Franja

ἄθλῐος (ᾱ), 3 (ἆθλος), ep. ion. ἀέθλιος težaven, nesrečen, nadležen.

αἰπός 3 αἰπύς 3 ep. poet. 1. visok, globok, strm. 2. naglo pridrevivši, nenavaden, nagel (ῥέεθρα, ὄλεθρος, θάνατος). 3. težaven, trudapoln (πόνος).

ἀλγινόεις 3 = ἀλγεινός boleč, težaven.

ἀ-μήχᾰνος 2 (μηχανή) 1. act. kdor si ne more (ne ve) svetovati ali pomoči, v zadregi, v stiski, τινός zaradi koga, nezmožen, nesposoben εἴς τι, δρᾶν ἔφυν ἀ. po svoji naravi sem nezmožna (tako) ravnati; γυνή trapast, prismojen; ἀμηχάνως ἔχω ne morem, sem nesposoben. 2. pass. za kar ni pomoči (sredstva) a) težaven, nemogoč, nedosežen; ἀμήχανόν ἐστι nemogoče je; ἀμήχανός ἐσσι πιθέσθαι pretrmast si, da bi …, nikakor te ni mogoče prepričati; ὁδὸς ἀμήχανος εἰσελθεῖν pot, po kateri ni mogoče hoditi; ἀμήχανα nemogoče stvari; b) neverjeten, nepopisen, neizrekljiv; τὸ κάλλος nepopisna, zelo velika lepota; ἀμήχανος ὅσος nepopisno, neizrečeno velik; ἀμήχανοι τὸ πλῆθος nešteta množica; ἔργα strašen, grozen; ἀμήχανα παθεῖν grozno, strašno trpeti; ἀμήχανον ὅσον χρόνον silno dolgo časa; c) ki se ne da premagati (ozdraviti, odvrniti); ὄνειρος nerazumljiv, ki se ne da razložiti; συμφορά, κακόν nepremagljiv, neodvraten; νόσος neozdravljiv; ἀμήχανός ἐσσι tebi ni nihče kos.

ἀν-άντης, ἄναντες (ἄντα) navkreber, strm, težaven.

ἄ-πορος 2 (πόρος) 1. brez pota, brezpoten, nehoden, nepristopen, nedohoden; težaven, nevaren, nemogoč; zvit, zapleten; τὸ ἄπορον stiska, zadrega, težkoča, ovira, zapreka, ἄπορόν ἐστιν nemogoče je; ἄπορός εἰμι ne morem; ἱππεῖς ἄποροι προσφέρεσθαι težko je, priti jim do živega. 2. kdor si ne ve ali ne more pomagati, brez pomoči (sredstev), v zadregi, siromašen, nesposoben. 3. adv. ἀπόρως siromašno, ἀπόρως ἔχω v zadregi sem, nemogoče mi je, ne morem.

ἀργαλέος 3 [Et. po regresivni dissimil. ἀλγαλέος, gl. ἄλγος] ep. težaven, nadležen, težek, nemogoč; ἀργαλέος ἐστί težko je; gl. ἀντιφέρομαι.

ἀχθεινός 3 (ἄχθος) nadležen, težaven, neprijeten. – adv. -νῶς nerad, z nevoljo, οὐκ ἀ. ne nerad, prav rad.

βαρύ-μοχθος 2 poet. težaven, mučen.

βαρύς, εῖα, ύ [Et. iz g^wr̥us, lat. gravis in brutus (osk.-umbrijska oblika) iz g^wrū-] 1. težek, tehten, znamenit, ugleden. 2. o glasu: nizek, zamolkel, silen, močen, glasen, krepek. 3. poguben, pust, nadležen, težaven, obtežen, neokreten νόσῳ, γήρᾳ, neprijeten, skeleč, žalostilen. 4. o kraju: nezdrav. 5. o osebah: a) težko oborožen; b) trd, strog; c) nevaren. – adv. βαρέα, βαρύ, βαρέως težko, nerad, glasno, βαρέως φέρω τι nekaj mi teži srce, sem v stiski (v skrbeh), nejevoljen sem; β. ἀκούω težko (nejevoljno) poslušam.

δύσ-εργος 2 1. težaven. 2. nedelaven, len.

δυσ-κατέργαστος 2 (κατ-εργάζομαι) ki se težko doseže, težaven.

δύσ-κολος 2 1. zlovoljen, nezadovoljen, čemeren. 2. neprijeten, mučen, težaven, δυσκόλως διάκειμαι, ἔχω zlovoljen (nejevoljen, nezadovoljen) sem.

δυσ-πετής 2 (πίπτω), adv. -ῶς, ion. -έως ki težko pada, težak, težaven; μαθεῖν οὐ δυσπετής ni težko ga spoznati.

δυσ-πονής 2 ep. δύσ-πονος 2 poet. trudapoln, težaven, naporen.

δύσ-πορος 2 nehoden, neprehoden, brezpoten, težaven.

δυσ-χερής 2 (χείρ) s komer je težko postopati ali ravnati 1. o stvareh: težaven, težek, nadležen, neugoden, neprijeten, zoprn, mučen, zvit λόγος, δυσχερὲς ποιοῦμαί τι, εἰ težko prenašam, smatram za nevarno, ako. 2. o osebah: nejevoljen, neprijazen, čemeren. – adv. δυσχερῶς ἔχω πρός τι mrzi mi kaj, nejevoljen sem.

ἐπιβρῑθής 2 poet. težeč, težaven, nadležen.

ἐπί-πονος 2 1. trudapoln, težaven, nadležen, žalosten ἁμέρα, λατρεία, μόρος; οἰωνός ki pomenja ali napoveduje stiske, težave. 2. ki prenaša težave, ki naporno dela ἀνήρ. – adv. ἐπιπόνως s trudom, težko, εὑρίσκω, siromašno ζῆν.

ἐργώδης 2 (ἔργον in εἶδος) naporen, težaven, težek, nadležen.