Franja

rogātor -ōris, m (rogāre) spraševalec, vpraš(ev)alec

1. kot držpr. t.t.
a) predlagatelj, svetovalec kakega zakona: legum Luc. ap. Non.; metaf. predlagatelj nasploh: haec epistola non suasoris est, sed rogatoris Ci.
b) pobirač, pobiralec (zbiralec) glasov. Od tedaj, ko so pri komicijah za glasovanje uvedli deščice, so pobirači ob komicijskih ograjah (saepta) pozivali narod h glasovanju in nadzirali oddajo glasovnih deščic: rogator primus Ci. pobiralec glasov prerogativne centurije = comitiorum rogator Ci., vos rogatores, vos diribitores, vos custodes fuisse tabularum Ci.

2. prosilec, berač, prosjak: Mart., Hier.

rogō -āre -āvī -ātum (sor. z regō seči, segati po čem)

I. seči (segati, sezati) po čem, iti po kaj, iti iskat kaj, prinesti (prinašati) kaj: aquam hinc de proxumo Pl., purpurae exemplum (vzorec) aliunde Corn. —

II. metaf.

1. vprašati (vpraševati) koga kaj (za kaj, po čem), sprašati (spraševati), izprášati (izpraševáti) koga: mihique haec edissere vera roganti V., rogas? Ci., Kom. ali etiam rogas? Kom. (v pogovornem jeziku); z acc. personae: si roges Amathunta T., neminem nisi illam rogavit Ci., rogasne Pl., Ter.; z acc. rei: hoc, quid rogo, responde Pl., via roganda est O.; oba acc. združena: unum te rogare volo Pl., si te rogavero aliquid, nonne respondebis? Ci.; pass.: causam viae nomenque rogatus O., si ei rei, quam primo rogetur, recte assenserit Ci.; z de in abl. personae: Pl., respondeto ad ea, quae de te ipso rogaro Ci.; z odvisnim vprašanjem: Pl., Ter., Varr. idr., rogavi pervenissetne Agrigentum Ci.

2. occ. kot držpr. t.t. uradno vprašati (vpraševati), sprašati (spraševati), povprašati (povpraševati) koga za kaj, po čem, glede (zastran) česa, in sicer
a) rogare aliquem sententiam ali samo rogare aliquem (v senatu pri oddajanju glasov) vprašati koga za njegovo mnenje, povprašati za njegov glas: Marcellinum quidem primum rogavit Ci., me primum sententiam rogavit Ci.; pass.: primus rogatus sententiam S., princeps (prvi) rogatus sententiam L., cum omnes ante me rogati gratias Caesari egissent, ego rogatus mutavi meum consilium Ci., me esse rogatum sententiam Ci., propter ipsam rem, de qua sententiae rogantur, consultabitur Q.
b) rogare populum (plebem) Ci. uradno vprašati ljudstvo glede kakega zakona (z ustaljenim vprašanjem: velitis iubeatis, Quirites, uti … ?), rogare legem Ci., H., Q.; tudi samo rogare L. predložiti (predlagati) zakon: nunc rogari, ut … populus consules creet L.; tudi: provinciam alicui rogare Ci. predlagati koga za namestnika v provinci.
c) rogare (populum, plebem) magistratum predložiti (predlagati, nasvetovati ljudstvu) izvolitev kakega državnega uradnika (magistrata), na volilnih zborovanjih ljudstvu dati voliti (dati v izvolitev) kakega državnega uradnika (magistrata): ut consules roget praetor vel dictatorem dicat Ci., praetores cum ita rogentur Ci., comitia consulibus rogandis habuit Ci., ad rogandos magistratūs Romam proficisci S. na volitve državnih uradnikov (magistratov), mortuo rege Pompilio Tullum Hostilium populus regem interrege rogante (na predlog začasnega kralja) comitiis curiatis creavit Ci.; z dvojnim acc.: qui plebem Romanam tribunos plebi rogaret, is usque eo rogaret (dati nadaljevati volitve, poskrbeti za nadaljevanje volitev), dum decem tribunos plebi faceret L.
d) kot voj. t.t. rogare milites sacramento C., L. idr. = uradno vprašati vojake, ali hočejo priseči, da se bodo bojevali = zapriseči vojake (z vojaško prisego), zavezati vojake z vojaško prisego; brez sacramento: vis rogare? Pl.
e) kot jur. t.t. vprašati koga, ali se hoče glede česa sporazumeti (dogovoriti, pogoditi): roga me viginti minas, ut me effecturum tibi, quod promisi, scias Pl., rogavit Titius, spopondit Maevius Icti.

3. (po)prositi, naprositi (naprošati) koga za kaj, proseč zahtevati kaj od koga; z acc. rei: aquam Pl., arma, veniam V., turpes res Ci., consultum petere vel potius rogare (prosjačiti) Ci., auxilium C., O., a Metello missionem rogare (= petere) S.; z acc. personae: Taurum de aqua per fundum eius ducenda rogare Ci., rogatus et arcessitus a Gallis C.; oba acc. združena: otium divos rogare H.; pass.: quidquid rogabatur … promittebat N.; aliquem pro re: pater et filius pro vita rogantes Suet., ut pro vita eius rogaretur Lact.; večinoma s finalnim stavkom: Pl., Ter. idr., id ut facias, te rogo Ci., ac te illud primum rogabo, ne quid invitus meā causā facias Ci.; s samim cj.: Pl., Sen. rh. idr., rescribas nobis ad omnia rogamus Ci. ep.; z inf.: roget (sc. eum) morari Cat.; z ACI: Iust. idr., tot mihi natales contingere vana rogavi O.; abs.: in blandiendo, rogando lenis et summissa vox Q., neque ego sic rogabam, ut petere (zahtevati) viderer Ci.; occ. prositi = (po)vabiti koga k čemu, na kaj, kam: Gell., Iust., Amm., Lamp. idr., rogare aliquem Ci. ep. koga na obisk, rogare aliquem ad Palatium ali in senatum Lamp., rogare aliquem ad prandium Lamp., ad convivium Iust., Amm., in consilium Plin. iun., Gell., ad nuptias Amm.

Opomba: Star. cj. pf. rogassit, rogassint: Ci.; star. inf. pr. rogarier: si quid ius non esset rogarier, eius ea lege nihilum rogatum Lex Sullae ap. Ci. (Pro A. Caecina oratio 95).

Rōma -ae, f (najbrž etr. beseda, izpeljana iz Rūmōn, starega imena Tibere, torej „rečno mesto“; ovržena je domneva, da je beseda sor. s skr. sravati teče, srṓtas veletok, stvnem = nem. Strom, gr. ῥέω (iz *σρέƑω) teči, ῥεῦμα, ῥόος tok, reka, sl. ostrov otok, sl. struja; prim. še lat. rūmen vime, Rūmīna) Rím, glavno mesto Lacija, pozneje celotne rimske države. Ustanovil ga je Romul l. 754 (ali 753) na vzhodni strani (ob levem bregu) Tibere, 16 rimskih milj od morja; Rimljani so ga večinoma imenovali Urbs: Varr., Ci., H. idr.; pooseb. božanstvo Róma: L., T. — Od tod

A. adj.

I. Rōmānus 3 =

1. rímski = iz Rima izhajajoč, v Rimu rojen, v Rimu doma itd.: civis Romanus, Romana Ci., populus Romanus Ci. idr., urbs Romana = Roma, pogosto pri: L., V., S., T., Iust. idr., Romano more loqui, commendare Ci. rimsko = odkrito, brez ovinkov, Romanum est (rimska navada je, rimsko je, čisto po rimsko je, čisto rimljansko je, značilno za Rimljane je) et facere et pati fortia L.; subst.
a) Rōmānus -ī, m Rimlján, pl. Romani Rimljáni: Ci. idr.; kolekt. = Rimljáni: L.; occ. Rimlján = rímski poveljnik: L., Romanus sedendo vincit Varr. (o Kvintu Fabiju Maksimu).
b) Rōmāna -ae, f Rimljánka: L., Vell., Aug.
c) Rōmāna -ōrum, n α) Rímsko = rímsko ozemlje: Danubius Sarmatica ac Romana disterminet Sen. ph. β) rímska zgodovina: Romana cognoscere Sen. ph.

2. v razširjenem pomenu = latínski: Val. Max. idr., sermo, verba Q., lingua O., Vell., Plin. iun. idr. Adv. Rōmānē rímsko, po rímsko, rimljánsko, po rímski navadi (šegi, običaju): Gell. —

II. Rōmānēnsis -e: Varr., P. F. ali Rōmāniēnsis -e: Ca. rímski —

III. Rōmānicus 3 rímski, v Rímu narejen (izdelan, napravljen): aratra, iuga Ca. —

IV. Rōmānulus 3 (demin. iz Rōmānus) rímski: porta Varr. rimska vrata (vrata v Rimu pred zahodnim vrhom Palatina). —

V. Rōmānia -ae, f rímski imperij, rímska nadoblast nad svetom: Ven. —

B. subst. Rōmānitās -ātis, f rímska navada, rímstvo, rimljánstvo: Tert.

Rōscius 3 Róscij(ev), ime rim. rodu, od katerega so najbolj znani

1. Q. Roscius Gallus Kvint Roscij Gal, suženj iz Selonija pri Lanuviju, si je kupil svobodo in se potem preimenoval. Bil je najslavnejši gledališki igralec svojega časa v Rimu, Ciceronov prijatelj in učitelj deklamacij; umrl je okrog l. 62: Ci.; apel. Róscij = prvak v svoji stroki, največji strokovnjak na področju svoje stroke: Ci., Plin. — Od tod adj. Rōsciānus 3 Róscijev: imitatio Ci.

2. S. Roscius Amerīnus Sekst Roscij iz Amerije je v času Sulovih proskripcij izgubil po krivem obtoženega očeta; pred obtožbami, češ da je ubil svojega očeta, ga je l. 80 uspešno branil Cicero (govor je še ohranjen): Ci., Gell.

3. L. Roscius Otho Lucij Roscij Oto(n), Ciceronov prijatelj, je kot ljudski tribun l. 67 predlagal po njem imenovani zakon lex Roscia, ki je vitezom odkazoval prvih 14 klopi v gledališču: Ci., Iuv. — Od tod adj. Rōscius 3 Róscijev: lex Roscia Ci.

4. L. Roscius Fabatus Lucij Roscij Fabat, Cezarjev legat v Galiji: Ci. ep.

Rōsea ali Rōsia -ae, f Rózeja (Rózija), kraj na Sabinskem pri mestu Reate z izvrstnimi konjskimi pašniki (zdaj Le Roscie): Ci. ep., Varr. — Od tod adj.

1. Rōseus (Rosus) 3 rózejski (rózijski): cannabis Plin., rura V.

2. Rōseānus 3 rózejski (rózijski), rozejánski: equi Varr.

3. Rōsulānus 3 = Rōseānus: ager Serv.

rōstrātus 3 (rōstrum) kljunat, kljunast, kavljàt, kávljast, kljun imajoč, obliko kljuna imajoč, imajoč ukrivljeno konico (ost), spredaj zakrivljen, rilčast: vectis, prora Plin., falx Col., navis Ci. idr., columna rostrata L., Q. rilčasti steber, ki so ga na Forumu postavili v čast Gaju Duiliju za zmago pri Milah; okrašen je bil s kljuni (rilci) pri Milah uplenjenih kartažanskih ladij (prim. rōstrum 2., b.); tako tudi rostrata corona Plin. kljunasta (rilčasta) krona, okrašena z zlatimi ladijskimi kljuni (rilci); podarili so jo tistemu, ki je prvi splezal na sovražno ladjo ali se je odlikoval v kaki pomorski bitki; od tod pesn. metaf. o Agripi, zmagovalcu pri Akciju: cui tempora navali fulgent rostrata coronā V.

rōstrum -ī, n (rōdere)

1. glodalo, kljun pri perutnini, rilec, gobec, smrček itd. pri drugih živalih: L., Varr., Plin. idr., avium corneum rostrum Ci., (sc. canis) extento rostro O., rostrum aduncum O. veprov rilec, veprov čekan (okel), rostrum suis Ci., rostrum aprum V.; v zaničlj. pomenu ali v prijateljskem pogovoru tudi o človeških ustih gobec, (grda) usta, jezik, kljun: Pl., Petr.

2. metaf. o vsem, kar je rilčasto in s konico štrli iz česa
a) (kriva) konica (ost) α) vinogradniškega noža (vínjaka, vínjeka): Col. β) pluga: Plin. γ) svetilke, svečnika: Plin.
b) ladijski rilec (nos), ladijski kljun na sprednjem delu bojnih ladij, namenjen za odbijanje in prebijanje (prevrtanje) sovražnih ladij: C., Auct. b. Alx., V., Sil., Sen. ph. idr., navis rostro percussa N., regiae naves ferire rostro hostem non poterant L.

3. meton.
a) (pesn.) sprednji del ladje, prvi ladijski rt, ladijski gobec: V.
b) pl. rōstra (Rōstra) -ōrum, n govorniški oder (govoríšče, govórnica, besednica) na rimskem Forumu, okrašen s kljuni ladij, ki so jih Rimljani zajeli med latinsko vojno v bitki pri Anciju l. 338, pa tudi prostor okoli njega: Varr., L., T. idr., escendere in rostra Ci., descendere de rostris Ci., contionari conantem de rostris deducere C.; pesn.: rostra forumque optare Lucan. želeti ljudsko zborovanje = želeti mir, rostra movere Lucan. = tam (ondi) zbrano ljudstvo, a rostris H., Sen. ph., frigidus a Rostris manat per compita rumor H. od Foruma sem.

rubus -ī, m (ruber?)

1. robídje, robídovje, robíd(nic)a, robídovo grmičevje, kopínje, kopínjak, kopín(ov)ka: C., V., H., L., Col., Plin.; pren.: eradicato cacto et rubo subdolae familiaritatis Tert.

2. robídnica, kopína, kopínščica, kopovnjáča: punicei Pr.

Opomba: Pri Prud. je beseda fem.

rudiārius -iī, m (rudis2) rudiárij, pri odpustu iz službe s palico (rudis) obdarovani gladiator, dosluženec, dosluženi gladiator: munus gladiatorium in memoriam patris et alterum in avi Drusi dedit, diversis temporibus ac locis, primum in foro, secundum in amphitheatro, rudiariis quoque quibusdam revocatis auctoramento centenum milium Suet.

rūrsus in rūrsum (stlat. rūsus, rūsum, rūssum), adv. (skrč. pt. pf. revorsus, revorsum = reversus, reversum)

1. nazaj, navzad: rursum cadere Pl., rursum vorsum Pl. nazaj, mortales multi rursus et prorsus meant Varr.; adv. navidezno nepotreben pri glag., sestavljenih z re: rursus reverterunt C., rursum se recepit C., rursum trahunt Ci., tudi: rursum reditum ad vada tetulit Cat.

2. zopet, spet, znova, znovič, vnovič, ponovno, še enkrat: Pl. idr., Torquatus rursus in me inruit Ci., rursus eodem revertamur Ci., rursus minuente aestu C., rursus immuto voluntatem meam Ci., dic rursum Ter., rursus resistere, instare C.

3. obratno, drugače (kot, od) (pa), nasprotno (pa), narobe (pa), nasproti (pa), z druge strani (pa), po drugi strani (pa), z druge strani (pa): rursus repudiaret Ci., rursus quidam arbitrantur Q., primo Metellum esse rati … rursum Iugurtham arbitrati S., peccatur … rursus quid virtus possit H.

rūs, rūris, n (iz *reu̯os, indoev. kor. *reu- (morda iz *ru = *u̯r̥-); prim. gr. εὐρύς širen, širok, daljen, avestijsko ravah-, sl. raven, ravan, got. rūms = stvnem. rūm = nem. Raum, staroirsko rōe, rōi ravno polje)

1. podeželje, dežela, vas, selo (naspr. mesto), polje, posest(vo) na kmetih, podeželsko (selsko) posestvo, kmetija: Lucr., Ter., Plin. idr., habes rus amoenum Ci., rura peragrantes Ci., rura colentes Hirt. poljedelci, rura exercere bobus H., urbis amatorem solvere iubemus ruris amatores H., rus suburbanum T. — Na vprašanje kam? stoji sam acc. (s popolno ohranjenim pomenom sklona) na deželo, na podeželje, na kmete, na podeželsko (selsko) posestvo: rus homines eunt Pl., ego rus ibo Ter., senex rus se abdidi Ter.; toda z adj.: in Albense rus inferre Plin., in sua rura venire Ci. — Na vprašanje od kod? s samim abl. rure z dežele, s podeželja, s kmetov, s podeželskega (selskega) posestva, z vasi (s sela): rure redire Ter., Ci.; loc. rurī z enakim pomenu pri Pl. — Na vprašanje kje? z loc. rurī na (po) deželi, na (po) podeželju, na (po) kmetih, na (po) vasi (selu), na (po) gajih: ruri esse, vivere, habitare Ci. Pozneje tudi rure z lokativnim pomenom: rure vivere H., quinque dies rure esse H., rure erit O., rure morientem L.; v zvezi z adj. vedno rure: rure paternō H., suburbano rure T., rure suo O.

2. meton. podeželje = kmečko (kmetsko) vedenje, kmetska robatost (zarobljenost, neuglajenost), kmetavzarstvo: manent vestigia ruris H., pleni ruris (kmetavzarstva) et inficetiarum Cat.

russus 3 (iz *rudh-tos ali *rudh-sos; sor. z ruber; prim. stvnem. ros(a)mo, rost = nem. Rost rja, lit. raũsvas rdeč, rùsvas rdečerjav, rus, gr. ἔρευϑος = lat. rubor) rdeč (kot meso), rdečkast, rdečerjav, rjavkastordeč, rús: illi redemi russum Pl., fauces Enn. fr. ap. Ci., anus russum ad armillum Luc. fr., cristae Varr., vela Lucr., gingiva Cat., Cat. ap. Ap., sum figuli lusus russi persona Batavi Mart., „russus“ enim color et † „ruber“ † nihil a vocabulo „rufi“ dicuntur neque proprietates eius omnes declarant Gell., non enim haec sunt sola vocabula rufum colorem demonstrantia, quae tu modo dixisti, „russus“ et „ruber“, sed alia quoque habemus plura (sc. fulvus, flavus, rubidus, poeniceus, rutilus, luteus, spadix) Gell., color Macr., tunicae, vinum Vop.

Opomba: Obl. rusus najdemo pri Gell. v nekaterih rokopisih.

rūsus, gl. opombo pri russus.

sabāia -ae, f sabája = ječmenovec, ječmenovka, ječmenova pijača ubožnih ljudi pri Ilirih: AMM., HIER. Od tod sabāiārius -iī, m sabájar, sabajárij = pripravljalec sabáje (ječmenovca, ječmenovke), kot psovka: et iniuriose compellabatur ut sabaiarius AMM.

Sābātus -ī, m Sabát (zdaj Sabbato), pritok kampan(i)jske reke Kalor, v katero se izliva pri Beneventu. Od tod Sābātīnī -ōrum, m Sabatín(c)i = Posabátci: L.

sacerdōs -dōtis, m in f (sinkop. iz *săcro-dhō-t-s (iz kor. *dhē- postaviti, postavljati) = qui sacra dat; sacer in dare) svečenik, svečenica, duhovnik, duhovnica: Q., CL. idr., sacerdotes populi Romani CI., GELL., rex Annius, rex idem hominum Phoebique sacerdos V., sacerdotes cuique deorum praeficere L., sacerdos Iovis ali Dialis sacerdos SUET., sacerdotis fugitivus H., sacerdotes arvorum (= fratres arvales) PLIN., eo die, quo sacerdotes (= augures) solent nominare PLIN. IUN., summus sacerdos VULG. ali sacerdotes maximi LACT. veliki duhovnik(i) (pri Judih); sacerdos Veneris ali Veneria PL. svečenica, sacra Cereris per Graecas semper curata sunt sacerdotes CI., sacerdotes Cereris CI. svečenice, Fonteia sacerdos CI. ali Vestae sacerdos O. vestalka, Phoebi Triviaequae sacerdos V. (o Sibili), longaeva, magna sacerdos V., Troica sacerdos (= Rhea Silvia) H., furiata sacerdos STAT., illi populari sacerdoti comparabatur CI. (porogljivo o Klodiju, ki se je hotel ob prazniku Dobre boginje (Bona dea) v ženski preobleki splaziti v njeno kapelico); prim.: mihi res erat ... cum stuprorum sacerdote (= cum Clodio) CI.; kot apoz.: Eumolpidae sacerdotes N., regina sacerdos (= Rhea Silvia, ki je bila Vestalka) V. kraljeva svečenica, sacerdos anus PL., sacerdotes viri VELL.; metaf. o pesnikih: musarum sacerdos H., ego Musarum purus Phoebique sacerdos O. – Kot rimski priimek Sacerdōs -dōtis, m Sakérdos, Sacérdos (Sakerdót, Sacerdót), npr. C. Licinius Sacerdos Gaj Licinij Sacerdot (Svečenik): CI.

sacerdōtālis -e (sacerdōs) svečeniški, duhovniški: AMBR., TERT. idr., ludi PLIN. IUN. igre, ki so jih svečeniki prirejali ob nastopu svoje službe, nomen MACR. pri svečenikih ustaljeno (običajno), collegia LAMP., sedes AMM. škofovska stolica, sacerdotalis vir VELL. (o bivšem velikem svečeniku) mož svečeniškega stanu, cathedra HIER. prižnica; subst. sacerdōtālis -is, m bivši svečenik: TERT., COD. TH., AMM.

sacerdōtium -iī, n (sacerdōs)

1. svečeništvo, duhovništvo = svečeniška služba, duhovniška služba, svečeniška čast, duhovniška čast, svečeniško dostojanstvo, duhovniško dostojanstvo: C., HIRT., PLIN., PLIN. IUN. idr., sacerdotio praedita (sc. Vestalis) CI., sacerdotium inire CI., sacerdotiis praeesse CI., Albā oriundum sacerdotium L., duo sacerdotia habere L., civitatis sacerdotium gerere VITR., augurale sacerdotium habere LACT., sacerdotium maximum LACT. veliko duhovništvo, dostojanstvo (služba) velikega duhovnika (pri Judih).

2. konkr. svečeništvo = svečeniki: AMM.

sacrificō (pri PL. v rokopisih tudi sacruficō) -āre -āvī -ātum (sacrificus)

I. intr. opraviti (opravljati) daritev, darovati, žrtvovati; abs.: nunc hinc intro ibo et sacrificabo PL., in sacrificando CI., sacrificare in Capitolio L., cotidie pro salute ... populi Romani L., apud aram N., apud deos T.; z dat. personae: summo Iovi PL., deo PL., diis VARR., deae O., Delphis Apollini pro me sacrificavi L., non lapidibus (dat.) humanā manu factis, sed deo vivo LACT.; z abl. rei (in dat. personae) darovati, žrtvovati kaj (komu): senatus ... quadraginta maioribus hostiis consules sacrificare iussit L., Iovi vivo argento PL.; v pass. brezos.: pure et caste a matronis sacrificatum L., secundum segetes huic deo sacrificatur VARR., quod emortuo carbone sacrificatur PLIN. –

II. redkeje trans. kaj kot žrtev darovati, žrtvovati kaj: ENN. idr., turis granum PL., poculum deis VARR., lustra Apollini, pecora L., in pelliculis sacrificatorum animalium PLIN. – Kot dep. sacrificor -ārī -ātus sum: VARR., GELL., AUG., IUL. VAL.; od tod subst. pt. pf. sacrificātī -ōrum, m žrtvovalci = kristjani, ki so ob preganjanju (iz strahu) žrtvovali bogovom: CYPR.

Saddūcaeī -ōrum, m saducéji, verska ločina pri starih Judih, ki je zanikala obstoj angelov in nesmrtnost duše: TERT. Od tod adj. Saddūcaeus 3 saducéjski: ARN.