Franja

Lutātius 3 Lutácij(ev), ime rim. plebejskega rodu, od katerega so se najbolj proslavili:

1. C. Lutatius Catulus Gaj Lutacij Kátul, konz. l. 242, zmagovalec nad Kartažani pri Egatskih otokih: N., L.

2. Q. Lutatius Catulus Kvint Lutacij Kátul je predlagal zakon, po njem imenovan lex Lutatia (de vi); kot konz. je l. 102 skupaj z Marijem porazil Kimbre na Ravdijskih poljanah. Kasneje je prišel v hud spor z Marijem in zato je l. 87 naredil samomor: Ci., L. epit., Aur.

3. Q. Lutatius Catulus Capitolīnus Kvint Lutacij Kátul Kapitolijski, sin prej omenjenega, plemič, sodnik v pravdi zoper Vera (Vérres), je znova posvetil l. 83 pogorelo svetišče na Kapitolu (od tod priimek): Ci., S. — Od tod adj. Lutātiānus 3 Lutácijev: praedia Paul. (Dig).

lūteus¹ 3 (lūtum)

1. s katáncem pobarvan: chrysoccola l. Plin.

2. metaf.
a) zlatorumen, oranžnorumen, žafranast, rdečkastorumen, bled: panis Pl., Aurora (= gr. κροκόπεπλος) V., pallor H., palla Tib. (prim. lūridus); od tod subst. lūteum -ī, n α) rumena barva, rumeno, rumenina, rumén, žoltina: aliquid lutei Sen. ph., odoris iucundi colorisque in luteum inclinati Plin., odore medicato cum quadam acrimonia iucundo, colore in luteum languescente Plin. β) rumenjak (v jajcu): Plin.
b) rožnate barve, rožnobarven, rožnordeč, svetloškrlaten: papaver, soccus Cat., apices Plin.

luxō -āre -āvī -ātum (indoev. kor. *leug-, *lug-; prim. tudi luctor)

1. izpahniti si, izviniti si: Ca., Sen. ph., Plin.; od tod subst. pt. pf. luxāta -ōrum, n izpahi, izvini: Cels.

2. metaf. premakniti (premikati): calamum, vitium radices Plin., luxata cornua Plin.

Lycambēs -ae, m (Λυκάμβης) Likámb, Parijec, čigar lepo hčer Neobulo je snubil pesnik Arhiloh; ker ga je oče osorno zavrnil, se mu je pesnik maščeval s tako hudo zajedljivimi zabavljicami, da sta se baje oče in hči od sramu obesila: H. Od tod adj. Lycambēus 3 (Λυκάμβειος) Likámbov: sanguis O., Mart.

Lycāōn² -ōnis, m (Λυκάων) Likáon,

I. mitološki arkad(ij)ski kralj, nasilnež, ki je žrtvoval tudi ljudi; Zevs ga je spremenil v volka: O., Hyg., Stat. Od tod

1. patron. Lycāonis -idis, f (Λυκαονίς) Likaónida, Likaonova hči Kalisto (Callisto): O., Cat.

2. adj. Lycāonius 3 Likáonov, likáonski: parens (= Callisto, Arkadova (Arcas) mati) O., Arctos (= ozvezdje Callisto) O., axis O., mensa O. —

II. metaf. Likaonov vnuk, Kalistin sin, kot ozvezdje (= Arcturus ali Arctophylax): O.

Lycāonēs -um, m (Λυκάονες) Likaónijci, pleme v Mali Aziji med Kapadokijo, Kilikijo in Pizidijo, po mitu imenovano po arkad(ij)skem kralju Likaonu: Ci., Mel., Plin. Od tod adj. Lycāonius 3 (Λυκαόνιος) likaónijski: Lycaonius Erichaetes V.; subst. Lycāonia -ae, f (Λυκαονία) pokrajina Likaónija: Varr., Ci. ep., L., Plin., Iust., Vulg.; adv. Lycāonicē likaónijsko: dicentes Vulg.

Lycia -ae, f (Λυκία) Líkija, rodovitna pokrajina v jugozahodni Mali Aziji: L., V., H., O. idr. Od tod adj. Lycius 3 líkijski: catervae H. ali hasta O. = likijskega kralja Sarpedona, deus (= Apollo, ker je imel preročišče v likijskem mestu Patari (Patarah) [Patara -orum]) Pr., od tod Lyciae sortes V. likijske prerokbe = izreki Apolonovega preročišča v Patari (Patarah). Subst.

1. Lyciī -ōrum, m Líkijci, preb. pokrajine Likije: Ci. ep., V., L., Suet.

2. Lycium -iī, n (sc. medicamentum) líkijsko zdravilo = iz korenine mrtvega trna (rhamnus) in drugih trnov skuhan zdravilni sok: Cels., Plin.

Lyctos (Lyctus) -ī, f (Λύκτος) Líktos, mesto na Kreti, lakonska naselbina: Mel., Plin. Od tod adj. Lyctius 3 (Λύκτιος) líktoški, líktijski, pesn. = kretski: Aegon, Idomeneus V., classis O.

Lycūrgus -ī, m (Λυκοῦργος) Likúrg

1. mitološki kralj traških Edoncev, Driantov sin, ki ga je Dioniz (Bakh) kaznoval z blaznostjo, ker je svojim podanikom prepovedal Dionizovo (Bakhovo) bogoslužje in dal zato tudi uničiti vse vinske trte: O., Pr., Hyg.

2. Feretov sin (Pherēs), nemejski kralj: Stat.

3. Alejev in Neajrin sin, Ankajev oče, kralj v Arkadiji: O. Od tod patron. Lycūrgīdēs (Lycoorgīdēs) -ae, m (*Λυκουργείδης, Λυκοοργείδης) Likurgíd = Likurgov sin Ankaj (Ancaeus): O.

4. špartanski zakonodajalec (okrog l. 880), Evnomov sin: Ci., L., Vell., Q., Iust.

5. atenski govornik in zakladnik, Demostenov sodobnik in prijatelj, pošten in značajen mož, znan po svoji strogosti, umrl okrog l. 325: Ci., Q.; apel. Lycurgus Likúrg = strog grajavec (šiba) izprijenih državljanov: Lycurgos invenisse se praedicabat et Cassios, columina iustitiae prisca Amm. Od tod Lycūrgēī -ōrum, m (Λυκούργειοι) likúrgovci, Likúrgovi pristaši, apel. = strogi grajavci (šibe) izprijenih državljanov: nosmet ipsi, qui Lycurgei a principio fuissemus, cotidie demitigamur Ci. ep. jaz sam, ki sem v začetku nastopil kot drugi Likurg.

6. špartanski kralj: Iust. (29, 1, 6).

Lȳdia -ae, f (Λυδία) Lídija

I. maloazijska pokrajina z glavnim mestom Sardīs ali Sardēs, Sarde (zdaj Sart): Ci., N., L., V., O. idr. Od tod adj.

1. Lȳdus 3 (Λυδός) lídijski, iz Lídije: servus Ci., puella (= Omphale) O., urbes O., aurus Val. Fl.; subst.
a) LȳdĪ -ōrum, m Lídijci, preb. Lidije: Ci., N., L. idr.
b) Lȳdus -ī, m Lídijec, pesn. = Caystrus Petr.

2. Lȳdius 3 (Λύδιος) lídijski, iz Lídije: haruspex Ci., Lydius aurifer amnis (= Pactōlus) Tib., nurus Sen. tr., lapis Plin. preizkusni kamen, naš skrilavi kremenec ali brusnik = lidít, temno sivi različek kalcedona; v gr. obl.: Lȳdion (sc. genus laterum) Plin. — Ker so se po bajki Etruščani v Italijo priselili iz Lidije, je za latinske pesnike Lȳdius 3 = etruščánski, etrúr(ij)ski, Lȳdī -ōrum, m pa = Etruščáni, Etrúr(ij)ci: Lydius Thybris V., Lydorum manus V., ora Lydia, Lydia bella, castra Sil., Lydia stagna (= lacus Trasimenus) Sil. —

II. Lȳdia Lídija, naslov pesnitve Valerija Katona: Suet.

lympha (limpha, lumpa, limpa [od tod limpidus] ) -ae, f (sor. z gr. νύμφη, pesn. beseda) voda, poseb. čista, bistra rečnica, potočnica ali studenčnica: Pr., putealis Lucr., corpus fluviali spargere lymphā V., l. fugax, levis H., liquida, lucens O., sobria Tib., sancta Sen. tr.; tudi v pl.: lymphae manantes H., liquidae O., lymphae vini pernicies Cat., mollitae Sil.; gr. gen. pl.: lymphon lacus Varr. Pooseb. Lymphae -ārum, f = Nymphae studenčne nimfe (vile): Aug., Gnatia Lymphis iratis exstructa H., lymphae dictae sunt a nymphis P. F.; v sg.: Varr.

lymphō -āre -āvī -ātum (lympha) koga blázniti, spraviti (spravljati) ob pamet (um), v brezumje, v norost (ob)noríti: deus lymphaverat urbem Val. Fl., lymphare incursibus urbes, lymphante deo, superis animum lymphantibus Stat., lymphari Plin. zblazneti, biti (priti) ob pamet, znoreti. Od tod pt. pf. lymphātus 3 zblaznel, blazen, kakor obseden, ves iz sebe, nepriseben, zblojen, ne zavedajoč se: in Graecia commota mente quod λυμφολήπτους appellant, ab eo lymphatos dixerunt nostri Varr., l. meus H., Cat., pectora O., velut lymphati L. kakor navdani od naglega strahu (panike, zone), lymphatis similes Cu., l. metus Lucan., lymphatis caeco pavore animis T., repente lymphati ... in centuriones invadunt T., lymphata corpora boum Sil.; v enakem pomenu tudi pt. pr. lymphāns -antis: lymphantes animi Plin., eorum religione lymphantes Ap.

Lyncĕs -eī, acc. -ea, voc. -eu, m (Λυγκεύς, sor. z λύγξ ris) Linkéj

1. Mesenijec, argonavt in udeleženec kalidonskega lova, ki je slovel po svoji risji ostrovidnosti: H., O., Pr., Hyg. idr.; preg.: ne corporis optima Lynce͡i contemplere oculis H. Od tod
a) adj. Lyncēus 3 (Λυγκεῖος) Linkejev, linkejski: ensis O.; metaf. bistrook, ostroviden: quis est tam Lynceus Ci. ep., oculi Boet.
b) patron. Lyncīdēs -ae, m (*Λυγκείδης) Linkíd, Linkejev potomec (= Perseus): O.

2. Ajgiptov sin, soprog Danaide Hipermestre: O., Hyg.

3. Enejev tovariš: V.

4. Testijev sin, Altajin brat, ki ga je ubil Meleager: Hyg.

Lyrcēum -ēī, n (Λύρκειον ὄρος) Lirkéj, gorovje na meji med Argolido in Arkadijo; od tod adj. Lyrcēus (Lyrcēius) 3 lirkéjski: Lyrcēa arva O., Lyrceia tellus Val. Fl.

Lyrnēs(s)us (Lyrnēs(s)os) -ī, f (Λυρνησσός) Lirnés (Lirnéz)

1. mesto v Miziji, na meji s Troado, rodni kraj Ahilove ljubice Brizeide Hipodameje: V., Plin. Od tod

1. subst. adj. Lyrnēsis -idis, acc. -ida, voc. -i, f (Λυρνησίς): O. ali Lyrnēsias -adis, f.: P. F. Lirnézijka = Brizeida.

2. adj. Lyrnēsius 3 lirnéški, lirnézijski, iz Lirnésa: moenia O., Acmon V.

2. mesto v Kilikiji: Cu., Prisc.

3. mesto v Pamfiliji: Plin.

Lȳsiās¹ -ae, m (Λυσίας) Lísias, 1. Kefalov sin, Atenec, atenski govornik, Sokratov sodobnik: Ci., Q., Iust., Gell. Od tod adj. Lȳsiacus 3 (Λυσιακός) Lízijev, lízijevski: gracilitas Q..

2. neki zdravnik: Cels.

3. grški kipar: Plin.

Lȳsimachīa¹ -ae, f (Λυσιμάχεια) Lisimahéja,

1. mesto v Trakiji, ki ga je ustanovil Lizimah: L., Mel., Iust., Aur. Od tod preb. Lȳsimachiēnsēs -ium, m Lisimahéjci: L.

2. mesto v Ajtoliji: L.

3. mesto v Miziji: Plin.

Macare͡us -eī (-eos), voc. -e͡u, m (Μακαρεύς) Makarêj

1. Eolov sin; ker se je vnel v krvoskrunski ljubezni do svoje sestre Kanake, sta oba naredila samomor: O., Hyg. — Od tod Macarēis -idis, acc. -ida f (Μακαρηΐς) Makaréida, Makarejeva hči = Isse ali Issa: O.

2. Odisejev in kasneje Enejev spremljevalec: O. (12, 158—441).

3. Kentaver: O. (12, 452).

maccus -ī m (iz gr. μακκοάω neumen sem) v atelskih burkah (gl. Atella) norec, tepec, pavliha, kljukec, harlekin; od tod apel. = neumnež, butec, tepec, trap, bizgec: Ap.

Macedō¹ in Macedōn (acc. pl. -as) -onis m (Μακεδών) Makedónec: L., N., Corn., Sen. ph., Fl., Macedo Alexander Ci., tudi samo Macedon Lucan., Macedonum robur L. po makedonsko oboroženo jedro (Antiohove) vojske; atrib. makedónski, iz Makedónije Macedo miles Pl., Cu., vir Macedo H., Macedo hostis L., Macedones Cadueni Plin. makedonski Kadueni, makedonska naselbina v Frigiji, Hyrcani Macedones Plin. makedonski Hirkani, makedonska naselbina v Lidiji. Od tod adj. Macedōnicus 3 (Μακεδονικός) makedónski, iz Makedónije, v Makedóniji: legiones Ci., praeda, montes L., mare L., Plin. Egejsko morje med Makedonijo in Trakijo, exercitus, phalanx Cu.; Macedōnicus -ī, m Makedónski, častni priimek Kvinta Cecilija Metela, ki je l. 146 podvrgel Makedonijo rim. oblasti kot provinco: Plin., Vell., Val. Max. Macedoniēnsis -e makedónski, iz Makedónije: vir Pl. Macedonius 3 (Μακεδόνιος) makedónski: miles Pl., sarissa O. (Metam. 12, 466, kjer pesnik zaradi metričnih razlogov meri Macēdŏnĭaque), colonia Iust.; subst. Macedonia -ae, f (Μακεδονία) Makedónija, pokrajina od Olimpa do Strimona, razširjena pod vladavino Filipa II., pozneje rimska provinca (gl. zgoraj: Ci., C., L., Mel., Plin.).