-
ἀθλιότης, ητος, ἡ nadloga, nesreča, beda.
-
ἆθλος, ὁ, ion. ἄεθλος 1. tekma, boj, ἆθλοι Πυθικοί pitijske bojne igre. 2. napor, trud, beda, nesreča, stiska.
-
ἀλλότριος 3 [Et. iz ἄλλος; tvorba ἀλλό-τρ-ιος, kakor lat. alter, era, erum] 1. tuj (oppos. ἴδιος); τὰ ἀλλότρια tuja lastnina, tuje zadeve (koristi), ἀλλότριον ἀγαθόν korist, dobiček drugega; ἄτη nesreča iz tuje roke; κρατουμένων πάντα ἀλλότρια premaganci nimajo nič lastnega; νίκη zmaga drugega; ἀ. γναθμοῖς γελᾶν smejati se z zategnjenim (spačenim) obrazom. 2. (opp. οἰκεῖος) a) tuj, inostranski, sovražen, nasproten, protisloven; ἡ ἀλλότρια (χώρα) sovražnikova dežela; ἀλλοτριωτάτοις τοῖς σώμασιν χρῶνται upotrebljajo svoje telo, kakor da bi bilo povsem tuje; b) odtujen, nenaklonjen. 3. neprimeren; adv. ἀλλο-τρίως.
-
ἀμμορίη, ἡ = ἀμορία kar ni komu prisojeno, nesreča.
-
ἀνολβία, ἡ nesreča, beda.
-
ἀντάω (ἄντα) ep. ion. poet. [impf. ἤντεον] 1. nasproti prihajam, hodim, spopadem, spoprimem se s kom, napadem koga τινί; srečam koga, snidem se s kom τινός; deležen postanem česa, pridem do česa, dobim (slučajno) kaj od koga δαίτης, μάχης, ξεινίων; κακῶν zadene me nesreča; ὀπωπῆς zadobim pogled v kaj, vidim kaj, τινός ὑπό τινος trpim, dogodi, pripeti se mi kaj od koga. 2. pri stvarnem subjektu: tičem se česa, segam do, ἃ(sc. γονή) δὲ σπέρμα (acc. ozira) ἄντασ' Ἐρεχθεϊδᾶν ki po krvi (rodu) dosega (ali sega do) Er.
-
ἄτη (ᾱ) ἡ [Et. iz ἀϝά-τᾱ, kor. awa, poškodovati, gl. ἀάω] 1. nesreča, kazen, poguba, nezgoda; o ljudeh: pogubonosen, nesrečen. 2. zaslepljenost, omama, omotica, zmotnjava. 3. greh, krivda, zločin. 4. pooseb. Ἄτη boginja nesreče.
-
ἀτηρία, ἡ škoda, zlo, nesreča.
-
ἀτύχημα, ατος, τό nesreča, nezgoda.
-
ἀτυχία, ἡ nesreča, nezgoda, ponesrečeno započetje.
-
βλάβη, ἡ βλάβος, ους, τό [Et. iz βλαπ- in to iz μλάπ-, kor. ml̥qw-, lat. multa iz molcta, globa; slov. u-molk-niti, strslov. u-mlč-iti, bezähmen] 1. škoda, izguba. 2. nesreča, poguba; ἡ πᾶσα βλάβη povsem brezbožen človek.
-
δαίμων, ονος, ὁ, ἡ [Et. ki deli, prisoja, gl. δαίομαι] 1. božansko bitje, božanstvo, bog, boginja. 2. božanstvo nižje vrste: a) duh zaščitnik, demon, genij; b) duh umrlih; c) NT zli duh, hudič. 3. božja volja, človeška usoda: a) sreča; b) nesreča, poguba, smrt; πρὸς δαίμονα proti božji volji, κατὰ δαίμονα slučajno, po božji volji, σὺν δαίμονι z božjo pomočjo.
-
δεινός 3 kogar se je treba bati 1. a) častitljiv, vzvišen, spoštovan; b) strašen, grozen, grozovit, (na)gnusen, nevaren, δεινόν ἐστιν prehudo je, preveč je; τὸ δεινόν strah, groza, nezgoda, nesreča, nevarnost, sila; δεινὸν γίγνεται, μή nevarnost preti, bati se je, da; οὐ δεινόν ἐστι, μή ni se bati, da; οὐδὲν δεινοὶ ἔσονται, μὴ βοηθέωσιν ni se treba bati, da ne bi pomagali; δεινὸν ποιοῦμαί τι zamerim, jezim se, čudim se; δεινὸν ἡγοῦμαί τι smatram za nesrečo; δεινόν τι πάσχω trpim kaj strašnega. 2. izreden, čudovit a) silen, mogočen, izvrsten, δεινόν τι κάλλος čudovita lepota; δεινότατος σαυτοῦ ἦσθα samega sebe si daleč prekosil; b) spreten, vešč, sposoben z inf., χρῆσθαι, δεινὸς λέγειν spreten govornik, δεινός τι v čem; c) nezaslišan, strahovit. – adv. δεινῶς strašno, zelo, izredno, δεινῶς φέρω = aegre fero, težko prenašam, ἔχω sem v groznih razmerah.
-
δέχομαι d. m., ion. in poet. δέκομαι [Et. kor. dek', hrv. desiti, treffen. – Obl. fut. δέξομαι, aor. ἐδεξάμην, pf. δέδεγμαι, aor. pass. ἐδέχθην, adi. verb. δεκτέον; ep. praes. 3 pl. δέχαται, fut. 3 δεδέξομαι, aor. med. ἐδέγμην, 3 sg. ἔδεκτο, δέκτο, imper. δέξο, inf. δέχθαι, pt. δέγμενος]. I. trans. 1. jemljem, sprejemam kaj od koga παρά, ἔκ τινος, τί τινος (ali kaj za koga), χρυσὸν ἀνδρὸς ἐδέξατο vzela je zlato za svojega moža (= prodala ga je), odvzamem komu kaj τινί τι. 2. gostoljubno ali prijazno sprejmem, pogostim koga τινά, δέχομαι ἐπὶ ξένια sprejmem kot gosta, dovolim, da vstopi, ἐν μεγάροις, δόμοις, δωρήμασιν, χώρᾳ, πόλει, εἰς τὴν πόλιν. 3. slišim, čujem, zaznam, razumem φωνήν, ἠχήν, φήμην, μύθων ὀμφάν, λόγον. 4. a) odobravam kaj, zadovoljen sem s čim, priznam λόγους, sprejemam (z zadovoljstvom) οἰωνόν, vzamem na znanje, smatram za kaj μηδὲ συμφορὰν δέχου τὸν ἄνδρα, στρατηγόν τινα; z μᾶλλον imam rajši, više cenim, stavim kaj nad kaj; b) dopustim kaj, vzamem nase, potrpežljivo prenašam, trpim κῆρα. 5. oprezujem, pričakujem, prežim na koga τί, acc. c. inf., stavek s ὁπότε. 6. poskusim, merim se s kom, lotim se koga, sem komu kos, upiram se komu, branim se proti komu, τὸν ἐπιόντα proti napadniku, zgrabim se s kom, bojujem se s kom τινὰ εἰς χεῖρας. II. intr. ὥς μοι δέχεται κακὸν ἐκ κακοῦ kako sledi nesreča za nesrečo (izvira nesreča iz nesreče), sledim neposredno ἔκ τινος; mejim na kaj, stezam se, segam.
-
δύη, ἡ muka, bolečina, beda, nesreča.
-
δυσᾱμερία, ἡ dor. (= δυσημερία) nezgoda, nesreča.
-
δυσδαιμονία, ἡ poet. nesreča, nezgoda.
-
δυσπραξία, ἡ (δύσ-πρακτος) nezgoda, nesreča (pri kakem podjetju).
-
δυστύχημα, ατος, τό nesreča, nezgoda, poraz.
-
δυστυχία, ἡ nesreča, nezgoda, poraz.