Franja

ἄτη (ᾱ) ἡ [Et. iz ἀϝά-τᾱ, kor. awa, poškodovati, gl. ἀάω] 1. nesreča, kazen, poguba, nezgoda; o ljudeh: pogubonosen, nesrečen. 2. zaslepljenost, omama, omotica, zmotnjava. 3. greh, krivda, zločin. 4. pooseb. Ἄτη boginja nesreče.

Ἐρῑνῡ́ς, ύος, ἡ [acc. pl. Ἐρινῦς, ep. -νύας] 1. Erinija, boginja, ki maščuje krivice. 2. kot appellat: a) prokletstvo, kletev, maščevanje, kazen, Λαίου prokletstvo, ki je na Laiju; b) zlo, propast, pogin, φρενῶν zaslepljenost; c) proklet, poguben človek, διδύμαν ἑλοῦσ' Ἐρινύν dvojno prokletstvo, (Klitajmnestro in Ajgista).

θεοβλάβεια, ἡ (θεο-βλαβής) (od bogov poslana) zmešanost, zaslepljenost.

κακοδαιμονία, ἡ 1. obsedenost, besnost, blaznost, zaslepljenost. 2. nesreča, beda.

κατάνυξις, εως, ἡ omotica, zaslepljenost NT.

σκότος, ὁ σκότος, ους, τό [Et. nem. Schatten, (stvn. scato, got. skadus)] 1. tema, mrak, ὑπὸ σκότου κατέχω τι skrivam kaj a) noč; b) slepota; c) podzemlje; d) tema smrti; e) nezavest, omotica, omedlevica. 2. pren. a) zaslepljenost, zmedenost; b) skrivnost, skrivališče, nejasnost.