Franja

ἄνεμος, ὁ [Et. kor. anēi, lat. animus duh, duša anima; slov. vonj, vonjati, vohati (iz ąhati in to iz an-s-)] 1. veter, burja, vihar. 2. NT stran sveta; nestanovitnost.

ἀπο-πνέω ep. ion. [fut. ἀποπνεύσομαι] ep. tudi ἀπο-πνείω 1. izdihnem (dušo), umrjem θυμόν; izhlapevam, bljuvam (ogenj); dišim lepo ὀδμήν, τοῦ χρωτὸς ἥδιστον ἀπέπνει njegova koža je imela zelo prijeten vonj. 2. ion. vejem, pišem od kakega kraja ἀπό τινος.

ἀυτμή, ἡ ἀυτμήν ένος ὁ (ἄημι) ep. 1. sapa (tulečih vetrov), dih, puh, veter. 2. vonj, para, dim, plamen.

κνίζω [Et. kor. qnid; lat. nīdor, ōris iz cnīdōs, gršk. κνῖσα, κνίσσα (iz κνῑ-δ-σα vonj). – Obl. fut. κνίσω, pf. pass. κέκνισται, aor. ἐκνίσθη]. ion. poet. praskam 1. razburjam, vznemirjam, srbim, dražim, mučim εἴ σε μὴ κνίζοι λέχος (ljubosumnost). 2. žalim, žalostim.

κνῖσ(σ)α, ep. κνίση, ἡ 1. sopara cvrte tolšče, vonj darovanega mesa. 2. mezdra, tolstnica (v katero so zavijali darovano meso).

ὀδμή, ἡ [Et. at. ὀσμή iz ὀδ-σ-μᾱ, lat. odor, olfacio iz odfacio, oleo iz odeo] ep. ion. duh, vonj, dišava, smrad.

ὄζω [pf. ὅδωδα s prez. pom.] dišim, vonjam, ὀδμή ὀδώδει vonj se je razširjal.

ὀσμή, ἡ = ὀδμή (ὄζω) 1. vonj, duh, dišava. 2. pl. smrad.

ὄσφρησις, εως, ἡ (ὀσφραίνομαι) duh, vonj, voh.

πνεῦμα, ατος, τό (πνέω) 1. a) dih, piš, pihanje; b) zrak, sapa, (za plovbo ugoden) veter, ἀνέμων piš viharjev; pren. πνεῦμα συμφορᾶς povod za zlonosno dejanje; c) vonj; d) zvok, glas, glasbeno orodje. 2. a) dih(ljaj), dihanje, dušek, življenje, duh, duša NT; ὦ θεῖον ὀδμῆς πνεῦμα nebeški vonj pihlja okrog mene; b) duh, hudobni duh, τὸ ἅγιον sveti Duh, angel NT. 3. plamen (ognja).