Franja

kônčen (-čna -o)

A) adj. finale, conclusivo; ultimo; definitivo; finito:
končna redakcija zakona redazione definitiva della legge
dati stvari končno obliko dare all'oggetto la forma finale
končni izdelki prodotti finiti
končni prizor scena finale
FRAZEOLOŠKA/TERMINOLOŠKA RABA:
v končni konsekvenci in ultima analisi
fiz. končna hitrost velocità finale
šol. končna ocena voto conclusivo, finale
končno zaporedje serie finita
geogr. končna morena vallo morenico
knjiž. končna sodba, končni račun redde rationem
jur. končni govor arringa
šport. končni izid score
teh. končni obdelovalec rifinitore

B) kônčni (-a -o) m, f, n ultimo (della fila e sim.);
končno in neskončno il finito e l'infinito

finito

A) agg.

1. dovršen, dognan:
esecuzione musicale finita dognana glasbena izvedba

2. sposoben, izveden, podkovan, vešč:
artigiano finito vešč obrtnik

3. jezik določen:
modo finito določni naklon, določna oblika

4. mat. končen:
numero finito končno število

5. propadel, izgubljen, iztrošen, odpisan, opešan:
uomo finito propadel človek
artista finito iztrošen umetnik
è finita konec je
farla finita pren. napraviti konec, nehati enkrat za vselej:
basta con questo chiasso, fatela finita! dovolj je hrupa, nehajte že enkrat!
farla finita con qcn. pretrgati stike z nekom; umoriti koga
farla finita con la vita pokončati se

B) m

1. filoz. končnost

2.
finito di stampare tisk kolofon

terminale

A) agg.

1. mejen:
cippo, pietra terminale mejnik

2. končen

3. bot. terminalen, končen, na vrhu stebla

4. med. terminalen, končen

B) m

1. terminal, končnik

2. elektr. (morsetto) prižema, stičnica
terminale di cavo kabelski končnik

3. inform. računalniški terminal:
terminale d'entrata vhodni terminal

4. navt.
terminale di carico tovorni terminal