Franja

ἅμα 1. [Et. iz sm̥ma, ἀ copul.; εἷς, podstava: sem] adv. vkup, skupno, obenem (lat. simul); οἱ ἅμα z njim skupaj; ἅμα τε καί in hkrati, in obenem tudi; καὶ ἅμα in hkrati, vrh tega; ἅμα μὲν – ἅμα δέ deloma – deloma, zdaj – zdaj; ne samo – ampak tudi; s pt.: med tem ko, za, ob: ἐμάχοντο ἅμα πορευόμενοι med potovanjem, med tem ko so hodili; ὀρύσσοντες ἅμα med kopanjem; ἅμα ταῦτ' εἰπών ko je to izgovoril; sploh izraža ἅμα istodobnost: ἅμα μῦθος ἔην, τετέλεστό τε ἔργον jedva je bila beseda izgovorjena, je bila stvar dovršena; ἅμα δὲ ταύτας τε ἐξευρεθῆναι λέγουσι ἀποικίσαι ob istem času, ko so bile te igre iznajdene; pri gen. abs. τῆς ἀγγελίας ἅμα ῥηθείσης προσεβοήθουν brž ko se je to sporočilo, so prihiteli na pomoč. 2. praep. z dat. zajedno s (z); hkrati, obenem z, ἅμα τῇ ἡμέρᾳ s prvim svitom; ἅμα πνοιῇσι hitro kot veter; ἅμα τῷ σίτῳ ἀκμάζοντι ob času, ko zori žito.

μέν (gl. μά, μήν) členica, ki ne stoji nikdar v začetku stavka, navadno za besedo, na katero se nanaša 1. okrepljuje ali potrjuje odnosno besedo: res, zares, gotovo, seveda, kajpada, torej; ἦ μέν zares, v resnici, ἐγὼ μέν jaz vsaj, jaz gotovo (kako drugi sodijo, ne vem); ἀλλὰ … μέν pa … toda zares, καὶ μέν in zares, pa vendar, μὴ μέν zares ne, gotovo ne, οὐ μὲν δή pa zares ne, μενοῦνγε da, seveda, εἰ μὲν (δή) ako (torej) zares; včasih se ne more prevesti. 2. stoji korelativno in odgovarja pogosto nastopnemu δέ, μέντοι, ἀλλά in se mnogokrat ne prevaja: sicer … pa; deloma … deloma; ὁ μὲν … ὁ δέ, οἱ μὲν … οἱ δέ, τὸ μὲν … τὸ δέ, τοτὲ μὲν … τοτὲ δέ ta … oni, eden … drugi, to … ono, zdaj … zdaj, μὲν οὖν zato torej; v odgovoru: vsekakor, seveda, zares. 3. a) včasih vežemo mi stavke podredno, dočim so jih Grki vezali priredno: ἦν μὲν σιωπή, φθέγμα δ' ἐξαίφνης τινὸς θώϋξεν αὐτόν ko je vse molčalo, ga je nenadoma nekdo poklical; b) korelativna stavka sta včasih zelo drug od drugega oddaljena; c) členici μέν odgovarja pogosto druga členica, npr. ἀλλά, αὐτάρ, ὅμως, ἔπειτα, καί; κάρτιστοι μὲν ἔσαν καὶ καρτίστοις ἐμάχοντο; ne redko manjka δέ: τὸ μὲν σε πρῶτον ἐγὼν εἰρήσομαι αὐτή.

ποτέ, ion. κοτέ enklit. adv. [Et. iz qwo-, gl. πόθεν] 1. nekdaj, nekoč, kdaj, svoje dni, (vendar) enkrat; ἀεί ποτε od nekdaj, izdavna, ἤδη ποτέ vendar le, vendar enkrat, οὔ ποτε ἔτι nikdar več, ποτὲ μέν – ποτὲ δέ zdaj – zdaj. 2. v vprašalnih stavkih: morda, pač, neki, τίς ποτε kdo pač, kdo neki, kdo pravzaprav, τί ποτε kaj neki (pač). 3. ὅστις ποτέ kdorkoli, ὅτε ποτέ kadarkoli.

τοτέ adv. včasih, τοτὲ μὲν … τοτὲ δέ zdaj … zdaj (pa).