Āsculum -ī, n Askul, ime mesta,
1. Asculum (Pīcēnum Picenski) Askul (zdaj Ascoli), imenitno glav. picensko mesto južno od Ancone: Ci., C. idr. (v sinkop. obl. Āsclum -ī, n: Sil.). Od tod adj. Āsculānus 3 askulski: genus Ci., triumphus Plin. (= Gneja Pompeja, ki je Askul osvojil v državljanski vojni); subst. Āsculānus -ī, m in pl. Āsculānī -ōrum, m Askulec, Askulci, preb. Askula: Ci.
2. Āsculum (Āpulum Apulski) Askul (zdaj Ascoli di Satriano), apulsko mesto, znano po bitki s Pirom l.278: Fl. Od tod adj. Āsculīnus (Āusculīnus) 3 askulski: ager Front.
Zadetki iskanja
- asia -ae, f ime za rž pri Tavrincih: Plin.
- asina -ae, f (asinus) oslica: Varr., Col., Plin., Pall., Dig. Kot nom. propr. Asina -ae, m Azina, ime Kornelijevega rodu: L., Macr.
Opomba: Prisc. idr. slovničarji navajajo dat. in abl. pl. asinābus. - Asinius 3 Azinij(ev), ime rim. plebejskega rodu,
1. C. Asinius Pōlliō Gaj Azinij Polion, tudi samo Pōlliō ali Pōliō (-ōnis), Marucinec, roj. l.76, izvrsten državnik, govornik, zgodovinopisec, slovničar in kritik, ustanovitelj prve knjižnice v Rimu. Kot Cezarjev, pozneje pa Oktavijanov pristaš in zaupnik je deloval v obeh vojnah. Bil je konz. l.40, l.39 je triumfiral nad dalmatinskimi Partinci, pozneje pa se je posvečal le še znanostim; umrl je l.4 po Kr.: Ci. ep., V., H., T. idr.; pl. Asiniī Sen. ph. možje, kakršen je bil Azinij.
2. C. Asinius Gallus Gaj Azinij Gal(us), sin prejšnjega, prijatelj znanosti, napisal je spis „ Comparatio patris et Ciceronis“ ter baje zlagal tudi epigrame. Zaradi njegove prostodušnosti ga je Tiberij sovražil, l.30 ga je obsodil na smrt, ne pa tudi usmrtil. L.33 po Kr. je v ječi umrl od gladu: Sen. rh., T., Suet., Plin. iun., Gell., Asinius uterque (oče in sin) Q. - Āsōpus (Āsopos) -ī, m (Ἀσωπός) Azop,
1. reka v tesalski Ftiotidi: L.
2. reka v južni Beotiji in severovzhodni Atiki: Stat.
3. rečni bog, Oceanov in Tetijin (Tethys) sin, Evadnin, Evbejin in Eginin (ki je Jupitru rodila Eaka) oče: O. Od tod patronim
a) Āsōpiadēs -ae, m (Ἀσωπιάδης) Azopiad, Azopov potomec = Eak (Aeacus): O.
b) Āsōpis -idis (-idos), acc. -ida, f (Ἀσωπίς) Azopida, Azopova hči = Egina ali Evadna: O.; Āsōpis Azopida (po Azopovi hčeri Evbeji), tudi ime evbejskega otoka in pokrajine Fliazije: Plin.; adj. Āsōpis ripa Stat. azopsko = beotsko obrežje.
3. frigijska reka: Plin. - Asta -ae, f (Ἄστα) Asta, mestno ime,
1. rim. naselbina v betski Hispaniji pri Kadisu: L., Auct. b. Hisp., Mel., s priimkom Regia Plin. Od tod adj. Astēnsis -e iz Aste, aščanski: ager L., equites Auct. b. Hisp.
2. ligursko mesto (zdaj Asti v Piemontu): Plin. (pri nekaterih Hasta). - Asteria -ae, f in Asteriē -ēs, f (Ἀστερίη) Asterija,
1. hči Titana Koja (Coeus, po Hyg. pa Polova [Polus] hči) in Febe (Phoebē), Latonina sestra, mati Hekate in četrtega Herkula. Jupiter jo je spremenil v prepelico, ker se je branila njegove ljubezni; nato se je vrgla v morje in postala otok, ki so ga najprej imenovali Asteria, potem Ortygia (Prepeličin otok) in pozneje Delos (Svetli, Žarni otok): Ci., O. idr.
2. star. ime otoka Rodosa: Plin.
3. otok v Jonskem morju (sicer imen. Asteris): Mel.
4. v obl. Asterie izmišljeno samogovoreče ime lepe deklice: H. - Atalanta -ae, f in v gr. obl. Atalantē -ēs, f (Ἀταλάντη) Atalanta,
1. gr. žensko ime. Gr. mitologija razlikuje med beotsko Atalanto, Shenejevo (Schoeneus) hčerjo, Hipomenovo ženo, in arkadsko Atalanto, Jazovo hčerjo in deviško lovko, ki se je udeležila kalidonskega lova, pozneje Milanionovo ženo; Milanion jo je bil v tekmovalnem teku zvijačno premagal tako, da je vrgel na tekališče tri zlata Afroditina jabolka; pozneje sta bila oba spremenjena v leva: O., Hyg., Q. idr. Rim. pesniki med obema Atalantama ne ločujejo; arkadsko Atalanto označuje O. s pridevki Maenalia, Nonacrina, Nonacria, Tegeaea. — Od tod adj. Atalantaeus (Ἀταλανταῖος) atalantski: Stat., Schoenos At. Stat. atalantski Shen, arkadijsko mesto, pri katerem je arkadska Atalanta priredila tekmovalni tek; matronim Atalantiadēs -ae, m Atalantin (arkadske Atalante in Meleagrov) sin = Parthenopaeus: Stat.
2. otoček v Opuntskem zalivu: L., Sen. ph. - Atēius 3 Atej(ev), ime rim. rodu; poseb.:
1. C. Ateius Capitō Gaj Atej Kapiton, tr. pl. l.55, nasprotnik konz. Pompeja in Krasa: Ci., T.
2. njegov sin, slavni pravnik, naspr. nič manj slavnega pravnika Kvinta Antistija Labeona, konz. l.5 po Kr., umrl l.22 po Kr.: Plin., T., Gell.
3. At. Praetextatus Philologus Atej Pretekstat Filolog (= Starinoslovec), rim. učenjak, zlasti slovničar, prijatelj Salustija in Azinija Poliona: Plin. fr., Asin. Poll. ap. Suet. - Aternius 3 Aternij(ev), ime rim. rodu. Znan je A. Aternius Avel Aternij, konz. l.455: Ci.; po njem se imenuje lex Aternia (de multa): Gell.
- Athēnae -ārum, f (Ἀϑῆναι) Atene, ime več gr. mest: Varr. Od tod Athēnaeī -ōrum, m (Ἀϑηναῖοι) ali Athēnăeis, m (Ἀϑηναεῖς) ali Athēnaeopolītae -ārum, m Atenci, Atenjani, Ateneopolci, preb. mesta z imenom Atene (Athēnae) ali Ateneopol (Athēnaeopolis): Varr. Najslavnejše so bile Atene, glav. atiško mesto, prestolnica umetnosti in znanosti, zlasti filozofije in govorništva: N., L., H. idr., Athenae Atticae Ci. idr., clarae, doctae O.; met. = omika in znanost: nunc totus Graias nostrasque habet orbis Athenas Iuv. Od tod adj.
1. Athēniēnsis -e (abl. sg. -ī, redkeje -e: a Callia Atheniense Plin.) atenski, iz Aten: civis N., Miltiades Athen. N. ali Themistocles Athen. Ci. = Atenec, populus Ci. ep., Val. Max., leges N.; subst. Athēniēnsēs -ium, m Atenci, Atenjani, preb. Aten: Ci., N., S., L. idr.
2. Athenaeus 3 (Ἀϑηναῖος) atenski, iz Aten: est et Athenaeis in moenibus Lucr., Amphilochus Athenaeus Plin. - Athēnāgorās -ae, acc. -ān, m (Ἀϑηναγόρας) Atenagora, gr. moško ime. Poseb.
1. poveljnik pod Darejem: Cu.
2. poveljnik pod Filipom II., mak. kraljem: L.
3. gr. pisatelj del o kmetijstvu: Varr., Col. - Athēnāis -idis, f (Ἀϑηναίς) Atenais, Atenaida, gr., pozneje tudi rim. žensko ime; poseb. znana je žena kapadokijskega kralja Ariobarzana II.: Ci. ep.
- Athēnodōrus -ī, m (Ἀϑηνόδωρος) Atenodor, gr. moško ime. Poseb.
1. Sandonov sin (ὁ Σανδώνιος), stoik iz Tarza, Pozejdonijev učenec na Rodosu. Učil je v epirski Apoloniji, kjer ga je Oktavijan poslušal in ga vzel s seboj v Rim za prijatelja in svetovalca; v Rimu je najbrž vzgajal Oktavijanovega nečaka, poznejšega ces. Klavdija. Pozneje se je vrnil v Tarz, kjer je izboljšal mestne zakone: Ci. ep., Sen. ph., Suet.
2. gr. vojskovodja, ki se je uprl zoper Aleksandra Vel.: Cu.
3. retor: Q.
4. kipar pribl. v času 94. olimpiade: Plin.
5. kipar: Plin. - Atīlius 3 Atilij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.
1. A. Atilius Cālātīnus Avel Atilij Kalatin, konz. l.258 in 254, diktator l.250, poveljnik v prvi punski vojni: Ci., L. epit., Front.
2. M. At. Rēgulus, gl. Rēgulus.
3. C. At. Serrānus Gaviānus Gaj Atilij Seran Gavijan, kvestor l.63 in Ciceronov (konzulov) prijatelj, toda pozneje (l.57) kot tr. pl. njegov nasprotnik: Ci.
4. M. At. Mark Atilij, dramatik, ki je prirejal gr. tragedije in komedije za rim. oder, sodobnik Lucija Akcija: Varr., Ci., Suet.
5. L. At. Lucij Atilij, pravnik v 6. st. po ust. Rima: Dig.; kot adj.: lex Atilia Ulp., G. Atilijev (= po ljudskem tribunu Gaju Atiliju) zakon o varuštvu. — Od tod adj. Atīliānus 3 Atilijev: praedia Ci. ep. (= po ljudskem tribunu Gaju Atiliju), virtus Val. Max. (= po Marku Atiliju Regulu), tutor G. (= po Atilijevem zakonu določen). - Ātīnius 3 Atinij(ev), ime rim. rodu; poseb. znan je C. Atinius Labeo Mecerio Gaj Atinij Labeon Mecerion, tr. pl. l.130, nasprotnik Kvinta Cecilija Metela: Ci., L., Plin.; kot adj.: lex Atinia Ci. Atinijev (= po tribunu Gaju Atiniju) zakon (o sprejemu ljudskih tribunov v senat), plebiscitum Varr. ap. Gell., ulmus Col., Plin. dolgostebelni brest.
- Atius 3 (prim. Atys) Acij(ev), ime rim. rodu: V.; najbolj znana sta:
1. M. Atius Balbus Mark Acij Balb, Avgustov ded: Ci., Suet.
2. Atia Acija, hči prejšnjega, Avgustova mati: Vell., Suet. - Atlās, rok. tudi Atlāns, -antis, acc. v prozi večinoma -antem, pesn. včasih tudi -anta, voc. Atlā, m (Ἄτλας) Atlas, Atlant, Titan, sin Titana Japeta in Klimene (ali Azije), Menetijev, Prometejev in Epimetejev brat, ljubitelj zvezdoslovja; Plejona mu je rodila sedmero Plejad, Ajtra (Aethra Αἴϑρα) sedem (ali pet po Hyg.) Hijad, Hesperida pa Hesperidke; bil je tudi oče Nimfe Kalipso. Po Hom. je bog, ki drži nebeške stebre, nebo in zemljo narazen, po Hes. pa nosi nebo samo z glavo in utrujenimi rokami, baje za kazen, ker se je bil udeležil titanskega boja. Po poznejšem mitu mavretanski kralj, ki ga je Perzej spremenil z Meduzino glavo v kamen (ali goro), ker mu je bil odrekel gostoljubnost: Ci., O. Od tod Atlās Atlant, visoko Atlantsko gorovje v Mavretaniji, na katerem naj bi po mitu slonelo nebo: V., O., Hyg., Vitr.; apel. = dolgin: Iuv. (ironično o nekem pritlikavcu). — Od tod
I. adj.
1. Atlantēus 3 (Ἀτλάντειος)
a) Atlantov (= Titana Atlanta): Pleiades O.
b) atlantski (= ki se tiče Atlantskega gorovja), zahodnoafriški, libijski: finis H., gurges Stat., Oceanus Cl. Atlantsko morje, populi Amm. ob vznožju Atlanta.
2. Atlantiacus 3 = Atlantēus b): litus Sil., profundum Aus.
3. Atlanticus 3 (Ἀτλαντικός) = Atlantiacus: mare Ci., Mel., Plin. ali aequor H., Mel. ali Oceanus Mel., Plin. Atlantsko morje, Cambolectri Plin. mestna občina v Narbonski Galiji, accola, regna Sil., munera Mart. iz atlantskega (citrovega) lesa.
4. Atlantis -idis, f atlantska, zahodnoafriška, libijska: silva Lucan. citrov gozd, citrovje.
— II. subst.
1. Atlantēs -um, m (Ἄτλαντες) Atlanti,
a) iz zemlje rojeni velikani, tudi Gigantes: Naev. ap. Prisc.
b) ljudstvo v notranji Afriki: Mel., Plin. (z acc. Atlantas).
2. Atlantia -ae, f Atlantija, star. ime za Etiopijo: Plin.
3. Atlantion -iī, n atlas, prvo vratno vretence, ki nosi celotno breme glave in drugih vratnih vretenc (po Atlantu): Plin.
4. Atlantis -idis, f Atlantida, Atlantski otok, bajni otok v Atlantskem morju nasproti Atlantskega gorovja; po Platonu naj bi se ta otok pogreznil v morje: Plin.; v novejšem času ga imajo za Ameriko ali za del po potresu pogreznjene vzhodne Indije ali za potopljeni otok, katerega ostanki so morda Kapverdski otoki.
5. patronim
a) Atlantiadēs -ae, m (Ἀτλαντιάδης) Atlantid, Atlantov potomec: α) Mercurius, sin Atlantove hčere Plejade Maje: O., M. (z acc. Atlantiadem). β) Hermaphroditus, Merkurjev in Venerin sin: O.
b) Atlantias -adis, f (Ἀτλαντιάς) Atlantida, Atlantova hči: sorores Sil. Plejade.
c) Atlantis -idis in -idos, acc. -idem in -ida, f (Ἀτλαντίς) Atlantida, Atlantova hči; v sg. α) Electra, ena izmed Plejad: nymphe, Electra O. β) Calypso: Tib.; v pl. Atlantidēs -um, f Atlantide, Plejade in Hijade kot ozvezdje: V., Col., Hyg., Vitr.
č) Atlantius -iī, m Atlantij, Atlantov potomec: Hyg. - Atthis (Attis) -idis, acc. pl. -idas, f (Ἀτϑίς)
1. adj. atiška, atenska: matres Mart., virgines Serv., lingua Ap.
2. subst. f
a) = Attica: Lucr., Mel., Sid.
b) = Atenka, Atenčanka: Stat., Atthidum chorus Sen. tr.; met. = slavček: Mart. (I, 53, 9), lastovica: Mart. (V, 67, 2, s pl. Atthides), ker sta se hčeri atenskega kralja Pandiona Filomela in Prokna po mitu spremenili prva v slavčka, druga pa v lastovico. Kot nom. propr. Atida, ime Sapfine prijateljice: O. - Attius 3 Atij(ev), ime rim. rodu. Poseb.
1. T. Attius Labienus Tit Atij Labien, tr. pl. l. 63, Cezarjev legat v Galiji; kot namestnik v Galiji togati od l. 50 je l. 49 stopil na Pompejevo stran in padel pri Mundi: Ci., C.
2. P. Attius Varus Publij Atij Var, pompejevec, l. 49 je poskušal ubraniti Cezarju Picensko; v Afriki je bil premagan od Kuriona, padel je pri Mundi: Ci., C., Lucan. — Od tod adj. Attiānus 3 Atijev: legiones Ci., milites C. — Prim. Accius.