Franja

ἄροτος, ὁ (ἀρόω) 1. oranje, obdelovanje zemlje, poljedelstvo. 2. čas oranja, leto. 3. sad, plod; τέκνων zarod, otroci; παίδων rojenje otrok.

γενεά, ᾶς, ἡ, ion. γενεή (γίγνομαι) 1. a) pleme, rod, pokolenje; os. plemeniti rod, plemstvo; pri živalih: pleme, pasma; b) potomstvo, potomci; c) pleme, narod; d) zarod, naraščaj, doba, človeški rod. 2. rojstvo ἀπὸ γενεῆς, starost, rojstno mesto, domovina; gnezdo.

διαδοχή, ἡ (δια-δέχομαι) 1. prevzetje, nepretrgano nasledovanje, nasledstvo (v poveljstvu brodovja) νεώς. 2. nasledstvo v družini, nasledniki, potomci, zarod. 3. izmenjavanje, menjava (vojakov ali straže) διαδοχὴ τῇ φυλακῇ ἔρχεται; ἐκ διαδοχῆς ἀλλήλοις, κατὰ διαδοχήν izmenoma, menjaje se; κατὰ διαδοχὴν χρόνου v določenem redu.

ἐξ-ανίστημι I. trans. storim, da kdo vstane ali odide, postavljam na noge, obujam θανόντας, pre-, izpodim iz česa, pre-, izženem τινά τινος, πόλιν (izženem prebivalce in) opustošim, razdenem, σπέρμα obudim zarod NT. II. intr. [aor. ἐξανέστην, pf. ἐξανέστηκα] 1. vstanem, vzdignem se; odrinem, izselim se; vstanem in se odpravim kam δεῦρο ἐξαναστῶμεν εἰς τὴν αὐλήν; planem iz zasede. 2. opustošim se, izgnan sem, izpodi me kdo iz dežele. 3. izgubim vsled jeze zavest, razsrdim se, ὀργῇ jeza me zmeša.

θρέμμα, ατος, τό (τρέφω) 1. rejenec, gojenec, otrok; v slabem pomenu: zalega, zarod Λερναίας ὕδρας, ἀναιδές. 2. (domača) živina, žival.

καταβολή, ὁ (κατα-βάλλω) 1. napad, izbruh (vročine). 2. plačevanje. 3. NT κόσμου stvarjenje, začetek sveta, δύναμις εἰς καταβολὴν σπέρματος moč, da je spočela zarod.

κλάδος, ὁ poet. [Et. slov. klada (iz kol-da), nem. Holz (iz holt). – dat. κλαδί, pl. κλάδεσι]. 1. mladika, vejica, poganjek. 2. NT zarod, potomstvo.

νέποδες, ων, οἱ ep. zarod, mladiči, potomci, otroci.

ὀλιγογονία, ἡ majhna razploditev, majhen zarod.

σπέρμα, ατος, τό (σπείρω) 1. kar se vseje, seme, zrno; pren. kal, iskra πυρός. 2. kar je vsejano, setev; pren. otroci, sin, zarod, rod. 3. sejanje; pren. zakon, zakonski objem.

σπόρος, ὁ (σπείρω) 1. sejanje, setev, posevek, čas setve. 2. seme, rod, pleme, izvor, rojstvo. 3. setev, sad, potomec, zarod, otroci.

στάχυς, υος, ὁ [Et. kor. ste(n)gh-, nem. Stange, Stengel, slov. stožje, stog] ep. klas, sad, zarod, otrok, γηγενής o Spartih, ki so vzrastli iz zemlje.

φύσις, εως, ἡ (φύω) 1. narava = a) naravna (prirojena) lastnost, kakovost, naravno svojstvo, bistvo stvari ali osebe, φαρμάκου lastnost, πέτρου φύσις = πέτρος, Λαίου postava, stas, τόπου lega; Tuk. 2, 45 spol; b) prirojena dušna zmožnost, nadarjenost, značaj, ἰσχὺς φύσεως zavednost duha, φύσιν, κατὰ φύσιν od narave, po naravi, naravi primerno, φύσει po naravi, sam po sebi, po rojstvu; c) naravni (prirojeni) red, ἡ τῶν πάντων φύσις svet, ταύτην βιοτῆς φύσιν ἔχω na ta način živim, κατὰ φύσιν πεφυκώς takšen, kakršen mora biti, naraven, ἡ παρὰ φύσιν ἄνοια protinaravna nespamet (ki presega vse meje), φύσει πέφυκα φωνεῖν po naravi sem tak, da; φύσιν ἔχει τι naravi primerno je kaj, φύσιν οὐκ ἔχει proti naravi je, φύσιν ἔχον kar je naravno, mogoče, κῶς φύσιν ἔχει kako je mogoče. 2. narava kot tvorna sila; rod, rojstvo, pokolenje, izvor, ἣ φύσει μὲν ἦν βασίλεια po rojstvu, φύσει νεώτερος mlajši, πρὸς αἵματος φύσιν rojak po krvi, sorodnik. 3. kar je rojeno, stvar, stvarstvo, vesoljstvo, bitje, zarod, πόντου εἰναλία φύσις (ribe).