Franja

Cimōlus -ī, f (Κίμωλος) Kimol, kikladski otoček severno od Mela; od tod so dobivali veliko bele gline, ki so jo uporabljali za čiščenje obleke, valjanje sukna in za lepotilo: O., Plin. Od tod adj. Cimōlius 3 kimolski: Cels., Plin.

Cimōn -ōnis, acc. -ōnem in -ōna, m (Κίμων) Kimon, Miltiadov sin, roj. l. 504, umrl pred Kitijem na Cipru l. 449, atenski državnik in vojskovodja, ki je l. 469 ob Evrimedontu premagal Peržane: Ci., N. idr. — Lat. soobl. cimō -ōnis: Val. Max.

cincinnātus 3 (po zgledu pt. pf. iz cincinnus izveden adj.) kodrastih las, kodrast, kodrav: moechus Pl., consul, ganeo Ci., stellis iis, quas Graeci cometas, nostri cincinnatas vocant Ci. lasate zvezde, repatice. Kot nom. propr. Cincinnātus -ī, m Cincinat = Kodrež, Koder, Kodrè, Kodroglavec, priimek rodbine Kvin(k)cijevega rodu. Poseb. L. Quin(c)tius Cin. Lucij Kvin(k)cij Cincinat, consul suffectus l. 460, diktator l. 458, na to častno mesto poklican naravnost od oranja na polju, zastopnik starorim. preprostosti in pravičnosti: Ci., L., Val. Max.

cinefactus 3 (cinis in facere) upepeljen: Lucr.

cingulum -ī, n(cingere)

1. pas (ženski in moški): Eccl., solvere cingulum uxoris Varr. ap. Non., cingulo succinctus Petr.; pesn. zaradi metrike pogosto pl. nam. sg.: Penthesilea furens... aurea subnectens... cingula mammae V., dedit acre decus fecundaque monstris cingula Val. Fl.; pren. kot znamenje vzdržnosti: erit iustitia cingulum lumborum eius Vulg.

2. orožni prepas, jermen za meč, ki so ga nosili čez ramo: Cl.; pesn. v pl. nam. sg.: Stat., aurea bullis cingula V.; kot častno znamenje v vojaški in nevojaški službi: Cod. Th., Cod. I.; od tod met. vojaški stan, državna služba: cingulum deponere Cod. I. stopiti iz vojaške službe, sine cingulo constituts Cod. I. izven službe, binis aut ternis pluribusve mereri cingulis Cod. I.

3. podprsnica za živali: cingula aurata Ap., ruptis equorum cingulis Fl., phalerae et cingula Serv. — Kot nom. propr. Cingulum -ī, n Cingul, mesto in gorska trdnjava na Picenskem ob umbrijski meji: Ci. ep., C.; isto tudi Cingula saxa: Sil. — Od tod adj. Cingulānus 3 cingulski: ager Front.; subst. Cingulānī -ōrum, m Cingulci, preb. Cingula: Plin.

ciniflō -ōnis, m(cinis in flāre) „pepelopih“, kodralec = cinerārius -iī: H., Acr., Porph., Tert.

cinis -eris, m redko f (gr. κόνις)

1. pepel sploh (favilla je sipek pepel, poseb. še tleči pepel): in lignis si flamma latet fumusque cinisque Lucr., cinerem immundum iactare per agros V., cinerem et sopitos suscitat ignīs V., dilabi in cinerem H., Lact. upepeliti, redire in cinerem Plin., cin. lixivius Plin. ali lixivia Col. lug, corporis favillam ab reliquo separant cinere Plin.; pepel se je rabil za čiščenje posode: cineris frictio Arn.; od tod preg.: huius sermo haud cinerem quaeritat Pl. njegovemu govoru ni treba pepela ali luga = njegov govor je vljuden, dostojen; pesn. pl. nam. sg.: fer cineres V., postquam collapsi cineres et flamma quievit V.; pren.: incedis per ignes suppositos cineri doloso H.

2. pepel sežganih mrtvecev, mrliški pepel: Val. Fl., Q., cineri atque ossibus filii solacium reportare Ci. = umrlemu sinu, obsecravit per fratris sui mortui cinerem Ci., cineres operti matris H., minxerit in patrios cineres H., libabat (Hectoris) cineri Andromache V., cineri sua dona ferebant V., ut... mutam nequiquam adloquerer cinerem Cat., non (hic mihi) soror, Assyrios cineri quae dedat odores Tib., Lolliae Paullinae cineres reportare T., transferre matris fratrisque cineres Suet.; pesn.
a) = smrt: post cineres V., Mart., quodque cinis paucis, hoc mihi vita dedit Mart.
b) pepel = oseba po smrti: donec cinis iniuriosis aridus ventis ferar H., mea cum muto fata querar cinere Tib., nunc non cinis ille poetae felix? Pers., cedo invidiae, dummodo absolvar cinis Ph. po smrti, kot mrtvec.

3. kup pepela, pepelišče, razvaline: barbarus heu! cineres insistes victor H. pogorišče, Iliaci cineres V., cineres patriae insedisse supremos V., incendia gentes in cinerem vertunt O., nisi... patriae miserandam scelerati viderint cinerem Corn. Od tod

4. pren. pepel kot znak uničenja, poguba, propast, uničenje: cinis urbis patriae ali deflagrati imperii Ci., in (ad) cinerem collabi Val. Max., Arn.; pogosto v govornih zasukih, kakor: ego deos quaeso,... omne id ut fiat cinis Pl. da se upepeli = da se uniči, omne vertere in fumum et cinerem H. = vse pognati, in cinerem et liquidas munera vertere aquas Tib., utinam... in cineres Ars mea versa foret! O., in cinerem (cineres) dare aliquid Sen. tr. upepeliti = uničiti, Troia virûm atque virtutum omnium cinis Cat. grob.

Cinna -ae, m Cina, priimek Kornelijevega in Helvijevega rodu. Poseb.

1. L. Cornelius Cinna Lucij Kornelij Cina, konz. l. 87 in 86, Marijev pristaš, krut mož, l. 84 so ga ubili njegovi vojaki: Ci., Vell.; apel. Cinna = krutež, nasilnež, divjak: tyrannum Cinnamque appellantes S. fr. Od tod adj. Cinnānus 3 Cinov: cruor (krvava doba) Ci., tumultus N., partes (stranka, pristaši) N., Vell.

2. istoimenski sin prejšnjega, pretor l. 44, Cezarjev svak, vendar njegov politični nasprotnik in eden njegovih morilcev: Ci., Val. Max., Suet.

3. L. ali Cn. Corn. Cinna Lucij (ali Gnej) Kornelij Cina, sin prejšnjega, dvakrat pomiloščen od Avgusta: Sen. ph.

4. C. Helvius Cinna Gaj Helvij Cina, tr. pl. l. 44, Cezarjev pristaš, Vergilijev in Katulov prijatelj, pesnik, napisal je mali ep „ Smyrna“; umorjen pri Cezarjevi pogrebni slovesnosti, ker so ga zamenjali s Cino pod 2.: V., Cat. Plin. iun.

cinnamolgos (cinnamolgus) -ī, m (gr.κίνναμον in λέγειν) „cimetober“, ime arab. ptiča, ki si baje dela gnezdo iz cimetovega protja: Plin.

cinnus -ī, m cin, pijača, mešanica pirine kaše, kozjega sira in vina: Non., Arn.

Cīnyps -ypis, m (Κῖνυψ, gen.-υπος in -υφος) Kinip, Kinif, libijska reka; njena okolica je bila znana po dolgodlakih kozah: Mel. (tudi Cinipis), Plin., Cl. Od tod adj. Cīnyphus 3 (Κινύ-φιος) kinifski: hirci V., cheldyri O., Macae Sil.; pesn.= libijski, afriški: Mart., luba O., pestes (= kače) Lucan.

Cinyras -ae, acc. -am in -ān, voc. -ā m (Κινύρας) Kinira,

1. asirski kralj, čigar ošabne hčere je Junona spremenila v stopnice svojega svetišča: O.

2. mitični svečenik v ciprskem Pafu, Apolonov ljubljenec, Afroditin svečenik, oče Mire (Myrrha) in Adonisa, ki mu ga je rodila Mira, po tem se je usmrtil: O., Hyg., T. Od tod adj. Cinyrēius 3 Kinirov: virgo (= Myrrha) O., heros ali iuvenis (= Adonis) O. Cinyraeus 3 Kinirov, kinirski: Cyprus Lucan., Cinyrēus 3 Kinirov, kinirski: germina (= mire) Stat.

cippus (cīpus) -ī, m

1. prvotno kol: hos stipites cippos appellabant C.

2. štirioglat koničast steber, kamnit ali lesen
a) kot nagrobnik: Luc. ap. Fest., Nov. fr., Pers., mille pedes in fronte, trecentos cippius in agrum hic dabat H.
b) kot mejnik: Varr.

circāmoerium -iī, n(circā in moerus, st.lat. = murus) prostor ob zidovju, obzidje: L.

Circē -ēs in Circa -ae, f (Κίρκη) Kirka, Helijeva in Perzina (Persē) hči, sestra Ajeta (Aeētēs) iz Kolhide, slavna Nimfa čarovnica na otoku Ajaji (Aeaea); Rimljani so si jo predstavljali živečo ob Kirkajskem predgorju v Laciju. Pri njej se je mudil Odisej, čigar tovariše je spremenila v prašiče: Ci., Tib., Circae pocula H. = čarovne pijače, Circe vitrea H. nezanesljiva, ab Ulixe deaque Circā L: Od tod adj. Circaeus 3 (Κιρκαῖος) Kirkin; terra, iugum V., litus O. = Kirkajsko predgorje, campi Val. Fl. = Kolhida, Kirkina domovina, Circaea moenia H. = Tuskul, ki ga je zgradil Telegon, Odisejev in Kirkin sin; pesn.= čaroven, strupen: poculum Ci. čarovna pijača, gramen Pr.

Circēī -ōrum, m Kirkeji, mesto in predgorje v Laciju: Ci. ep., L., H. Od tod adj. Circēiēnsis -e kirkejski: ostreae Plin.; subst. Circēiēnsēs -ium, m Kirkejci, preb. Kirkejev: Ci.

circinō -āre -āvī -ātum (circinus) popolnoma obkrožiti, zaokrožiti: mos in orbem Plin.; pesn.: auras circinare O. v kolobarjih leteti, krožiti po zraku; pt. pf. circinātus 3 popolnoma okrogel: rotunditas, forma Plin.

circinus -ī, m (gr.κίρκινος) šestilo kot orodje: Vitr., Plin., flumen... ut circino circumductum,... oppidum cingit C., in circino tornavit illud Vulg. je popolnoma okroglo izstružil.

circitō -āre (circum in īre) vse naokrog prehajati: artes, quibus aut circitatur civitas aut strepit Sen. ph. ki se prepletajo ali hrumijo po mestu okrog.

circius -iī, m (iz gr. κερκίας) severozahodnik, močan, poseb. v Narbonski Galiji pogost veter: Sen. ph., Plin., Suet. idr. — Soobl. cercius: Ca. ap. Gell., Ap. in circiās -ae, m: Vitr.