Franja

ἄκρα, ἡ, ion. ἄκρη, ep. ἄκρις ιος, ἡ (ἀκίς) 1. kraj, vrh, nos, rt, greben; κατ' ἄκρης (-ας) z vrha, od zgoraj, do temelja, popolnoma. 2. grad, trdnjava.

ἄκρος 3 (ἀκίς) I. adj. 1. skrajni, vnanji, vrhnji, najvišji, rtast, šiljast; ἄκρῳ Ὀλύμπῳ na najvišjem vrhu Olimpa; ἐπ' ἄκρων ὁδοιπορέω stopam po prstih, šopirim se, ὕδωρ površje vode; ἐπ' ἄκρῳ ῥυμῷ na koncu ojes, ἄκρη πόλις gorenji del mesta, μυελός osrčje; χείρ, πόδες, δάκτυλοι konec roke, prsti; sup. ἀκρότατος prav na vrhu. 2. pozen, νύξ; opolnoči ἄκρας νυκτός. 3. vzvišen, odličen, izvrsten, vrl (μάντις, τοξότης itd.), τὰ πολέμια vrl vojak, ψυχὴν οὐκ ἄκρος ne posebno hraber; ἄκρος γίγνομαι odlikujem se, hrabro se držim. II. subst. τὸ ἄκρον vrh, vršec, glava, rob, površje, nos, rt, breg; skrajno krilo bojnega reda; NT ἀπ' ἄκρου γῆς ἕως ἄκρου οὐρανοῦ od kraja do kraja sveta. – adv. ἄκρον, ἄκρα zgoraj, ἀκρότατον zelo visoko.

ἀκρωτήριον, τό (ἄκρος) skrajni del, ὄρεος vrh gore, sleme, νεώς ladijski nos; rt, pročelje, končine, krajni udje (roke, noge).

ἀκτή¹, ἡ 1. obala, obrežje, breg, rt, nos. 2. povišek, βώμιος žrtvenik, oltar.

ἀ-σινής 2 (σίνομαι) 1. nepoškodovan, nedotaknjen, cel. 2. neškodljiv, miren. – adv. -νῶς brez škode, ὡς ἀσινέστατα kar najmanj škodujoč.

ἀ-τενής 2 [Et. iz sm̥ + τένος žila, kita; lat. tenus, oris, zanka] zelo napet, nategnjen, čvrsto se držeč, κισσός trdno se ovijajoč, ἀνήρ stanoviten. – adv. -νές, -νῶς.

ἀχθεινός 3 (ἄχθος) nadležen, težaven, neprijeten. – adv. -νῶς nerad, z nevoljo, οὐκ ἀ. ne nerad, prav rad.

δια-τρῑ́βω [pf. διατέτρῐφα, aor. pass. διετρίβην, διετρίφθην] 1. trans. raztarem, strem, manem τί τινι, uničim, κάκιστα διετρίβην prežalostno me je zdrobilo a) zadržim, preprečim, odlašam; χόλον (u)tolažim, (u)tešim, Ἀχαιοὺς γάμον vodim A. za nos (zadržujem) z ženitvijo; b) χρόνον prebijem, tratim, ubijam čas, pass. χρόνος διατρίβεται čas poteče, mine. 2. (na videz) intr. a) mudim se, odlašam, ὁδοῖο obotavljam se z odhodom, ἵνα μὴ καθ' ἕκαστα λέγων διατρίβω da se ne bom mudil z razkladanjem posameznosti; b) prebivam kje, živim, ostanem kje, μετά τινος bivam, občujem s kom, pogovarjam se s kom; c) bavim, pečam se s čim ἐν, ἐπί τινι, περί (τι) τινι; s pt. μελετῶν διατρίβω neprestano se vadim (vežbam).

ἐκ-μυκτηρίζω (μυκτήρ nos), viham nos, zasmehujem, rogam se NT.

ἐκτενής 2 (ἐκ-τείνω) neprenehljiv, stanoviten. – adv. -νῶς neprenehoma, goreče, živo NT.

ἡμεῖς [Et. ajol. ἄμμες iz n̥s-mes, n̥s, sor. nem. uns (iz n̥s), lat. nōs, slov. nas] gl. ἐγώ.

καθ-υβρίζω, ion. κατ-υβρίζω 1. trans. a) grdo, prevzetno ravnam s kom, grdim, sramotim, podiram na tla, ἄχεσιν smejem se komu v nesreči; b) varam, vodim za nos. 2. intr. grešim proti komu, prevzemam se πόλεις.

μυκτήρ, ῆρος, ὁ (gl. ἀπο-μύσσω) nozdrv, nosnica, rilec; pl. nos.

περι-έλκω vlačim koga okoli, vodim koga za nos, τί v čem.

πίτυς, υος, ἡ [Et. idevr. pītu, lat. pīnus iz pīt(s)-nos. – dat. pl. ep. πίτυσσι] smreka, bor.

πρόβλημα, ατος, τό (προ-βάλλω) 1. pomol, štrlina, nos, rt, skala, strma obala. 2. a) nasip, bramba, obrana, zaščita; b) branilno orožje (oklep, ščit, sulica); pren. pretveza, izgovor. 3. znanstvena naloga (problem).

προ-τροπάδην adv. (τρέπω) naprej obrnjen, vedno naprej, neprestano, naglo, na vrat na nos, προτροπάδην ἐλαύνομαι v divjem begu me podijo naprej.

πρών, πρώνος, πρώονος, ὁ, nom. pl. ep. πρώονες ep. poet. štrlina; vrh, višina, brdo, grič, predgorje, rtič, nos, obrežje.

πρῷρα, ἡ, ion. πρῴρη [Et. iz πρωϝαιρα, πρωϝαρjα, od prwo-s, prejšnji, slov. prvi] sprednji del, nos ali rilec ladje. – adv. πρῴραθεν na sprednjem krnu, s sprednjega krna.

ῥίον, τό ep. [Et. iz ϝρισον, iz kor. wer-s-, vzdigovati se, gl. ἀείρω; nem. Riese (stvn. riso)] vrh, predgorje, nos, rt.