Franja

rīxa -ae, f (najbrž iz *rik-s-ā, prim. gr. ἐρείκω (gl. rīma); povezava z glag. ringor je ovržena)

1. (bogovski, človeški ali živalski) spor, prepir, prepiranje, preréka, prerèk, prerékanje, razpor, kreg, kreganje, svaja, tépež (tepèž), pretèp, pretépanje, ravs, ravsanje: Mart., Sen. ph., Col., Plin. idr., Centaurea cum Lapithis rixa H., crebrae ut inter vinolentos rixae T., iurgia primum, mox rixa T., Academiae nostrae cum Zenone magna rixa est Ci., de tuo corpore fiet rixa lupis O., in rixam ire Q. prepirati se.

2. metaf. boj, spopad: maior cum Oceano quam cum ipsis navibus rixa Fl.

rōbur (star. rōbus) -oris, n (verjetno iz *rōbos, gen. *rōbosis; od tod rōbustus (gl. to besedo); zaradi temne barve sredice morda (a manj verjetno) sor. z gr. ὀρφνός temen, ὀρφνῴδης črnkast, ὄρφνη tema, ἔρεβος tema, skr. rájas- tema, temnost, got. riqis tema, temnost, stvnem. ërpf črnkast, rëpa, rëba-huon = nem. Rebhuhn, rusko rjabka = sl. jereb, jerebica)

1. hrastov les, hrast(ov)ína, sredina (sredica), trsni, gosti les sredi drevesa, črnjáva, jedrína: Stat. idr., quercus annoso robore V., O., robur querceum vel subereum Col., naves totae factae ex robore C., sapiens non est e saxo sculptus aut e robore dolatus Ci.; pesn. o sredici drugih dreves: morsus roboris V. divje oljke, robora Maurorum Stat. citrusi, citrusova drevesa, (starejše) mavrski (jutrovski) kleki, mavrske smrekuše; poseb. (κατ' ἐξοχήν) bot. zelo trda črnika: Plin.; meton. iz hrastovine izdelana stvar: Mart., Val. Fl. idr., sacrum robur V. leseni trojanski konj, robur aratri V. hrastov plug, ferro praefixum robur V. hrastovo kopjišče, držaj pri kopju iz hrastovine, toporíšče, tôpor, robur letale Sil. kopje, nodis gravatum robur V. ali robur nodosum O. grčav hrastov kij, robur impingere Lucan. zidolom, oven, podirač, in robore accumbunt Ci. na hrastovih klopeh, ferri robora V. z železom okovana vrata.

2. occ.
a) podzemeljska temnica (ječa, zapor), ki jo je dal v rimski državni ječi zgraditi Servij Tulij, zato se je po njem imenovala Tullianum; vanjo so zapirali veleizdajalce in zajete tuje vojskovodje in jih tam tudi usmrčevali (najbrž so bile stene temnice sprva obite s hrastovimi deskami): T., Lucr., Val. Max. idr., catenas Parthus et Italum robur timet H., in robore et tenebris expirare L.
b) hrast: delphines agitata robora pulsant O., gens duro robore nata V. (= ἀπὸ δρυός Hom.; kot znamenje surovosti); poseb. tudi graden: Plin.

3. metaf. moč, jakost, trdnost, čilost, čvrstota, čvrstina, silnost: O., Q., Sen. ph. idr., robur corporum Cu., imperatoris L. čvrstost, robur iuventae L., satis aetatis atque roboris habere Ci., cum paululum iam roboris accessisset aetati Ci., ferri V. trdnost, saxi Lucr.

4. meton. najmočnejši del česa, moč, jakost, jačina, jedro, deblo: Plin. iun., Fl. idr., versaris in optimorum civium vel flore vel robore Ci., robur virium Ci., illa robora populi Romani Ci., firmissimum robur copiarum Ci., peditum, centurionum robur L.; occ.
a) jedro vojske, cvet vojakov, elitne enote, elitni del vojske: et robur et suboles militum periit Ci., quod fuit roboris duobus proeliis periit C.
b) oporišče, središče: hoc fuit initium salutis, hoc robur libertatis N., coloniam … robur ac sedem bello legisset T., robur accusationis Ci.
c) (v star. obl. rōbus) poseb. težka vrsta pšenice, čvrsta pšenica: Col.

Opomba: Star. soobl. poleg rōbus -oris, n (Ca., Col.) je tudi rōbor -oris, m (Lucr.); najdemo ju pri slovničarjih (npr. Prisc., Char.) in v dobrih rokopisih.

Rōma -ae, f (najbrž etr. beseda, izpeljana iz Rūmōn, starega imena Tibere, torej „rečno mesto“; ovržena je domneva, da je beseda sor. s skr. sravati teče, srṓtas veletok, stvnem = nem. Strom, gr. ῥέω (iz *σρέƑω) teči, ῥεῦμα, ῥόος tok, reka, sl. ostrov otok, sl. struja; prim. še lat. rūmen vime, Rūmīna) Rím, glavno mesto Lacija, pozneje celotne rimske države. Ustanovil ga je Romul l. 754 (ali 753) na vzhodni strani (ob levem bregu) Tibere, 16 rimskih milj od morja; Rimljani so ga večinoma imenovali Urbs: Varr., Ci., H. idr.; pooseb. božanstvo Róma: L., T. — Od tod

A. adj.

I. Rōmānus 3 =

1. rímski = iz Rima izhajajoč, v Rimu rojen, v Rimu doma itd.: civis Romanus, Romana Ci., populus Romanus Ci. idr., urbs Romana = Roma, pogosto pri: L., V., S., T., Iust. idr., Romano more loqui, commendare Ci. rimsko = odkrito, brez ovinkov, Romanum est (rimska navada je, rimsko je, čisto po rimsko je, čisto rimljansko je, značilno za Rimljane je) et facere et pati fortia L.; subst.
a) Rōmānus -ī, m Rimlján, pl. Romani Rimljáni: Ci. idr.; kolekt. = Rimljáni: L.; occ. Rimlján = rímski poveljnik: L., Romanus sedendo vincit Varr. (o Kvintu Fabiju Maksimu).
b) Rōmāna -ae, f Rimljánka: L., Vell., Aug.
c) Rōmāna -ōrum, n α) Rímsko = rímsko ozemlje: Danubius Sarmatica ac Romana disterminet Sen. ph. β) rímska zgodovina: Romana cognoscere Sen. ph.

2. v razširjenem pomenu = latínski: Val. Max. idr., sermo, verba Q., lingua O., Vell., Plin. iun. idr. Adv. Rōmānē rímsko, po rímsko, rimljánsko, po rímski navadi (šegi, običaju): Gell. —

II. Rōmānēnsis -e: Varr., P. F. ali Rōmāniēnsis -e: Ca. rímski —

III. Rōmānicus 3 rímski, v Rímu narejen (izdelan, napravljen): aratra, iuga Ca. —

IV. Rōmānulus 3 (demin. iz Rōmānus) rímski: porta Varr. rimska vrata (vrata v Rimu pred zahodnim vrhom Palatina). —

V. Rōmānia -ae, f rímski imperij, rímska nadoblast nad svetom: Ven. —

B. subst. Rōmānitās -ātis, f rímska navada, rímstvo, rimljánstvo: Tert.

salar -aris, m (najbrž kelt. beseda, sor. s salmō) postrv: AUS., SID.

sanguinālis -e (sanguis) krven: herba sanguinalis CELS., COL. najbrž ptičja dresen (ptičji dresen) (gr. πολύγονον ἀῤῥεν, Polygonum aviculare LINN.).

sappīnus (sāpīnus) -ī, f (prvi člen besede je najbrž gal. *sapos (iz *saqu̯os); prim. tudi sl. sok, lit. sakaĩ smola) bot.

1. sapín, vrsta jelke ali smreke: VARR., PLIN. (pri katerem v starejših izdajah najdemo obl. sāpium -iī, n sapij).

2. spodnje (negrčavo) deblo jelke ali smreke: PLIN.

Scandināvia (po nekaterih izdajah Scadināvia, Scatināvia) -ae, f Skandinávija (Skadinávija, Skatinávija), najbrž današnja Švedska: PLIN. – Soobl. Scandia -ae, f Skándija: PLIN. (z acc. pl. Scandias, ker so že Grki menili, da obstajajo štirje Σκανδίαι νῆσοι).

Scantius 3 Skáncij(ev), Skántij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znana je Scantia -ae, f Skáncija (Skántija): CI. Kot adj. = Skáncijev (Skántijev): Scantia silva CI. Skáncijev (Skántijev) gozd v Kampaniji, aquae PLIN. zdravilni studenci ali zdravilišča, najbrž blizu tega gozda. – Od tod adj. Scantiānus 3 Skáncijev (Skántijev), skáncijski (skántijski), skancijánski (skantijánski): māla VARR., uva, vitis PLIN.

scelerō -āre (-āvī) -ātum (scelus)

1. z zlodejstvom, zločinom (zločinsko) (o)skruniti (oskrunjati, oskrunjevati), (o)madeževati, onečastiti (onečaščati, onečaščevati): parce pias scelerare manus V., dextram sanguine, sanguine fauces STAT., parentes CAT., STAT., aedes deorum IUV., animum SIL.

2. narediti (delati) kaj škodljivo (kvarljivo, pogubno): scelerata sucis spicula SIL. Od tod adj. pt. pf. scelerātus 3, adv. -ē

1. z zločinom (hudodelstvom) oskrunjen, omadeževan, onečaščen: terra V., terrae, limina Thracum O.; occ.: Sceleratus vicus Zločinska ulica na Eskvilinu, kjer se je Servijeva hči Tulija peljala čez očetovo truplo: VARR., O., L., FEST., P. F., sceleratus campus Pregrešno polje v najsevernejšem kotu Servijevega mesta ob Kolinskih vratih, kjer so v zidano grobnico (rako) žive zazidavali Vestalke, ki so se bile pregrešile zoper čistost: L., FEST., P. F.

2. zločinski, zločest, zloben, hudoben, hudovoljen, brezbožen, pregrešen, preklet, ničvreden, malovreden: AUCT. B. AFR. idr., homo PL., TER., C., CI., PETR., homo sceleratior O., homo sceleratissimus CI., S., sceleratus atque impius Antonius CI., scelerata coniux L., sceleratus in deos CI., miles LUCAN.; subst. scelerātī -ōrum, m zločinci, zlobneži, hudobneži, hudodelci, brezbožneži, brezbožniki, podleži, ničvredneži, malovredneži, lopovi, kriminalci, barabe, nizkotneži: importuna sceleratorum manus CI. O stvareh in abstr.: CL. idr., scelerata arma CI., O., preces, rogatio, mentes CI., coniuratio L., insania belli V., ignes, munera, amor sceleratus habendi O., caedes SEN. TR., avaritia VAL. MAX., audacia IUST., sceleratior hasta CI., causa parricidii sceleratior IUST., sceleratissima humani ingenii fraus PLIN., res Q., ne scelerate dicam in te, quod pro Milone dicam pie CI., domus sceleratius aedificata quam eversa CI., sceleratissime machinari omnes insidias CI.; pesn. enalaga: sceleratas sumere poenas V. za zlodejstvo, za zločin, scelerata sedes O., TIB. (= sceleratorum sedes CI.) ali sceleratum limen V. bivališče brezbožnikov (v podzemlju), pekel.

3. grozen, zlonosen, poguben, nesrečen, usoden, žalosten: PS.-Q. idr., frigus V., Proteus H. hudomušni, ukanljivi, zviti, prebrisani, ludi magister, lues MART., poëmata MART. zoprne, puste, herba scelerata AP. H. najbrž strupena zlatica (Ranunculus sceleratus LINN.), sceleratissimi serpentium PLIN., scelerata porta FL., SERV., FEST., P. F. usodna vrata (skozi katera je odrinilo 306 Fabijevcev na boj z Vejci), scelerata castra SUET. (ker je v njem umrl Druz).

sculpōneae (sculpōniae) -ārum, f (sculpere; *sculpōnere; sculponeae najbrž „rezljani čevlji“) (visoke) cokle, (visoki) cokli: qui, quaeso, potius quam sculponeas, quibus battuatur tibi os, senex nequissume? PL., sculponias bonas alternis annis dare oportet CA., Romae: tunicas, togas, saga, centones, sculponeas CA.

secundānus 3 (secundus) drugi po vrsti: Iuppiter (najbrž = Neptunus) M., Pales M.; pl. secundānī -ōrum, m vojaki druge legije: L., MEL., PLIN., T.

sēmentīvus 3 (sēmentis) setven, setev zadevajoč, ob setvi potekajoč (se odvijajoč): feriae VARR. ali dies O. setveni praznik(i), pira CA. in māla VARR. najbrž = ob setvi (torej jeseni), zrele jesenske hruške (zrela jesenska jabolka), fenum TERT. za setev; subst. sēmentīva -ōrum, n setvene vrste = vrste žita, ki jih je treba sejati zgodaj (tj. jeseni): PLIN. (triticum, hordeum, faba idr.).

septēnārius 3 (septēnī) iz sedmih delov sestoječ ali sestavljen, sedemdelen, število sedem vsebujoč: numerus PLIN., GELL., MACR., fistula FRONT. katere premer meri 7 kvadrantov (quadrāns), synthesis MART. (najbrž) namizje oz. pogrinjek sedmerih posod ali čaš; subst. septēnārius -iī, m (sc. versus) sedmerostopični (sedemstopni) verz, sedmerostopnik (sedemstopnik), septenár(ij): CI.

Serāpiō(n) -ōnis, m (Σεραπίων) Serapíon ali Serápion, grško moško ime. Poseb. znani so: grški

1. zemljepisec iz Antiohije, najbrž Eratostenov sodobnik: CI. EP.

2. egiptovski poslanec v Rimu: C.

3. grški zdravnik: CELS.

4. stoik iz mesta Hierapolis: SEN. PH.

4. grški slikar: PLIN.

5. Atikov suženj ali osvobojenec: CI. EP.

6. zloglasni Grk, trgovec z darilnimi živinčeti, po katerem je Publij Kornelij Scipion Nazika dobil vzdevek Serapion, ker mu je bil podoben: CI. EP., L. EPIT., VAL. MAX., PLIN.

Sīlius 3 Sílij(ev), ime rimskega plebejskega rodu; njegovi poseb. znani predstavniki so:

1. A. Silius Avel Silij, Ciceronov prijatelj: Ci. ep.

2. T. Silius Tit Silij, višji častnik pod Cezarjem: C.

3. P. Silius Publij Silij, propretor v Bitiniji in v Pontu l. 51; l. 44 je dobil veliko dediščino, ki mu je nakopala dediščinsko pravdo (causa Siliana): Ci. ep.

4. P. Silius Nerva Publij Silij Nerva, konzul l. 20, je premagal več planinskih narodov, l. 16 Noričane in Panon(ij)ce, pozneje je bil namestnik v Hispaniji: Vell.

5. C. Silius Gaj Silij, konzul l. 13 po Kr., je bil do l. 20 po Kr. poveljnik v Germaniji, kjer je zadušil upor svoje vojske, udeleževal se je Germanikovih vojnih pohodov in se bojeval s Hati; l. 21 po Kr. je pri Avgustodunu(mu) premagal uporne Galce in Belg(ijc)e. Obtožen izsiljevanja je pred obsodbo sam naredil samomor l. 24 po Kr.: T.

6. njegov sin je bil C. Silius Gaj Silij, ki ga je cesar Klavdij zaradi zveze s cesarico Mesalino l. 48 po Kr. obsodil na smrt: Suet., T.

7. C. (ali T. Catius) Silius Italicus Gaj (ali Tit Katij) Silij Italik (25—101 po Kr.), iz znamenitega rodu, rojen najbrž v Italiki, mestu v Betijski Hispaniji, govornik, epski pesnik, avtor pesnitve o drugi punski vojni z naslovom Punica v 17 spevih, konzul l. 68 po Kr., potem upravitelj province Azija; pozneje je do svoje prostovoljne smrti (ko je izvedel, da je neozdravljivo bolan, se je izstradal do smrti) živel na svojih podeželskih posestvih, kjer se je posvečal le znanosti: Plin. iun., Mart. Od tod adj. Sīliānus 3 Sílijev: negotium, villa Ci. ep.

Sittius 3 Sítij(ev), ime rimskega rodu, npr. P. Sittius Publij Sitij iz kampanijske Nucerije, vodja (najbrž kot Katilinov pristaš, kar sicer Ci. zanika) najemniških vojakov v Hispaniji, pozneje v Mavretaniji, naposled v afriški vojni l. 46 skupaj s Salustijem poveljnik pod Cezarjem; slednjemu je naredil veliko uslug. Od tod Sittiānus 3 Sítijev, od nekega Sítija izvirajoč ali ustanovljen, po nekem Sítiju imenovan: syngraphae Cael. in Ci. ep., colonia Sittianorum (Sitianorum) Mel., Plin. naselbina sitijevcev (= Cirta, ki jo je Cezar podaril rimskemu vojskovodju Sitiju).

solōx -ōcis (najbrž sor. s solidus in sollus) klobučevinast, klobučinast, gost, kosmat, sršast, raskav, grob: P. F., Serv., ego ab lana soloci ad purpuram data Tit. ap. Fest., tibi purpureum pallium erit sumendum, non pallium philosophorum soloci lana Fr., pascali pecore ac montano, hirto atque soloce Luc. ap. Fest. sršava, srša(s)ta; kot subst. klobučevinasta (sršasta) volnena obleka: Tert.; pren.: elaboratam filo soloci (grob, surov) accipe cantilenam Symm.

Sphīnx, Sphīngis, f (Σφίγξ)

1. Sfínga, neka izvirno egiptovska pošast, ki so jo Egipčani upodabljali kot ležečega krilatega leva z moškim zgornjim delom telesa, Grki in (po njihovem vzoru) Rimljani pa kot (nav. nekrilatega) leva z dekliško glavo in oprsjem. Grška Sfinga je živela pri bojotijskih Tebah; vsakemu mimoidočemu je zastavila uganko, in kdor je ni znal rešiti, ga je raztrgala. Grkom je Sfinga simbolizirala zgolj pogubno kugo, ki je pogosto razsajala po Tebah in okolici: Pl., O. (z gr. acc. Sphinga), Stat. (z gr. gen. Sphingos), Hyg., Sen. tr., Aus., Fest. (z gen. pl. Sphingum); kot podoba na Avgustovem pečatu: Plin., Suet.; v besedni igri: ut Cicero fecit, cum ei testem in iudicio Verris roganti dixisset Hortensius „non intellego haec aenigmata“: „atqui debes“, inquit, „cum Sphingem domi habeas“; acceperat autem ille a Verre Sphingem aeneam magnae pecuniae Q. (Instit. orat. 6, 3, 98).

2. sphinx sfínga, neka opica, najbrž šimpanz: Mel., Plin.

strebula (stribula) -ōrum, n (iz *strebo-, najbrž umbr. beseda, sor. z gr. στρεβλός [za]sukan, στρόβος sukanje, zasuk) meso ob kolkih darilnih živali: Th. Prisc., P. F. idr., dis [s]tribula [a]ut de lumbo obscena viscera Pl. ap. Fest., agnina tene … [stre]bulis Pl. ap. Fest., in Cesistione: „di[s] stribula [a]ut de lumbo obscena viscera“ Varr., stribula, ut Opillus scribit, circum cox[a]endices sunt bovis; id Graecum est ab eius loci versura Varr., strebula Umbrico nomine Plautus appellat coxendices hostiarum, quas g... in altaria in … [Plau]tus ait in Fri[volaria:] … agnina tenen... [stre]bulis“ Fest.; enako caro strebula Arn.

stupeō -ēre -uī (—) (najbrž iz indoev. kor. *stup- suvati, biti, udariti in z udarcem omamiti; prim. lat. stuprum, gr. τύπτω tolčem, udarjam, τύπος udarec, vtis, τυπάς -άδος tolkač, kladivo)

1. biti negiben, biti tog, biti drevén, biti odrevenel, (o)dreveneti, biti okorel, okore(va)ti, biti okrepel, biti otrpel, otrpevati, biti (ves) trd, otrde(va)ti: Sen. rh., Sen. ph. idr., cum hic semisomnus stuperet Ci., mater ad auditas stupuit ceu saxea voces O., stupentia membra Cu., torpescunt stupentque pallentes Plin.; metaf. (o neživih ali abstr. subj.) obstati, zasta(ja)ti, ustaviti (ustavljati) se, poleči (polegati) (se), pomiriti (pomirjati) se, umiriti (umirjati) se: Petr., Sen. tr. idr., stupuit Ixionis orbis O., stupuerunt verba palato O., stupuerunt flumina brumā Val. Fl., unda, quae stupet pigro lacu Mart. stoječa voda, (sc. vini natura) ad frigus stupet tantum Plin. se le strdi, postane gosta, stupente ita seditione L.

2. metaf.
a) biti ves omrtvel (oslabel, otrpel), omrtvelega (oslabelega, otrplega) duha biti (imeti): quantum stupere atque frigere Caecilius nisus est Gell.
b) biti omamljen, biti osupel, biti (ves) iz sebe, osupniti, (o)strmeti, biti (ves) prevzet nad kom ali čim; abs.: animus lassus curā confectus stupet Ter., haec cum loqueris, nos stupemus Ci., dum stupet obtutuque haeret defixus in uno V., admiror, stupeo Mart.; z abl.: Sen. tr. idr., dum (sc. animi) exspectatione stupent L., stupet Albius aere H., illis carminibus stupens … belua centiceps H., cum stupet insanis acies (sc. oculorum) fulgoribus H., stupens novitate Q., hac tam saeva dominatione stupentibus omnibus Iust.; z in z abl. (ob pogledu na koga ali kaj): stupet in Turno V., qui stupet in titulis et imaginibus H., stupere in ducibus Val. Fl.; z ad (ob čem): stupere ad supervacua Sen. ph., ad raptus Mart.; occ. občudovati kaj, čuditi se čemu; z acc. (po gr. skladu): Val. Fl., Petr., Aug. idr., pars stupet innuptae donum exitiale Minervae V., stupere plena horrea Plin. iun., superbi regis delicias Mart.; z ACI: Prud., novum terrae stupeant lucescere solem V., stupet ipse Latinus … inter se coiisse viros V. — Od tod
a) adj. pt. pr. stupēns -entis strmeč, osupel, prevzet: Fl. idr., quae cum tuerer stupens Ci., attoniti et stupentibus similes Cu.; z loc.: tribuni capti et stupentes animi L.
b) gerundiv stupendus 3 občudovanja vreden, osupljiv: virtutibus et vitae meritis stupendus Val. Max.