Franja

ἀ-ίδηλος 2 [Et. ἀ-Ϝίδηλος, kor. vid, lat. video, slov. vidim, gr. aor. εἶδον] ep. poet. 1. neviden, tajen, temen. 2. uničujoč, poguben, pogubonosen.

αἰνός 3 (αἴνυμαι) ep. ion. poet. strašen, strahovit, grozen, silen, poguben, nesrečen. – adv. αἰνῶς in αἰνά grozno, strašno, zelo; αἰνὰ τεκοῦσα (na nesrečo rodivši) nesrečna mati.

αἴσῠλος 2 ep. ἀήσυλος [Et. αἴσυλος iz Ϝαίτυλος; ἀήσυλος iz Ϝαjήτυλος] poguben, brezbožen, hudoben.

ἀλιτήμων 2, ἀλιτήριος 2 ep. ἀλιτηρός ep. ἀλιτρός 2 ep. (ἀλιταίνω) poet. zloben, hudoben, poguben, pregrešen; subst. hudobnež, zločinec, zlotvor, zapeljivec, prekanjenec, lisjak, malopridnež (Od. 5, 182).

ἀλιτηριώδης 2 (ἀλιτήριος) proklet, poguben.

ἀ-μέγαρτος 2 (μεγαίρω) ep. poet. 1. ki ne zavida, brez zavisti, radodaren. 2. ki ni vreden zavisti, nesrečen, poguben, nezaželen, hudoben.

ἀν-ήκεστος 2 (ἀκέομαι) neozdravljiv, hud, poguben, usodepoln; neodpustljiv, neznosen; χαρά pogubna, divja radost; βουλεῦσαί τι ἀ. περί τινος obsoditi koga na smrt. – adv. -ως neizprosno, kruto, trdosrčno.

ἀραῖος 3 in 2 (ἀρά) 1. Zεύς ki se kliče pri kletvi, ki usliši kletev. 2. preklet. 3. poguben, ki donaša prokletstvo.

ἄ-σωτος 2 (σῴζω) 1. brez rešitve, izgubljen. 2. pokvarjen (moralno), razuzdan, poguben. – adv. NT ἀσώτως samopašno, razkošno.

ἀ-ταρτηρός ep. poguben, strašen, grozeč; sirov, ἔπεα nesramen (Od. 2, 243).

ἀτηρός 3 (ἄτη) škodljiv, poguben, pogubonosen.

ἀτήσιμος 3 poet. poguben.

βαρύς, εῖα, ύ [Et. iz g^wr̥us, lat. gravis in brutus (osk.-umbrijska oblika) iz g^wrū-] 1. težek, tehten, znamenit, ugleden. 2. o glasu: nizek, zamolkel, silen, močen, glasen, krepek. 3. poguben, pust, nadležen, težaven, obtežen, neokreten νόσῳ, γήρᾳ, neprijeten, skeleč, žalostilen. 4. o kraju: nezdrav. 5. o osebah: a) težko oborožen; b) trd, strog; c) nevaren. – adv. βαρέα, βαρύ, βαρέως težko, nerad, glasno, βαρέως φέρω τι nekaj mi teži srce, sem v stiski (v skrbeh), nejevoljen sem; β. ἀκούω težko (nejevoljno) poslušam.

βλαβερός 3 (βλάβη) škodljiv, poguben.

δάϊος 3 in ep. δήιος (δαίω) 1. ep. poet. žgoč, plamteč, švigajoč, poguben, strašen, sovražen; subst. ὁ sovražnik, neprijatelj. 2. poet. nesrečen, beden.

δηλήμων, ονος 2 (δηλέομαι) ep. ion. poguben, kvaren, škodljiv; subst. ὁ škodljivec, pokončevavec, zlotvor.

δυσ-τυχής 2 (τύχη) nesrečen, poguben, žalosten.

Ἐρῑνῡ́ς, ύος, ἡ [acc. pl. Ἐρινῦς, ep. -νύας] 1. Erinija, boginja, ki maščuje krivice. 2. kot appellat: a) prokletstvo, kletev, maščevanje, kazen, Λαίου prokletstvo, ki je na Laiju; b) zlo, propast, pogin, φρενῶν zaslepljenost; c) proklet, poguben človek, διδύμαν ἑλοῦσ' Ἐρινύν dvojno prokletstvo, (Klitajmnestro in Ajgista).

θανατη-φόρος 2 (θέρω) 1. smrtonosen, smrten NT. 2. poguben μεταβολαί.

κακο-μήχανος 2 (μηχανάομαι) poguben, nesreč(onos)en, zlotvoren.