Franja

Lūcīlliānus -ī, m Luciliján

1. tast cesarja Jovijana, magister equitum et peditum; l. 364 po Kr. so ga ubili vojaki v Galiji: Amm.

2. comes, se je kot poveljnik pomorskih in kopenskih čet udeležil vojaškega pohoda cesarja Julijana proti Perzijcem: Amm.

Lucrētius 3 Lukrécij(ev), ime rim. patricijskega in plebejskega rodu. Poseb.

1. Sp. Lucretius Tricipitīnus Spurij Lukrecij Tricipitin, rim. senator in mestni prefekt (praefectus) za časa Tarkvinija Ošabnega, konz. l. 509: Ci., L. Njegova hči Lucrētia -ae, f Lukrécija, soproga Tarkvinija Kolatina, ki se je zabodla, ker jo je posilil Sekst Tarkvinij, sin kralja Tarkvinija Ošabnega; zato so Rimljani vso kraljevo rodbino izgnali: Ci., L., O., Sen. ph., Iuv., Aur.; apel. Lucrētia Lukrécija = čista žen(sk)a: Petr., Mart.

2. T. Lucretius Carus Tit Lukrecij Kar, Ciceronov sodobnik, eden najznamenitejših rimskih pesnikov, ki je spesnil 6 spevov obsegajočo filozofsko pesnitev De rerum natura, v kateri svojim rojakom razlaga Epikurov nauk o atomih. Umrl je l. 55: Ci. ep., H., Q., Stat., Gell. (po nekaterih ta pesnik ne pripada Lukrecijevemu rodu, ampak je morda le osvobojenec kakega Lukrecija).

3. Q. Lucretius Vespillo Kvint Lukrecij Vespilon
a) Sulov sodobnik, dober govornik in pravnik: Ci.
b) senator in Pompejev pristaš, ki je l. 49 naredil samomor, potem ko so Cezarjevi pristaši osvojili mesto Sulmono, ki jo je bil zasedel: C.

lucrum -ī, n (iz *lu-tlom, indoev. kor. lā(H)u- ujeti, zapleniti; prim. skr. lótam, lótram plen, gr. ἀπο-λαύω pridobivam, uživam, ληΐς in λεία, jon. ληΐη, dor. λᾱία [iz *λαƑία] plen, sl. lov, sl. loviti = hr. lòviti, got. laun = stvnem. lōn = nem. Lohn)

1. dobiček, korist, prid (naspr. damnum): lucri causā Ci., emendi aut vendendi quaestus et lucrum Ci., lucrum facere Pl., Ci., Ph. dobiček ustvariti (ustvarjati), dobiček imeti, (pri)dobi(va)ti, lucra facere ex vectigalibus Ci., revocare ad lucrum praedamque Ci. v prid obrniti (obračati), okoristiti (okoriščati) se, lucro esse alicui Pl., Antonius ap. Ci. ali in lucro esse Ter., O. v prid biti, ponere in lucris Ci. ep. = lucro apponere H. = putare (deputare) esse in lucro Ter. za dobiček (v prid) šteti, lucrī facio (kot sklop lucrīfacio, v pass. lucrīfīo), pogosto z acc. vsote = dobiček oz. korist imeti, dobiti: me esse hos trecentos Philippos facturum lucri Pl., ostendo lucrifieri tritici modios centum Ci., omnem illam ex aerario pecuniam lucri factam videtis Ci., lucrifacere pallium Petr.; abs.: lucrifecit (Bassus) Mart., lucrifit Dig.; pren. lucri facere aliquid obresti ali dobiček imeti, obresti uži(va)ti od česa: hoc nomen Varr. pred drugimi, tj. sam dobiti, quae ille universa naturali quodam bono fecit lucri H. to vse pa je šlo njemu v prid, maleficium Auct. b. Hisp. ali iniuriam Plin. nekaznovano storiti (delati), notam censoriam Val. Max. za dobiček šteti = izogniti se, uiti mu; lucri pri glag. dare, addere, ducere, conferre, auferre, numerare = za (kot, v) dobiček: iubes HS XXX lucri (dobička) dari Ci., de lucro vivere Ci. ep., L. od (po) milosti drugih ljudi živeti (v srečo si lahko kdo šteje, da še živi), prim.: id iam de lucro est, quod vivis Pl. to je še sreča, da živiš, assentatores ad lucrum iubet ire poeta H. k slastni pojedini.

2. meton.
a) bogastvo (pridobljeno z dobičkom): Ph. (5, 4, 8) contrane lucrum nil valere candidum pauperis ingenium H., omne lucrum tenebris alta premebat humus O.
b) dobičkaželjnost, dobičkolovstvo, dobičkarstvo, koristoljubje, koristolovje, lakomnost, oderuštvo: concidit auguris Argivi domus, ob lucrum demersa exitio H., cum te neque fervidus aestus demoveat lucro neque … H., cum tu inter contagia lucri nil parvum sapias H., pro lucri pallida tabes! Lucan.

lūctus -ūs, m (lūgēre)

1. žalovanje, žalost (ki se kaže na zunaj, po zunanjih znakih), tuga (naspr. gaudium): Lucr., V., H. idr., senatus luctum suum vestis mutatione declarandum censuit Ci., quis enim in luctu domestico cenavit cum toga pulla? Ci., filius luctu perditus Ci. ves pogreznjen v žalost, luctu atque caede omnia complentur S., totam urbem opplevit luctus L., quocumque aspiceres, luctus gemitusque sonabant O.; v pl. = pojavi žalosti, posamezni primeri žalosti, žalost: exsilia, luctus, orbitates Ci., in luctibus maximis esse, in maximos luctos incīdere Ci., feminarum praecipue et gaudia insignia erant et luctūs L., dare animum in luctus O. utopiti (utapljati) srce v žalosti, utopiti (utapljati) se v žalosti, pogrezniti (pogrezati) se v žalost; z gen. (za kom): l. Memnonis amissi O., luctu mariti Ap.

2. meton.
a) žalna obleka, žalna oprava: erat in luctu senatus, squalebat civitas, publico consilio mutatā veste Ci.; z objektnim gen. (za kom): luctum amissae sororis … laeto cultu mutavit T.
b) žalosten dogodek: eum luctum quoniam satis visus est eluxisse Gell.
c) vzrok (povod) žalosti: tu … luctus eras levior O.

3. pooseb. Lūctus -ūs, m Lúktus = „Žalostin“, bog žalosti: V. (Aen. 6, 274), Sil., Stat.

lūculentus 3 (lūcēre, lūx)

1. poln svetlobe, prav, zelo svetel, presvetel, žaren, žareč, bleščeč: vestibulum Pl., caminus Ci. ep., dies Min.

2. metaf.
a) (po zunanjosti) brhek, lep, postaven, vznesen, krasen, izbran: femina Pl., forma Ter., Attis Mart., corpus, facies, signum perfecte l. Ap., vasa Hier. bleščeče.
b) (po obsegu, jedru, pomenu, pomembnosti) znaten, velik, prav, povsem dober, izboren, izvrsten, tehten: hereditas Pl., patrimonium Ci., familia Pl., navigia Ci. ep., legio Plancus in Ci. ep., facinus Pl., factum Ci. ep., plaga Ci. hud udarec, versus Ci. tehten, di immortales, mi hunc diem dedistis luculentum Pl. ta srečni dan.
c) (po vsebini) sijajen, krasen: Tullius consul … orationem habuit luculentam S., verbis luculentioribus … rem eandem comprehendere Ci., erudita et luculenta materia Plin. iun., sermo luculentissimus Hier.
d) (po uglednosti) imeniten, znamenit, verodostojen, prepričljiv: lucrum homines luculentos reddit Pl., l. auctor Ci. ep., scriptor Ci. — Adv.

1. luculentē
a) prav (zelo) dobro, izborno, izvrstno, lepo, ravno prav: vendere Pl., texere opus Ci. ep., aliquem calefacere Ci. ep. prav fino komu podkuriti (iron.), hoc quidem satis luculente Ci. to je prav dobro, to je nekaj, liber l. scriptus Gell.
b) zelo primerno, (priložnosti) ustrezno: dicere, scribere Ci.

2. luculenter = luculentē: cum Graece, ut videor, l. sciam Ci.; včasih inačica za luculente.

Lucumō (ali Lucmō, Lucmōn) -ōnis, m (etr. tuj. Lauchme, lauχme (lauχume)) lukumón, lukmón, Luk(u)món, častni naslov etrurskih velikašev ali glavarjev, ki so bili obenem svečeniki; zveza držav (v njej je bilo 12 držav) je izmed njih vsako leto volila svoje voditelje: Serv., Sid.; Rimljani so to besedo napačno šteli za nom. propr.: Aur., Macr., Anco regnante Lucumo vir inpiger ac divitiis potens, Romam commigravit L., nomina his (sc. filiis Tarquinii Prisci) Lucumo atque Arruns fuerunt L. metaf.

1. = glavar, načelnik, voditelj, vodja: Lucumo (sc. philosophorum) Samius Aus. (o Pitagori).

2. = Etrúr(ij)ec, Etruščán: Aur., galeritus Lucmon Pr. (po drugih Lygmon, nom. propr.).

3. v pl. = od božanstva navdušeni svečeniki, navdušenci, obsedenci: Lucumones (Lucomones) quidam homines ob insaniam dicti, quod loca, ad quae venissent, infesta fecerent P. F.

lūdificō -āre -āvī -ātum (lūdus in facere) koga za bebca (norca) imeti, trapati, za nos voditi, dražiti, nagajati komu, (po)norčevati se iz koga, šegav biti s kom, do koga, pošaliti se s kom, (pre)varati koga; klas. redko: erum qui ludificas dietis delirantibus Pl., belli modo modo pacis mora consulem ludificare (po drugih ludificari) S.; abs.: si latitare ac diutius ludificare videatur Ci.; šalj.: quoius ego hodie ludificabo (po drugih ludificabor) corium … probe Pl. ki mu bom danes kožo dodobra prestrojil, ki ga bom danes pošteno nabil (prebunkal); v pass.: quoniam me ibi video ludificarier (= ludificari) Pl., ut ludificatust Pl., ut puerorum aetas inprovida ludificetur Lucr., ludificati incerto proelio S. — Pogosto dep. ludificor -ārī -ātus sum: hostem omnibus artibus belli l. L., irritum fessumque Romanum impune l. T., aliena mala l. Plin. iun.; abs.: aperte ludificari et calumniari sciens Ci., occ.

1. (devico) iz objestnosti nadlegovati, (o)skruniti, posiliti: actumst, siquidem tu me hic etiam, nebulo, ludificabere Ter.

2. z zvijačami in spletkami obrezuspešiti, preprečiti (preprečevati), spodnesti (spodnašati): qui ludificati priorem locationem erant L., l. ea, quae hostes agerent L., vim Hannibalis cunctationibus pugnae l. Val. Max., rostra fugā l. Fl. izogniti se (sovražni) ladji z obratom.

lūdius -iī, m (lūdus glediška igra)

1. = lūdiō: Pl., Tert. Arn., Prud., ipse ille maxime ludius, non solum spectator, sed actor Ci., si ludius constitit Ci. (to je veljalo za razžalitev svetih iger, ki so jih morali potem obnoviti), quia ister Tusco verbo ludius vocabatur, nomen histrionibus inditum L.

2. gladiator, bor(il)ec: comitata est Eppia ludium Iuv. (po drugih ludum). — Kot nom. propr. Lūdius -iī, m Lúdij, ime dveh slikarjev: Plin.

Lugdūnum -ī, n Lugdún, kelt. mesto, poseb. glavno mesto Ambarov ob sotočju rek Arar in Rodan (zdaj Lyon): Plin., T., Suet. idr. Od tod adj. Lugdūnēnsis -e lugdúnski: provincia Plin., Suet., colonia Sen. ph., T., Gallia T., ara Iuv. posvečen Avgustu kot božanstvu v Lugdunu (po nekaterih izdajah acc. Lugudunensem aram). — Soobl. Lugdūnus -ī, m: Amm., Sid.

lūna¹ -ae, f (iz *lou̯qs-nā ali iz *leu̯qs-nā, kar je nastalo iz subst. adj. *lou̯qs-no-, ki je ohranjen še v avestijskem raoxšna- sijoč, bleščeč: lūcēre, lūx; prim. sl. luna in hr. lúna)

1. luna, mesec, mesečina: l. nova Varr., C. idr. mlada luna, mlaj, l. plena C. polna luna, ščip, quarta l. Ci. četrti dan po mlaju, novissimā primāve lunā Plin. ob mlaju ali prvi dan po njem, l. crescens Varr., Ci. idr. rastoča luna, naspr. l. decrescens Col. ali senescens Varr., Ci. idr. ali minor H. ali minuens Pall. pojemajoča luna (prim. l. minuit Plin. luna pojema, se manjša), plena luna deficit Ci. mrkne, doživlja mrk, lunae defectus Ci. ali defectio Q. = lunae labores V. mesečev mrk, luna deficiens Plin. ali laborans Iuv. lunin mrk, mesečev mrk, ortus aut obitus lunae Ci., habitari Xenophanes ait in luna Ci. da je Luna obljudena (prim.: habitatores lunae Macr.), solis lunaeque est ortus et occasus L., lunae cursus L., Cu., per (ad) lunam V. v mesečini, evanescunt cornua lunae O., l. surgens T., noctivaga Stat., lunae annus Macr. Lunino leto; tudi v pl.: lunae celeres, novae H., duas lunas visas L.; meton.: lunae sequentes ordine V. lunine mene.

2. pooseb. Lūna -ae, f Lúna, boginja meseca, hči Hiperiona in Teje (Thea), sestra sončnega boga Sola; posvečen ji je bil ponedeljek (lunae dies). Luno in Sola so pozneje poistovetili z Diano in Apolonom. Luni je Servij Tulij na Aventinu zgradil svetišče, ki je zgorelo za časa Neronove vladavine: L., T., Aus., cum luna laboret Ci. če je Luna v stiski = če luna mrkne, choros ducit Venus imminente Lunā H., cum … niveos Luna levarit equos O.

3. meton.
a) mesec = 1/12 leta: centesima l. Plin.
b) (mesečna) noč: roscida l. V., saepe illa inmeritae causata est omina lunae Pr.
c) polmesec = lik v podobi črke C, o polmesečnih slonokoščenih ščitkih, ki so jih patricijski senatorji nosili na svojih čevljih: nobilis et generosus adpositam nigrae lunam subtexit alutae Iuv., patricia l. Stat.
d) v pl. polmesečni žrelni (grlni, goltni) hrustanci = hrustanci v obliki polmeseca, ki tvorijo grlo, žrelo: nigro sub gutture lunas frangere Sid. poet.

Opomba: Star. gen. sg. lunai: Lucr.

Lūna² -ae, f Lúna, mesto na meji med Etrurijo in Ligurijo; ime je dobilo po polmesečnem pristanišču (Lunae portus, danes vojaško pristanišče Spezzia); v bližini nahajališče marmorja (zdaj kararski kamnolom marmorja): L., Mel., Plin., Pers. (z gen. Lunai), Sil. Od tod adj. Lūnēnsis -e lúnski: ager, legati L., marmor Plin. lunski (današnji kararski) marmor, ara Iuv., Suet. iz lunskega marmorja, caseus Mart.; subst. Lūnēnsēs -ium, m Lúnci, preb. Lune: Plin.

luō¹ -ere (z izpahnjenim a iz lavō -are; gr. λούω = lavō -āre in -ere) umivati, oblivati: Graecia … Ionio luitur … profundo (po drugih lavitur) Sil., amnis Ana … gurgite moenia pulcra luit (po drugih lavat) Prud.; metaf. očistiti (očiščevati): Celaeneus insontes errore luit Val. Fl. Sicer le v sestavljenkah, npr. ab-luo, al-luō, dī-luō, ē-luō idr.

luō² -ere, luī, luitūrus (iz *luu̯ō ali *lui̯ō, indoev. kor. *lēu-, *ləu-, *lu- rezati, odrez(ov)ati, (raz)rešiti; prim. skr. lunáti, lunóti reže, odrezuje, lavitram srp, gr. λύω (raz)rešujem, λύα razpust(itev), ločitev, λύσις (raz)rešitev, λύτρον odkupnina, lat. luēs, re-luere, solvere [iz *se-luere], got. lun odkupnina (acc. sg.), got. lausjan = stvnem. lōsen, lōsōn = nem. lösen, got. fra-liusan = stvnem. far-liosan = nem. ver-lieren, got. fra-lusts = stvnem. for-lust = nem. Ver-lust, got. laus = stvnem. lōs = nem. los)

1. plač(ev)ati kaj s čim (z glavo, življenjem), pokoriti se za kaj, plántati za kaj: l. stuprum morte Ci., si in me aliquid offendistis, cur non id meo capite potius luitur quam Milonis? Ci., sanguis istius supplicio luendus Ci., l. sponsionem L., temeritatem morte ali aliā temeritate L., cladem piaculo L., proelia tristia damnis L., qui (sc. obsides) capite luerent, si pacto non staretur L., ne sanguine liberorum suorum culpa defectionis lueretur L., l. peccata L., V., l. delicta maiorum H., culpam maiorum posteri luēre Cu., nec facta luisses impia funeribus O., huc caede luatur, quidquid Romani meruerunt pendere mores Lucan., petulantiam patroni litigator luit Q., nosterque luat cur foedera sanguis? Sil.

2. s pokoro ali kaznijo kaj odvrniti (odvračati), odbi(ja)ti: pericula publica L., ut … raptā luat responsa pharetrā Val. Fl. da bi razveljavil (po nekaterih izdajah ludat).

3. (po)plačati, (iz)plačati, poravna(va)ti, (iz)brisati: noxam pecuniā l. L., aes alienum l. Cu., debitum l. Cod. Th.; od tod tudi odkupiti kako stvar s poravnavo dolga, ki se je drži: pignus ali praedium a creditore ali fundum a testatore obligatum Icti.

4. globo, denarno kazen plačati za kaj: cautumque est XII tabulis, ut, qui iniuriā cecidisset alienas (sc. arbores), lueret in singulas aeris XXV Plin.; od tod poenam (poenas) luere, pravzaprav plačati kazen (ποινή), potem = kazen (pre)trpeti, pokoro delati, pokoriti se za kaj: illi … impii … etiam ad inferos poenas parricidii luent Ci., poenam pro caede l. O., Latiaris, ut rettuli, praecipuus olim circumveniendi Titii Sabini et tunc luendae poenae primus fuit T., constet licet, Domitianum cupiditatis ac saevitiae poenas luisse Suet., poenas temere inlati belli genti innoxiae luit Iust.; tako tudi: l. supplicia Iust. ali supplicium Cod. Th., l. supplicia crucibus Iust. smrt na križu (pre)trpeti, na križu umreti, augurium malis l. Plin. utrpeti nesrečo, ki jo je naznanil avgurij.

Opomba: Pt. fut. luitūrus le: Cl. in Cod. Th.

Lupercus -ī, m (lupus in arcēre; prim. gr. λυκοῦργος „odvračalec volkov“)

1. Lupérk, pastirski bog, ki so ga istovetili z gr. likejonskim (licejskim) Panom: Iust. — Od tod subst. Lupercal -ālis, abl. -ālī, n
a) Luperkál, bogu Luperku (Panu) posvečena votlina ob vznožju Palatina: Ci. ep., V.
b) s pristavkom ludicrum: L. ali pl. Lupercālia -ium in -iōrum, n: Ci., Val. Max., Suet., Aur. luperkálije, Lupérkovo, Luperkov praznik, ki so ga obhajali 15. februarja. Na ta dan so k žrtvam (kozličkom) pripeljali dva mladeniča in se dotikali njunih čel s krvavim žrtvenim nožem (verjetno kot spomin na človeške žrtve v preteklosti); po žrtvovanju so Luperkovi svečeniki tekali po mestu z jermeni, rezanimi iz kož zaklanih žrtev, ter z njimi švrkali po mimoidočih. Take švrke so šteli za blagonosne, zlasti za nerodovitne žene. Adj. Lupercālis -e Lupérkov, luperkálski: sacrum Lupercale (= Lupercal; gl. Lupercal b)) Suet.

2. Lupercus (lupercus) lupérk, Luperkov svečenik, v sg.: Ci., Iuv., v pl.: V., O., Suet.

Lupicīnus -ī, m Lupicín, rim. moško ime. Poseb.

1. Flavius Lupicīnus, konz. l. 367 po Kr., magister militum za Galijo 359—360 po Kr. (za časa cesarja Julijana), se je vojskoval proti Alamanom, Skotom in Piktom, l. 363 magister militum za Orient (pod cesarjem Jovijanom): Amm. (17, 2; 18, 2; 20, 1; 20, 4; 20, 9; 26, 5; 26, 8).

2. Lupicīnus, l. 376 comes rei militaris per Thracias: Amm. (31, 4).

lupus -ī, m (iz *lúqu̯os, indoev. *u̯l̥ku̯uo- [po drugi razlagi iz indoev. kor. *u̯el-, razširjenega v *u̯lēq- vleči, (raz)trgati, torej volk (*u̯l̥-qu̯-) divja zver, ki trga; gl. lacer, vellō in voltur]; prim. gr. λύκος [iz *Ƒλύκος] = sab. lupus = sl. volk = hr. vûk = let. vìlks = got. wulfs = stvnem. wolf = nem. Wolf)

1. volk, Marsu posvečena žival: Martius l. V., Martiales lupi H., lupi barba H. (pesn. = volčji gobec) = lupi rostrum Plin., lupi raptores V. ali rapaces H., Lact., simulacra luporum L. kipi volkulje z njenimi mladiči, lupi habitus Ambr. volčja podoba, lupus femina (lupa) Enn. fr., Varr. volkulja; pren.: adiciens numquam defuturos raptores Italicae libertatis lupos nisi silva in quam refugere solerent esset excisa Vell. Po Plin. so starodavniki menili, da je škodljivo in pogubno videti volka (enako kot pri nas praznoverneži trdijo o zajcih, mačkah in starkah) ter da človek onemi, če ga volk prej vidi kot on volka; od tod: vox quoque Moerim iam fugit ipsa; lupi Moerim videre priore V. (Ecl. 9, 51). Preg.
a) lupus in fabula Ter., Ci. ep., Serv. volk pride, če se govori o njem = mi o volku, volk na vrata (o človeku, ki se pojavi, kadar govorimo o njem; prim: eccum tibi lupum in sermone Pl.).
b) lupum auribus tenere Ter., Suet. (prim. gr. λύκον τῶν ὤτων ἔχειν) volka za ušesa držati = v veliki zadregi biti, ne vedeti ne naprej ne nazaj, ne vedeti ne kod ne kam.
c) hac urget lupus, hac canis H. = v kleščah, med kladivom in nakovalom biti.
d) ovem lupo committere Ter., Ci. ovco zaupati volku = dati kozliče volku pasti, kozla (kravo) v zelnik spustiti (prim.: o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum Ci. in gr. λύκος ποιμήν).
e) cautus metuit foveam lupus H. = kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi (prim.: gr. οὐκ αὖϑις ἀλώπηξ ἁλώσεται).
f) lupus non curat numerum (sc. ovium) V. volk požre ovce, tudi če so preštete.
g) lupus ultro fugiat oves V. volk naj se svojevoljno izogne ovcam = nemogoče naj bo mogoče.
h) lupo agnum eripere Pl. volku iztrgati ovco (o zelo težki stvari).
i) lupus est homo homini Pl. človek je človeku volk = ne zaupaj tistemu, ki ga ne poznaš. — Starodavniki so poznali tudi zgodbo o volkodlaku: ambiguus lupus O. človek, ki se lahko spremeni v volka.

2. metaf.
a) šalj. kot m. k subst. lupa (blodnica) blodnik, hotnik, razuzdanec, razvratnež, pohotnež, vlačugar: Nov. fr.
b) (zaradi požrešnosti) α) požrešna morska riba luben, brancin: Lab. fr., Varr. ap. Plin., Col., Mart., Macr., l. Tiberinus H. β) nek mehkužec, „volčji pajek“: Plin. (11, 80).

3. meton.
a) volčje žvale, volčja brzda (= lupata frena; gl. lupātus 3): Stat. (Achill. 1, 281), equus … duros accipit ore lupos O.
b) grebljica, maček = sidro, kljuka, vlečni kavelj, kavelj „zagrabnik“: lupi ferrei L.
c) ročna pilica (žagica): Pall.
d) bot. hmelj (Humulus lupulus Linn.): Plin. (21, 86). — Lupus -ī, m Lúpus = Volk, priimek več rimskih rodov (prim. srbsko ime Vuk).

lūstricus 3 (lūstrum2) očiščevalen: dies Suet., Arn., Macr., P. F. deveti dan po rojstvu dečka, osmi dan po rojstvu deklice, ko je otrok dobil ime z žrtvovanjem na domu ali z daritvijo v svetišču (pri Judih = dan obreze, pri kristjanih = dan krsta).

lūstrum² -ī, n (luere1 = lavāre -ere)

1. očiščevalna daritev, očiščevalno žrtvovanje, spravna daritev, starejše spravina, ki so jo cenzorji vsako peto leto ob koncu svoje službe po končanem cenzusu darovali za ves narod; ob tej priložnosti so zaklali bika, ovna in prašiča, cenzor pa je molil slovesno molitev: lustrum condere Ci., L., Suet. ali perficere L. opraviti (petletno) spravno daritev = zaključiti s cenzorstvom (službo cenzorja), sub lustrum censeri Ci. ep. ob koncu cenzorstva, festo purgantes moenia lustro Lucan., vota, quae in proximum lustrum suscipi mos est Suet.; o zasebni spravni daritvi: Ca. (De re rust. 141, 3).

2. meton.
a) petletno obdobje, petletje: Ci., Mart., Plin. iun., octavum claudere lustrum H. dopolniti 40 let, longi reditus lustri O., quinquennale ludicrum secundo lustro celebrabatur T.; sploh doba več let, večletno obdobje, leta: veniet lustris labentibus aetas V., in lustrum accedere debet … una dies O.
b) α) zakupna doba: Plin. iun. (Ep. 9, 37, 2). β) davčna, finančna doba: Varr. (De lingua Lat. 6, 11), Ci. (Ep. ad Attic. 6, 2, 5; Ep. 2, 13, 3).
c) (v cesarski dobi) petletne igre = vsako peto leto obhajane igre, poseb. kapitolijske igre (na čast kapitolijskemu Jupitru): saepe coronatis iteres quinquennia lustris Stat.; iste igre imenovane lustri certamen: Aur.; prim. T. (Annal. 14, 20), Suet. (Nero 12; Domit. 4).

lūsus -ūs, m (iz *lūd-tus: lūdere)

1. igra(nje): fugio Campum lusumque trigonem H. žoganje, lusus inepti O. pesniške igrač(karij)e, l. virginei O., lusum edere Gell. igro igrati.

2. metaf. igra(nje) (naspr. resno delo), zabava, kratkočasenje: per lusum atque lasciviam L. za kratek čas, in omnes lusus, in omnes iocos se resolvebat Sen. rh., quibus omne fas nefasque lusus est Sen. rh. prazno igranje z besedami, lusus et ioci Sen. ph., lusus et iocus Mart., dare lusus Q. dati (komu) priložnost za smeh = osmešiti se, lusus exprimere Plin. iun.; poseb. poigravanje, spogledovanje, flirtanje, ljubkovanje, ljubimkanje: apti lusibus anni O. nagnjena k ljubkovanju, primerna za flirtanje, non tamen a vestro potui secedere lusu Pr.

3. šola, lekcija: lusum dimittat Varr. ap. Non. (po nekaterih izdajah je lusum sup. glag. ludere in si moramo k dimittat primisliti obj. ipsos).

Lutātius 3 Lutácij(ev), ime rim. plebejskega rodu, od katerega so se najbolj proslavili:

1. C. Lutatius Catulus Gaj Lutacij Kátul, konz. l. 242, zmagovalec nad Kartažani pri Egatskih otokih: N., L.

2. Q. Lutatius Catulus Kvint Lutacij Kátul je predlagal zakon, po njem imenovan lex Lutatia (de vi); kot konz. je l. 102 skupaj z Marijem porazil Kimbre na Ravdijskih poljanah. Kasneje je prišel v hud spor z Marijem in zato je l. 87 naredil samomor: Ci., L. epit., Aur.

3. Q. Lutatius Catulus Capitolīnus Kvint Lutacij Kátul Kapitolijski, sin prej omenjenega, plemič, sodnik v pravdi zoper Vera (Vérres), je znova posvetil l. 83 pogorelo svetišče na Kapitolu (od tod priimek): Ci., S. — Od tod adj. Lutātiānus 3 Lutácijev: praedia Paul. (Dig).