Franja

Iūliēnsis -e (Iūlius) Julijev, julijski zlasti priimek mest in narodov: Plin.

labeō -ōnis, m (labea) človek z veliki ustnicami, šobast človek, šob(av)ec: Arn. — Soobl. labiō -ōnis, m (iz labia): Verr. ap. Char. — Kot nom. propr. Labeō -ōnis, m Lábeon (Šobec (Šoba), Štular (Štula)), priimek rodu Antistijev, Atinijev, Fabijev in Segulov: Plin. Poseb. znani so:

1. Q. Fabius Labeo Kvint Fabij Labeon, ki je kot pretor l. 189 osvobodil 4000 rim. ujetnikov na Kreti in osvojil likijsko mesto Telmés (Telmessos), konz. l. 183: L.

2. Q. Antistius Labeo Kvint Antistij Labeon, sloveč pravnik, prostodušen človek, Avgustov politični nasprotnik; Avgust ga je kljub temu zelo čislal: T., Suet.

3. Pomponius Labeo Pomponij Labeon, poveljnik v Meziji, sodobnik cesarja Tiberija: T.

4. Attius (Accius) Labeo Atij (Akcij) Labeon, ki je precej ozkosrčno polatinil Homerjeve pesnitve: Pers.

5. Cornelius Labeo Kornelij Labeon, lat. slovničar in starinoslovec, menda iz Avgustovega obdobja: Macr., Serv. Nekega sicer neznanega Labeona omenja: H. (Sat. 1, 3, 82).

Labiēnus -ī, m (labium) Labién = Ustnati, priimek Atijevega rodu. Najbolj znana sta:

1. T. Attius Labienus Tit Atij Labien, tr. pl. l. 63, Cezarjev legat v Galiji, l. 50 namestnik v Tostranski Galiji (Gallia togāta). L. 49 je prestopil k Pompeju, se boril pri Farzalu in Tapsu ter padel l. 45 pri Mundi: Ci., C., Hirt. Od tod adj. Labiēniānus 3 Labiénov: milites Auct. b. Afr.

2. T. Attius Labienus, zajedljiv govornik (zato so ga porogljivo imenovali Fabbienus Fabién = Besnež), vnet republikanec, v pisani in govorjeni besedi hud Avgustov nasprotnik: Sen. rh., Q., Suet.

Laeca -ae, m (iz *Laivica, prim. laevus) Léka, rim. priimek, npr. M. Porcius Laeca Mark Porcij Leka, Katilinov sozarotnik: Ci., S.

Laenās -ātis, m (laena) Lenát, priimek Popilijevega rodu; gl. Popīlius.

Laevīnus -ī, m Lajvín (Levín), priimek Valerijevega rodu. Poseb.

1. M. Valerius Laevinus Mark Valerij Lajvin (Levin), konz. v času 2. punske vojne: L. epit.

2. nekega sicer neznanega Lajvina (Levina) omenja H. (Sat. 1, 6, 12).

Laevus -ī, m Lájv, rim. priimek, npr. Cispius Laevus Kispij Lajv: Ci. ep.

Lamia³ -ae, m Lámija, priimek Elijevega plemena (gens Aelia; gl. Aelius 3): L. Aelius Lamia deformis Ci., L. Lamiam … in contione relegavit Ci., necte meo Lamiae coronam H. (Carm. 1, 26, 8), prim.: Aeli vetusto nobilis ab Lamo (ime šalj. naslonjeno na „Lamus“, gl. Lamus): quando et priores hinc Lamias ferunt denominatas H. (Carm. 3, 17, 1 in 2); ta Horacijev Lamija je menda Lucij Lamija, konz. l. 2 po Kr., deset let po pesnikovi smrti; hoc nocuit Lamiarum caede madenti Iuv. Od tod adj. Lamiānus 3 Lámijev: horti Ci. ep., Suet.

lānātus 3 (lāna)

1. volnat: capras lanatas quibusdam factas (esse) L. da so pri nekaterih ljudeh koze dobile volno (kot čudežno znamenje), ovis Col. ali pellis Col., Dig. še volnata, še neostrižena, lanata animalium Plin. ali lanata animalia Iuv.; subst. lānātae -ārum, f volnate živali = ovce: Iuv.

2. z volno podložen, prešit, ovit: soleae Mart.; preg.: dii pedes lanatos habent Petr. bogovi imajo z volno ovite noge = se pridejo maščevat neslišno, kaznujejo neopaženi (prim. lāneus).

3. metaf. (po barvi in mehkobi) volni podoben, volnast
a) (o sadju, drevesih, rastlinah): māla, vitis Plin., folia lanatiore canitie Plin.
b) (o živalih): luporum (izmed ščuk) laudatissimi, qui appellantur lanati a candore mollitiaque carnis Plin. — Lānātus -ī, m Lanát, priimek Menenijevega rodu: L., Aur.

Largus -ī, m (largus) Lárg, rim. priimek, zlasti Skribonijevega rodu: Ci. ep., O. Poseb.

1. (Scribonius) Largus (Skribonij) Larg: lucerat lacertum Largi mordax Memmius Ci. (De orat. 2, 240)

2. Scribonius Largus Designatianus Skribonij Larg Designaciján, sloveč rim. zdravnik, ki je l. 43 po Kr. spremljal cesarja Klavdija na njegovem pohodu v Britanijo in okrog l. 47 po Kr. v še precej dobrem slogu napisal medicinsko delo (zbirko receptov) De compositione medicamentorum ali medicinae.

3. (C.(?) ali P.(?)) Caecina Largus (Gaj (?) ali Publij (?)) Cecina Larg: Caecina Largo e proceribus crebro nostrā iuventute eas (sc. arbores) in domo suā ostentante Plin. — Od tod adj. Largiānus 3 Lárgov (= Cecine Larga, konz. l. 42 po Kr.): Largianum senatus consultum Inst., Cod. I.

Lārs, Lārtis, m (tuj. iz etr. Larth gospod, knez) Lárs (Lárt), naslov ali priimek etrurskih knezov, npr. Lars Tolumnius Ci., L., Aur., Lars Tolumnij, kralj v Vejih, ad Lartem Porsinam, Clusinum regem L., Aremoricus Lars (= Lars Tolumnius) Aus. — Soobl. Lār, Lārtis, m le pri Char.

laterēnsis -e (latus -eris) (ob)stranski; subst. laterēnsis -is, m spremljevalec, telesni stražar: Tert. — Kot rim. nom. propr. Laterēnsis -is, m Laterénzis = morda „Varuh, Stražar“, priimek rodu Juvencijev, med katerimi je najbolj znan M. Iuvencius Laterensis Mark Juvencij Laterenzij, Lepidov legat, vnet republikanec: Ci.

Lathyrus (in Lathurus) -ī, m Látir, Látur, priimek egiptovskega kralja Ptolemaja VII.: Mel., Plin.

Latīnius -iī, m (Latīnus) Latínij, rim. priimek, npr.: Tito Latinio, de plebe homini, somnium fuit L., hunc (sc. Titium Sabinum) Latinius Latiaris, Porcius Cato, Petilius Rufus, M. Opsius praetura functi adgrediuntur T.

Latium -iī, n Lácij, italska pokrajina med Tibero in Kampanijo z glavnim mestom Rim (danes Campagna di Roma in del pokrajine, imenovane Terra di Lavoro: Varr., Ci., H., Mel., Plin. idr. Prvotno (tj. pred razdružitvijo Latinske zveze) je obsegala le bivališče Latincev: deželo med Tibero in Pontinskim močvirjem (Latium antiquum V. ali vetus T.), pozneje (po latinski vojni, končani l. 338) pa še novopridobljena ozemlja Rimljanov na vzhodu in jugu: ozemlje Ekvov, Hernikov, Volskov in Avrunkov (Latium novum ali adiectum Plin.); meton. = Latín(c)i: ius Latii T. ali samo Latium (sc. ius) latinsko pravo, pravo Latincev: Latio dato Plin., Latio donati incolae Plin., Latium externis dilargiri T. (prim. Latīnitās 1.). Od tod adj.

1. Latius 3 latínski, lácijski: gens, montes, herba O.; occ. = rímski: annus, duces O., forum (= forum Romanum, kjer so v Rimu potekale sodne obravnave) O., vulnera O. Rimljanov, Latiae facundia linguae O., Latiae Musae Col.

2. Latīnus 3 latínski, lácijski, rímski: verbum Varr. fr., verba Q., lingua Ci., sermo Ci., N., Q., Suet., vertere in Latinum sermonem L. (po)latiniti, prevesti (prevajati) v latinščino, via Latina L., Suet. Latinska cesta (ki se je začela pri Latinskih vratih (porta Latīna) blizu Kapenskih vrat (porta Capēna), L. coloniae Suet. (= ki so imele latinsko pravo, ius Latii), feriae Latinae C., L., tudi (subst.) samo Latinae (sc. feriae) L., idr. praznik Latinske zveze, ob katerem so zavezniki na Alb(an)ski gori žrtvovali lacijskemu ali latinskemu Jupitru (Iuppiter Latiāris); po razdružitvi Latinske zveze so Rimljani prevzeli ta praznik in ga obhajali vsako leto; tibicen Latinus, Latini auctores, praeceptores, orationes Latinae Q., Lat. consuetudo Col., Flavia … Latinae condicionis Suet. ki je imela pravice Latinke, ne Rimljanke, pugiles Lat., Lat. rhetores Suet., verbum (glagol) minus Latinum Hier.; komp.: nihil conditius, nihil Latinius legi Marcus Aurelius ap. Fr., nihil dulcius nihilque Latinius haberemus tuis voluminibus Hier.; superl.: homo latinissimus et facundissimus Hier. Subst.
a) Latīnī -ōrum, m α) Latín(c)i, Lácijci, preb. Lacija: V., L., Iust., Aur. β) imetniki latinskega prava, upravičenci po latinskem pravu (ius Latii, Latinitas): nihil acerbius socii et Latini ferre soliti sunt quam … Ci.; pozneje tudi take občine zunaj Italije, ki so imele latinskemu podobno pravo (prim. Latīnitās 1.): Latini (sc. magistratus) post plebeios, ceterarum Italiae gentium post Latinos T. γ) latinsko govoreči: Q. in pozni pisci. δ) Latini Iuniani osvobojenci po Junijevem zakonu (lex Iunia Norbana iz l. 28 po Kr.): G.
b) Latīnum -ī, n latinščina, latinski jezik, latinsko: convertere in Latinum Ci. ali vertere in Latinum Q. ali vertere ex Graeco in Latinum Plin. iun. ali transferre ex Graeco in Latinum Q. prevesti (prevajati) v latinščino, (po)latiniti.

3. Adv. Latīnē latinsko: id nos Latine gloriosum dicimus Pl., Latine loqui L. govoriti latinsko, Lat. dicere ali loqui (pregnantno) Ci. pravilno (okusno, uglajeno, lepo) latinsko govoriti, Latine dicendi copia Ci. bogastvo latinske zgovornosti, Lat. reddere Ci. ali transferre Q. v latinski jezik prevesti (prevajati), (po)latiniti, Lat. scire Ci. znati latinsko, razumeti latinščino, biti vešč latinščine, naspr. Lat. nescire Tit. fr., Ci., Lat. pronuntiare N., L., Q., aliquem Lat. docere Plin. iun., aliquid Lat. componere Suet., si quid res exigeret, Lat. formabat vertendumque alii dabat Suet., verbum Graecum Lat. enuntiabo Ap., occisum ab se Marium Lat. clamare coepit Front.; komp.: Latinius appellare Hier.; metaf.
a) = jasno: qui plane et Latine loquuntur Ci.
b) = odkritosrčno, pošteno, naravnost, na vsa usta: Latine me scitote, non accusatorie loqui Ci.

4. Latīniēnsis -e latínski: ager Ci., populus, vina Plin.; subst. Latīniēnsēs -ium, m Latín(c)i: Ci. Kot rim. priimek, npr.: Q. Caelius Latiniensis Ci. Kvint Celij Latinienzij (= Latinski).

5. Latiālis -e lácijski, latínski: populus O., Iuppiter Latialis Lucan. lacijski (latinski) Jupiter, predstojnik in zavetnik Latinske zveze (gl. zgoraj feriae Latinae), sermo Plin.; pesn.: Lat. caput Lucan. = aedes Iovis Latialis.

6. Latiāris -e (starejša obl. za Latiālis, e) lácijski, latínski: collis Varr., Iuppiter Latiaris (= Iuppiter Latialis) Ci., L., Plin., Lact., quidam eum (Caligulam) Latiarem Iovem consalutarunt Suet., regnum Aug., doctrina Macr. Od tod
a) adv. Latiāriter (po) latinsko: peplo circa umeros involuto Latiariter tegebatur M., Latiariter effari M., te Latiariter sonantem Sid.
b) subst. Latiar -āris, n lacijar, praznik lacijskega (latinskega) Jupitra: Ci. ep., Macr.

latrō² -ōnis, m (indoev. kor. *lē(i)- podeliti (podeljevati), da(ja)ti; prim. gr. λάτρον plača, mezda, λατρεύς, λάτρις mezdnik, λατρεία služba za mezdo, mezdno delo, λατρεύω služim za mezdo, λήιον setev, žitno polje, ἀλήιος neimovit)

1. najeti služabnik, najemnik, mezdnik, plačanec, najemniški vojak, spremljevalec, telesni stražar: Enn., nimis lepide de latrone Pl., ut latrones quos conduxi hinc ad Seleucum duceret Pl., latrones dicti, qui conducebantur; ea enim merces Graece dicitur λάτρον Varr.; metaf. vojak = kamen, figura pri šahu (= kmet) ali vojaški igri, ki predstavlja vojaka (= miles): cautaque non stulte latronum proelia laudat O., sic vincas … vitreo latrone clusos Mart., insidiosorum si ludis bella latronum, gemmeus iste tibi miles et hosti erit Mart.

2. (vojak) plenilec (ki se vojskuje neupravičeno in na svojo roko, npr. kot državljan zoper državo), pirat: ab Liguribus, latronibus verius quam hostibus iustis L., adversus latronum magis quam hostium excursiones L., multitudo perditorum hominum latronumque convenerat C., ut potius privato paucorum et latronum quam regio consilio susceptum bellum videretur C., latro gentiumque vastator Sen. ph. (o Aleksandru Velikem); z gen.: tu omnium gentium, quas adisti, latro es Cu.; od tod = ropar, (cestni, gozdni) razbojnik, bandit, nepridiprav, tolovaj, rokovnjač, malopridnež, malopridnik, zasednik, klatež, potepuh: Auct. b. Hisp., Suet., Amm., non semper viator a latrone, non numquam etiam latro a viatore occiditur Ci., nunc iter expediti latronis cum Milonis impedimentis comparate Ci., latrones, viarum obsessores Ci., plenus latronum locus Ci., ut iugulent hominem, surgunt de nocte latrones H., ne quis fur esset neu latro H., maximus latronum dux Val. Max., XX milia latronum erant Cu., latronibus circumventum defendo Sen. ph., improbus l. Ph. (o volku); z gen.: servatorum meorum latro Cu. morilec.

3. lovec, oprezovalec, prežač, ki zveri zalezuje iz zasede: leo … latronis impavidus frangit telum V. — Kot rim. priimek Latrō -ōnis, m Látron, npr. M. Porcius Latrō Mark Porcij Latron, Hispanec, govornik in retor za časa Avgusta: Sen. rh., Q. Od tod adj. Latrōniānus 3 Latrónov: color Sen. rh.

Lentō² -ōnis, m (lentus) Lénton = „Počasni“, „Počasnež“, rim. priimek, npr. Caesennius Lento Ci.

Lentulus² -ī, m Léntul, priimek veje Kornelijevega rodu. Najbolj znani so:

1. L. Cornēlius Lentulus Caudīnus Lucij Kornelij Lentul Kavdijski, konz. l. 327, eden najhrabrejših rimskih vojakov v bitki pri Kavdiju: L.

2. P. Cornēlius Lentulus Publij Kornelij Lentul se je l. 171 pod Licinijem bojeval proti makedonskemu kralju Perzeju in v času opravljanja službe edila kot prvi v cirkuške igre vključil zveri. Pozneje (l. 162) konz. in princeps senatus; l. 121 je bil ob preganjanju na Aventin bežečega Gaja Grakha težko ranjen: Ci., L.

3. P. Lentulus Sūra Publij Lentul Sura (Meča, ker je obtožen poneverjanja sodnikom pokazal svojo mečo); ko so ga vrgli iz senata, se je pridružil Katilini, ki mu je zaupal nalogo, da umori Cicerona, vendar zaradi strahopetnosti temu naročilu ni bil kos. Po razkritju zarote so ga zaprli, na hitro obsodili in usmrtili: Ci., S., Vell.

4. Cn. Lentulus Clōdiānus Gnej Lentul Klodijan, konz. l. 72, je s svojim stanovskim kolegom Lucijem Gelijem sprožil več zakonskih predlogov. Po vojaškem neuspehu v Hispaniji je kasneje služil pod Pompejem v vojni zoper gusarje; znamenit govornik: Ci., Fl., Gell.

5. Cornēlius Lentulus Spinthēr Publij Kornelij Lentul Spinter si je zelo prizadeval za vrnitev svojega prijatelja Cicerona iz izgnanstva: Ci. ep., S.

6. L. Cornēlius Lentulus Crūs Lucij Kornelij Lentul Krus, nasprotnik in tožnik Publija Klodija l. 61, konz. l. 49 in Pompejev privrženec; po bitki pri Farzalu je skupaj s Pompejem zbežal v Egipt, kjer je bil po Pompejevi smrti umorjen: C.

7. Cossus Cornelius Lentulus Kos Kornelij Lentul, konz. l. 1, je premagal Getule v Afriki in si s tem pridobil priimek Gaetulicus (Getul(ij)ski). Ko je bil l. 14 po Kr. z Druzom poslan v Panonijo, da bi zadušil upor panonskih legij, je komaj ubežal razjarjenim vojakom. Kaligula je dal tega poštenega moža l. 35 po Kr. po krivem obtožiti in usmrtiti: Vell., Suet., T. Napisal je tudi nekaj epigramov: Plin. iun. — Od tod subst. Lentulitās -ātis, f (šalj.) staro plemstvo Lentulov, „lentulitéta“, „léntulstvo“: ullam Appietatem aut Lentulitatem valere apud me plus quam ornamenta virtutis existimas? Ci. ep.

lepidus 3, adv. -ē (lepōs) beseda predvsem pogovornega jezika =

1. čeden, ličen, brhek, brdek, dičen, lep, zal, (pre)ljubek, mil, všečen: forma, nugator, facinus, cantio, dies, locus Pl., fui ego bellus, lepidus Pl., puella, pater Ter., non invenies alterum lepidiorem ad omnes res Pl., placet, pater lepidissime Ter., o capitulum lepidissimum Ter. o preljubki mož, mihi omnia lepide prospereque eveniunt Pl., ubi lepide voles esse tibi, mihi dicito Pl. če si hočeš privoščiti, nimis lepide fabulare; eo potuerit lepidius pol fieri Pl. tem lepše se da to narediti, quam lepide lexeis (po drugih lexis) compostae! ut tesserulae omnes arte pavimento Luc. ap. Cic.; adv. v odgovorih ali kot vzklik = da, kajpada, dobro, lepo, krasno, izvrstno, rad: lepide: licet Pl., euge, euge, lepide Pl., facete, laute, lepide Ter., lepidissime Pl. prekrasno; lepidus v slabem pomenu = nališpan, oblizan, pomehkužen, mehkopolten: hi pueri tam lepidi ac delicati Ci.

2. metaf. uglajen, pristojen, šegav, dovtipen, duhovit: Pl., Ter., quae lepida ac concinna sunt, cito satietate afficiunt aurium sensum Corn., l. versus Cat., l. dictum H., in quo lepide soceri mei persona lusit is … Lucilius Ci. — Kot nom. propr. Lepidus -ī, m Lépid, priimek veje Emilijevega rodu. Poseb. znani so

1. M. Aemilius Lepidus Mark Emilij Lepid, l. 201 poslanec k egiptovskemu kralju Ptolemaju V. Epifanu in potem k makedonskemu kralju Filipu III.; kot pretor je l. 191 upravljal Sicilijo in se l. 190 odlikoval v vojni zoper sirskega kralja Antioha. Kot konz. se je l. 187 v Liguriji pogumno vojskoval z Liguri, zgradil Emilijsko cesto (via Aemilia) in pripeljal naseljence v Matino in Parmo. L. 175 je bil drugič konz., potem šestkrat princeps senatus. Umrl je l. 152, slavljen kot velik domoljub: L.

2. M. Aemilius Lepidus Mark Emilij Lepid, ošaben in gospodovalen mož, po Pompejevi zaslugi konz. l. 78., hud nasprotnik Sule, čigar odloke je hotel po njegovi smrti ovreči, kar je povzročilo državljanske nemire (tumultūs). Da bi se ga senat znebil, ga je poslal za poveljnika v Transalpinsko Galijo, vendar je ostal v Etruriji in od tod odrinil z vojsko proti Rimu, da bi izsilil konzulat. Toda Pompej, s katerim se je bil že prej sprl, in Kvint Kátul sta ga premagala tik pred mestom. Ko sta se mu ponesrečila še dva poizkusa (v Etruriji in na Sardiniji), je l. 77 na Sardiniji umrl za neko boleznijo: Ci., Val. Max., Fl.

3. M. Aemilus Lepidus Mark Emilij Lepid, sin prejšnjega, Cezarjev privrženec in stanovski kolega ob njegovem tretjem konzulatu, po njegovi smrti triumvir z Oktavijanom in Antonijem, kasneje namestnik v Afriki; umrl l. 13 v Circejih: Ci., Suet., Fl.

4. M. Aemilius Lepidus Porcīna Mark Emilij Lepid Porcina, konz. l. 137, izvrsten govornik, se je uspešno upiral dejanjem tribuna Gaja Kasija, a se je nesrečno bojeval z Vakceji v Hispaniji: Ci., Vell., Val. Max., Fl. — Od tod adj. Lepidānus 3 Lépidov, lépidski (nanašajoč se na Lepida 2.): bellum S. fr. (Histor.); enako tudi Lepidiānus 3: tumultus Macr.

Lepta -ae, m (prim. λεπτός tenek, droben, ličen, nežen, slab) Lépta, rim. priimek: Q. Lepta, praefectus fabrûm Ci. ep.