

1. „o komer (čemer) se da pripovedovati“, od tod ki si ga je (kar si je) mogoče (za)misliti, predstavljati, predstavljiv: hocine credibile aut memorabile, ut … Ter.

2. vreden omembe, vreden spomina (da si ga človek zapomni), znamenit, (prav) poseben: Pl., Sen. ph., Tib., Plin., Iust., Suet., egregium atque memorabile facinus S., m. ac divina virtus Ci., vir magnus ac memorabilis fuit L.

3. vreden slave, slaven, slavljen: nomen V., memorabile Bacchi numen Thebis O., memorabilis ortu Mart.

memorō -āre -āvī -ātum (memor)

1. spomniti (spominjati), opozoriti (opozarjati), opomniti (opominjati): amicitiam ac foedus ali foedusque T. svareč spomniti na kaj.

2. omeniti (omenjati), v misel vzeti (jemati), poročati, sporočiti (sporočati), razložiti (razlagati), prikaz(ov)ati, pojasniti (pojasnjevati), pripovedovati, povedati (praviti), imenovati: quid Thesea memorem? V., memora (povej) mihi nomen Pl., artibus, quas supra memoravi S.; z dvojnim acc.: Musas quas Grai memorant Eutr..; v pass.: Sil., Amm., facite, ut longo memoremur in aevo O. da nas bodo omenjali, honoratorum virorum laudes in contione memorentur Ci. naj bodo deležni hvalnice, naj se jim poje hvala, obscurata diu populo bonus eruet atque proferet in lucem speciosa vocabula rerum, quae priscis (dat.) memorata Catonibus atque Cethegis (ki so jih uporabljali stari Katoni in Cetegi) nunc situs informis premit et deserta vetustas H.; z dvojnim nom.: erat inter ingentis solitudines oppidum magnum atque valens nomine Capsa, quoius conditor Hercules Libys memorabatur S.; z de in abl.: de natura deorum nimis obscure m. Poeta vetus ap. Ci., de Bruti exitu m. Suet., de magnā virtute m. S.; z ACI: quem infestum ac odiosum sibi esse memorabat Pl., te quoque turbatum memorant (pravijo) fugisse O., id factum … per ambitionem consulis memorabant S., hi de exercitu Herculis maiores suos esse memorant Cu.; v pass. z NCI: ubi ea … gesta esse memorantur Ci., quod primo iam Punico bello dux inclutissimus M. Atilius Regulus dixisse memoratur Col., ultra Amazones Hyperborei esse memorantur Mel., qui ultra deserta esse memorantur Mel.; z odvisnim vprašalnim stavkom: civitas, incredibile memoratu est, quantum creverit S., vix credibile memoratu est, quantum … T.; abs.: ut ali utei (= uti) memoro Lucr.; pogosto sup. na -ū, ki je intenziviran izraz za dictu: estne hoc miserum memoratu! Pl., nihil dignum memoratu actum L., parva et levia memoratu videri T. — Od tod

1. adj. pt. pf. memorātus 3 znamenit, slaven, znan: haec est nobilis ad Trasimennum pugna atque inter paucas memorata populi Romani clades L., animal velocitatis memoratae Plin., sepulcrum illud memoratissimum Gell.; z abl.: vir facundiā laudatus et peritiā memoratus Ap.

2. adj. gerundivum memorandus 3 omembe vreden, vreden spomina, znamenit, neobičajen, nenavaden, redek: pugna Pl., post ullos numquam memorandus O., sodales O., te, iuvenis memorande, silebo V., Arcadii memoranda inventa magistri V., proelium, imperium, certamen, facinus, eventus L., facta Sen. tr., sodales Mart., res Iuv., virtus, nomen Sil., longum memorandus, virtus, facta Stat., agmen Cu., exitus, locus Fl., memorandus pietate Val. Max., Taygeta Val. Fl., funus Mel., virtutes, finis Amm. idr.

Menae -ārum, f (Μέναι) Méne (zdaj Mineo), mesto na Siciliji med Sirakuzami in Heno. — Od tod adj. Menaeus 3 (Μεναῖος) ménski, menájski: Sil. Menaenus 3 ménski, menájski, iz Mén: Xeno Menaenus Ci. Menajec, iz Men; subst. pl. Menaenī -ōrum, m Menájci, preb. Mene: Ci. = Menanīnī -ōrum, m: Plin.

Menander (Menandrus, Menandros) -drī, m (Μένανδρος) Menánder

1. Atenec, najslavnejši pesnik nove atiške komedije (νέα) okrog l. 315, Teofrastov učenec, Terencijev vzornik: Ter., Varr., Ci., O., Pr., Q., Vell., Ph., Suet., Gell., Aus., Amm. — Od tod adj.
a) Menandrēus 3 (Μενάνδρειος) Menándrov: Thais Pr.
b) Menandricus 3 Menándrov: fluxus Tert.

2. vojskovodja Aleksandra Velikega: Iust., Cu.

3. Ciceronov suženj: Ci. ep.

4. osvobojenec Tita Ampija Balba: Ci. ep.

Mendēs -ētis, f (Μένδης) Méndes (Mendét), mesto v Egiptu v Nilovi delti. — Od tod adj. Mendēsius 3 mendéški, mendétski: O., Col., Mel., Plin., Amm. = Mendēsicus 3: Plin. Subst. Mendēs -ētis, m Mendét, Mendésijec (Mendétijec), Mendešán: in Asclepiadis Mendetis Theologumenon libris lego Suet.

Meneclēs -is, m (Μενεκλῆς) Ménekles, azijanski retor iz Alabande: Ci. Od tod adj. Meneclīus 3 (Μενέκλειος) Meneklov: studium Ci.

Menelāus (Menelāos) -ī, m (Μενέλαος) Meneláj, Atrejev sin, Agamemnonov brat, Helenin soprog, kralj v Šparti (Sparti): Enn. fr., Acc. fr., Ci., H., Pr., O., Corn., Vell., Mart., T., Q., Val. Max., M., Sen. ph., Sen. tr., Petr., Aus., Hyg. idr., Menelai portus N. Menelajev pristan, primorsko mesto na obali Kirenajke; šalj. Menelaus o M. Lukulu, ki mu je Menij zapeljal soprogo: Ci. ep.; pl. apel. = varani zakonski možje: Hier. — Od tod adj. Menalāēus (Μενελάειος) Menelájev, menelájski: thalamus Pr.

2. sin Aminta III. iz Makedonije in Gigaje, polbrat Filipa II., padel l. 359 pri plenjenju Olinta: Iust.

3. Menelaj, grški retor iz starega feničanskega mesta Marat (Menelaus Marathenus), učitelj govorništva Tiberija Grakha: Ci. (prim. tudi Marathos).

4. eden od udeležencev pojedine pri Trimalhionu: Petr.

Menippus -ī, m (Μένιππος) Meníp

1. kiniški filozof, ki ga je posnemal Varon (Varro): Ci., Macr. — Od tod adj. Menippēus 3 (Μενίππειος) Menípov, meníp(ov)ski, menipéjski: saturae Menippeae Gell., Macr. menipejske satire (zabavljice, zabavljivke), naslov Varonovih satir, haeresis Varr.; od tod o Varonu samem: Varro Menippeus Arn.

2. iz Stratonikeje, znamenit retor, pri katerem je študiral tudi Ciceron: Ci.

3. oficir Filipa V.: L.

mēnis -idis, f (iz gr. μήνη mesec) polmeseček (kot okras na začetku knjig); od tod a primā menide libri Aus. od začetka.

Menoetius -iī, m (Μενοίτιος) Menójtij, Aktorjev sin, Patroklov oče, argonavt: Hyg. — Od tod patron. Menoetiadēs -ae, m (Μενοιτιάδης) Menojtiád, Menojtijev potomec = Patroklos: Pr., O., Stat.

mentagra -ae, f (hibr. iz mentum in gr. ἄγρα, tvorjen po vzoru podagra) pravzaprav „bolezen na obradku“, od tod lišaj, garje na obradku (obrazu): Plin.

Mentōr -ŏris, m (Μέντωρ) Méntor

1. umetnik kovinskih ploskih reliefov (bá(s)reliéfov) okrog l. 350: Ci., Plin.; pesn. meton. Méntor = Méntorjeva čaša, torilo ali čaša s ploskim reliefom: Iuv., Mart. (z acc. -tora). — Od tod adj. Mentoreus 3 Méntorjev, méntorski: Pr., Mart.

2. Itačan, Alkimov sin, Odisejev prijatelj: Ci. ep.

3. z Rodosa, grški vojskovodja, ki je služil Artakserksu II. in III.: Cu.

4. umetnik neznanega izvora, mojster izdelovanja srebrnega posodja: Ci., Varr., Pr., Plin., Mart.

Mercurius¹ -iī, m (mercārī, merx; Mercurius a mercibus est dictus Fest.) Merkúr, sin Jupitra in Maje, starolatinski bog trgovanja, prometa, dobička in zvijače, čigar praznik so trgovci obhajali 15. maja. Pozneje, ko so ga poistovetili z grškim Hermesom (Ἑρμῆς) je bil Merkur za Rimljane božji sel, iznajditelj lire, spremljevalec duš v podzemlje, varuh poti in telovadbe, bog govorništva, vzor duševne in telesne spretnosti: Varr. ap. Non., Ci., V., H., O., T. idr.; C. (De bel. Gall. 6, 17) imenuje Mercurius tudi nekega neznanega galskega boga, podobnega germanskemu Wutanu: maxime Mercurium colunt. Umetniki so upodabljali Merkurja kot mladeniča cvetočih lic z znaki božjega sla, tj. s krilatim popotnim klobukom (petasus, gr. πέτασος), krilatimi čevlji (talaria, gr. πέδιλα) in glasniško palico (caduceus, gr. κηρύκειον) ali s čarovno palico (virga), znakom spremstva (v podzemlje). Preg.: non ex quovis ligno fit Mercurius Ap. Apel. (kakor Ἑρμῆς) hêrma, četverorob steber s Hermesovim doprsnikom na vrhu: accidit ut una nocte omnes Hermae, qui in oppido erant Athenis, deicerentur praeter unum, qui ante ianuam erat Andocidi (itaque ille postea Mercurius Andocidi vocitatus est) N.; poseb.: aqua Mercurii O. Merkurjev studenec (ob Apijevi cesti); stella Mercurii Ci. planet Merkur; tumulus Mercurii L. Merkurjev grič (holmec), po nekem punskem božanstvu imenovana vzpetina pri Novi Kartagini v Hispaniji; promunturium Mercurii (Ἑρμαῖον) L. Merkurjev rt, vzhodni rt zaliva pred Kartagino, zdaj Cap Bon ali Ras Addar. — Od tod adj. Mercuriālis -e Merkúrjev, merkúr(ij)ski: caduceus Ap., Mercuriali mihi cognomen mihi imposuere H., viri Mercuriales H. Merkurjevi ljubljenci = učenjaki ali pesniki, poseb. lirski pesniki, cursus Mucr. krožnica, tek planeta Merkurja, herba Mercurialis Ca., Ap. h. ali samo mercurialis Plin. (bot.) golšec, (starejše) usačnica, usačna zel; subst. Mercuriālēs -ium, m merkurijáli, skupščina trgovcev v Rimu, ustanovljena l. 495: Ci. ep.

mereō -ēre -uī in mereor -ērī -itus sum (indoev. kor. *(s)mer- (po)deliti, podeljevati, mereo torej pomeni „dobivam svoj delež“, mereor „pridobivam si svoj delež“ = gr. μείρομαι [iz *σμερi̯ομαι]; prim. gr. μέρος, μερίς delež, del, μερίζω delim, μόρος usoda, μοῖρα delež, usoda)

1. (za)služiti (si), pridobi(va)ti si (z zaslužkom, delom, trgovino, menjavo idr.), prislužiti si: merere HS vicenos Varr. fr., merere non amplius duodecim aeris Ci., anus uxores, quae vos dote meruerunt Pl., Pythio Apollini re publica vestra bene gesta servataque lucris meritis donum mittitote L., hic meret aera liber Sosiis H., aliquod meret machaerea Pl. prinesti (prinašati), si gestis, iuvenum nobilium cliens, nardo vina merebere H., non meream divitias mihi ali alterum tantum auri ali Persarum montes, ut … Pl. ne bi vzel za … , ne bi storil tega (ali onega), pa najsi mi ponudi(jo) … ; tako tudi: quid mereas (merearis) ali mereri velis, ut … Ci. kaj bi vzel (želel dobiti) za to, da …
a) metaf. pridobi(va)ti (si), dobi(va)ti, doseči (dosegati) kaj, biti deležen česa: nullam gratiam hoc bello meruit L., merere gloriam Plin. iun., tantum meruit mea gloria nomen Pr., m. plus favoris, minus odii Q., minus gratiae quam offensionis Q., legatum a creditore Paul. (Dig.); z inf.: felix vocatur, cadere qui meruit gradu Sen. tr.
b) occ. (za)služiti z nečistovanjem, s prostitucijo: ex capturis prostitutarum quantum quaeque uno concubitu mereret Suet., a lenone domino puer ad merendum coactus Gell.
c) služiti za vojaško mezdo, služiti v vojski (kot vojak), biti vojak, opravljati vojaško službo: aes militare merere Varr., merere triplex L. trojno mezdo dobi(va)ti, merere in mereri stipendia Ci. (gl. stipendium), non iuvenem, vicesima iam stipendia merentem L., meruisse vero stipendia in eo bello quod tum populus Romanus non modo maximum sed etiam solum gerebat virtutis, patre imperatore libentissime meruisse pietatis Ci., stipendia meriti T. ki so (do)služili 20 let, bis, quae annua merebant legiones, stipendia feci L. dvakrat zapored sem služil pri takih legijah, ki so bile leto dni v službi; abs.: Ci., m. aere parvo Lucan., in ordine Front. služiti v vrsti, služiti kot navaden vojak (prostak), Romanis in castris T., sub aliquo Front. ali sub aliquo imperatore (consule) Ci., L., aliquo imperante ali imperatore C., L., equo (equis) Ci., L. kot konjenik(i), v konjenici, pedibus L. kot pešec (v pehoti) služiti.

2. (za)služiti (si), pravico do česa si pridobi(va)ti, vrednega se izkaz(ov)ati, vreden biti (v dobrem pomenu): Vell., Sen. rh., Stat., merere praemia C., laudem mereri P., mereri O., C., mereri immortalitatem Ci., amorem, decus H., coronam primam laude merere V., honorem Plin. iun., veniam Lucan., libertatem Suet., saepe meritam (da je storila) quod vellem, scio Ter.; z inf.: Q., Sen. ph., Vell., haec merui sperare? Pr., quid Minyae meruere queri? Val. Fl. kakšno pravico (kakšen vzrok) imajo, dum amari meruisti T.; z ACI.: sed meruisse dari (sc. tibi praemia) sciet O.; s finalnim stavkom: Pl., Ter., Q., Petr., meruit, ut praemiis decoraretur Ci., meriti … sunt, ut per omnium annalium monumenta celebres nominibus essent L., maiores mei meruerunt, ut posteros haberent T.; abs.: si mereor O., si merebuntur Augustus ap. Suet., merendo V., Pr. s tem da se človek naredi vrednega tega, s tem da postane človek tega vreden.
a) occ. (v slabem pomenu) zaslužiti, prislužiti (si) kaj zoprnega, npr. kazen, nakopa(va)ti si kaj, izkupiti kaj, dobiti kaj, biti deležen česa, zapasti (zapadati) v kaj, čemu: Ter., Ci., Q., merere fustuarium Romanum bellum L., poenam O., Sen. ph., poenas, exitium, necem, supplicium O., exempla novissima T. smrt, miserebatque non poenae magis homines quam sceleris, quo poenam meriti essent L., odium civitatis meruerat C., m. noxam L., iram alicuius T., gravius mereri T. zaslužiti hujšo kazen, nihil Ci., Lact. ali nihil tale Lact. nedolžen biti, merita poena O.; z inf.: plures sunt, qui perire meruerunt Sen. ph., meruisse mori O., quas meruere pati poenas O., id demum est homini turpe, quod meruit pati Ph., meritus maiora subire verbera H., non merui esse reus, quod … O. ne gre name zvračati krivdo, da … ; s finalnim stavkom: erat aliquis virtutum amor multoque honestius quam mereri, ne quis suas expeteret Plin.; abs.: non tamen insector, quamvis mereare, Properti: longa mea in libris regna fuere tuis Pr., merui, meritas do sanguine poenas O.; od tod
b) zagrešiti, zakriviti kaj, biti (postati) kriv česa, storiti, narediti (početi, delati) kaj: Ter., Val. Fl., Vell., Mel., quid mali meruisset? T., quid tantum merui? Pr., ipse deum antiquam genitor Calydona Dianae quod scelus aut Lapithis tantum aut Calydone merente? V.; z odvisnim vprašalnim stavkom: nec meruerant (ničesar niso zakrivili) Graeci, cur diriperentur L. Od tod

1. pt. pr. merens -entis „zaslužujoč“
a) (v dobrem pomenu) vreden: laurea decreta merenti O.
b) (v slabem pomenu) kriv(ec): laudare et increpare merentes S., cives odere merentem O., poenas sumere merentis V., scelus expendisse merentem Laocoonta ferunt V.

2. pt. pf. glag. merēre meritus 3 zaslužen, vreden, pravičen, dostojen, pristoječ, ustrezen, primeren, zakonit: Ter., Plin. idr., honores, mors V., dona L., meritas do sanguine poenas O., iracundia Ci., illis meritum praemium persolutum est Ci., quod mihi cognitum est non famā, quā alioqui optimā et meritissimā fruitur, sed longis magnisque experimentis Plin. iun., meritis de causis Icti. Od tod

3. subst. meritum -ī, n
a) „zasluženo“, zaslužilo, plačilo, v slabem pomenu kazen: Hier., nil suave meritum est Ter., m. reportare Ap., merita invenire S. fr., m. delictorum Tert., m. meum est Ter. = meritus sum.
b) zasluga, zaslužnost, vrednost: Ter., ingens m. Sen. ph., ingentia merita L. idr., ex merito T., pro cuiusque merito L., pro singulari eorum merito Ci., atque etiam supplicatio dis immortalibus pro singulari eorum merito meo nomine decreta est Ci., sacra recognosces annalibus eruta priscis et quo sit merito quaeque notata dies O., m. loci Mart. pomen, pomembnost, važnost, quem omnes amare meritissimo pro eius eximia suavitate debemus Ci., zaradi njegove velike zasluge.
c) zasluga = zaslužno dejanje (delo), dobro dejanje (delo), dobrota, velikodušnost, velikodušno dejanje: Milonis erga me merita Ci., magna in me, non dico officia, sed merita sunt Ci., dare et recipere merita Ci., quasi remunerans meritum L., gloria est fama magnorum meritorum Ci.; occ. α) krivda: merito populi Romani C., quod ob meritum L., quid sim, vide meritumque require O., me accuset nullo meo in se merito L. ne da bi se bil (jaz) pregrešil zoper njega, nezasluženo, po krivem, a me nullo meo merito alienus est Ci. ne da bi bil (jaz) kaj zakrivil, ne da bi bil (jaz) kriv. β) pregrešek, prekršek, prestopek, hudodelstvo, zločin: meriti sui in Harpago oblitus Iust. — Od tod

4. adv. abl. merito zasluženo, po zaslugi, po (vsej) pravici, upravičeno, utemeljeno, kot se spodobi, kakor je prav: Pl., Ter., Sen. rh., prorsus merito interrogas Sen. ph. z vso upravičenostjo, universis m. erat carissimus N., m. sum iratus Metello Ci., profecto existumabant me magis m. (bolj z razlogom, bolj utemeljeno) quam ignaviā iudicium animi mei mutavisse S., recte ac merito sociorum innocentium miseriā commoveri Ci., praetores merito ac iure laudantur Ci., iure meritoque Sen. ph., Ap., Cu., Fl., Fr., Val. Max., Iustin. Inst.; superl. meritissimo: Pl., Ci., Plin. iun., Ap., meritissimē: Aug.

5. narediti (delati) uslugo (usluge) komu ali čemu, zasluge si pridobi(va)ti, biti zaslužen za koga ali kaj (v teh pomenih večinoma depon.): bene (melius, optime) mereri de aliquo Ci. idr. mnogo (več, največ ali premnogo) zaslug si pridobi(va)ti (biti zaslužen) za koga, male (pessime) m. de aliquo Ci. slabo biti zaslužen za koga, (kaj) slabo uslugo narediti (delati) komu, perniciosius de re publica m. Ci., de te minus meretur is, cuius … Sen. ph., ita se de populo Romano meritos esse, ut … C., si bene quid (v kakem oziru) de te merui V., desine de quoquam quicquam bene velle mereri Cat., quem perisse ita de re publica merentem (tako zaslužen) consulem doleo Ci. ep.; abs.: bene merenti bene profuerit, male merenti par erit Pl. zaslužnemu … nezaslužnemu, bene merenti (zaslužnemu) praemia tribuit Auct. b. Afr., bene merens (subst. m.) Pl. dobrotnik, servus pessime meritus Arn. ki se je hudo pregrešil, cui ego omnia meritissimo (ki je zame nadvse zaslužen, za njegove velike usluge) volo et debeo Q.

Mesēmbria (Messembria, Mesambria) -ae, f (Μεσημβρία) Mezémbrija (Mesémbrija, Mezámbrija)

1. mesto v Trakiji ob vznožju Hema na meji z Mezijo (zdaj Missivria ali Messuri): Mel., Plin. — Od tod adj. Mesēmbriacus 3 mezémbrijski (mesémbrijski, mezámbrijski): portus O.

2. ime ene od Hor: Hyg. (z obl. Mesembria).

Mesopotamia -ae, f (Μεσοποταμία) Mezopotámija, azijska pokrajina med rekama Evfrat in Tigris: Ci., S. fr., T., Mel., Plin., Vulg., Hier., Isid. — Od tod adj. Mesopotamēnus 3 mezopotám(ij)ski, v Mezopotámiji: Cass.

Messāna -ae, f (at. Μεσσήνη, dor. Μεσσάνα) Mesána (Meséna)

1. staro sicilsko mesto ob morski ožini med Italijo in Sicilijo (zdaj Messina), prvotno imenovano Zancle (Ζάγκλη), naseljeno že davno pred veliko grško kolonizacijo. Ime Messana je mesto dobilo zato, ker je bilo v njem veliko naseljencev mesen(ij)skega rodu, še zlasti pa pod vplivom regijskega tirana Anaksilaja, ki je bil sam Mesanec (= iz peloponeškega mesta Mesane oz. Mesene (Μεσσήνη): Ci., C., L., Mel., Plin., Sil. — Od tod adj. Messēnius 3 (po at. Μεσσήνη) mesén(ij)ski = mesánski: Messenia moenia O. (po nekaterih izdajah Messania moenia).

2. mesto na Peloponezu (nav. imenovano Messēnē, gl. Messēnē): Stat.

Messāpus -ī, m Mesáp, vladar pokrajine Mesapije: V., Serv., P. F., Isid. Od tod subst. Messāpia -ae, f Mesápija, staro ime dela južne Italije (po vladarju Mesapu) = Kalábrija: Plin. ali Apúlija: P. F., Isid.; adj. Messāpius 3 mesáp(ij)ski, tj. ali kalábrijski ali apúl(ij)ski: O.; subst. pl. Messāpiī -ōrum, m Mesápijci, preb. Mesapije: L., Plin.

Messēnē -ēs, f: L., N., O., Mel., Plin. in Messēna -ae, f: L., N., Stat. (Μεσσήνη) Meséna, glavno mesto peloponeške pokrajine Mesenije ob reki Pamiz (zdaj Maura-Matia). — Od tod adj. Messēnius 3 (Μεσσήνιος) mesén(ij)ski: Plin., arva O.; preb. subst. Messēniī -ōrum, m Mesén(ij)ci: L., T., Mel. Messēnia -ae, f Mesenija, gr. pokrajina okoli Mesene: Plin., Mel., M.