-
ἀνα-φαίνω [aor. ἀνέφηνα, NT ἀνέφᾱνα] 1. act. a) storim, da se kaj zasveti, netim, kurim; b) razodevam, pokazujem, naznanjam, (pri)javljam; ἐπεσβολίας drzno besedičim, Ὀδυσσέα izdam, da je O. (med Trojanci); ἀναφαίνει ἐκφὺς δράκοντας kaže, da izhaja iz zmaja; ἀναφανῶ σε ὀνομάζειν oznaniti hočem, da te morajo tako imenovati. 2. pf. ἀναπέφηνα in pass. a) prikazujem se iznova na površje, pritekam iznova (izpod zemlje), pokažem se, nastopim NT; s pt. očividno je, da; b) NT ἀναφανέντες ko smo zagledali.
-
ἄροτος, ὁ (ἀρόω) 1. oranje, obdelovanje zemlje, poljedelstvo. 2. čas oranja, leto. 3. sad, plod; τέκνων zarod, otroci; παίδων rojenje otrok.
-
ἄρουρα, ἡ (ἀρόω, lat. arvum) 1. (obsejano, obdelano) žitno polje, trata, zemlja. 2. πατρίς očetnjava, domovina, pers. = Γαῖα. 3. materino krilo. 4. mera za površino zemlje, zemljišče 3/5 orala.
-
ἀφ-ορμίζομαι med. poet. storim, da ladje odjadrajo, spustim ladje v morje, χθονός odjadram z brodovjem od suhe zemlje.
-
βῶλος, ὁ [Et. kor. gel-, gl. γλουτός] gruda (zemlje).
-
γαῖα, ἡ ep. poet. = γῆ, ion. γέα zemlja; pers. Γαῖα = Tellus (boginja zemlje).
-
γαιήιος 3 ep. zemeljski, iz zemlje rojen, υἱός sin zemlje (Τιτυός).
-
γαιήοχος 2, dor. γαιάοχος 1. (γαῖα, ἔχειν) ki zemljo drži ali nosi, zemljenosec, ki zemljo premika, Pozejdonov priimek. 2. (γαῖα, ϝόχος) ki zemljo ščiti, brani; branitelj (zaščitnik) zemlje Ἄρτεμις.
-
γεω-πείνης, ου, ὁ (πένομαι) ion. kdor ima le malo zemljišča, posestnik revne zemlje.
-
γῆ, γῆς, ἡ, skrč. iz γέα, dor. γᾶ, ep. poet. γαῖα, gen. pl. γαιάων, ion. γεῶν [Et. γαῖα iz γάϝjα, γεωργός iz γᾱϝοργός] 1. a) zemlja, tla, dežela, pokrajina, καὶ κατὰ γῆν καὶ κατὰ θάλατταν terrā marique, Sof. El. 244 zemski prah; b) pers.: boginja zemlje; κατὰ γῆς (ὑπὸ γαίας) pod zemljo, v podzemlju (pa tudi: na suhem); c) kreda λευκή. 2. (obdelana) zemlja, polje, πατρίς domovina.
-
γη-γενής 2 (γίγνομαι) 1. iz zemlje (Γῆ) rojen, sin zemlje (Titani, Giganti); Evr. Bakh. 264 Sparti. 2. deželan, domačin = αὐτόχθων.
-
γῆ-θεν adv. poet. iz, od zemlje, od temelja t. j. čvrsto v temelju, iz globočine, v globočino, iz podzemlja, iz groba.
-
δημοῦχος 2 (δῆμος, ἔχω) poet. 1. med narodom bivajoč, narod obvladujoč, domač. 2. prebivavec zemlje γῆς, vladar dežele χθονός.
-
ἐπεργασία, ἡ 1. protipostavno obdelovanje tuje (svete) zemlje. 2. medsebojna pravica, da posedujejo in obdelujejo zemljo sosednih državljanov.
-
Ἐρεχθεύς, έως, ὁ, ep. ῆος Erehtej, zemljetresec, sin Zemlje, vzgojen od Atene; bil je atiški praheroj in je imel na Akropoli svoje svetišče. – Ἐρεχθεῖδαι οἱ Atenci; Ἐρεχθηίς ίδος, ἡ ime atiške občine; θάλασσα studenec na Akropoli; Ἐρεχθεῖον svetišče na Akropoli.
-
Ἴλιος, ἡ glavno mesto trojanske zemlje; pozneje τὸ Ἴλιον -. adv. Ἰλιόθεν od Ilija, Ἰλιόθι πρό pred Ilijem.
-
κληρουχέω (κληροῦχος) dobim po žrebu odmerjen del zemljišča, imam kot naselnik del zemlje v posesti.
-
κληρουχία, ἡ (κληροῦχος) 1. razdelitev (tuje) zemlje med meščane. 2. naselbina državljanov v tuji deželi.
-
κληροῦχος, ὁ (κλῆρος, ἔχω) 1. kdor dobi ali ima po žrebu določen del osvojene zemlje, naselnik. 2. poet. deležen česa, πολλῶν ἐτῶν zelo star, visoke starosti.
-
κορέννῡμι [Et. moreb. nem. Hirse (germ. hir-s-ja) in lat. Ceres, eris, boginja rodovitne zemlje. – Obl. fut. κορέσω, aor. ἐκόρεσα, pass. pf. κεκόρεσμαι, aor. ἐκορέσθην, ep. fut. κορέω, aor. ἐκόρεσσα, opt. med. 3 pl. κορεσαίατο, pf. act. κεκόρηα (s pas. pom.), pass. (ep. ion.) κεκόρημαι]. 1. act. nasitim, nasičujem τινά τινι, τί τινος s čim. 2. med. z aor. pass. in med. a) nasitim se, sit sem česa τινός; b) naveličam se česa τινός in pt.; κλαίων dosita se najokam; ἐκορέσσατο χεῖρας τάμνων utrudil si je roke s sekanjem, ὕβρει κεκορημένος iz prevzetnosti, poln prevzetnosti.