Franja

st! interj. st!, pst!, št!, tiho!: Pl., Ter., Naev. ap. Char., Ci. ep., Ci. poet. idr.

pax², interj. (po Prisc. gr. tuj. πάξ st! pst!)

1. hap! hop! hlast! hlop! šavs!: edepol nomen nugatorium: quasi dicas, siquid crediderim tibi, „pax“ periisse ilico Pl.

2. pa mir (konec) besedi! dosti! dovolj! (p)st!: pax, abi[s] Pl., pax Pl., capillus passus prolixe et circum caput reiectus neclegenter, pax Ter., in summo habuimus caseum mollem ex sapa et cocleas singulas et cordae frusta et hepatia in catillis et ova pilleata et rapam et senape et catillum concacatum, pax Palamedes Petr., indulge, Pacate, bonus, doctus, facilis — vir, totum opus hoc sparsum, crinis velut Antiphilae: pax Aus.

Alesia -ae, f (Ἀλεσία) Alezija, utrjeno mandubijsko mesto v Lugdunski Galiji (v srednjem veku St. Reine d'Alise, od 9. st. v razvalinah, zdaj vasica severno od Autuna): C., Vell., Plin., Fl.

Ambrosius -iī, m Ambrozij, sloveči cerkveni oče in milanski nadškof v 4. st. po Kr. Od tod adj. Ambrosiānus 3 Ambrozijev: Aug.

Ammiānus (-ī) Marcellīnus -ī, m Amijan Marcelin, sredi 4. st. po Kr. (bržkone v Antiohiji v Siriji) rojeni Grk, ki je spisal Rerum gestarum l. XXXI, zgodovino rim. države od Nerve do Valenta (od l. 91 do 378 po Kr.); prvih 13 knjig se je izgubilo: Cod. Th.

Ampelius -iī, m Ampelij, rim. nom. propr., npr. L. Amp. Lucij Ampelij, pisec v 4. st. po Kr.: Amm., Sid.; neki drug Lucij Ampelij je napisal menda v 3. st. po Kr. knjigo Liber memorialis.

Apīcius -iī, m Apicij, rim. priimek. Posebno M. Gavius (Gabius) Apicius Mark Gavij (Gabij) Apicij, najslavnejši rim. sladkosnednež in gastronom v času Avgusta in Tiberija: Sen. ph., Plin., T.; od tod Apīcius, naslov knjige o kuharstvu, ki je ohranjena, njen pisatelj (menda iz 3. st. po Kr.) pa je neznan. Od tod adj.

1. Apīcius 3 Apicijev, apicijski =
a) omenjenega M. Gabija Apicija: epulones Sid.
b) poimenovan po nekem Apiciju (v dobi Katona st. ali pred njo): uva Ca., Varr., Macr.; subst. Apīcium -iī, n (sc. vinum) apicijsko vino: Ca., Varr.

2. Apīciānus 3 Apicijev, apicijski: coctura Plin., condimenta Tert.

Aristīdēs -is in -ī, acc. -em in -ēn, m (Ἀριστείδης) Aristid,

1. po pravičnosti znan Atenec, Lizimahov sin, Temistoklov sodobnik in nasprotnik (l.480): Ci., N., O.

2. Aristid iz Mileta, iz zadnjega ali predzadnjega st. pr. Kr.; v obliki (današnjih) novel je napisal pohujšljive „Miletske zgodbe“ (Μιλησιακά , fabulae Milesiae), ki jih je polatinil Lucij Kornelij Sizena: O.

3. kipar, Poliklejev učenec: Plin.

4. tebanski slikar: Plin.

Artemō(n) -onis, m (Ἀρτέμων) Artemon, gr. moško ime: Ci. Poseb.

1. tehnik v Periklovi vojni s Samničani: Plin.

2. neki slikar: Plin.

3. neki kipar v 1. st. po Kr.: Plin.

Astyagēs -is, m (Ἀστυάγης) Astiag,

1. Kiaksarov (Ciaxares) sin, zadnji medijski kralj; njegova hči Mandana (Mandane), žena Perzijca Hambodše (Καμβύσης), je mati Kira st., ki je pahnil svojega deda s prestola: Ci., Iust.

2. Finejev tovariš: O.

Atīlius 3 Atilij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. A. Atilius Cālātīnus Avel Atilij Kalatin, konz. l.258 in 254, diktator l.250, poveljnik v prvi punski vojni: Ci., L. epit., Front.

2. M. At. Rēgulus, gl. Rēgulus.

3. C. At. Serrānus Gaviānus Gaj Atilij Seran Gavijan, kvestor l.63 in Ciceronov (konzulov) prijatelj, toda pozneje (l.57) kot tr. pl. njegov nasprotnik: Ci.

4. M. At. Mark Atilij, dramatik, ki je prirejal gr. tragedije in komedije za rim. oder, sodobnik Lucija Akcija: Varr., Ci., Suet.

5. L. At. Lucij Atilij, pravnik v 6. st. po ust. Rima: Dig.; kot adj.: lex Atilia Ulp., G. Atilijev (= po ljudskem tribunu Gaju Atiliju) zakon o varuštvu. — Od tod adj. Atīliānus 3 Atilijev: praedia Ci. ep. (= po ljudskem tribunu Gaju Atiliju), virtus Val. Max. (= po Marku Atiliju Regulu), tutor G. (= po Atilijevem zakonu določen).

Aufidius 3 Avfidij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. Cn. Aufidius Gnej Avfidij, tr. pl. l. 114, pretor l. 108, napisal je rim. zgodovino v gr. jeziku; v starosti je oslepel, vendar še deloval kot politik in znanstvenik: Ci., Plin.

2. njegov posinovljenec Cn. Auf. Orestes Aurelianus Gnej Avfidij Orest Avrelijan, konz. l. 71: Ci.

3. M. Auf. Lurco (= Požrešnik) Mark Avfidij Lurkon, kot tr. pl. l. 61 je sprožil zakon de ambitu, ki pa ni obveljal; začel je kot prvi pitati pave, s čimer si je prislužil mnogo denarja: Ci. ep., Varr., Plin.; najbrž tega istega Avf. omenjajo H. (Sat. II, 4, 24: Aufidius forti miscebat mella Falerno) kot požrešnika, Ci. (Pro Flacco 4, 10: iratus Flacco dixit M. Lurco) kot pričo v Flakovi pravdi, Suet. (Calig. 23) kot Livijinega deda.

4. T. Auf. Tit Avfidij, rim. govornik srednje mere: Ci.

5. Sex. Auf. Sekst Avfidij, rim. vitez: Ci. ep.

6. Auf. Luscus Avfidij Lusk, najvišji oblastnik (pretor) v Fundih, prej pisec, zelo nečimrn človek: Fundos Aufidio Lusco praetore libenter linquimus, insani ridentes praemia scribae H. (Fundi so bili v Horacijevem času municipij s polnim rim. državljanstvom ter so si zato sami volili svoje oblastnike).

7. Auf. Bassus Avfidij Bas, zgodovinopisec v Avgustovem in Tiberijevem času, napisal je zgodovino rim. državljanskih vojn in zgodovino rim. vojn v Germaniji (to je nadaljeval Plinij st.) Sen. rh., Sen. ph., Plin., Plin. iun., Q., T. — Od tod adj. Aufidiānus 3 Avfidijev (= Seksta Avfidija): nomen Ci. ep.

Ausonēs -um, m Avzon(c)i, skupno ime italskih rodov ob zahodni obali srednje in spodnje Italije: L., Plin.; pesn. sinekdoha Italci: Stat. Od tod subst. Ausona -ae, f Avzona, prastaro avzonsko mesto: L.; adj.
a) Ausonius 3 avzonski, spodnjeitalski: salis Ausonii lustrandum navibus aequor V. ob brutijski in kampanjski obali, mare Varr. fr., Plin. ob južni obali Italije; pesn. sinekdoha italijanski, latinski, rimski: Ausonia Teucros considere terra V., Thybris V., Pelorum O., os Mart. rim. zgovornost. — Kot rim. priimek, npr. Decimus Magnus Ausonius Decim Veliki Avzonij (Avzonski), slovničar, retor in duhovit pesnik v 4. st. po Kr.
b) Ausonis -idis, f avzonska, pesn. sinekdoha italska, italij(an)ska, rimska: ora O., aquae Sil., matres Cl.; subst. Ausonia -ae, f (sc. terra) Avzonija, spodnja Italija: V., O.; pesn. sinekdoha Italija: V., O.; Ausoniī -ōrum, m Avzon(c)i, Spodnjeitalci: V.; pesn. sinekdoha Italci: V.; po patronim. imenih tvorjeni subst. Ausonidae -dûm, m Avzon(c)i: Camers ditissimus agri qui fuit Ausonidum V.; pesn. sinekdoha Italci, Latinci, Rimljani: procedit legio Ausonidum: V.

B, b, druga črka lat. abecede = gr. Β, β (βῆτα) in sl. B, b; na začetku besed se je ohranila, med vokali pa se je polagoma spremenila v ustniški sapnik in se v 3. st. po Kr. popolnoma strnila z v (kakor so tudi Grki nadomeščali lat. v s svojim β, npr.: Λείβιος Livius, Βεργίλιος Vergilius. Od tod soobl. Danubius — Danuvius, Suebi — Suevi idr. Kot kratica na napisih = Bonus, Bona, Bonum ali Bene, npr. B.D. = Bona Dea, pa tudi = bonum datum, B.L. = bona lex, B.O. = bono omine, bona omina, B. P. = bono publico, bona possessio, B. M. ali B. D. S. M. = bene (de se) merenti, B. V. V. = bene vale, vale!

Caelius 3 Celij(ev)

I. ime rim. plebejskega rodu z rodbinama Kaldov in Rufov. Poseb.

1. L. Caelius Antipater Lucij Celij Antipater, sloviti analist (v 7 knjigah z naslovom Annales je opisal drugo punsko vojno), govornik in pravoznanec v času Grakhov, poglavitni Livijev vir za Hanibalovo vojno: Ci., L., Val. Max.

2. C. Cael. Caldus Gaj Celij Kald; po zaslugi svoje delavnosti in zgovornosti se je povzpel do najvišjih častnih služb; kot tr. pl. je l. 107 sprožil zakon, po katerem naj bi se na sodiščih pismeno glasovalo tudi pri postopkih o veleizdaji; konz. l. 94: Ci.

3. M. Cael. Rufus Mark Celij Ruf, roj. l. 82, državnik in govornik, ki se je po volji Cicerona in Marka Krasa izobraževal v znanostih in umetnostih, zlasti pa v govorništvu. Bil je zvest prijatelj Ciceronu, ki ga je l. 56 zagovarjal v govoru pro Caelio; pozneje je bil kot tr. pl. Cezarjev privrženec. Usmrtili so ga l. 48 v Turijih: Ci., C. idr.

— II. Caelius Aurelianus Celij Avrelijan, rim. zdravnik v 5. st. po Kr. iz Sike (Sicca) v Numidiji; napisal je Acutarum passionum libri III in Chronicarum passionum libri V; poleg teh spisov so ohranjeni še večji fragmenti drugih del. — Od tod adj. Caeliānus 3 Celijev: Caelianum illud Ci. ep. tisti Celijev izrek, Caelianae orationes (govori Marka Celija Rufa) T.; subst. Caeliāna -ōrum, n Celijevi (= Lucija Celija Antipatra) spisi: Ci. ep.

Cambȳsēs -is, m (Καμβύσης, iz perz.) Kambiz (perz. ime)

I.

1. oče Kira st., Mandanin mož: Iust.

2. sin in naslednik Kira st.: Val. Max., Lucan., Mel., Iust.

— II.

1. reka, ki izvira na Kavkazu: Mel., Plin.

2. medijska reka: Amm.

capella -ae, f (demin. capra) kozica, koza: veniunt ad mulctra capellae H., simae capellae V.; capella scite facta et venuste Ci. kipec v podobi koze; pren. Kapela, zvezda v Vozniku, ki vzide 1. maja: Plin., Oleniae sidus pluviale capellae O. — Kot nom. propr. Capella -ae, f Kapela, ime več rim. rodov, poseb.

1. Capella, rim. elegik, Ovidijev sodobnik: clauderet imparibus verba Capella modis O.

2. Statilius Capella Statilij Kapela, rim. vitez v Vespazijanovem času: Suet.

3. Cap. Antistius Kapela Antistij, jezikoslovec (litterator) v Komodovem času: Lamp.

4. Martianus (Marcianus) Minneus Felix Cap. Marcijan Minej Feliks Kapela iz Madavre v Afriki, učeni slovničar v 2. pol. 5. st. po Kr.: Cass. — Od tod adj. Capelliānus 3 Kapelov, kapelski: Mart.

Carthāgō¹ (Karthāgō) -inis, loc. -ine, redkeje -inī, f (Καρχηδών, dor. Καρχαδών iz fen. Karthad-hadtha = Novo mesto, od tod Carthago pri Serv. = Carthada)

1. Kartagina, naselbina fen. mesta Tira v bližini današnjega Tunisa, ki naj bi jo ustanovila kraljeva vdova Didona ali Elisa (Dīdō, Elis[s]a) okoli l. 888. Kartagino je l. 146 razdejal Scipion ml. Afričan. Pozneje so jo Rimljani ponovno postavili in je bila v cesarski dobi po obsegu in blagostanju drugo mesto za Rimom: Ci. idr.

2. Carthāgō nova Nova Kartagina (Cartagena), podružnično mesto stare Kartagine, ki ga je l.227 ustanovil Kartažan Hasdrubal, l.210 pa osvojil Scipion st. Zatem je postalo prestolnica pretorja tarakonske Hispanije: Ci. idr. Zaradi obilja žukovine (bot. spartum), ki je rasla v mestni okolici, imenuje Plin. to mesto Carthāgō spartāria (žukovinska Kartagina). — Od tod adj. Carthāginiēnsis (Karthāginiēnsis) -e
a) kartaginski, kartažanski, iz (stare) Kartagine, punski: Carthaginienses fratres Pl., bellum Car. primum Ca. fr. prva punska vojna, secundum ac postremum bellum Car. S. fr. druga in tretja punska vojna; subst. sg. Carthāginiēnsis (Karthāginiēnsis) -is, m in f Kartažan, Kartažanka: Enn. ap. Ci., Hanno Kar. Pl., Hannibal Kar. N.; sg. kolekt.: Arpini... adversus Carthaginiensem arma verterunt L., Carthaginiensi nihil civilis roboris est L.; večinoma v pl. Carthāginiēnsēs (Karthāginiēnsēs) -ium, m Kartažani: N., L. idr., Carthaginienses fraudulenti et mendaces Ci.
b) novokartaginski, novokartažanski, iz nove Kartagine: ager Varr., conventus Plin. — Pozna soobl. Carthāginēnsis -e: Vulg., Cod. I.

Catō -ōnis, m Katon, priimek Porcijevega rodu. Poseb.

1. M. Porcius Cato Mark Porcij Katon, znameniti državnik, vojskovodja, govornik in pisatelj. Rodil se je l. 235 v Tuskulu in se že pri 17 letih bojeval zoper Hanibala, potem pod Fabijem Maksimom l. 214, l. 209 pa pred Tarentom; udeležil se je tudi Scipionovega pohoda v Afriko in l. 205 spremljal Scipiona kot kvestor na Sicilijo. L. 198 je bil pretor na Sardiniji; l. 195 konz., na vso moč je preganjal razkošje in oderuštvo. Kot prokonz. v Hispaniji l. 194 je ugnal uporne prebivalce, l. 191 pa je kot podpoveljnik Acilija Glabriona odločil srečni izid bitke pri Termopilah. Kot cenzor z Valerijem Flakom l. 184 je nastopal izredno strogo, zlasti zoper nekatere senatorje in razvratne ženske (zato je dobil vzdevek Censorius T.). Bil je vzor stare rimske preprostosti in nravnosti ter zaklet nasprotnik Kartagine (pogosto je ponavljal: ceterum censeo Carthaginem esse delendam); umrl je l. 149. Od mnogih njegovih spisov se je popolnoma ohranila le knjiga de re rustica (o poljedelstvu). Poleg te so bile najznamenitejše (ohranjene le v odlomkih) Origines (7 knjig, nekakšni letopisi, ki vsebujejo zgodovino Rima in drugih italskih ljudstev od začetkov do Katonove dobe): Ci., N., L. idr., Cato superior, priscus H., maior Ci.; apel.: lector Cato Ph. = strog sodnik, kakor tudi Cato severe Mart.; verba priscis memorata Catonibus H. od starih Rimljanov, viros bonos... Paullos, Catones, Scipiones Ci. Od tod adj. Catōniānus 3 Katonov, katonski: Ci. ep., Sen. ph., Dig.; apel. = strogo nraven: lingua Mart.

2. M. Porcius Catō (Uticēnsis Utičan), pravnuk Katona st., roj. l. 95, stoik, eden najblažjih značajev propadajoče republike, trden republikanec in zato hud Cezarjev nasprotnik v državljanski vojni. L. 72 se je bojeval zoper Spartaka, potem v Makedoniji, od koder se je vrnil v Rim in se posvetil govorništvu in filozofiji. L. 65 je bil kvestor, l. 63 pa je kot tr. pl. designatus dosegel, da so bili Katilinovi pajdaši kaznovani. Bil je pretor še l. 54, konzulstva pa ni dosegel, ker se mu je uprlo na tedaj običajni način poganjati se za ljudsko naklonjenost. Po bitki pri Tapsu l. 46 je v Utiki naredil samomor (zato Uticēnsis), ker ni hotel doživeti konca republike. Tudi Porcija, njegova hči in žena Marka Bruta, je naredila samomor, sin Mark pa je hrabro padel pri Filipih l. 42: Ci., C., S. idr. Od tod Catōnīnī -ōrum, m katonovci, privrženci ml. Katona: Ci. ep.

3. Q. Valerius Catō Kvint Valerij Katon, Galec, osvobojenec, sloviti slovničar in pesnik v Sulovem času: O., Cat., Suet.

cēnsor -ōris, m (cēnsēre)

1. cenitelj, cenilec, cenzor. Da bi davke pravično uredil, je kralj Servij rim. državljane razdelil v razrede glede na njihovo imetje. Cenitev je potekala vsako peto leto in jo je sprva vodil kralj, nato njegovi nasledniki: konzuli, diktatorji, vojaški tribuni (tribunes militares consulari potestate). Po l. 443 so za ta posel volili v centurijskih komicijah po dva (sprva patricijska, pozneje po enega patricijskega in enega plebejskega ali po dva plebejska) cenzorja, najprej na 5 let, od l. 320 (lex Aemilia Mamerca) na 18 mesecev. Opravila cenzorjev so bila:
a) vodenje cenitev, t. j. popisovanje državljanov in sprejemanje napovedi o njihovem imetju (censum agere, accipere censum; gl. cēnsus). Na podlagi teh podatkov, ki so jih nižji cenzorski uradniki vpisovali v cenzorske zapiske (tabulae censoriae), so nato cenzorji sestavljali imenike senatorjev, vitezov in drugih državljanov po razredih.
b) nadzorovanje moralnosti državljanov. Prestopke, tudi take, s katerimi se niso kršili državni zakoni (slaba vzgoja otrok, slabo gospodarstvo, nemoralno življenje, brezzakonstvo, brezbožnost, krivo priseganje, kruto ravnanje s sužnji in klienti, nedostojno vedenje oblastnikov), so kaznovali cenzorji s cenzorskim ukorom (nota censoria) ali pa z izključitvijo krivca: senatorja iz senata, viteza iz viteškega razreda, navadnega državljana pa so prestavili iz bogatejše podeželske tribe v manj imenitno mestno (tribu movere) ali ga celo izobčili iz vseh trib (tribubus omnibus movere) in ga tako premestili v najnižji razred rim. državljanov (aerarium facere, referre in [inter] aerarios, referre in tabulas Caerĭtes ali Caerĭtum; gl. aerārius in Caere). Ker taka kazen ni bila telesna, ampak le častna, se ni imenovala poena, ampak nota censoria oz. ignominia. Pravico sestavljanja senatskega imenika (lectio senatūs), so dobili cenzorji šele po Ovinijevem zakonskem nasvetu (lex Ovinia), sprejetem kmalu po l. 367. Cenzorji so morali izdajati tudi odredbe zoper razkošje in druge razvade, ki so nasprotovale starorim. šegam.
c) finančni posli: vrhovna uprava in oskrbovanje državnega zaklada, oddajanje vseh državnih dohodkov in zemljišč v zakup, oskrbovanje dobav in vsega, kar je bilo treba plačevati iz državne blagajne (npr. vojaška oprema in prevoz), nadzorstvo nad javnimi prostori, poslopji, mestnim obzidjem, napravami, cestami, mostovi, spomeniki in njihovim ohranjevanjem, pogajanje glede novih gradenj, ki so jih oddajali najmanj zahtevajočim stavbnim podjetnikom (prejemanje in izplačevanje denarja samega je spadalo v resor kvestorjev). Vsi cenzorski zapiski in računi so se imenovali tabulae censorum. Znak cenzorjev je bila sella curulis in (v 2. st. pr. Kr.) žametna toga: Varr., Ci., N., L. idr. Tudi v naselbinah, municipijih in provincah so bili za popisovanje ljudi zadolženi cenzorji, ki so svoje zapiske pošiljali v Rim: Ci., L., T.

2. pren. cenzor = strog sodnik (poseb. morale), strog presojevalec, oster kritik; abs.: Arn., ut... fuerit in hac causa pertristis quidam patruus, censor, magister Ci., cum tabulis animum censoris sumet honesti H., saepe ego correxi sub te censore libellos O.; z gen.: castigator censorque minorum H., servus herilis imperii non censor est, sed minister Sen. rh., factorum dictorumque c. sen. ph., Sallustius gravissimus alienae luxuriae obiurgator et censor Macr.

Opomba: Censor kot fem.: ita fides et prompta dura sui censor est Ambr.