Franja

thema -ătis, n (gr. ϑέμα)

1. snov, predmet, teza, téma, o kateri se razpravlja, ki se obravnava: Sen. rh., Q. idr.,

2. stanje zvezd, ozvezdje, zvezdno znamenje ob rojstvu koga, usoda glede na stanje zvezd ob rojstvu, nativitéta: tantam mox fiduciam fati Augustus habuit, ut thema suum vulgaverit nummumque argenteum nota sideris Capricorni, quo natus est, percusserit Suet.

Themiscȳra -ae, f (Θεμίσκυρα) Temiskíra, staro grško mesto v Pontu na ravnini ob izlivu Termodonta, po mitološkem izročilu bivališče Amazonk. Mestno ime se je pozneje preneslo na vse obmestje: Cu., Plin.; isto mesto imenovano tudi Themiscȳrum (Themiscūrum) oppidum Temiskírsko (Temiskúrsko) mesto: Mel. — Od tod adj.

1. Themiscȳraeus 3 (Θεμισκυραῖος) temiskírski, temiskirájski, pri Temiskíri se nahajajoč: luci Amm.

2. Themiscȳrēnus 3 temiskírski, temiskirénski: regio Plin.

3. Themiscȳrius 3 temiskír(ij)ski, pri Temiskíri se nahajajoč: campi Iust.

Thermōdōn -ontis, acc. -onta in -ontem, m (Θερμώδων) Termodónt, reka v Pontu, ob kateri so baje bivale Amazonke (zdaj Terme Çayi): V., O., Pr., Sil., Cu., Plin., Mel., Iust. — Od tod adj.

1. Thermōdontiacus 3 (Θερμωδοντιακός) termodóntski, termodontíjaški, pesn. = amazónski: aurum O. zlato Amazonk, turmae Stat.

2. Thermōdontēus 3 termodóntski, termodontéjski, pesn. = amazónski: agri Pr.

3. Thermōdontius 3 (Θερμωδόντιος) termodóntski, termodóntijski, pesn. = amazónski: ripae, hostis Sen. tr.

Thespiae -ārum, f (Θεσπιαί) Téspije

1. staro mesto v južni Bojotiji ob vznožju Helikona: Ci., Plin. — Od tod
a) adj. Thespiacus 3 (Θεσπιακός) téspijski: moenia Val. Fl., luci Stat.
b) Thespias -adis, f (Θεσπιάς) téspijska, iz Téspij prihajajoča (izhajajoča, izvirajoča): Thespiades deae O.; subst. Thespiadēs -um, f Tespiáde = Muze: Ci.
c) Thespius 3 téspijski: Val. Fl.; subst. Thespiī -ōrum, m Téspijci, preb. Tespij: Arn.
d) subst. Thespiadēs -ae, m Téspijec, pesn. = Bojo(t)čán, Bojótijec: Val. Fl. (o Argu, ki je zgradil ladjo Argo); pl. Thespiadae -adum, m Tespiádi = priseljenci iz Tespij = iz Tespij priseljeni prebivalci Krotona: Sil.
e) Thespiēnsēs -ium, m Téspijci: Ci., L.

2. mesto v Tesaliji: Plin.

Thūriī -ōrum, m (Θούριοι) Túriji, v času Perikla (l. 443) ustanovljena atiška kolonija v Lukaniji ob Tarentskem zalivu, kjer je prej stalo (l. 510 razdejano) mesto Sibaris (Sybaris). Pozneje so se Turiji kot rimska naselbina imenovali Copiae: Varr., Ci. ep., C., L. — Soobl.

1. Thūrium -iī, n (Θούριον) Túrij: Mel.

2. Thūriae -ārum, f Túrije: L. — Od tod adj. Thūrīnus 3 túrijski, turínski: iuventus L., ager C., L., sinus O. = Tarentski zaliv; subst.
a) Thūrīnum -ī, n túrijsko ozemlje, ozemlje Túrijev: C.
b) Thūrīnī -ōrum, m Túrijci, Turín(c)i, preb. Turijev: L.

Thyatīra -ae, f (L., Plin.) in Thyatīra -ōrum, n (L.) (Θυάτειρα) Tiatéjra (Tiatéjre), mesto v Lidiji ob Lihu severovzhodno od Magnezije; mesto je dal obnoviti Selevk Nikator (zdaj Gördük Çayi). — Od tod preb. Thyatīrēnī -ōrum, m (Θυατειρηνοί) Tiatéjrci, Tiatejrén(c)i: Plin., Vulg.

ThȳnĪ -ōrum, m (Θυνοί) Tín(c)i, tračansko pleme ob črnem morju, ki se je izselilo v severno Bitinijo: Plin., Cat. — Od tod adj. Thȳnēus (Thynnaeus) 3 tínski (tinéjski, tinájski): litora Val. Fl. Od tod

1. adj.
a) Thȳniacus (po nekaterih izdajah Thynniacus) 3 tínski: sinus O. (v Trakiji ob črnem morju).
b) Thȳnias -adis, f (Θυνιάς) tínska: nymphis Thyniasin (dat. Graecus) Pr.
c) Thȳnicus (Thynnicus) 3 tínski: lima Isid.
d) Thynnius 3 tínski: anulus Isid.
e) Thȳnus 3 tínski, bitínijski: merx H.

2. subst. Thȳnia -ae, f (Θυνία) Tínija, severni del Bitinije, kjer so prebivali Tin(c)i: Cat. — Soobl. Thynna -ae, f: Isid.

Thyssagetae -ārum, m Tisagéti, azijsko pleme v Sarmatiji ob Volgi: Mel., Plin. (pri katerem najdemo v novejših izdajah Thussagetae Tusageti). — Soobl. Thyrsagetae -ārum, m Tirsagéti (Tirzagéti): Val. Fl.; sg. Thyrsagetēs -ae, m Tirsagét (Tirzagét): Val. Fl.

Tibarānī -ōrum, m Tibarán(c)i, pleme v Kilikiji ob gori Aman (Amānus): Ci. ep.

Tibarēnī -ōrum in -ûm, m (Τιβαρηνοί) Tibarén(c)i, azijsko pleme ob črnem morju: Mel., Val. Fl., Prisc.

Tiberias -adis, f (Τιβεριάς) Tiberiáda, mesto ob Galilejskem (Genezareškem) jezeru; ustanovil ga je ustanovil kralj Herod Agripa v čast cesarju Tiberiju: Plin.

Tiberis -is, acc. -im, abl. -ī, m Tíbera, glavna reka srednje Italije (zdaj Tevere): L., Ci., V., H., Mel. — Od tod adj.

1. Tiberīnis -idis, f tíberska: Tiberinides nymphae O.

2. Tiberīnus (skrč. Tībrīnus (Sid.) in Thybrīnus (Cl.)) 3 tíberski: amnis L., T., flumen H., V., pater ali deus V. tiberski bog, ostium Ci., V., O., ostia Aug., campus Plin. polje ob Tiberi, insula Vitr., Arn.; subst. Tiberīnus -ī, m Tiberín
a) = Tibera, tiberska reka: Ci., V.
b) neki kralj v Albi Longi, po katerem je baje reka dobila ime: L.; pesn. pogrčena obl. za reko in za božanstvo je Thybris -idis, acc. -in in -im, voc. -i (Θύβρις) Tíbrida: V., O.; atrib.: Thybrides undae O.

tībia -ae, f

1. golenica, golenična kost, tíbija, piščal (gr. κνήμη, naspr. sūra): Cels., Plin. iun. idr., concidit et fregit tibiam Ph.

2. meton.
a) (prvotno narejena iz golenične kosti) piščal(ka), flavta: Ci., H., Tib., Lucr. idr., tibia adunco cornu O., curva tibia V.; nav. pl. (ker so piskali na dve piščali hkrati): Pl., L., Q., tibiis cantare N. ali canere Ci. piskati, igrati na piščali, cantare carmina tibiis (gr. αὐλῳδεῖν) N. peti ob spremljavi piščali, ad tibias dicere Lamp. predavati ob spremljavi piščali; prim.: biforem dat tibia cantum V. dvojen glas (ker sta bili piščali različno ubrani oz. uglašeni), tibiae duae dextrae ali incentivae Varr. tankoglasni piščali, piščali z visokimi toni, diskantni piščali, duae sinistrae ali succentivae Varr. debeloglasni piščali, piščali z nizkimi toni, basovski piščali, baspiščali, tibiae duae impares O. z visokim in nizkim tonom (tj. debelim in tenkim glasom; ena je bila dextra, druga sinistra), tibiae Sarranae, Phrygiae, Lydiae Plin., Serv. (nanašajoč se na tri najstarejše tonovske načine) tirska piščal (Sarrana) je bila najnižja, frigijska srednja, lidijska najvišja; Plin.; preg.: apertis, ut aiunt, tibiis Q. odprtih piščalnih luknjic, z odprtimi piščalnimi luknjicami = glasno, naglás.
b) cevka, cevčica spredaj na klistirki: Cael.

tībī-cen -cinis, m (tībia in canere)

1. piskač, piskalec, flavtist, svirač, godec: L., H., Val. Max., Plin. idr., canere ad tibicinem (ob spremljavi flavtista) de clarorum hominum virtutibus Ci., age, tibicen, refer ad labia tibias Pl., si tibiae inflatae non referant sonum, abiciendas eas sibi tibicen putat Ci., bona consecravit adhibito tibicine Ci., transit idem iurisconsultus, tibicinis Latini modo Ci. (iron.) narekovati tožitelju formulo in obtožencu ugovor.

2. metaf. steber, podpornik, podpora, opornik, opora, nosilec, slòp: Iuv., verrebat stantem tibicine villam O.; o Atlasu (Atlantu) kot nosilcu neba (nebonoscu): Arn.

Tibilis -is, acc. -im, f Tíbilis, mesto v Numidiji ob cesti iz Cirte v Kartagino, znano po vročih vrelcih: Aug. — Od tod adj. Tibilitānus 3 tíbiliški, tibilitánski, v ali pri Tíbilisu se nahajajoč: aquae Aug.

Tībur -uris, abl. -e, loc. -ī, n Tíbur (zdaj Tivoli) staro mesto, ki so ga Sicilci ustanovili v Laciju ob bregovih reke Aniena (zdaj Aniene) na strmem hribu: pronum Iuv., supinum H.; bil je tudi zelo obiskovano letovišče: Ci., L., Val. Max., Plin., superbum V., vacuum H. miren, brez šuma, fertile, udum, uvidum H., Herculeum Mart. Herkulov (ker so tam še posebej častili Herkula). — Od tod adj.

1. Tīburs -urtis, abl. -ī tíburski: V., Stat., Gell., populus L., via H.; subst.
a) Tīburs -urtis, abl. -ī in -e, n Tíbursko, Tíbursko ozemlje: Varr., Gell., in Tiburti esse Ci., villam in Tiburti habes Glaucia ap. Ci.
b) Tiburtes -um in -ium, m Tíburci, Tiburjáni, preb. Tiburja: L., V., Plin., T., Front.

2. Tīburnus 3 tíburski: Anio Pr.; subst. Tīburnus -ī, m
a) Tíburec, Tiburján: Stat.
b) Tibúrn, Amfiarajev sin, ki je z bratoma Katilom in Korasom (Corās) ustanovil Tibur: Plin., lucus Tiburni H., Tiburni luculus Suet.; inačica Tīburtus -ī, m Tibúrt: gemini fratres Tiburtia moenia linquunt, fratris Tiburti dictam cognomine gentem V.

3. Tīburtīnus 3 tíburski, tiburtínski: terra Pr., calix Sen. ph., rus Suet., villa Stat., via Plin. iun. cesta, ki pelje (vodi) iz Rima v Tibur, lapis Plin. lehnják, apneni maček (it. travertino); kolekt.: Amm.; lapicidina Vitr., pila Mart. (neki kraj v Rimu); subst. Tīburtīnum -ī, n (sc. praedium) Tiburtínsko, Scipionovo podeželsko posestvo pri Tíburju: Ci., Sen. ph.

Tīcīnum -ī, n Ticín, mesto v Cisalpinski Galiji ob reki Ticin (zdaj Pavia): Plin., Plin. iun., T.

Tīcīnus -ī, m Ticín, levi pritok Pada v Cisalpinski Galiji, eden največjih pritokov te reke (zdaj Ticino); izvira na gori Adula in se izliva v Pad pri mestu Ticin. Ob tej reki je Hanibal l. 218 premagal Rimljane: L., Sil., Plin., Cl. — Od tod adj.

1. Tīcīnēnsis -e ticínski: campi Aur.

2. Tīcīnus 3 ticínski: fluenta Sil.

Tifernum -ī, n Tifêrn

1. mesto v Umbriji ob Tiberi (zdaj Città di Castello): Plin., Plin. iun.; njegovi preb. Tifernātēs Tiberīni Obtíberski Tifernáti (Tifêrnci): Plin.

2. mesto v Umbriji ob Metavru (zdaj S. Angelo in Vado); njegovi preb. Tifernātēs Metaurēnsēs Obmetávrski Tifernáti (Tifêrnci): Plin.

3. mesto v Samniju ob reki in gori Tifern (Tifernus): L.

Tifernus -ī, m Tifêrn

1. gora v Samniju, ob kateri je ležalo mesto Tifern: L.

2. reka, ki izvira v Apeninih in teče ob gori Tifern (zdaj Biferno): Mel., Plin.