Franja

Albinovānus 3 Albinovan(ov), ime rim. plemena. Poseb. znana sta:

1. C. Albinovanus Pedo Gaj Albinovan Pedon, epski pesnik, Ovidijev prijatelj: O., Q., Sen. ph.

2. Celsus Alb. Celz Alb., lirski pesnik, Tiberijev tajnik, Horacijev prijatelj: H.

Albius 3 (albus) Albij(ev), ime rim. rodu. Znani so poseb.:

1. Albius Tibullus Albij Tibul, najznamenitejši rim. elegik, Horacijev prijatelj: H.

2. Statius Alb. Oppianīcus Stacij Albij Opijanik, rim. vitez iz Larina, umoril je svojega svaka Avrija in dva svojih sinov ter poizkusil usmrtiti tudi svojega pastorka Avla Kluencija, da bi si pridobil njegovo premoženje. Ko ga je Kluencij l. 74 tožil, se je najprej skušal rešiti s podkupovanjem sodnikov; ko se mu to ni posrečilo, je šel, da bi se izognil obsodbi, prostovoljno v pregnanstvo, kjer je l. 69 umrl: Ci.

3. njegov istoimenski sin, ki je na prigovarjanje svoje mačehe obtožil Kluencija podkupovanja in zastrupitve svojega očima: Ci.

4. Sabinus Albij Sabin Albij, Ciceronov sodedič: Ci. ep. Nekega sicer neznanega Albija omenja H. (Sat. I, 4, 29 in 109). — Od tod adj. Albiānus 3 Albijev: iudicium, pecunia (starejšega Stacija Albija Opijanika) Ci., negotium (s Sabinom Alb. zaradi prodaje dediščine na dražbi) Ci.

Alcmaeō (Alcmeō), redkeje Alcmaeōn (in v razširjenih obl. Alcumaeō, Alcumaeōn, Alcumeō, Alcimeō) -onis m (Ἀλκμαίων, Ἀλκμέων) Alkmeon (Alkumeon, Alcimeon),

1. Amfiarajev in Erifilin sin, ki je na očetovo povelje usmrtil svojo mater ter nato zblaznel: Acc. fr., Ci., Hyg.; snov Enijeve tragedije: Ci. — Soobl. Alcumēus -ēi, m Alkumej: Pl. — Od tod adj. Alcmaeonius 3 Alkmeonov: furiae Pr. ki preganja Alkmeona.

2. filozof in zdravnik iz Krotona, Pitagorov učenec: Ci.

Alexander -drī, m (Ἀλέξανδρος) Aleksander, gr. moško ime. Posebno znani so:

1. Priamov sin Paris, ki so mu baje dali to ime kot častni priimek, ker je branil pred roparji (ἀλέξανδρος = „ki brani može“) in ščitil pastirje: Ci. idr.; kot naslov Enijeve igre: Varr.

2. ferski tiran od l. 370 do 357, umorila ga je žena Teba: Ci., N.

3. Aleksander I., mološki kralj v Epiru, brat Olimpiade, žene mak. kralja Filipa, matere Aleksandra Vel. Ko se je bojeval v Italiji, je bil l. 326 poražen pri Pandoziji, kjer je po izdaji Lukancev v reki Aherontu tudi umrl: L., Iust.

4. Aleksander III. (Magnus Veliki), sin mak. kralja Filipa II., roj. l. 356, umrl l. 323, mak. kralj od l. 336: Ci., N., L. idr., urbs Alexandri O. = Alexandria (Magna). Po Aleksandru Vel., ki jih je ustanovil, se je imenovalo več mest Alexandrīa, star. Alexandrēa -ae, f (Ἀλεξάνδρεια) Aleksandrija, Aleksandreja, poseb.:
a) Al. Trōas Trojanska Aleksandrija na trojanski obali: Ci., L., Plin.
b) Alexandria (Magna Velika Aleksandrija) v Egiptu ob izlivu najzahodnejšega Nilovega rokava, ustanovljena l. 332 (še zdaj Aleksandrija): Varr., Ci., C., N., H., Cu. idr.
c) Alexandria ad Caucasum Aleksandrija ob Kavkazu (med Adriano, Indijo in Baktrijo): Cu., Plin.
č) Aleksandrija v sirski Pieriji med Isom in Antiohijo: Plin.
d) Al. Ariōn (= Aleksandrija v deželi Arijev) Arijska Aleksandrija ob reki Ariju: Plin., Amm.
e) Aleksandrija v Arahoziji, imenovana tudi Alexandropolis (Plin.) Aleksandropol: Amm.
f) Aleksandrija ob stoku rek Acezina (Acesines) in Inda (Indus): Cu.
g) Al. ultima (Ἀλ. ἐσχάτη) Najskrajnejša Aleksandrija ob Jaksartu v Sogdijani, najskrajnejša mestna naselbina, ki jo je ustanovil Aleksander Vel.: Cu., Plin., Amm. Od tod adj. Alexandrēus 3 (Ἀλεξάνδρειος) aleksandrijski, aleksandrinski, iz (egipt.) Aleksandrije: Ci. ep. Alexandriānus 3 Aleksandrov: purpura, ficus Lamp. Alexandrīnus 3
a) Aleksandrov = Aleksandra Severa, rim. cesarja: basilica, opus Lamp., sagittarii Lamp. Aleksandru vdani.
b) aleksandrijski, α) = iz Trojske Aleksandrije: laurus Plin. β) = iz egipt. Aleksandrije: rex Ci. egipt. kralj (Ptolemaeus Auletes), testes Ci., legati Ci., L., bellum Ci. ep. Cezarjeva vojna v Egiptu po farzalski bitki, vita et licentia C. razuzdano življenje (kakršno je bilo v egipt. Aleksandriji običajno), pueri Petr. ali deliciae Q. aleksandrijski ali egipč. sužnji, torej črni sužnji, ki so služili rim. nečimrnosti, panis Plin., navis Sen. ph., Suet. ladja egipč. trgovskega brodovja, ki ga je ustanovil ces. Avgust, marmora Sen. ph., columbae, cucurbitae Col., sinapi Plin.; subst. Alexandrīnus -ī, m Aleksandrijec: Aug., nav. pl. Alexandrīnī -ōrum, m Aleksandrijci, preb. egipt. Aleksandrije: Ci., C. idr.

algidus 3 (algēre) mrzel (naspr. calidus): nix Cat., saxa Prud.; subst. algidum -ī, n mraz, hlad: Praenestinum alg. Symm. Od tod

I. subst. (nom. propr.)

1. Algidus -ī, m (sc. mons) Algid, mrzlo, gozdnato gorovje z obilnimi pašniki pri Tuskulu v Laciju, prastari kraj Dianinega bogočastja: Ci., L., H. idr.; od tod pesn. adj. Algidus 3 algidski: Algida terra O. svet okrog Algida, secessus Mart. (o naseljih na Algidu).

2. Algidum -ī, n Algid, ekvovska gorska trdnjavica na Algidu: L., Fl.

— II. adj. Algidēnsis -e, algidski, na Algidu rastoč: genus raphani Plin.

Allīfae (Alīfae) -ārum, f Alife, samnijsko mesto ob levem bregu Volturna (še zdaj Alife): L. Od tod adj. Allīfānus (Ālīfānus) 3 alifski, iz Alif: ager, tractus Ci.; subst.
a) Allīfāni -ōrum, m Alifan(c)i, preb. Alif: Plin.
b) Allīfāna -ōrum, n (sc. pocula) alifske (lončene) posode za pitje precejšnje velikosti, lončeni bokalni vrči, kakršne so izdelovali v Alifah: H.

Allobrox -ogis, acc. -oga, m Alobrog: novisque rebus infidelis Allobrox H., Rufum, quem totiens Ciceronem Allobroga dixit Iuv. alobroškega Cicerona; nav. pl. Allobrogēs -um, acc. -ēs -ăs, m Alobrogi, bojevit narod med Rona, Isère in Ženevskim jezerom z glavnima mestoma Vieno (Vienna, zdaj Vienne) in Genavo (zdaj Genève, Ženeva): Ci., C., S., L. idr. — Soobl. v sg. Allobrogus (Allobrogēs): Prob. — Od tod adj. Allobrogicus 3 alobroški: Cels., Col., Plin. Kot častni pridevek rim. vojskovodij, ki so se srečno vojskovali z Alobrogi, npr. Q. Fabius Maximus Allobrogicus Kvint Fabij Maksim Alobroški, konz. l. 121: Vell., Val. Max., cur Allobrogicis (= Fabiis) et magnā gaudeat arā natus in Herculeo Fabius lare Iuv.

Alpēs -ium, f (αἱ Ἄλπεις) redko in skoraj le pesn. (O., Lucan., Iuv., Fl.) v sg.; gen. Alpis, acc. -em, abl. -e

I. Alpe, visoko gorovje, ki loči Italijo od severa in se mnogoterno razrašča proti severu in vzhodu: C., L., H., O. idr., Alpium murus: Ci. Delijo se na:

1. Alpes maritimae Primorske ali Ligurske Alpe od morja do Padovih izvirov ali gore Vezula (Vesulus, zdaj Monte Viso): Plin., T.

2. Alpes Cottiae: T., Amm. ali Cottiānae: T. (prim. Cottius) Kotijske Alpe od Monte Visa do Cinizija (zdaj Mont Cenis), meja med Galijo in Italijo.

3. Alpes Grāiae (imenovane tudi saltus Grāius: N. ali mons Grāius) Grajske Alpe od Cinizija do Penina (= Velikega Sv. Bernarda): Petr., Plin., T.; Varr. (ap. Serv.) jih imenuje Alpes Graecae Grške Alpe.

4. Alpes Poenīnae Peninske Alpe od Penina do Šentgotharda: T.

5. Alpes Lepontiōrum Lepontske = Graubundske Alpe od Simplona do Adule: C., Plin.

6. Rhaetae Alpes: H. ali R(h)aeticae Alpes: T. Retijske Alpe od Šentgotharda do Ortlerja. Nadaljnji, Rimljanom manj znani deli so:

7. Alpes Tridentīnae: Plin. ali Tridentīna (Alpium) iuga: Fl. Tridentinske, tudi Južnotirolske Alpe, kjer izvira Adiža.

8. Noricae Alpes (srednjeveško ime) Noriške (Solnograške ali Salzburške) Alpe, tudi Ture imenovane = Norici Alpium tumuli Fl.; prim.: Norica castella in tumulis V.

9. Alpes Carnicae Karnijske Alpe od izvira Drave do Karavank na vzhodu: Plin., pri L. (XXXIX, 54) imenovane samo Alpes.

10. Alpes Iūliae Julijske Alpe, ločijo Kranjsko od Furlanije; imenovane po Juliju Cezarju in Avgustu, ki sta zgradila po njih ceste in jih tako naredila prehodne: T. Alpes Venetae Beneške Alpe jih imenuje: Amm. —

II. pesn. met. sploh planine, visoko gorovje: Lucan. (o Apeninih), geminae Alpes Sil. ali binae Alpes Prud. (o Alpah in Pirenejih). — Od tod adj.

1. Alpicus 3 alpski, planinski; subst. Alpicī -ōrum, m planinci: N.

2. Alpīnus 3 alpski, planinski, z Alp (planin): boreae, nives, gaesa V., hostis (= Galli) O., amnis L., gentes L., Plin., mures Plin. marmotice. — Kot nom. propr. Furius Alpīnus Furij Alpin, naduti pesnik brez estetskega okusa in zelo životen, od tod (dvoumno): turgidus Alpinus H. (Sat. I, 10, 36; prim. Sat. II, 5, 41).

Alphēus in (pesn.) Alphēos (acc. -on) -ēī, m (Ἀλφειός) Alfej, peloponeška reka pri Pizi in Olimpiji v Elidi. Kot rečni bog ljubi in preganja Nimfo Aretuzo, ki se, bežeča pred njim, spremeni v studenec ter teče pod morjem do otoka Ortigije pred Sirakuzami (spomin na elidsko naselitev?): Ci. ep., V., O. idr., Alphei praemia Mart. = olimpijska. — Od tod adj. Alphēus 3 Alfejev, alfejski: Pisae V. (ker je to italsko mesto ustanovljeno iz Pize v Elidi, kjer teče Alfej), ripae Cl.; subst. Alphēïas -adis, f (*Ἀλφηϊάς) Alfejeva (ljubljenka), priimek Nimfe in studenca Aretuze: O.

Alsietīnus 3 alzietski: lacus Front. Alzietsko jezero v Etruriji.

Alsium -iī, n (subst. adj. alsius) Alzij, prastaro primorsko mesto v južni Etruriji vzhodno od Vejev, priljubljeno letovišče: Ci. ep., L., Vell. idr. — Od tod adj.

1. Alsiēnsis -e alzijski, pri Alziju: populus L., villa (Pompejeva): Ci., (Plinijeve tašče): Plin. iun.; subst. Alsiēnse -is, n (sc. praedium) (Pompejevo) vaško posestvo pri Alziju: Ci.

2. Alsius 3 alzijski: litus Sil.

altēgradius 3 = altē gradiēns pokonci hodeč: Tert.

Altīnum -ī, n Altin, severnoitalsko mesto v venetski deželi, ena najbolj cvetočih mestnih občin (zdaj vas Altino): Mel., Plin., Mart., Aur. Od tod adj. Altīnus 3 altinski: vaccae Col., oves Tert. Altīnās -ātis altinski: oves Col.; subst. Altīnātēs -ium, m Altinci, preb. Altina: Plin. iun.

altipendulus 3 visoko viseč: Nov. fr., Marcus Aurelius ap. Fr.

Aluntium (Haluntium) -iī, n (Ἀλούντιον) Aluncij (Haluncij), vinorodno mesto na severni obali Sicilije: Ci., Plin. Od tod Aluntīnus (Hal...) 3 (h)aluncijski: civitas Ci., vinum Plin.; subst. Aluntīnus -ī, m Aluncijan, preb. Aluncija: Ci.; v pl.: Ci.

alveolātus 3 (alveolus) = alveātus 3: Vitr.

Amānus -ī, m (Ἀμανός) Aman, del gorovja Tavra v Mali Aziji, razvodje med Sirijo in Kilikijo: Ci. ep., Lucan., Mel., Plin. Od tod adj. Amānicus 3 amanski, zlasti Amānicae pylae (Ἀμανικαὶ πύλαι) Amanska vrata (čisto lat. portae Amani montis Plin.), prelazi, ki vežejo Sirijo in Kilikijo: Cu.; subst. Amāniēnsēs -ium, m Amanjani, preb. amantske gore: Ci. ep. — Kot rim. nom. propr. Amānus -ī, m Aman: Sil.

Amathūs -ūntis, acc. -ūnta (Ἀμαϑοῦς) Amatunt,

1. f, mesto na južni obali Cipra z Venerinim svetiščem: V., O., Cat., Plin. Od tod adj.
a) Amathūsius 3 amatuntski; kot Venerin priimek: Venus Amathūsia T. Venera Amatuntska, ali samo Amathūsia (Ἀμαϑουσία) O., Cat. Amatuzija, Amatuntska. Kot nom. propr. Amathūsia -ae, f Amatuzija, starejše ime otoka Cipra: Plin.
b) Amathūsiacus 3 amatuntski, iz Amatunta: bidentes O.

2. masc. heros eponymos mesta Amatunta: T.

Ambracia -ae, f (Ἀμβρακία) Ambrakija, mesto in pokrajina severno od Ambracijskega zaliva, ki loči Epir od Akarnanije: Ci., C., L. idr. — Od tod Ambraciōta (Ambraciōtēs) -ae, m (Ἀμβρακιώτης) Ambrakijec: epigramma in Ambraciotam Cleombrotum Ci., Ambraciotes ille (= Cleombrotus) Lact., laudavit... Ambracioten (vinum) Plin. Adj. Ambracius 3 (Ἀμβράκιος) ambrakijski: Ambracius sinus L., Mel., Plin. in pesn. pl. Ambracii sinūs Sil. Ambrakijski zaliv, v katerem je Oktavijan l. 31 premagal Antonija v pomorski bitki pri Akciju; od tod Ambraciae frondes Stat. lovorovi venci zmagovalcev v akcijskih igrah, ki jih je obnovil Avgust v spomin na svojo zmago. Ambraciēnsis -e, ambrakijski, iz Ambrakije: legati L.; subst. Ambraciēnsēs -ium, m Ambrakijci, preb. Ambrakije: L.

Ambrosius -iī, m Ambrozij, sloveči cerkveni oče in milanski nadškof v 4. st. po Kr. Od tod adj. Ambrosiānus 3 Ambrozijev: Aug.