aqua -ae, f
1. voda; kot prvina: ferre aquam pedibus, dare aquam manibus Pl., aër... et ignis et aqua et terra prima sunt Ci., omne corpus aut aqua aut aër aut ignis aut terra est Ci., aër, aqua, terra, vapores, quo pacto fiant Lucr., aqua viva Varr., profluens Ci., L. živa (tekoča) voda, fons aquae dulcis Ci., a. pluvia Ci., a. pluvialis O., a. aetheria (pesn.) O., a. caelestis L., H. idr. deževnica, aquam petere sacris L., aquam foras! vinum intro! Petr., os aquā implere Sen. ph., aqua inter cutem Cels., aqua supter cutem fusa Plin., aqua intercus Pl., Ci., Suet. in (pren.) Luc. ap. Non. vodenica; v pl. vode, vodovje: vapor aquarum Ci., magnitudo aquarum L., aquae longae O. vodni curki; pogosto = povodenj, poplava: hae permanserunt aquae dies complures C., tanta tempestas cooritur, ut numquam illis locis maiores aquas fuisse constaret C., aquae magnae bis eo anno fuerunt L.
2. pren.
a) morje: ad aquam Ci. ob morski obali, quos (labores) ego sum terrā, quos ego passus aquā (= terrā marique) O.; pren.: naviget hinc aliā iam mihi linter aquā O. izpluje (izide) naj mi druga knjiga; jezero: Albanae aquae deductio Ci.; reka: in aquam caeci ruebant L., Tusca aqua (= Tiberis) O., secundā aquā L. po vodi, z vodo; dež: cornix augur aquae H., aquarum agmen V. naliv.
b) pl. aquae vrelci, viri: dulces V., perennes Cu., aquarum abundantia Eutr.; zdravilna voda, zdravilni vrelec (vrelci), zdravilna kopel, toplice: ad aquas venire, esse Ci., aquae caldae Varr. ali aquae calidae Ci., L., Plin. toplice, a. medicatae Sen. ph., a. salubres T. ali a. salutiferae Mart. zdravilne vode; od tod pogosto kot krajevno ime: Aquae Baiae (= Baiae) Pr., A. Calidae L. toplice v Zevgitani blizu današnjega Tunisa, A. Albulae (gl. Albulus), A. Sextiae L. epit., Vell., Plin. toplice blizu Masilije (zdaj Aix en Provence), A. Mattiacae Amm. (= Mattiaci fontes calidi Plin.) Matijaške toplice (zdaj Wiesbaden).
c) vodovod: aquam ducere non longe a villa Ci., aquam perducere L. epit. ali aquam in urbem ducere L. o cenzorju Apiju, aqua Crabra Ci., Front. (gl. Crabra), aqua Appia Front. (gl. Appius), aqua Claudia Suet., Front. Klavdijev vodovod, ki ga je začel graditi Kaligula, aqua promissa Vell.
č) voda v vodni uri, vodna ura (= clepsydra): certis ex aqua mensuris breviores esse quam in continenti noctes videbamus C. Vodne ure so rabili pri sodnih razpravah in govorniških vajah, da so z njimi merili za govorjenje določeni čas. Od tod pren. in preg.: aquam dare Plin. iun. dati čas za govorjenje, aquam perdere Q. tratiti čas.
d) solza, voda v očeh: illis ex oculis multa cadebat aqua Pr.; v reklih: aspergere aquam (alicui) Pl. z vodo poškropiti (omedlelega) = osrčiti, oživiti koga; aquam praebere ponuditi vodo za pitje in mešanje z vinom pri obedu = pogostiti koga: qui praebebat aquam H. gostitelj, prim.: nec... unctam convivis praebebit aquam H.; aquam terramque petere ali poscere L., Cu. (γῆν καἰ ὕδωρ αἰτεῖν perzijska šega) zahtevati vode in zemlje (v znamenje podložnosti); in vento et rapidā aquā scribere Cat. (prim. καϑ' ὕδατος γράφειν) kaj za ničvredno imeti; iungere ignibus aquam Sen. tr. vodo z ognjem družiti (o tem, kar je nemogoče); aquam a pumice postulare Pl. zahtevati vode od votliča (= iskati kako stvar tam, kjer je ni mogoče dobiti); sed aqua haeret, ut aiunt Ci., in hac causa mihi aqua haeret Ci. ep. zadeva je obtičala, ne gre mi od rok; aqua et ignis kot najnujnejši potrebščini za človekov obstoj in državljansko življenje: non aquā, non igni, ut aiunt, locis pluribus utimur quam amicitiā Ci. Na poročni dan so neveste kot bodoče gospodinje od svojih ženinov dobile vodo in ogenj v znamenje zakonske zvestobe: Varr., O., Stat., Dig., P. F.; aquā et igni interdicere (alicui) Ci., C., Vell., aquā et igni arcere (aliquem) T. (ret.) odrekati komu vodo in ogenj, prepovedati uporabo vode in ognja = izobčiti koga, preklicati koga.
Opomba: Star. gen. sg. aquāī: Ci. (Arat.), V., Lucr., Prud.
Zadetki iskanja
- Assyrius 3 (Ἀσσύριος) asirski: amōmum V., gramen Stat., litus H., fines Cat., regnum Iust.; pesn. = sirski (feniški, palestinski, medijski, indijski, azijski, sploh vzhodnjaški): venenum V. sirski (= feniški, tirski) bager, nardus H. sirska, mālus Plin. citronovec (sicer imen. mālus Medica), radix (sicer imen. Syriaca) Col., ebur O. indijska slonova kost, puella Sen. tr. (= Evropa, hči Feničana Agenorja), Assyriā curā scrutari sidera Lucan., nidi Mart. (= ptiča feniksa), stagnum Iust. Galilejsko (Bahr el-Tabarie, v rim. času Tiberijsko) jezero v Palestini. Od tod subst.
1. Assyria -ae, f (sc. terra, Ἀσσυρία) Asirija,
a) v ožjem pomenu azijska pokrajina med Medijo, Mezopotamijo in Babilonijo (pozneje Adiabene, v svetem pismu Assur, zdaj Kurdistan) = nižina ob gornji in srednji Tigridi z glav. mestoma Asurom in Ninivami: Plin.; kot del perz. kraljestva: Amm.
b) v širšem pomenu veliko asirsko kraljestvo v Prednji Aziji (= Babilonija, Mezopotamija in nekatere obmejne pokrajine, včasih celo vse dežele, v katerih so prebivali Sirci); Rimljani so to kraljestvo navadno imenovali Sirija (Syria), tako npr. Ci. in Suet.
2. Assyrius -iī, m Asirec: O.; večinoma v pl. Assyriī -ōrum, m (Ἀσσύριοι): Asirci, preb. Asirije v ožjem in širšem pomenu: Ci. idr. - gurges -itis, m (prim. skr. giráti požira, gárgara-ḥ žrelo, brezno, krnica, gr. γέργερος grlo, sapnik, γαργαρίζω grgram, βάραϑρον brezno, prepad, žrelo, βορά [kar se požira] = hrana, jed, lat. gurguliō1, vorāre, vorāgō)
1. vrtinec, tolmun, krnica, jarin: altus, turbidus V., qui gurges aut quae flumina ... ignara belli? H., gurges, curvos sinuatus in arcus O.
2. sinekdoha: deroči tok, deroči val: Rheni fossa gurgitibus redundans CI., ubi pedes instabilis ac vix vado fidens ..., eques ... equo vel per medios gurgites stabili ... rem gereret L.; pesn. globoka voda, globočina v vodi, reka, jezero, morje: e gurgite ponti CI. POET., rari nantes in gurgite vasto V., summoque hausit de gurgite lymphas V. s površine globokega vodovja, g. Carpathius V., Hiberus V. Zahodno morje, Lethaeus CAT., LACT., Euboicus (= Euripus) O., caeruleus O., ricessūs gurgitis O. globoki zalivi, cum steterint in gurgite montes VAL. FL., amnium ... multo gurgitis tractu fluentium Q., captus flumineo ... de gurgite piscis MART., g. Atlanteus, Tusci gurgites STAT., g. Oceani AMM.
3. metaf. požirajoče brezno, žrelo, ponòr, prepad, glob(oč)ina: tecto gurgite lapsus O., g. Stygius O. (zaničlj.) kaluža; od tod: in profundissimum libidinum suarum gurgitem divitias suas profundere CI. žrelo, qui ... immensa aliqua vorago est et gurges vitiorum turpitudinumque omnium CI., g. turpitudinis VAL. MAX., pecuniam prandiorum gurgitibus proluere GELL. s pijančevanjem zapravljati.
4. meton.
a) požrešnost, požrtnost: vitium gurgitis aetas hominibus auget CI.
b) požeruh, požrešnež, goltan, razsipnež, zapravljivec: gurges et vorago patrimonii CI. ki si dediščino zapil in zažrl; abs.: quem gurgitem (pijanec)! quam voraginem (požrešnež)! CI., ille gurges exstruit villam CI., ille gurges atque helluo CI., Apicius ... nepotum omnium altissimus gurges PLIN. največji uživač, največji sladkoživec. Kot rim. priimek Gurges -itis, m Gúrgit = „Golt(an)“, „Goltnež“, „Goltavec“, npr.: C. Volcatius Gurges senator PLIN., Gurges Fabius IUV. - lacus -ūs, dat. in abl. pl. lacubus, klas., vendar redko lacibus, m (najbrž iz indoev. *lákō(u̯)-, gen. laku̯és „kotanja z vodo, mlaka“; lacus torej = upogib, nižina, vlažna, močvirna nižina; prim. gr. λάκκος [iz λάκƑος] glob(el), jama, luknja, ger. *lahō, sl. loka, lokva, lokev, srbsko in hr. lȍkva = bolgarsko lókva = staroirsko loch jezero) vsaka (nečkasta) poglobitev, naravna ali umetna: lacus lacuna magna, ubi aqua contineri potest Varr., torej
1. korito, sod (= beč(va), bačva), čeber (= bedènj), banja, déža, škaf = kábel, kebèl, kad (zlasti vinska, kamor teče zmaščeno vino ali olje): Ca., Tib., Col., Plin., de lacubus proxima musta tuis O.; pren.: nova ista quasi de musto ac lacu fervida oratio Ci. pravkar iz vinske kadi, ki še ni izvrel.
2. occ.
a) jarin, vodnjak ali korito za vodo (kakršnih je bilo v Rimu veliko): Varr., Plin., Front., Servilius l. (gl. Servīlius), redeuntes a lacu et pueri et anūs H., pro fontibus lacuque (epeksegeza) O., lacus sternendos lapide locare L.; preg.: lacus siccus Pr. suh vodnjak (o čem nekoristnem).
b) ápnica, apnénica, apnena jama: Vitr. (7, 2, 2).
c) kovaški hladilnik, kalilno (hladilno) korito, kalilnik, kalež: alii (sc. Cyclopes) stridentia tingunt aera lacu V., ferrum … faber … lacubus demittit O.
d) zasípnica, globeníca (kot shramba za sočivje): Col. (De re rust. 1, 6, 14).
e) jama: l. leonum Eccl. levja jama, levnjak.
f) struga: lacu fluvius se condidit alto V.
3. jezerska kotlina, jezero, ribnik, lokva, luža: l. Albanus Ci., L., l. Avernus V. ali Averni l. Ci., Lucr., l. Lemannus C., l. Lucrinus H., l. Curtius, l. Iuturnae O. idr. (gl. Albānus, Avernus, Lemannus, Lucrīnus, Curtius, Iūturna), sanctissimae deae, quae illos Hennensīs lacus lucosque incolitis Ci., exalantque lacus nebulam fluviique perennes Lucr., supra lacum Pl. nad jezerom (kraj v Rimu); pesn. meton.: Stygii lacus V. lena voda Stiksa; pogosto sploh = (globoka) voda, vodovje: quo te cumque lacus … fonte tenet V. kjerkoli te drži (ti daje zavetišče) rečni vir, bis Stygios innare lacus V., quāsque pedem movi, manat lacus O.
4. (= lacūnar) stropne globelice (vdolbinice), poljast strop: resultant aedesque lacusque Luc. ap. Serv.
Opomba: Gen. sg. laci: Vulg., Cass., abl. sg. laco: It., nom. pl. laci in acc. pl. lacos: zemljemerski pisci, dat. in abl. pl. lacibus: Plin., Front. - limnē -ēs, f (gr. λίμνη) jezero: Babylone lacus amplissima magnitudine, qui limne asphaltites (po drugih λίμνη Ἀσφαλτῖτις) appellatur Vitr.
- palūs2 -ūdis, gen. pl. -um: C., pa tudi -ium: L., Iust., f (prim. skr. palvalám mlak(už)a, muža, gr. πηλός, πάλος glen, blato, mulj)
1. močvirje, barje, kál, kalúža, luža, muža, mlakuža, mlaka: H., V., Cat., Tib., Sil., Stat., Cl. idr., propter paludes exercitui aditus non est C., paludes siccare Ci., udae paludes O.; occ. jezero, reka: L., Auct. b. Alx., Mel., Lact. idr., Acherontis V. Aherontsko jezero (pri Kumah), dis iuranda palus O. = Styx.
2. meton. trst(ič)je: Mart. - stāgnum -ī, n (prim. gr. στάζω kapljati, curljati, σταγών kaplja, στακτή mirina smola, mirino olje, mirin sok)
1. stoječa voda, jezero (nastalo zaradi vode, ki je prestopila bregove, lacus pa je stalno jezero), tolmun, lokev (lokva), luža, kal, kaluža, mlaka, mlakuža, ribnik, bajar (bajer) ipd.: Enn. ap. P. F., S. fr., Cels., Tib., Stat., Amm. idr., fontes et stagna Ci. poet., stagna lacusque O., stagna Palicorum O., mitis … in morem stagni placidaeque paludis V., super ripas Tiberis effusus lenibus stagnis L., quaedam stagni incola (= žena) Ph., stagnum salinarum Auct. b. Hisp. slano jezero, slana mlaka.
2. metaf.
a) pesn. vsaka počasi (leno) tekoča voda, leno (počasi) tekoče vodovje: Pr., Sil., Lucan. idr., dulcibus in stagnis … Caystri V., Cocyti stagna alta V., fragor stagnis auditus Avernis V., imis stagna refusa vadis V. iz morskih glob(oč)in navzgor deroče vodovje, maxuma Nerei stagna V. širno morje, illa sui per aquas fertur tutissima nati, longaque Phrixeae stagna sororis (= Hellespontus) adit O.
b) umetno narejen majhen bazen, jarin ali vodnjak: stagnaque et euripi O., latius extenta visentur Lucrino stagna lacu H., navale stagnum Stat., T. jarin za pomorske bitke, bazen za prikaz pomorskih bitk, stagnum calidae aquae T. kopalni bazen (s toplo vodo). - Alba -ae
I. masc. Alba, rim. nom. propr.:
1. kralj v Albi Longi: O.
2. zaupnik Gaja Vera (C. Verres): Ci.
— II. fem. (albus) Alba Alba, ime več italskih mest, poseb.
1. Alba Longa (pri Ci. enkrat Longa Alba) Alba Longa, Dolga Alba, najstarejše lat. mesto, po mitu ga je ustanovil Askanij na ozkem, dolgem (od tod Longa) slemenu hriba ob Albanskem jezeru, materinsko mesto Rima, razrušil ga je Tul Hostilij: Ci., L., V. idr. Od tod adj. Albānus 3 albanski, iz Albe: ager Ci., exercitus, pubes L., pax L. z Albanci, mons Albanus Varr., Ci., L., Plin. Albanska gora (zdaj Monte Cavo), zahodni, najvišji vrh Latinskega (zdaj Albanskega) gorovja, jugovzhodno od Rima s svetiščem Lacijskega Jupitra (Iuppiter Latiaris): tam so bili Albani tumuli atque luci Ci. in nemus Albanum L., tam je rodila trta izvrstno sladko vino, vinum Albanum H., Plin., tam se je lomil lapis Albanus Plin. albanskogorski groh (od tod columnae Albanae Ci. ap. Q., Suet., lapicidinae Albanae Vitr. albanskogorski kamnolomi), tam se je opravljala tudi comissatio Albana Mart. (gl. comissātiō); na njegovem zahodnem vznožju slikoviti, globoki ognjeniški lacus Albānus Ci., Val. Max. Albansko jezero (zdaj Lago di Albano), katerega vodo (aqua Albana Ci.) so Rimljani, ko so oblegali Veje, speljali po rovu, skopanem skozi lavnato obalo, ter tako znižali jezersko gladino: Ci., L. Subst. Albānī -ōrum, m Albanci, preb. Albe Longe: Varr., L., Plin. Albānum -ī, n (sc. praedium) Albansko (posestvo), sprva velike vile Gneja Pompeja in drugih bogatih Rimljanov, zlasti cesarjev Nerona in Domicijana ob Albanski gori proti Apijski cesti: Ci., Suet. (Domicijanov Albanum se je imenoval tudi Albana arx T., Iuv. in Albanus secessus Suet.), pozneje municipij (Municipium Albanum, zdaj mesto Albano).
2. Alba Alba, stoječa na visoki skali ob Fucinskem jezeru v Samniji, sprva marzovsko mesto, potem rim. naselbina, močna trdnjava in rim. državna ječa (še zdaj Alba): Ci., C., L., Vell., pri Plin. Albensium Alba, pri Char. Alba Fūcentis Fucinska Alba. — Od tod adj. Albēnsis -e albanski: ager L., rus, nuces Plin.; subst. Albēnsēs -ium, m Albanci, preb. samnijske Albe: Varr., Corn., Plin.
— III. masc.
1. Alba (mōns) (gorovje) Alba: Vop.
2. Alba Alba,
a) reka v Tarakonski Hispaniji (zdaj Ter): Plin.
b) = reka Laba (Albis): Vop. - Ampsānctus (Āmsānctus), večinoma v gen. Ampsānctī (Āmsānctī) (sc. lacus), m Am(p)sankt, Am(p)sanktsko jezero, vulkansko jezero blizu Ekulana (Aeculānum) na Hirpinskem z žvepleno izparino in svetiščem boginje Mefite (Mephītis); tam so si pesniki zamišljali vhod v podzemlje: Ci. idr., Amsancti valles V.; preg. zaradi zadušne izparine: duplicis Amsancti pestis Sid.
- Aornos -ī, m f (ἄορνος ki je brez ptic)
1. masc. (gr. ime za lat. Avernus; gl. to geslo) Aoren, Avernsko jezero: lacum Grai dixerunt nomine Aornon V.
2. fem. Aoren, epirsko mesto, ki se ga ptice izogibajo zaradi njegovega zadušnega izhlapevanja: locus Aornos et pestifera avibus exhalatio Plin. - Asphaltītēs -ae, m ali Asphaltītēs lacus (Ἀσφαλτῖτις λίμνη) Asfaltno jezero ali Mrtvo morje v Palestini: Plin., Iust., Isid. (ki piše tudi lacus Asphalti).
- Avernus -ī, m: V., Pr., ali Averni lacus: Ci., ali lacus Avernī: Lucr., L., ali lacus Avernus: Mel., Plin. Averen, Avernsko jezero, vulkansko jezero z zadušljivimi izparinami in strahotno pokrajino pri Kumah; pesn.: graveolens portus Averni V. kumsko pristanišče; ker je bila po mitu blizu jezera duplina kumske Sibile, Hekatin log in vhod v podzemlje, je Avernus pesn. met. =
a) podzemlje: hunc (Homerum) quoque summa dies nigro submersit Averno O., Stygius Avernus Lucan., pallens ali Tartareus Avernus Stat., taciti regnator Averni Mart.
b) Aheront: pigri sulcator Averni Stat.; pooseb. kot božanstvo Avernus -ī, m bog Averen: Serv.; pesn. kot adj. Avernus 3 =
1. avernski, ob (pri) Avernu (ležeč): Averna loca lacusque Lucr., freta ali lacus V. Avernsko jezero, luci V., Sil.; subst. Averna -ōrum, n (sc. loca) pokrajina ob Avernskem jezeru: Averna sonantia silvis V., Averna alta V. duplina ob Avernskem jezeru.
2. podzemeljski: stagna V., valles O., loca O. = podzemlje, Iuno Averna (= Proserpina) O., Sil.; subst. neutr. pl. = podzemlje: imis Acheronta adfatur Avernis V. v podzemeljskih globinah. — Od tod adj. Avernālis -e avernski (= ki spada k Avernskemu jezeru), Avernskega jezera: aquae H., Nymphae O., Sibylla Pr., Naiades Stat. - Begorritis lacus Begoritsko jezero v Makedoniji: L.
- Bēnācus -ī, m (v zvezi s subst. lacus ali brez njega) Benaško jezero, Benak (zdaj Lago di Garda), viharno jezero v Transpadanski Galiji severno od Verone: V., Plin.
- Boebē -ēs, f (Βοίβη) Beba, trg in jezero v Tesaliji: qui circumcolunt Boeben paludem L., iuncosaque litora Boebes O. Od tod subst. Boebēis -idis in pesn. -idos, f (Βοιβηΐς λίμνη) Bebsko jezero blizu gore Ose, zato Ossaea Lucan.; sanctae Boebeidos undae Pr. (ker si je Minerva v njem kopala noge), Boebeis pinguis Val. Fl. (ker nima vidnega odtoka); adj. Boebēïus 3 bebski = tesalski: proles Val. Fl. (o tesalskih Nimfah).
- Ciminius lacus: Col. ali pesn. Ciminī lacus: V., Sil. Ciminsko jezero v Etruriji zahodno od Falerijev; gozdnato gorovje ob njem: Ciminius mōns: L. ali Ciminius saltus: L., Fl. ali nav. Ciminia silva: L., Front. Ciminsko gorovje. Od tod vsa tamkajšnja pokrajina Ciminia -ae, f Ciminija: Amm.
- Fūcinus -ī, m (sc. lacus) Fucínsko jezero na ozemlju Marsov, največje jezero v srednji Italiji (zdaj Lago di Celano): V., L., Sen. ph., Suet.
- Lemannus (Lemānus) -ī, m: Lucan., Plin. ali lacus Lemannus C. ali Lemannus lacus Mel. Lemánsko jezero = Ženevsko jezero (zdaj Lac Leman) v Švici.
- Lucrīnus -ī, m (v zvezi s subst. lacus, pa tudi brez njega) Lukrín, Lukrínsko jezero, najbolj notranji del Bajskega zaliva, zahodno od Neapole (Neaplja), znamenito zaradi izvrstnih ostrig: Ci. ep., V., H., G., Mart. (ki ga zaradi njegove tihote imenuje tudi Lucrinum stagnum) idr. Od tod adj.
1. Lucrīnus 3 lukrínski: Lucrina conchylia H. lukrinske ostrige = ostreae Lucrinae Plin. = subst. Lucrīna -ōrum, n Mart.; toda: Lucrīna tacita Symm. tiha krajina okrog Lukrinskega jezera.
2. Lucrīnēnsis -e lukrínski: res Ci. ep. lukrinske ostrige. - Maeōtae -ārum, m (Μαιῶται) Majóti, skitsko pleme ob Majotskem jezeru (zdaj Azovskem morju): Plin. — Od tod adj. Maeōticus 3 majótski: palus Plin. Majotsko jezero, glacies Iuv. led Majotskega jezera; subst. Maeōticī -ōrum, m majótski jezerci, preb. ob Majotskem jezeru: Mel., Plin. Maeotius 3 majótski: unda V. ali lacus Plin. ali palus Cu. Majotsko jezero (= Azovsko morje), tellus V. = Krim. Maeōtis (Mēōtis) -tidis in -tidos, acc. -tim, acc. pl. -tidas, f majótska = k Majótom ali k Majótskemu jezeru sodeča: ora, hiems O., ara Iuv. (= Taurica) tavr(ij)ski, Penthesilea Pr. od Majotskega jezera; poseb. lacus Plin. ali palus Mel., Plin. (Μαιῶτις λίμνη) Majotsko jezero (Azovsko morje); v enakem pomenu nav. subst. Maeōtis (Mēōtis) -tidis, acc. -tida in -tin, f: Cal., Mel., Plin., Ap. Majótsko jezero; pesn. Maeotis (skrč. iz Maeotidis) paludes Enn. ap. Ci. Subst. Maeōtidae -ārum, m (*Μαιωτίδαι) Majotídi, majótski jezerci, preb. ob Majotskem jezeru: T.