Franja

Apollōnia -ae, f (Ἀπολλωνία) Apolonija, Apolonovo (mesto), krajevno, zlasti mestno ime. Poseb.:

1. mesto v Iliriji severno od Akrokeravenskega predgorja: Ci., C., L. idr.

2. mesto v mak. Migdoniji jugozahodno od Amfipole: L., Plin.

3. miletska naselbina v Trakiji ob Pontu z dvema pristaniščema: Mel., Plin., Iust. idr.

4. mesto na severni obali Sicilije: Ci.

5. trdnjava v Ozolskih Lokrih pri Navpaktu: L.

6. mesto na mak. Halkidiki: Plin.

7. mesto v Kirenajki: Mel., Plin.

8. mesto v Palestini med Cezarejo in Jopo: Plin.

9. mesto v maloazijski Trojadi, prej imenovano Assos: Plin.

10. mesto v Miziji: Plin.

11. mesto na Kreti pri Knososu: Plin.

12. otok z mestom ob bitinijski obali Ponta z vzdevkom Thynias, da se loči od istoimenskega (gl. pod 3.) kraja na evropski strani: Plin. — Od tod
a) etnikon Apollōniātēs -ae, m (Ἀπολλωνιάτης) Apolonijec (= iz kretske Apolonije): Diogenes Apoll. Ci. Nav. pl. Apollōniātae -ārum, m in Apolloniātēs -ium ali -um, m Apolonijci, preb. (poseb. ilirske) Apolonije: Ci., L., Plin.
b) adj. Apollōniēnsis -e apolonijski: civitas Ci. (= sicilske Apolonije); subst. Apollōniēnsēs -ium, m Apolonijci (= preb. traške Apolonije; gl. pod 3.): Iust.; Apollōniāticus 3 apolonijski (= iz ilirske Apolonije): bitumen Plin.

apostolicus 3, adv. -ē (gr. ἀποστολικός) apostolski: Eccl., pozni Icti.; subst. apostolicī -ōrum, m apostolovci =
a) učenci in prijatelji apostolov: Tert.
b) ime nekih krščanskih razkolnikov: Aug., Isid.

appellātīvus 3 (appellāre)

1. naziven, apelativen: nomen Prisc. občno ime.

2. tako imenovan: in illo appellativo, non vero caelo Ambr.

Aprōnius 3 Apronij(ev), rim. plebejsko rodbinsko ime,

1. Q. Apronius Kvint Apronij, pristaš Vera (Verres) in njegove kohorte: Ci.

2. L. Apronius Lucij Apronij, rim. vitez, ki se je pod Druzom bojeval v Germaniji, bil pozneje namestnik v Afriki in naposled propretor v spodnji Germaniji, kjer so ga Frizi porazili in ubili: T.

3. Apronius Caesiānus Apronij Cezijan, Lucijev sin; na njegovo povelje je napadel in premagal Numidijce: T.

4. Apronia Apronija, hči Lucija Apronija, umoril jo je mož Plavcij Silvan: T.; adj. Aprōniānus 3 Apronijev: convivium (= Kvinta Apronija) Ci., cerasa Plin. živo rdeče češnje; subst. Aprōniānus -ī, m Apronijan, ime posinovljenca: Apronianus Vipstānus T.; adj. Aprōniānus 3 Apronijanov: senatus consultum Dig.

Āpulēius (slabše Appulēius) 3 Apulej(ev), rim. plebejsko rodbinsko ime,

1. L. Apuleius Saturnīnus Lucij Apulej Saturnin, demagog in tr. pl.; l.101 in 100 je predlagal zakon, po katerem naj bi Marijevim vojakom podelili zemljišča v Galiji (lex agraria), ter zakon, po katerem naj bi kaznovali vsak upor zoper ljudske tribune kot zločin žalitve veličanstva (lex de maiestate); po senatovi zaroti ga je umorilo razdraženo ljudstvo: Ci. idr.

2. L. Ap. Saturnīnus Lucij Apulej Saturnin, l.69 je poveljeval pod Metelom na Kreti in l.58 upravljal Makedonijo: Ci. — Iz tega rodu pa ni bil L. (?) Apuleius Lucij (?) Apulej iz Madavre v Afriki, rim. pisatelj, roj. ok. l.125 po Kr.; njegova dela so ohranjena: Aug., Non. — Kot adj.: Apuleia lex Ci. idr. zakon ljudskega tribuna Lucija Apuleja = lex de maiestate; adj. Āpulēiānus 3 Apulejev, apulejski: pecunia M. Antonius ap. Ci. nekega sicer neznanega Marka Apuleja, seditio Fl. ljudskega tribuna Lucija Apuleja, ponderis Apuleiani flumen Sid. pisatelja Lucija Apuleja.

aqua -ae, f

1. voda; kot prvina: ferre aquam pedibus, dare aquam manibus Pl., aër... et ignis et aqua et terra prima sunt Ci., omne corpus aut aqua aut aër aut ignis aut terra est Ci., aër, aqua, terra, vapores, quo pacto fiant Lucr., aqua viva Varr., profluens Ci., L. živa (tekoča) voda, fons aquae dulcis Ci., a. pluvia Ci., a. pluvialis O., a. aetheria (pesn.) O., a. caelestis L., H. idr. deževnica, aquam petere sacris L., aquam foras! vinum intro! Petr., os aquā implere Sen. ph., aqua inter cutem Cels., aqua supter cutem fusa Plin., aqua intercus Pl., Ci., Suet. in (pren.) Luc. ap. Non. vodenica; v pl. vode, vodovje: vapor aquarum Ci., magnitudo aquarum L., aquae longae O. vodni curki; pogosto = povodenj, poplava: hae permanserunt aquae dies complures C., tanta tempestas cooritur, ut numquam illis locis maiores aquas fuisse constaret C., aquae magnae bis eo anno fuerunt L.

2. pren.
a) morje: ad aquam Ci. ob morski obali, quos (labores) ego sum terrā, quos ego passus aquā (= terrā marique) O.; pren.: naviget hinc aliā iam mihi linter aquā O. izpluje (izide) naj mi druga knjiga; jezero: Albanae aquae deductio Ci.; reka: in aquam caeci ruebant L., Tusca aqua (= Tiberis) O., secundā aquā L. po vodi, z vodo; dež: cornix augur aquae H., aquarum agmen V. naliv.
b) pl. aquae vrelci, viri: dulces V., perennes Cu., aquarum abundantia Eutr.; zdravilna voda, zdravilni vrelec (vrelci), zdravilna kopel, toplice: ad aquas venire, esse Ci., aquae caldae Varr. ali aquae calidae Ci., L., Plin. toplice, a. medicatae Sen. ph., a. salubres T. ali a. salutiferae Mart. zdravilne vode; od tod pogosto kot krajevno ime: Aquae Baiae (= Baiae) Pr., A. Calidae L. toplice v Zevgitani blizu današnjega Tunisa, A. Albulae (gl. Albulus), A. Sextiae L. epit., Vell., Plin. toplice blizu Masilije (zdaj Aix en Provence), A. Mattiacae Amm. (= Mattiaci fontes calidi Plin.) Matijaške toplice (zdaj Wiesbaden).
c) vodovod: aquam ducere non longe a villa Ci., aquam perducere L. epit. ali aquam in urbem ducere L. o cenzorju Apiju, aqua Crabra Ci., Front. (gl. Crabra), aqua Appia Front. (gl. Appius), aqua Claudia Suet., Front. Klavdijev vodovod, ki ga je začel graditi Kaligula, aqua promissa Vell.
č) voda v vodni uri, vodna ura (= clepsydra): certis ex aqua mensuris breviores esse quam in continenti noctes videbamus C. Vodne ure so rabili pri sodnih razpravah in govorniških vajah, da so z njimi merili za govorjenje določeni čas. Od tod pren. in preg.: aquam dare Plin. iun. dati čas za govorjenje, aquam perdere Q. tratiti čas.
d) solza, voda v očeh: illis ex oculis multa cadebat aqua Pr.; v reklih: aspergere aquam (alicui) Pl. z vodo poškropiti (omedlelega) = osrčiti, oživiti koga; aquam praebere ponuditi vodo za pitje in mešanje z vinom pri obedu = pogostiti koga: qui praebebat aquam H. gostitelj, prim.: nec... unctam convivis praebebit aquam H.; aquam terramque petere ali poscere L., Cu. (γῆν καἰ ὕδωρ αἰτεῖν perzijska šega) zahtevati vode in zemlje (v znamenje podložnosti); in vento et rapidā aquā scribere Cat. (prim. καϑ' ὕδατος γράφειν) kaj za ničvredno imeti; iungere ignibus aquam Sen. tr. vodo z ognjem družiti (o tem, kar je nemogoče); aquam a pumice postulare Pl. zahtevati vode od votliča (= iskati kako stvar tam, kjer je ni mogoče dobiti); sed aqua haeret, ut aiunt Ci., in hac causa mihi aqua haeret Ci. ep. zadeva je obtičala, ne gre mi od rok; aqua et ignis kot najnujnejši potrebščini za človekov obstoj in državljansko življenje: non aquā, non igni, ut aiunt, locis pluribus utimur quam amicitiā Ci. Na poročni dan so neveste kot bodoče gospodinje od svojih ženinov dobile vodo in ogenj v znamenje zakonske zvestobe: Varr., O., Stat., Dig., P. F.; aquā et igni interdicere (alicui) Ci., C., Vell., aquā et igni arcere (aliquem) T. (ret.) odrekati komu vodo in ogenj, prepovedati uporabo vode in ognja = izobčiti koga, preklicati koga.

Opomba: Star. gen. sg. aquāī: Ci. (Arat.), V., Lucr., Prud.

Aquiculus -ī, m Akvikul, ime nekega Rutul-ca: V.

Aquīlius (Aquīllius) 3 Akvilij(ev), rim. patricijsko in plebejsko rodbinsko ime,

1. M'. Aquilius Manij Akvilij, konz. l.129, končal je vojno z Aristonikom: Vell., Fl., Iust.

2. M'. Aquilius Manij Akvilij, sin prejšnjega, bil je Marijev legat l.103, l.101 pa je kot konz. zatrl upor sužnjev na Siciliji, ki ga je vodil Atenion (Athenio); l.88 je bil premagan v mitridatski vojni in po izdajstvu izročen kralju Mitridatu, ki ga je dal privezati na osla, zasmehovati in mu naposled v grlo vliti raztopljenega zlata: Ci., Vell., Fl.

3. C. Aquilius Gallus Gaj Akvilij Galus, Ciceronov prijatelj, govornik, pravnik; l.66 je bil skupaj s Ciceronom pretor: Ci., Plin.

4. Aquilius Regulus Akvilij Regul, polbrat govornika Vipstana Mesale, malopriden ovaduh (delator) cesarske dobe: T.

5. Aquilius Niger Akvilij Niger, rimski zgodovinopisec: Suet.; tudi kot žensko ime: Aquīlia Akvilija: Ci. ep. Adj. Akvilijev: lex (= Gaja Akvilija Galusa) Ci., G.; Od tod adj. Aquīliānus 3 Akvilijev (= Gaja Akvilija Galusa): Icti., definitio Ci.; subst. Aquīliānī -ōrum, m akvilijevci: Varr.

arbuscula -ae, f (demin. arbōs)

1. drevesce: Varr., Col., Plin., Plin. iun., Fr.

2. pren.
a) arbuscula crinīta čop na pavovi glavi: Plin.
b) arbusculae drevesca s kolesi za pomikanje oblegal: Vitr. — Kot nom. propr. Arbuscula -ae, f Arbuskula, ime rim. osvobojenk, poseb. mimične igralke v Ciceronovem času: Ci. ep., H.

Archē -ēs, f (Ἀρχή Začetek) Arha,

1. samogovoreče ime ene izmed prvih štirih Muz, hčere mlajšega Jupitra: Ci.

2. ime enega od štirih Valentinovih ejonov: Tert.

Archemorus -ī, m (Ἀρχέμορος) Arhemor, s pravim imenom Ofelt (Opheltēs), sin nemejskega kralja Likurga; usmrtil ga je zmaj, ker ga je pestunja Hizipila pustila samega, ko je hotela „sedmerici“, ki je šla nad Tebe, pokazati vrelec. Sedmerica mu je dala ime Ἀρχέμορος, „prednik v usodi“, ter njemu na čast ustanovila nemejske igre: Tert., Aus.; to ime je dobil tudi vrelec ali reka Largija (Largia), ki jo je Hizipila pokazala sedmerici: Stat.

Archiās -ae, m (Ἀρχίας) Arhija,

1. tebanski aristokrat, ki je l.382 špart. vojskovodji Febidi (Φοιβίδας) izdal Kadmejo; kot ptolemarh in načelnik Špartancem naklonjene stranke ga je Pelopida usmrtil: N.

2. mizar v Rimu, omenjen pri Horaciju, od tod adj. Archiacus 3 arhijski, od Arhije izdelan: lecti H.

3. A. Licinius Archias Avel Licinij Arhija, gr. pesnik, rojen l.120 v sirski Antiohiji; l.102 je prišel v Rim k Luciju Liciniju Lukulu (od tod njegovo rodbinsko ime Licinius), po čigar posredovanju je l.93 pridobil meščanstvo lukanskega mesta Herakleje in obenem tudi rim. državljanstvo (ker je bila Herakleja v zavezi z Rimom). Ko mu je l.61 neki Gracij v pravdi izpodbijal to pravico, je Ciceron pesnika, svojega prijatelja, uspešno zastopal z znanim govorom Pro Archia poëta: Ci., Q.

Areccaeus (Arectaeus) 3 (Arek, ime asir.-bab. mesta) babilonski: campi Tib.

aretālogus -ī, m (gr.ἀρεταλόγος) blebetač o čednosti, ime zajedljivih filozofov (večinoma cinikov ali stoikov), ki so pri bogataških pojedinah zabavali goste in prodajali svojo modrost s smešno resnobo: Iuv., Suet.

Arethūsa -ae, f (Αρέϑουσα) Aretuza,

I. ime več krajev, jezer in izvirov; poseb.:

1. izvir na otoku Ortigiji pri Sirakuzah: Ci., V., O. idr.; po mitu Nereida, Dianina spremljevalka, ki jo je rečni bog Alfej pod morjem zasledoval do otoka Ortigije: O. Od tod adj. a)Arethūsaeus 3 Aretuzin, aretuški: latices Cl.
b) Arethūsis -idis, acc. pl.-idas, f Aretuzina, aretuška: Syracusae O. c)Arethūsius 3 aretuški, pesn. sirakuški: proles Sil.

2. izvir na Evboji: Plin.

3. izvir v Beotiji: Plin.

4. z ribami bogato jezero v Veliki Armeniji: Plin.

5. mesto
a) v Makedoniji: Plin.
b) v Arabiji: Plin. Od tod subst. Arethūsiī -ōrum, m Aretužani, preb. mak. Aretuze: Plin. —

II. izmišljeno dekliško ime: Pr.

Argiodūs -ontis, m (ἀργιόδους belozob) Argiodont, „Belozobec“, samogovoreče pasje ime: O.

Argō¹ -ūs, acc. in abl.-ō, heterocl. acc. tudi Argōn (Pr.), f (Ἀργώ) Argo (gen. Arge), ladja, s katero je Jazon s svojimi tovariši plul v Kolhido po zlato runo: V., O., Pr. idr.; od Minerve kot „ladja Argo“ uvrščena med zvezde: Ci. (Arat.), Hyg., Col. Od tod adj. Argōus 3 (Ἀργῷος) Argin, argonavtski: remex H., columba Pr., mālus, ratis, vela Val. Fl.; subst. Argonautae -ārum, m (Ἀργοναῦται) argonavti (= Jazon in tovariši): Varr., Ci. idr., porticus ali spatia Argonautarum Mart. argonavtsko stebrišče v Rimu s podobami argonavtskih dogodkov; glede na ἀργός (len, brezdelen) rabi Mart. (III, 67, 10) v besedni igri ime Argonautae v pomenu „leni mornarji“: non nautas puto vos, sed Argonautas.— Od tod subst. Argonautica -ōrum, n(Val. Fl.) Argonavtika, pesnitev o potovanju argonavtov.

Argos, le nom. in acc., n (τὸ Ἄργος) Arg(os), večinoma (zlasti v odvisnih sklonih) Argī -ōrum, m Argi (gen. Argov),

1. pozneje pokrajina Argolis na Peloponezu, pesn. Grčija nasploh: quantum impulit Argos Lucan.

2. pogosto gr. mestno ime,
a) glavno mesto (ob Inahu) pokrajine Argolide: Varr., O., Mel., aptum equis Argos H. (ἱππόβοτον Hom.), Argos Inachium ali Dipsium Plin.; v obliki Argi: Pl., H., L.; od tod adj. α) Argēus (Argīus) 3 (Ἀργεῖος) argovski, argoški, iz Argov: Tiburis Argei... arva O. ali Tibur Argeo positum colono H. (po mitu so tibursko mesto ustanovili trije bratje Tiburnus ali Tiburtus, Catillus in Coras, vnuki argovskega vladarja Amfiaraja). β) pogosteje Argīvus 3 (Ἀργεῖος , eol. ἈργεῖΦος) argovski, argoški, argivski, iz Arga (pokrajine ali mesta), iz Argov: orator, sacerdos Ci., Iuno Ci., V. kot boginja zaščitnica argovskega mesta, augur(= Amfiaraj iz Argov) H., iuventus(= Tiburt, Katil in Kora) V., civitas Arn.; pesn.= grški: Argo, qua vecti Argivi delecti viri Enn. ap. Corn., castra, ensis, phalanx, Helene V., Argiva pompae facies O., pubes Cat., heroinae, quas dedit Argivis Dardana praeda viris Pr., pudicitia Pr.; subst. Argīvus -ī, m, pogosto pl. Argīvī -ōrum, m Argovec (Argivec), Argovci (Argivci): abituros agro Argivos Pl., alia species Iunonis Argivis, alia Lanuvinis Ci., Damocles erat Argivus N.; pesn. v pl.= Grki: Val. Max., exurere classem Argivôm (=Argivorum) V., ter pereat (murus) meis excisus Argivis H. γ) Argolis -idis, f (Ἀργολίς) argovska, argoška, argolidska: Alcmene, puppes O.; subst. Argolis -idis, f Argolida, peloponeška pokrajina, ves polotok med Argolidskim in Saronskim zalivom: Mel., Plin. δ) Argolicus 3 (Ἀργολικός) argolidski (= ki se tiče pokrajine Argolide): mare V., urbs(=Argos) O., leo Sen. tr. nemejski lev, sinus Plin.; pesn. = grški: duces O. vojskovodje v trojanski vojni, classis O., classes Ci., navis Ci. (Arat.) ladja Argo (kot ozvezdje), gens, reges, tela V. ε) Argus 3 argovski, argoški, iz Argov: pater Pl.
b) Argos Amphilochium L. Amfiloški Arg(os), epirsko mesto, imenovano tudi Argos Amphilochi Mel. ali Argos Amphilochicum Plin.
c) Argos Pelasgicum Plin. Pelasgovski Arg(os) v Tesaliji.
č) Argos Hippium Plin. Konjski Arg(os), mesto v Davenski Apuliji, pozneje Argyripa in naposled Arpi.

Ariānē -ēs, f: Mel. in (v lat. obl.) Ariāna -ae, f: Plin., Amm. Ariana (zdaj Iran), skupno ime vzhodnih pokrajin perz. kraljestva. Od tod adj. Ariānus 3 arianski: regio Plin.; subst. Ariānī -ōrum, m Arianci, preb. Ariane: Plin.; in Arianis gigni Plin. v Ariancih = pri arianski deželi; Ariānis -idis, acc.-ida, f (sc. herba) arianida, samorasla zel v Ariani: Plin.

Ariarāthēs -is, acc. -em in-ēn, m (Ἀρια-ράϑης) Ariarat, ime šestih kapadoških kraljev,

1. Ar. II., sodobnik Aleksandra Vel.; l.322 ga je porazil in usmrtil Perdika: Iust.

2. Ar. V., kralj od l.220 do 163, s svojim tastom, sirskim kraljem Antiohom III., se je bojeval zoper Rimljane, pozneje pa kot rim. zaveznik zoper mak. kralja Perzeja: L.

3. Ar. VI., sin prejšnjega, bežal je pred svojim polbratom Holofernom v Rim, potem pa je senat razdelil Kapadokijo med oba; umrl je l.130: L., Iust.

4. neki drug Ar., sin kapadoškega kralja Ariobarzana II., brat Ariobarzana III., l. 45 je odšel v Rim k Cezarju, da bi od njega dobil kako deželo; pozneje je kraljeval v Kapadokiji, vendar ga je Mark Antonij izgnal: Ci. ep., Auct. b. Alx.