Franja

Ulpius 3 Úlpij(ev), ime rimskega rodu, od katerega sta najbolj znana

1. M. Ulpius Traiānus Mark Ulpij Trajan, posinovljenec Ulpijevega rodu; odlikoval se je v judovski vojni in bil l. 76 po Kr. namestnik v Siriji: Plin. iun.

2. M. Ulpius Traiānus Mark Ulpij Trajan, njegov istoimeni sin, rojen l. 52 po Kr., konzul l. 91, namestnik v Germaniji do l. 98; tega leta je postal cesar za svojim posinoviteljem Nervo ter vladal do l. 117: Plin. iun., Eutr. — Adj. Ulpius 3 Úlpijev: porticus Sid.

Valentīnus² -ī, m Valentín, krivoverec v 2. stol. po Kr.: Tert. — Od tod subst. Valentīniānī -ōrum, m valentínovci, valentinijánci, Valentínovi privrženci (pristaši): Tert., Lact., Cod. Th.

Vandalī -ōrum, m Vándali (Vandáli), germansko pleme, ki je v Tacitovem času živelo ob Odri, v času markomanskih vojn na področju od Krkonošev do Donave, v 4. in 5. stol. po Kr. pa v južni Španiji in severni Afriki: T. (Germ. 2). — Soobl. Vindilī -ōrum, m Víndili (Vindíli): Plin.

Opomba: V izdajah najdemo različne variante zapisa; pri T. poleg acc. Vandalos še Vandalios in Vindilios, v zadnji izdaji je obl. Vandilios; pri Plin. je v novejših izdajah uporabljena obl. Vandili.

vārus¹ 3 (iz *u̯ā-ros ali *u̯aq-sros, indoev. kor. *u̯ā- ali *u̯aq- kriviti, upogibati; prim. skr. vakráḥ skrivljen, ukrivljen, lat. va-c-illāre, va-t-ius, va-g-ari, vāricus)

1. zakrivljen, navzven ukrivljen (skrivljen), narazen z(a)vit, razprt, razrasel, razkrečen, razširjen: Mart. idr., cruribus [ac collo internodis] rectis et potius uaris quam vatiis Varr., cornua boum O., tenui a pectore varas manus O. držal sem roki od prsi navzven skrivljeni; occ. (o osebah) navzven ukrivljenih nog (bivajoč), krivonog, razkrečenih nog (bivajoč), razkrečen, raznožen, krevljast, krevsast, šátrav, šátrast, kot subst. krivonožec, razkoračnik, skoračnikar, šatravec, krevsa: Luc. ap. Non., Pl. idr., hunc varum distortis cruribus (sc. appellat) H.

2. metaf. nasproten: est alterum (sc. genus hominum) et huic varum H., geminos … varo producis genio Pers. — Kot nom. propr. Vārus -ī, m Vár, priimek raznih rimskih rodov, npr.

1. Q. Attius Vārus Kvint Atij Var, pompejevec, vojskovodja v državljanski vojni, padel v bitki s Cezarjem pri Mundi: C.

2. P. Alfēnus Varus Publij Alfen Var iz Kremone, Horacijev sodobnik, najprej čevljar v svojem rodnem mestu, pozneje rimski konzul, zelo znan pravnik in avtor del s področja prava: H., Gell.

3. L. Varus Lucij Var, Avgustov prijatelj: Q.

4. P. Quīnctīlius Varus Publij Kvinktilij Var, konzul l. 13 pr. Kr., namestnik v Siriji, potem v Germaniji; ko ga je germanski vojskovodja Arminij premagal v Tevtoburškem gozdu l. 9 po Kr., je naredil samomor (vrgel se je na svoj meč): Vell., Suet., T. Po njem adj. Vāriānus 3 Várov: exercitus T., clades Plin., Suet.

Vegetius -iī, m Vegécij (Vegétij), rimsko moško ime. Znana sta:

1. Flavius Vegetius Renātus Flavij Vegecij Renat, avtor dela o vojaških veščinah; živel je v drugi polovici 4. stol. po Kr.

2. P. Vegetius Publij Vegecij, avtor dela o veterini.

Vespasiānus -ī, m Vespaziján, rimski priimek. Najbolj znan je T. Flavius Vespasianus Tit Flavij Vespazijan, rimski cesar v letih 69—79 po Kr.: T., Suet., Sid. idr.

Vesuvius -iī, m (gl. aurōra in ūrō) Vezúv(ij), ognjeniška gora v Kampaniji jugovzhodno od mesta Neapolis (Neapola, zdaj Neapelj): L., Col., Mel., Plin., Plin. iun., Suet., Fl. idr., prospectabatque (sc. Tiberius) pulcherrimum sinum, antequam Vesuvius mons ardescens (l. 79 po Kr.) faciem loci verteret T. Od tod adj. Vesuvīnus, skrč. Vesvīnus 3 vezúv(ij)ski: Vesuvina iuga Sil., Vesuvinus apex, Vesvina incendia Stat. — Soobl.

1. Vesēvus -ī, m Vezév: Stat., Val. Fl., Paul. Nol.; kot adj. vezévski: Cl., Vesevo iugo V. (v nekaterih izdajah Vesaevo). Od tod adj. Vesēvīnus 3 vezévski: Cael.

2. skrč.
a) Vesvius -iī, m Vézvij: Stat., Suet., Val. Fl.
b) Vesbius -iī, m Vézbij: Mart., Sil.

vetus, veteris (prim. skr. -vatsá-, vatsará- leto, gr. ἔτος [iz Ƒέτος] leto, ἐτήσιος leten, hetitsko witiš leto, starejše sl. vetek star, lit. vẽtušas star, prileten, lat. vetulus, vetustus; od tod imena [prvotno] enoletnih živali: skr. vatsáḥ enoletna žival, junec, letnjak, tele, govedo, vatsakaḥ teletce, teliček, lat. veterīnus, veterīnae, vitulus, vitula (prim. tudi Italia), got. wiþrus jarček, jagnje, bacek, stvnem. widar = nem. Widder oven, jarec)

1. mnogo let imajoč, prileten, (že) star, ostarel, osivel, postaren, postaran, mator (naspr. mlad): Pl., homo, poëta Ter., senatores L., imperatores duo veteres N., parentes V., veteres senes Tib. ali veteres et senes T. stari (in) o(b)nemogli ljudje, senectus H. ali aetas vetus Tib. siva starost, ostarelost, matorost; veteres boves (naspr. novelli) Varr., pecudes Varr., gallinae (naspr. iuvencae) Plin., Col.

2. star (ne nov), (že) dolgo obstajajoč, dolgoleten, včasih = dosedanji (naspr. novus, recens): Pl., Ter. idr., senator vetus et gravis aetate L., vetus amicus et hospes Ci., veteres aegri Plin. že dolgo časa bolni ljudje, vetus hospitium Ci. pred davnim (davnimi časi) ustanovljeno (vetustum hospitium = že dolgo obstajajoče), vetus Valeriae gentis laus, vetus institutum, mos Ci., vetus est, quod dicam Ci. stara reč je, veteres necessitudines Ci. ep., vetus amicitia Ci., N., colonias deducere novas, renovare veteres Ci., vectigalia vetera et nova Ci., vetus consuetudo S., Q., nobilitas S., oppidum Ci., urbs O., Antemna veterior est quam Roma Ca. ap. Prisc., Veteres campi L. Stare poljane (kraj v Lukaniji), vinum vetus Ci., Lact., veteres naves C., vetus casa, silva, cruor O., veterrima laurus V., vetus panis, veteres clavi Plin.; poseb. miles vetus Ci., L. ali veteres milites C., L. star(i) vojak(i) = vojak, ki že dolgo služi ali je dolgo služil, vojaki, ki že dolgo služijo ali so dolgo služili; od tod pogosto = izkušen(i) vojak(i), veteran(i); tako tudi vetus exercitus L. ali veteres exercitus C., L., legiones L., Auct. b. Alx., centuriones L.; occ. star = izkušen, izurjen, izvéden, izvežban, prekaljen, spreten, vešč, rutiniran: accusator, gladiator, histrio, imperator, sicarius Ci.; z gen. = izkušen, izurjen, izveden, izurjen, prekaljen, spreten, rutiniran v čem, pri čem, na kakem področju, poznavajoč kaj, vešč česa, obvladujoč kaj: laborum Sil., operis ac laboris, belli, militiae, regnandi T., Vogesi vetus et penitus infixum erat arma Romana vitandi T. staro in globoko zakoreninjeno Vogezovo načelo je bilo izogibati se rimskemu orožju; z in z abl.: vetus in astutia Don. osivel v … ; z inf.: vetus bellare Sil.

3. star (naspr. novus, recens), sedanji, nekdanji, daven, zdavnji, prejšnji, starodaven: quaestus Pl., omne tempus non ad oblivionem veteris belli, sed ad comparationem novi contulit Ci., vetera bella Ci., statuae veterum hominum deiectae Ci., credendum est veteribus et priscis, ut aiunt, viris Ci. možem iz starih časov in, kot se reče, iz starodavnosti, veteres (starih navad (šeg) se držeči) et sancti viri S. fr., veteres auctores (naspr. recentes auctores) T., veterrimi poetae Ci. prav iz starodavnosti, iz davnine, exemplum imperii veteris Ci., vetus delictum L., veteres reges, Sabini, vetera mala V. stare korenine, in veterem revoluta figuram V., vindicare veterem iniuriam Ph., vetus vinum Col., Plin.; pri T. je vetus pogosto tisto, kar je bilo pred bitko pri Akciju (l. 31): aetas T. nekdanji čas, davnina, veteris populi Romani prospera vel adversa claris scriptoribus memorata sunt; temporibusque Augusti dicendis non defuere decora ingenia T. — Od tod subst.
a) veterēs -um, m starodavniki, stari, predniki: maiores nostri, veteres illi Ci., Saturninus aut quisquam illorum veterum Ci. mož iz starih časov (starodavnosti); šele poklas. = stari (starodavni) pisatelji: putavere nostri veteres Plin., omnes veteres et Cicero praecipue Q., orationes veterum et novorum Q., hoc sibi illi veteres persuaserant T. klasiki, antiqui veteres Fr. starodavni Grki. Kot nom. propr. Veterēs -um, f (sc. tabernae) stare menjalniške barake na južnem delu Foruma: sub Veteribus Pl., Varr., Ci., Plin., pone Veteres L. Kot priimek, npr. C. Antistius Vetus Gaj Antistij Vetus (Veter), Cezarjev zaupnik, l. 57. kot tribunus plebis Ciceronov pristaš v sporu s Klodijem: Ci. ep.; L. Antistius Vetus Lucij Antistij Vetus (Veter), konzul l. 55 po Kr. skupaj z Neronom, pozneje poveljnik v Germaniji: T.
b) vetera -um, n staro, nekdanje, preteklo, preteklost, nekdanjost, starína, stare reči (stvari, zadeve), stari dogodki (pripetljaji, prigodki), stara zgodovina ipd.: vetera vaticinamini Pl. stare, davno znane reči, vetera scrutari Ci. stare bajke, si vetera mihi ignota (sc. sunt) Ci. prejšnji (stari) dogodki, vetera odisse, nova exoptare S., vetera novis antehabeo T., vetera semper in laude, praesentia in fastidio esse T., vetera et antiqua mirari T. postarano in starinsko, nescio an venerint in manus vestras haec vetera T. ti stari spisi, vetera omittere Ci. ep., S. kar je (nekdaj) bilo, (kar je) preteklo.

Opomba: Prvotna obl. veter -eris: Enn. ap. Prisc., Acc. ap. Prisc.; abl. sg. nav. vetere, le pri Iuv. in Stat. veterī; nom. pl. n. vetera -um; komp. le star. veterior, sicer vetustior (od adj. vetustus); superl. veterrimus, poklas. vetustissimus.

victor -ōris, m (vincere)

1. zmagovalec, zmagalec, premagovalec, premagalec; abs.: H. idr., victor vagus, parere victori, dubii, victos se an victores putarent L., stipendium … , quod victores victis imponere consuerint C., leges … a victoribus dici, accipi a victis Cu.; z objektnim gen.: victor victorum Pl. = največji izmed zmagalcev, omnium gentium Ci., Atheniensium Cu., hostium H.; tudi: belli Pl., Ci., Stat. ali bellorum Ci., L. v vojni (vojnah), victor Africani belli Vell., Sacroviriani belli T. v vojni s Sakrovirom; z abl.: navali certamine victor V., bello civili victor Ci. ali victores T.; z ex (zaradi): octiens ex provocatione victor Plin.; z loc.: Olympiae victor N. (= gr. Ὀλυμπιονίκης); v apoz. pogosto z adj. pomenom) kot zmagovalec, zmagovit: victor exercitus Ci., C., L., N., victores legiones Pl., Sequani C., Etrusci L., Grai O., victor equitatus T., inimicus Ci., maritus L., hostem victorem videre Ci., victores abeunt V., victores discedere Amm., victorem redire Suet., in ludicro … Hercules victor exstitit Vell., victor equus, victores equi V., victor taurus Lucan., galli (bojni petelini, petelini togotniki) victi silere solent, cavere victores Ci.; pesn.: currus O. zmagoslavni voz, aestus Lucan.; enalaga: victorem rettulit illa pedem O. kot zmagovalka.

2. metaf. zmagovalec, zmagalec, premagalec, obvladovalec, obvladalec: Min. idr., victor Sinon V., victor Iuppiter O. (Metam. 2, 437), animus libidinis … victor S., victor propositi H. po dosegi svojega namena (tj. premagavši vse težave na poti), victores committe, Venus Mart. (8, 43, 3) srečna (ker se jima je želja izpolnila). Kot nom. propr. Victor -ōris, m Víktor (Zmagovalec, Zmagoviti) = „Zmago“, npr. Sex. Aurelius Victor Sekst Avrelij Viktor, rimski zgodovinopisec okrog l. 360 po Kr.: Amm.; kot Herkulov vzdevek: Macr.

vindex -icis, m, f (beseda etim. ni natančno pojasnjena; morda iz *veni [*vini] in dicere; veni [vini] najbrž sor. z irskim fine velika družina (rodovina), sorodstvo, pleme, fin-gal morilec člana rodovine, s starogalskim Veni-carus svoje rodovine vreden, s stvnem. wini rodovinski, prijatelj; *veni-dic-s [*vini-dic-s] bi bil torej tisti, „ki pred sodnikom pove, da je kdo „pripadnik njegovega rodu“ in ga lahko brani kot porok ali „tisti, ki zahteva prisoditev kake stvari kot rodbinske lasti“, ali „tisti, ki napove krvno maščevanje“, tj. da bo njegov rod krvavo maščeval kako storjeno mu krivico; prim. lat. vindicō [vendicō], vindiciae in venus eris)

1. kdor kje posega vmes, odločevalec: dignus vindice nodus H. zaplet, vreden, da ga kdo (kak bog) razreši.

2. tisti (tista), ki zahteva kako pravico, tisti (tista), ki vzame koga v zaščito, porok (porokinja), garant (garantinja), branitelj (braniteljica), zaščitnik (zaščitnica), zavetnik (zavetnica), rešitelj (rešiteljica), osvoboditelj (osvoboditeljica): Pl., Sen. tr., Cl., Dig. idr., vindex ab eo, quod vindicat, quo minus is, qui prensus est, ab aliquo teneatur Fest., assiduo vindex adsiduus esto proletario civi, quoi quis volet vindex esto Tab. XII ap. Gell., Milo vindex vestrae libertatis Ci., habet sane populus tabellam quasi vindicem libertatis Ci., vindex aeris alieni Ci. zaščitnik upnikov, maiestatis imperii L., regni Iust., periculi L. rešitelj iz revščine, iniuriae L. branitelj zoper krivico, vindex ultorque parentis O., timuere dei pro vindice terrae (= pro Hercule) O., vindice decepto O. prekanivši (ukanivši) čuvarja zlata (zmaja); kot adj. = braneč kaj, potegujoč se za kaj: vox una vindex libertatis L., vindicibus pacatus viribus orbis O. od braneče moči (Herkulove).

3. kaznovalec (kaznovalka), maščevalec (maščevalka), starejše osvetnik (osvetnica): te vindicem coniurationis vis esse Ci., custos ac vindex cupiditatum Ci., carcer vindex nefariorum Ci., Furiae deae … vindices facinorum et scelerum Ci., tu debita vindex huc ades Stat. (o Tizifoni), iniuriae L. preprečevalec; occ.: vindex rerum capitalium S. izvrševalec kazni v kazenskih pravdah, rabelj, krvnik; pren.: honori posterorum tuorum ut vindex fieres Pl. da postaneš tako rekoč rabelj časti … = da omadežuješ čast … ; kot adj. = maščujoč, maščevalen, kaznujoč, kaznovalen: vindice flammā everti penates O., facta virûm multantes vindice poenā, Eumenides Cat. — Kot nom. propr. C. Iūlius Vindex Gáj Júlij Víndeks iz knežjega rodu Akvitancev, propretor v severni Galiji v času cesarja Nerona, zoper katerega se je dvignil l. 67 po Kr.: T.

Vīpstānus 3 Vipstán(ov), ime rimskega rodu; poseb. znan je Vipstanus Messalla Vipstan Mesala, govornik in zgodovinopisec (okrog l. 70 po Kr.): T.

Vitellius 3 Vitélij(ev), ime rimskega rodu. Poseb. znani so:

1. P. Vitellius Publij Vitelij, legat v Germaniji pod Germanikom, s katerim je šel l. 19 po Kr. na Vzhod. Po zatonu svojega učitelja Sejana si je kot njegov soobtoženec prerezal žile: T.

2. L. Vitellius Lucij Vitelij je v času cesarja Tiberija kot cesarski namestnik v Siriji Rimu podredil Parte. Po vrnitvi iz Sirije je v času cesarja Kaligule bil večkrat konzul skupaj s cesarjem. Bil je zaupnik cesarja Klavdija, zelo spreten in prevejan dvorjan ter zelo vdan Mesalini in po njeni smrti Agripini: Suet., T.

3. A. Vitellius Avel Vitelij, rojen l. 15 po Kr., konzul l. 58 po Kr., pozneje upravitelj Afrike in legat v Germaniji, kjer so ga legije l. 69 po Kr. oklicale za cesarja proti Galbi. Po Galbovi smrti se je moral spopasti s proticesarjem Otonom; sicer ga je premagal pri Bedriaku, a je bil sam poražen od Vespazijana; usmrčen je bil l. 69 po Kr. Kot cesar (osmi po vrsti) je bil razvpit zaradi svoje razsipnosti, h kateri je bil nagnjen že v mladosti: T., Suet. Kot adj. Vitellius 3 Vitélijev: via Suet. — Od tod adj. Vitelliānus 3 Vitélijev, vitélijski, vitelijánski: milites, partes T.; subst. Vitelliānī -ōrum, m
a) vitélijevci, vitelijánci, vitélijci = Vitélijevi vojaki: T., Suet.
b) neke (menda po Viteliju imenovane) pisalne deščice (tablice): Mart.

4. L. Vitellius Lucij Vitelij, brat cesarja Vitelija in prav tako razsipnež, še opaznejši kot njegov brat, čeprav precej slabšega značaja. Ko so vespazijanci osvojili Rim, je bil ujet in usmrčen na povelje Antonija Prima: T.

vopīscus -ī, m (etim. nepojasnjena beseda; izpeljava iz gr. ὄπισϑε „za (kom), pozneje“ ni prepričljiva) dvojček drugorojenec, ki je preživel prvorojenega dvojčka: Non., Isid., pariendi tempora per inlustria exempla a mensibus VII ad XIII signa sexus in gravidis pertinentia ante partum monstruosi partus excisi utero qui sint vopisci de conceptu hominum Plin., vopiscos appellabant e geminis qui retenti utero nascerentur altero interempto abortu Plin. — Kot rimski priimek Vopīscus -ī, m Vopísk: Varr., L. Poseb. znana sta

1. Iulius Caesar Vopiscus Julij Cezar Vopisk, ki ga je Cicero(n) večkrat uspešno zagovarjal: Ci., Plin.

2. Flavius Vopiscus Flavij Vopisk, Sirakužan, rimski zgodovinopisec, ki je živel ob koncu 3. stol. po Kr.

Zēnō (Zēnōn) -ōnis, acc. -ōna (Varr.), m (Ζήνων) Zénon

1. grški filozof iz Kitija (Citium) na Cipru, ustanovitelj stoiške filozofske šole; učil je okrog l. 300 v Atenah v stebrišču (gr. στοά); v visoki starosti se je prostovoljno izstradal do smrti: Varr., Ci., Sen. ph., Q.; v pl.: omnes Zenones et Chrysippi Sen. ph.; gr. acc. pl.: Zēnōnas: Mart.

2. grški filozof iz Ele(j)e (Velia v Lukaniji), učenec Elejca Parmenida okrog l. 460, privrženec eleatske filozofske šole, utemeljitelj in iznajditelj dialektike, Periklov učitelj: Ci.

3. grški filozof, epikurejec, Ciceronov in Atikov učitelj: Ci.

4. neki zdravnik: Cels.

5. grški cesar v 5. stol. po Kr.; od tod adj. Zēnōniānus 3 Zénonov, zénonski, zenonijánski: lex I ustin. Inst. — Od tod subst. Zēnōnicī -ōrum, m (Ζηνωνικοί) zénonci, Zenonovi učenci: Aug.