Franja

in-cautus 3, adv. -ē (cautus, cavēre)

I. act. ne čuvajoč se, nepazljiv, nepreviden, brezbrižen, nesluteč, brezskrben: V., T., Q., Plin. iun., Aug., demonstrat hominem incautum de medio tolli posse Ci., ut praeparati incautos aggredi possent L., rusticulus non inc. Ci. skrben kmetič, incaute pugnare L., incautius sequi C., incautius murum subire L.; v zvezi z ab: incautus a fraude iuvenis L. ne pazeč se … ab eo, qui aperte hostis erat, incautus Ci.; po gr. z gen.: incautus futuri H. brezbrižen glede … , i. sui Stat. ne pazeč se; z ad in acc.: incautus ad credendum pavor L.; incautum est z inf.: Plin. iun.

— II. pass.

1. ne(za)varovan, neokovan, nezaklenjen, nečuvan, ne varen: iter hostibus incautum T. ne zasedena od … , incautos agros invasit S., quod neglexeris, incautum habeas L. imej za nezavarovano.

2. ne vnaprej viden, nesluten, nepričakovan, nenadejan: scelus Lucr., ictus Sil., sic est incautum, quidquid habetur amor Pr.

in-cēnsītus 3 (in [priv.], censēre) še ne (o)cenjen, še ne vpisan v cenilne pole (zapisnike): Cod. Th.

in-certus 3

1. ne(od)ločen, nerazločen, neurejen: colligere incertos et in ordine ponere crines O.

2. neodločen, nedoločen, negotov, nezanesljiv; nav. o abstr.: Enn. fr., H., T., Iuv., Sen. ph., Suet. idr., incertus exitus pugnarum Ci., ad incertum casum certus sumptus impenditur Ci., iudicium est pecuniae certae, arbitrium incertae Ci. določena … nedoločena vsota … , incertis itineribus C., i. rumores C., aetas … incerta Ci. nezanesljiva (mladost), nihil est incertius vulgo Ci. nezanesljivejše; tako pogosto z odvisnim vprašalnim stavkom: Plin. iun., incertum est, quam longa vita futura sit Ci., incertus infans, masculus an femina esset L.; subst. n. sg. incertum -ī, n negotovost: Iust., T., incerti auctorem esse L. negotovo (stvar) sporočiti, in incerto esse Auct. b. Alx., L. ali habere S. biti v negotovosti, aliquid in (ad) incertum revocare Ci. negotovo napraviti (v negotovost spraviti), in incertum creari L. za negotov čas; pogosto n. pl. incerta -ōrum, n spremembe usode, razni pripetljaji: belli L., fortunae L., Plin. iun., maris T. Le pesn. o konkr.: per incertam lunam V. v negotovem (nerazločnem, nejasnem) luninem svitu, erramus tres incertos caligine soles V. tri dni, v katerih se zaradi megle ni mogoče razpoznati, (taurus) incertam excussit securim V. z ne trdno roko zasajeno; enalaga: possessiones i. Ci., agri incerti Ci. ki so negotova (dvomljiva) posest, suspensus incertusque vultus Ci. ki kaže (razodeva) negotovost; od tod

3. (o osebah, subjektivno) negotov, ne zavedajoč se česa, v dvomu, dvomljiv, omahujoč, v negotovosti, ne zagotovo vedoč: incerta pendet plebs … caeca exspectatione Ci., me incerto Pl. brez moje vednosti, incerti ignarique, quid potissimum facerent S., instaurat honores incertus, geniumne … famulumne esse putet V.; tako z loc.: incertus animi Ter., S., T. negotov v duhu, ali z objektnim gen.: i. consilii Ter., Cu., T. ne na jasnem o … , i. sententiae T., i. ultionis T. ali naj se maščuje, rerum suarum (omnium) L. o svojem položaju ne na jasnem. (V zvezi: incerti metu Val. Fl. je metu abl. causae). — Od tod
a) adv. incertē negotovo, dvomljivo, vprašljivo: Enn., Pac., Pl.
b) adv. abl. incertō ne (za)gotovo: admodum i. scire Pl.

in-cōgitātus 3 (in [priv.], cōgitāre)

1. pass.
a) nepreudarjen, nepremišljen, neproučen: opus, alacritas Sen. ph.; subst. n. pl.: incogitata dicere Ap. brez priprave govoriti.
b) česar se ni moč misliti, misli nedosegljiv: supplicia Sen. tr.

2. act. ki ne premisli, nepremišljen, nepreudaren, lahkomiseln: animus Pl.

in-cōgnitus 3

1. ne spoznan za svoje, ne pripoznan: biduum ad recognoscendas res datum dominis; tertio incognita vēniēre L.

2. neznan, nepoznan: Vell., Suet., Cels., ceterae partes a gentibus incognitis tenentur Ci., i. serpens O., i. insulae T., gramen V., i. felicitas Fl. ne(za)slišana; pesn.: i. sagitta V. neopažena; z dat.: animus meus vobis non incognitus Ci. vam dobro znan, (Styx) … oculis incognita nostris O., ea erant Gallis incognita C.

3. (jur. t. t.) nepreiskan: S., Cu., cum de incognita re iudicare voluisset Ci., causā incognitā condemnari Ci. brez preiskave.

in-colōrātē, adv. neolepšano = ne da bi se navedel kak vzrok: Ulp. (Dig.).

in-commīscibilis -e ki se ne da (z)mešati: Tert.

in-commūnis -e

1. ne skupen: Tert.

2. nedoločen, dvoumen: verba Gell.

in-compassibilis -e (in [priv.], compatī) ne sotrpeč: Eccl.

in-compositus 3, adv. -ē

1. nesestavljen, enostaven, enote(re)n: Ambr.

2. ne lepo in prav sestavljen in urejen, neurejen, nereden, nepravilen, ki ni (se ne vrši) po pravilu ali redu, neumerjen, neroden: Val. Max., Plin. iun., incompositi motūs V. neumetelno gibanje (pri plesu); od tod: inordinatum et incompositum agmen L. neurejena in ne tesno strnjena četa, i. hostes L. brez reda (neurejeno) korakajoč, hostis incomposite veniens L., incomposite fugere Cu. v zmedenem begu; o borilcu: armis incompositus T. (Dial.) ne pravilno držeč; o slogu: Q., Aug., i. versus L.; prim. enalaga: incomposito pede currunt versus Lucili H. tečejo s spotikajočo se nogo = nepravilno, negladko; podobno: horride et incomposite efferre (v govoru) Q. nerodno; o značaju: insipientes, incompositi Vulg. razbrzdani.

in-cōnfūsibilis -e (in [priv.], cōnfundere) nepremotljiv, nepremóten, ki se ne da (pusti) (z)motiti, ki ne pride iz ravnotežja: operarius Vulg.; adv. incōnfūsibiliter brez zmede, brez zadrege: Cass.

in-congruēns -entis ne soglašajoč, ne ujemajoč se, nesoglasen, neskladen, neprikladen, neprimeren, nedosleden: Eccl., sententia Plin. iun.; z dat.: Stoica disciplina pleraque est et sibi et nobis incongruens Gell.; incongruens est z inf.: Lact.; z ut in cj.: Lact.

in-congruus 3, adv. incongruē ne ujemajoč (strinjajoč, skladajoč, zlagajoč) se, nesoglasen, neskladen, neprikladen, neprimeren, nepristojen: Faust. ap. Aug., Macr., Aug. ap. Hier.

in-coniugus 3 (in [priv.], coniūngere) ki se ne da vezati z vsemi osebami: verba Prisc. (naspr. coniuga personis pronomina).

in-connīvēns in incōnīvēns -entis (in [priv.], connīvēre)

1. trans. ne zapirajoč oči, ne da bi zaprl oči, z odprtimi očmi: Gell.

2. intr. (o očeh, ki se nikdar ne zapro) vedno odprt: Amm.

in-connīvus in incōnīvus 3 (in [priv.], connīvēre)

1. trans. ne zapirajoč oči: vigilia Ap.

2. intr. (o očeh, ki se nikdar ne zapro) vedno odprt: Ap., Amm.

in-cōnscius 3 ne (so)vedoč: me inconscio Cass. brez moje vednosti.

in-cōnspicuus 3 neviden, ne bijoč v oči, neopazen, neznaten: Fl.

in-cōnsultus 3, adv. -ē

1. (za svet) ne (po)vprašan; skoraj vedno v abs. abl.: Suet., Amm. idr., inconsulto senatu L. ne da bi povprašal senat; metaf.: inconsulta pietate Cod. Th.; vendar tudi (pesn.): antraque maesta silent inconsultique recessus Cl.; od tod occ. (in meton.): „ne da bi zvedel za svet, ne da bi dobil svet“, torej: brez odgovora, brez sveta, neposvetovan: Lucan., inconsulti abeunt V. ne da bi dobili nasvet.

2. „ne da bi se posvetoval“, torej: nepremišljen (act. in pass.), nepreudarjen, nepreudaren, nespameten: H., Sil., Sen. ph., Suet. idr., haec homo inconsultus et temerarius non videbat Ci., inconsultam rationem vituperare Ci., inconsulte et incaute L., inconsultius procedere C.; subst. in-cōnsultum -ī, n nepremišljeno ravnanje, nepremišljenost: Sil.; adv. abl. incōnsultō = incōnsūlte: Corn., Paul., Ulp. (Dig.).

in-continēns -entis, adv. incontinenter

1. ki se ne drži v pravih mejah, nevzdržen, nezmeren, z malim nezadovoljen, neskromen: Pl., Ambr., Cels., manus H. predrzna, i. Tityos H. pohoten, nihil incontinenter facere Ci.; z gen.: i. sui Sen. ph.

2. ne obdržujoč, ne zadržujoč v (pri) sebi: uterus Plin.