Franja

αἴθω (samo pr. in impf.) [Et.: kor. aidh, idh, goreti, svetel biti; odtod gršk. αἶθος ogenj, požar; αἴθων, αἶθοψ žareč, svetel; ἰθαρός čist, veder, jasen, αἰθήρ zrak (= jasno nebo), αἴ-θουσα svetel prostor, dvorana itd., lat. aedes. soba, hiša (= kraj domačega ognjišča), slov. isteja, isteje (iz idh-sto), lat. aestas (iz aidh-st-) vroč čas, poletje] 1. act. a) trans. za-, sežigam (po)palim, pustošim z ognjem; b) int. gorim, svetim, plapolam. 2. pass. vnamem se, gorim, plamtim; ἔρωτι od ljubezni sem vnet.

θέρος, ους, τό [kor. gwher (gl. θερμός) slov. gor-eti, gre-ti (iz gwhrē-), žerja-vica, po-žar, žareti itd. – gen. εος, ους] 1. gorkota, vročina, poletje. 2. (zrela) setev, žetev, letina.

πῦρ, πῠρός, τό [Et. nem. Feuer (stvn. fūir) od kor. pū, čistiti, sor. lat. purus. – Obl. pl. metapl. τὰ πυρά]. 1. ogenj (na ognjišču, na straži, žrtveniku, grmadi), ogenj bliska in plamenic, ἐν πυρὶ γίγνομαι pridem v ogenj, zgorim, εἰς πῦρ ἅλλομαι postavim se predrzno v največjo nevarnost, οἱ πῦρ πνείοντες (iz nozdrvi) ogenj bljujoči, τὰ πυρά stražni ognji. 2. ognjeno znamenje, plamenica, blisk, strela. 3. ognjeni žar, luč (Plut. Per.), žerjavica, požar.

πυρ-καϊά, ἡ, ep. -ϊή (καίω) 1. grmada, pogorišče. 2. ogenj, požar.

πυρσός¹, ὁ (πῦρ) požar, (stražni) ogenj, plamenica, živ ogorek, ognjeno znamenje, stražniki, ki dajejo ponoči znamenja z ognjem.

πύρωσις, εως, ἡ (πυρόω) požar, preskušnja v ognju.

Τῑτᾱ́ν, ᾶνος, ion. Τῑτήν, ῆνος, ὁ; pl. Τιτᾶνες, οἱ [Et. gršk. τιτώ = dan, lat. titio, ōnis, požar, Τιτάν = solnčni bog] Titani, sinovi Urana in Gaje, katere je Zevs premagal in pahnil v Tartar.

φλέγμα, ατος, τό (φλέγω) 1. požar, ogenj, žar; plamen, zubelj, vnetje. 2. sluz, slina, sluzotek, pot.

φλογμός, ὁ (φλέγω) požar, ogenj.

φλόγωσις, εως, ἡ vročina, požar, vnetje.

φλόξ, φλογός, ἡ ep. poet. požar, plamen, ogenj, zubelj, vročina, οὐρανία blisk.