Franja

Lȳsithoē -ēs, f (Λυσιϑόη) Lisítoa, Okeanova hči, mati enega izmed Herkulov: Ci.

Macare͡us -eī (-eos), voc. -e͡u, m (Μακαρεύς) Makarêj

1. Eolov sin; ker se je vnel v krvoskrunski ljubezni do svoje sestre Kanake, sta oba naredila samomor: O., Hyg. — Od tod Macarēis -idis, acc. -ida f (Μακαρηΐς) Makaréida, Makarejeva hči = Isse ali Issa: O.

2. Odisejev in kasneje Enejev spremljevalec: O. (12, 158—441).

3. Kentaver: O. (12, 452).

Māia -ae (acc. Māian O.), f (māior; Μαῖα) Mája, hči Atlanta in Plejone, Merkurjeva mati: Ci., Macr., Maiā genitus V. ali natus H. ali creatus O. = Mercurius. Od tod Māiadēs -ae, m Majád, Majin sin = Merkur: Prisc. (?).

Mantō -ūs, f (Μαντώ) Mánto

1. vedeževalka (μάντις), hči tebanskega vedeža Tejrezija, po Radiju ali Apolonu mati vidca Mopsa: O., Mel., Hyg., Stat. (z acc. Mantō).

2. italska nimfa vedeževalka, po rečnem bogu Tiberinu mati Okna, ki je baje ustanovil mesto Mantovo in jo poimenoval po svoji materi: V.

Maria -ae, f Maríja, žensko ime. poseb.

1. Jezusova mati: Vulg., Prud.

2. Marija Magdalena: Vulg.

3. Marija iz Betanije, sestra Lazarja in Marte: Vulg.

4. soproga Honorija, brata Teodozija I.: Cl.

5. Stilihonova hči, soproga cesarja Honorija: Cl.

Mēdēa -ae, f (Μήδεια) Medéja

1. hči kolhidskega kralja Ajeta, čarovnica; svojemu ljubimcu, argonavtu Jazonu, je pomagala do zlatega runa ter pobegnila z njim in svojim bratom Absirtom. Da bi zadržala očeta, ki jih je zasledoval, je brata usmrtila in ga razkosanega vrgla v morje. Po prihodu v Jolk sta se Jazon in Medeja poročila. Jazon je pozneje svojo ženo zavrgel in snubil Kreuzo (ali Glavko), hčer korintskega kralja Kreonta, maščevalna Medeja pa je usmrtila nevesto in svoja otroka: Ci., O., H., Iust., Hyg.; metaf.: Medea Palatina (= Clodia) Ci. — Soobl. Mēdīa -ae, f Medíja: Plin.

2. mesto ob Črnem morju: Iust.

3. Mēdīa nigra črna medíja, nam neznan dragulj, imenovan po Medeji: Plin. (37, 174).

Megistō -ūs, f (Μεγιστώ) Megísto, Ketejeva hči: Hyg.

Melanippa -ae, f in Melanippē (v rokopisih tudi Menalippa, Menalippē) -ēs, f (Μελανίππη) Melanípa

1. sestra amazonske kraljice Antiope, ki jo je Herkul ujel v boju z Amazonkami: Iust.

2. Ajolova ali Dezmontova hči, po Neptunu mati dvojčkov Bojota in Ajola; oče jo je oslepil in vrgel v ječo, njena otroka pa izpostavil. A otroka, Neptunova potomca, sta bila rešena in ko sta odrasla, sta ubila deda ter osvobodila mater, ki ji je Neptun zopet povrnil vid: Varr., Hyg.; acc. pl. Melanippas Arn. Tudi naslov
a) Akcijeve tragedije, zasnovane po eni od Evripidovi tragedij: Ci.
b) Enijeve tragedije: Gell.; v eni je igral tudi Neron: Iuv.

Melanthō -ūs, f (Μελανϑώ) Melánto, morska nimfa, Devkalionova hči: O.

Melissa -ae, f (Μέλισσα) Melísa

1. Melisejeva hči, ki je s svojo sestro Amaltejo redila Jupitra s kozjim mlekom: Lact.

2. Karneadova soproga: Val. Max.

3. dekle (menda nimfa), ki jo je Jupiter spremenil v čebelo: Col.

4. žensko ime: Petr.

Meropē -ēs, f (Μερόπη) Mêropa

1. Atlantova hči, Plejada, soproga korintskega kralja Sizifa; v ozvezdju Plejad (Pleiades) najtemnejša zvezda (baje zaradi sramu, ker je bila omožena s smrtnikom): O., Hyg.

2. Solova (Helijeva) hči, Faetontova sestra: Hyg.

3. Megarejeva soproga: Hyg.

Messalla (Messāla) -ae, m Mesála, ime veje Valerijevega rodu (gl. Valerius) po Marku Valeriju Maksimu Mesali, konz. l. 263, zmagovalcu nad kraljem Hieronom in Kartažani na Siciliji; ime najbrž izhaja iz sicilskega mesta Messāna, ki ga je osvojil. Najbolj znani so:

1. M. Valerius Messalla Corvīnus Mark Valerij Mesala Korvin, roj. l. 59; bojeval se je pod Brutovim poveljstvom pri Filipih, a je pozneje prestopil na Oktavijanovo stran; spreten govornik, Ovidijev in Tibulov mecen: Ci. ep., H., Tib., Plin., Sen. rh., Plin. iun., Suet., Q., pri H. samo Corvinus.

2. njegov sin M. Valerius Messalla ali Messāl(l)īnus Mark Valerij Mesala ali Mesalin, konz. l. 5 po Kr., Ovidijev mecen, Germanikov prijatelj: O., Tib., Plin., T., Vell.; pl. Messallae (nanašajoč se na očeta ali sina): V. (Catal.), O., Sen. ph.

3. njegov brat Cotta Messāl(l)īnus Kota Mesalin, Ovidijev prijatelj: O., Plin., T., Vell.

4. Valeria Messāl(l)īna Valerija Mesalina, hči konz. Marka Valerija Mesale Barbata (Bradatega), tretja soproga cesarja Klavdija, zloglasna nesramnica, katere ime se je uporabljalo apel.: T., Sen. ph., Plin., Iuv., Suet.

5. (Statilia) Messalina, hči Statilija Tavra, soproga cesarja Nerona: T., Suet.

Mīlētus -ī (Μίλητος) Milét

I. m oče Kavna in Biblide (Byblis, legendarni ustanovitelj mesta Mileta: O. —

II. f

1. staro trgovsko mesto v Kariji, sloveče po čebelarstvu, ovčarstvu in volnarstvu, Talesov rojstni kraj: Ter., Ci., L., Mart., Mel., Plin., Ap., Amm. idr. — Od tod adj. Mīlēsius 3 (Μιλήσιος) milétski: Ter., Varr. Fr., Val. Max., Lact. idr., populus Ci., deus (= Apolon, ki je imel v Miletu svetišče in preročišče) Ap., vellera V., Milesium (sc. alcyoneum) Plin., lana Plin., Aug., Col., crimina O. objestni, opolzki spisi (romani), ki so najprej izhajali v Miletu (= miletske zgodbe), Milesio sermone varias fabulas conserere Ap.; subst.
a) Mīlēsius -iī, m Milétčan, Milézijec: Ter., Varr., Thales Pl., Ci.; pogosto pl. Mīlēsiī -ōrum, m Milétčani, Milézijci, preb. Mileta: Ci., L., Mel., Plin.
b) Mīlēsia -ae, f (sc. urbs) = Miletus: Milesiae conditor Ap.
c) Mīlēsiae -ārum, f (sc. fabulae) milétske zgodbe (pripovedke), opolzki romani (gl. zgoraj Mīlēsia crimina): M., Tert., Hier.
d) Mīlētis -idis, acc. -ida, f α) milétska: urbs O. mesto Tomi, kolonija mesta Mileta. β) patron. Milétida = Miletova hči Biblida: O.

2. (Μίλατος) mesto na severovzhodni obali Krete, baje matično mesto karijskega Mileta: Plin.

3. izginulo mesto v Eoliji ob Idi: Plin.

Minerva -ae, f (stlat. Menerva, na etr. napisih menrvā, menerva, menarva, meneruva, v pelignijskem jeziku Minerua (štirizložno), prim. promenervat item, pro monet Fest., dicta, quod bene moneat P. F.) Minêrva, rim. boginja, hči Jupitra, ki jo je imel izmed svojih otrok najraje; rodila se je (tako poznejša mitologija) iz njegove glave. Minerva je poosebitev človeške razumnosti in zato zaščitnica vseh umetnosti in znanosti ter obrti, iznajditeljica tkanja in preje, začetnica volnarstva. Pozneje so jo poistovetili z grško Palado Ateno in jo častili tudi kot boginjo vojne, saj je v vojni odločilen razum in ne le surova sila. Cezar imenuje „Minerva“ celo neko galsko boginjo: de his eandem fere quam reliquae gentes habent opinionem: Apollinem morbos depellere, Minervam operum atque artificiorum initia tradere, Iovem imperium caelestium tenere, Martem bella regere C. Minervin praznik (quinquatrūs) so obhajali vsi rim. umetniki in delavci od 19. do 23. marca; ob teh dnevih so imeli tudi šolarji počitnice: Ci., Varr., V., O., N., Ph. idr. Apel. pomen je še ohranjen v preg. crassā ali pingui Minervā Ci., H., Col. debele, zdrave pameti, z debelo, zdravo pametjo; metaf.: invitā Minervā aliquid dicere, facere ipd. Ci., H. nespretno, brez (poklicne) usposobljenosti, tudi neuspešno; preg.: omnis Minervae homo Petr. ki se spozna na vsako stvar, vsemu kos; preg. sus Minervam (sc. docet) pri Ci. (o neumnežu, ki hoče poučiti pametnega = sl. „jajce več kot puta ve“) sloni na pozabljeni basni; pesn. meton. volnarstvo, obdelovanje volne (preja = tkanje), volnarsko delo, volnena nit: H., O., Pr., Arn., cui tolerare colo vitam tenuique Minerva impositum V.; Arx Minervae, gl. Minervium; Minervae prōmuntorium (prōmunturium) Minervin rt(ič) v Kampaniji jugovzhodno od Surenta (zdaj Punta della Campanella), bivališče Siren: L., O., Mel., Plin. — Od tod adj.

1. Minervālis -e Minérve (tj. učenosti in razumnosti) se tičoč, Minérvin, minérv(ij)ski: artes Tert., Min. munus Hier. = Minerval; od tod
a) subst. Minerval -ālis, n minervál = minérv(ij)sko darilo, živila in druge stvari, ki so jih učenci prinašali učitelju ob vstopu v šolo, nekaka učnina, šolnina: Varr., Tert.
b) subst. pl. Minervālia -ium, n minerválije, slavnosti Minérvi na čast: Tert.

2. Minervius 3 Minérvin, minérv(ij)ski: cives Arn. = Atenci, nomen Arn.; subst. Minervium -iī, n Minérvij
a) Minervino svetišče: Varr., Arn.
b) mesto in grad s pristaniščem in starim, nekdaj bogatim Minervinim svetiščem v Kalabriji južno od Hidrunta; mesto, ki ga V. imenuje arx Minervae (zdaj Castro s pristaniščem Porto Badisco) so Rimljani naselili l. 125: L., Vell.

Mīnōs -ōis (redko -onis), acc. -ōem (redko -ōa), m (Μίνως) Mínos (gl. tudi Mīnōtaurus)

1. sin Zevsa in Evrope, Fojniksov vnuk, knosoški kralj (Cnossus), kretski zakonodajalec, s svojim bratom Radamantisom sodnik v podzemlju: Ci., S. fr., V., O., Cat., Val. Max., Suet., Hyg.

2. sin Likasta, vnuk prejšnjega, Pazifajin soprog (Pasiphae), kralj Krete, oče Katreja, Devkaliona, Androgeja, Ariadne in Fajdre, graditelj labirinta; v njem je imel zaprtega Minotavra, ljudožersko pošast z bikovo glavo, ki ga je s Pazifajo imel od Pozejdona poslani bik. Ker so Atenci Minoju ubili sina Androgeja, je začel proti njim vojno in jih prisilil, da so mu vsako deveto leto poslali sedem mladeničev in sedem devic za Minotavra; tega davka je Atence osvobodil Tezej, ki je ubil Minotavra: O. Novico o Androgejevi smrti je Minos prejel ravno med žrtvovanjem Gracijam na otoku Paros; takoj je odložil žrtveni venec, zapovedal piščalkarjem umolkniti in potem dovršil žrtvovanje; od tod Minois exemplo supplicavit Suet. — Od tod Mīnōis -idis, acc. -ida, f (Μινωίς)
a) Minóida, Minojeva hči (= Ariadna): O., Cat., Tib.; Minójeva potomka sploh: Sen. tr., Aus.
b) Minójev (otok), starejše ime otoka Paros: Plin. Mīnōius 3 (Μινώιος) Minójev, pesn. tudi = krétski: Cl., regnum V., Creta O., virgo O. (= Ariadna), sella Sil. Minojev sodni stol (v podzemlju), tela, turba Sil. kretske, kretska, tecta Brundisii Lucan. od Krečanov zgrajene. Mīnōus 3 (Μινῶος) Minójev, pesn. = krétski: T., Pr., Stat., Cl., Thoas O. Toant (Ariadnin sin), arenae O. obale Krete.

Minyās¹ -ae, m (Μινύας) Mínias, kralj v Orhomenu, zelo bogat, mitološki praoče in rodovni heroj bojot(ij)skega plemena Minijcev: Hyg., Serv., P. F. Od tod subst. Minyae -ārum, m (Μινύαι) Mínijci, staro eolsko pleme, nastanjeno najprej v Tesaliji, potem v Bojotiji, kjer je bilo njihovo glavno mesto Orhomen (Ὀρχομενός); pesn. argonávti (po prvotni verziji te mitološke zgodbe so namreč argonavti odpluli iz Bojotije): O., Lucan., Val. Fl., Mel. Minyēias -adis, f (Μινυηϊάς) ali Minyēis -idis, acc. pl. -idas, f (Μινυηΐς) Minieíada, Miniéida, Minijeva hči: O. Adj. Minyēius 3 Mínijev: proles O. (Minijeve hčere Alkatoa, Levkipa in Arzipa, ki so se upirale Bakhovemu bogočastju in bile zato spremenjene v netopirje), manus Val. Fl.

miseria -ae, f (miser)

1. beda, revščina, nesreča, nadloga, stiska, sila, nuja, v pl. tudi = trpljenje: Pl., Ter., Acc. fr., Enn. ap. Ci., Enn. ap. Non., Q., in miseriā esse, in miseriis versari Ci., oneri miseriaeque fuere S., miseriā perditus Ci. v nesreči; miseria est z inf. ali ACI hudo je, prava beda je: servire amanti miseria est Pl., libidinosis, petulantibus, impuris, impudicis, aleatoribus, ebriis servire, ea summa miseria est summo dedecore coniuncta Ci., nimiast miseria nimis pulcrum esse hominem Pl.

2. occ.
a) težava, težavnost, napornost, „trnova pot“: miseriam omnem capere Ter., est nimiae miseriae Q. pretežavno je.
b) bojazljivost, plahost, plašljivost: Stoici omnia cum sollicitudine et miseriā credunt Ci. — Pooseb. Miseria -ae, f Mizêrija = Beda, hči Ereba in Noči: Ci., Hyg.

Opomba: Star. abl. pl. multeis miserieis: Pl.

mors, mortis, f (gl. morior)

1. smrt (poseb. samoobsebna, naravna; prim. nex): Pl., Ter., L., S. idr., honesta N., necessaria Ci. naravna, voluntaria Ci., in morte V. v (ob) smrti ali po njej, mediā in morte V. med smrtjo, umirajoč, extremā in morte V., Cat. blizu smrti, v zadnjem pojemanju, suprema mors H. smrt, ki naredi (vsemu) konec, ad mortem damnari T. na smrt, morti (ad mortem Pl.) dare aliquem H. smrt zadati komu, alicui morti esse Ci. ali mortem facere O. smrtonosen biti za koga, biti smrt nekoga, suā morte defungi Suet. svoje (= naravne) smrti umreti, mortem deprecari C. prositi, da se pusti komu življenje; pl. mortēs (= gr. ϑάνατοι)
a) smrt, umrtje več oseb: praeclarae mortes imperatoriae (= imperatorum) Ci., meorum Plin. iun., clarae mortes pro patriā oppetitae Ci. slavno žrtvovanje življenja za domovino, perdere mortes Stat. smrt zapravljati = nekoristno širiti smrt (med sovražniki).
b) načini smrti, smrtne nevarnosti: Sen. ph., omnes per mortes animam dedissem V., omni imagine mortium T.

2. metaf. (o neosebnih subj.) smrt = pogin, uničenje, poguba, ginevanje: hoc mors est illius, quod ante fuit Lucr., memoriae Plin.

3. meton.
a) mrtvo telo, truplo, mrlič, mrtvec, mrtvak: morte campos contegi Acc. ap. Non., Clodii mortem lacerare Ci., hominis Plin., nec sit in Attalico mors mea toro Pr., odiosum est mortem amplexari Pl. mrliča, ogrodje, skelet (o starcu).
b) (= gr. φόνος) kri, prelita z umorom: ensem multā morte recepit V.
c) smrt = kar zadaja smrt, smrtonosno sredstvo: mors terrorque sociorum lictor Sextius Ci., fratri suo paratam mortem ebibit Ap. smrtonosni strup, aër fertilis in mortes Lucan. ki ima (= v katerem je) obilo smrtonosnih nadlog; pl. mortes smrtonosni izstrelki: Lucan., Sil., Stat.

4. pooseb. Mors, Mortis f Smrt kot boginja, hči Ereba in Noči: Ci., V., Hyg.

Opomba: Star. abl. sg. mortī: Lucr.

Mūcius 3 Múcij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Najbolj znani so:

1. C. Mucius Cordus Gaj Mucij Kord, ki je hotel l. 508 umoriti kralja Porzeno. Ujet pri tej nakani si je ožgal desnico; zato so mu baje nadeli vzdevek Scaevola (Levak, Levičar), priimek, ki je ostal njegovim potomcem: Ci., L., Sen. ph., Sil., Val. Max., Fl., Lact. Scaevola je sicer etrursko ime.

2. P. Mucius Scaevola Publij Mucij Scevola, konz. l. 133, prijatelj bratov Grakh, nasprotnik Scipionov, pravnik in govornik: Ci., Iuv., Pers.

3. Q. Mucius Scaevola Kvint Mucij Scevola, avgur, l. 121 pretor v Aziji, konz. l. 117, Lelijev zet, tast govornika Lucija Licinija Krasa, pravnik in govornik, Ciceronov in Atikov učitelj. Ko ga je Albucij tožil repetundarum se je zagovarjal sam in bil oproščen: Ci.

4. Q. Mucius Scaevola, pontifex maximus Kvint Mucij Scevola, najvišji svečenik. Ko je bil l. 100 namestnik v Aziji, je bil zaradi svoje pravičnosti in nesebičnosti tako spoštovan in priljubljen, da so Azijci ustanovili in obhajali njemu na čast Mucijev praznik Mūcia -ōrum, n mucije, Mucijev praznik; konz. l. 95, imeniten pravnik, govornik in državnik, zahrbtno umorjen l. 82: Ci., Gell.

5. Mūcia Tertia Mucija Tercija, hči prejšnjega, tretja Pompejeva soproga, zaradi prešuštvovanja s Cezarjem od njega ločena in pozneje poročena z Emilijem Skavrom: Ci. ep. — Pl. Scaevolae možje kakor (kakršen je bil) Scevola: Aug. — Kot adj. Múcijev, múcijski: L. idr. — Od tod adj. Mūciānus 3 Múcijev (= pontifika Kvinta Mucija Scevole): exitus Ci., cautio Icti.

murra¹ (murrha, myrrha) -ae, f (gr. μύρρα, beseda semit. izvora) bot.

1. mira, arabski grm trajnica: Plin., Panchaia tellus ferat et murram O.; pooseb. Myrrha -ae, f Míra, Kinirova hči, Adonisova mati, spremenjena v istoimen(sk)i grm: O.; meton. mira, mirin sok, mirovo olje, mirovo mazilo: Plin., crines murrā madidi O. ali madentes V., stillata cortice murra O.

2. sicer rastl. murris (murrhis, myrrhis) ali myr(rh)izza dišeča krebuljica (Scandix adorata Linn.): Plin.