Franja

Ἀδρίας, ου, ὁ, ion. ίης Jadransko morje.

Αἰγαῖος 3 ajgajski (πέλαγος = Αἰγαῖον, τό Ajgajsko morje).

ἅλα-δε adv. k morju, v morje.

ἁλί-κτῠπος 2 (κτυπέω) poet. od morja bičan; νῆες okrog katerih buči morje; κῦμα v morju šumeč.

ἁλι-μῡρήεις 3 (μύρομαι) ep. v morje tekoč (šumeč).

ἁλί-πλακτος 2, dor. -πληκτος (πλήττω) poet. od morja bičan, okoli katerega šumi morje.

ἁλί-πλους 2 (πλέω) ep. poet. v morju plavajoč, τείχεα ἁλίπλοα θεῖναι odnesti, odplaviti v morje.

ἁλι-πόρφῠρος 2 (πορφύρα) ep. s pravim škrlatom pobarvan, kakor morje škrlatnobarven.

ἁλί-ρροθος 2 (ῥοθέω) poet. šumeč, bučen kakor morje, peneč se; πόροι bučne morske ceste.

ἅλμη, ἡ (ἅλς) 1. slana, morska voda = morje, morska sol; nesnaga, katero pušča morska voda na koži. 2. slana mlaka, razsol, reznost.

ἅλς, ἁλός, ὁ [Et. lat. sal, salis, slov. sol, slan, sla-d-ek (prv. pom. osoljen), nem. Salz (iz got. salt)] 1. sol, zrno soli. 2. ἡ (slano) morje.

Ἀμφιτρῑ́τη, ἡ Pozejdonova žena; pren. morje.

ἀν-άγω 1. act. a) peljem, spravim gori (z nižjega na višji kraj), vodim (od morja v notranjo deželo), povedem (črez morje); vzdigujem κάρα; odjadram, odplovem νῆα; postavim, zgradim (poslopje); obhajam, slavim ἑορτήν, zapojem παιᾶνα; b) (po)peljem nazaj; intr. umikam se, ἐπὶ πόδα korak za korakom; c) žrtvujem, darujem NT; d) τὶ εἴς τι izvajam iz česa, nanašam na kaj. 2. pass. in med. a) odjadram, odplovem, veslam, vozim se na odprto morje, odhajam, krenem na pot; εἰς τοὺς παρόντας obračam se na navzoče; b) pričenjam, pripravljam se ὡς ἐρωτήσων.

ἀνα-πλέω [fu t. -πλεύσομαι], ion. -πλωω 1. plovem, vozim se (navzgor) proti vodi, veslam na široko morje, odplovem ἐς Τροίην. 2. jadram (vozim se) nazaj.

ἄν-ειμι (εἶμι) [impf. ep. ἀνήιον] 1. vzhajam (o solncu); grem, napravim se na, hodim, splezam gori ἐς περιωπήν; grem v srce dežele; odplovem na širno morje; ἱδρὼς χρωτί priteče iz, prikaže se; ἄροτος γῆς vzraste, poganja. 2. ἔς τινα obračam se na koga s prošnjo. 3. vračam se.

ἀν-έχω, soobl. ἀν-ίσχω [impf. ἀνεῖχον, fut. ἀνασχήσω, ἀνέξω, aor. ἀνέσχον, ep. ἀνέσχεθον, inf. ἀνσχεθέειν, pf. ἀνέσχηκα; med. impf. ἠνειχόμην, fut. ἀνέξομαι, ἀνασχήσομαι, aor. ἀνεσχόμην, ἠνεσχόμην, imp. ἀνάσχεο, ἄνσχεο] I. act. 1. trans. a) kvišku držim, povzdigujem nad kaj, dvigam χεῖρας θεοῖς (roke k molitvi); εὐχάς pošiljam molitve kvišku, molim (z vzdignjenimi rokami), τὶ θεῷ vzdignem kaj kot dar ali pokličem boga za pričo; σημεῖον πυρός dam ognjeno znamenje; λαμπάδας nažgem (ženitne) plamenice; εὐδικίας čuvam, cenim, spoštujem; κισσόν imam rad, skrivam se pod bršljanovim listjem; μαζόν držim kvišku, kažem prsi; b) zadržujem, oviram, ἵππους, τοῦ φονεύειν; obvarujem česa τινά τινος; τὴν Σικελίαν, μὴ ὑπ' αὐτοὺς εἶναι so obvarovali S., da ni. 2. intr. a) molim iz česa, kvišku štrlim (o skali), vzhajam (o solncu), izviram, dvigam se iz vode, stezam se v morje, segam, raztezam se do, καμάτων prebolim, pretrpim; b) rastem, nastajam iz česa; ἀνέχει τί τινι kaj prihaja, nastaja komu; c) preneham, prestanem, ὕδωρ dež poneha, οὕτως ἀνεῖχον tako so oklevali. II. med. 1. kvišku držim (pred seboj), držim se po koncu, ἀνασχόμενος zamahnivši. 2. zdržim, prenesem (τῶν οἰκείων ἀμελουμένων zanemarjanje), zdržim se, brzdam se, trdno stojim (Plut. Arist. 14) ;vztrajam, mirno čakam (Od. 11, 375), pretrpim, ἄνσχεο umiri se; s pt. pustim, dam, dovolim da; διψῶν prenašam žejo; εὖ πάσχων dam si izkazovati ljubav; οὐκ ἀνέχομαι ne odobravam; δέξασθαι upam si se upreti naskoku; ξείνους sprejemam gostoljubno, trpim pri sebi; ἀνέξομαι κλύουσα mirno bom poslušala.

ἀν-οίγνῡμι, ἀν-οίγω [impf. ἀνέῳγον, fut. ἀνοίξω, aor. ἀνέῳξα, inf. ἀνοῖξαι, pf. act. ἀνέῳχα, pass. ἀνέῳγμαι, aor. pass. ἀνεῴχθην, inf. ἀνοιχθῆναι, ep. impf. tudi ἀνῷγον, iter. ἀνοίγεσκον, poet. aor. ἀνῷξα] 1. odpiram, διαθήκας oporoko, ἀπὸ χηλοῦ πῶμα dvignem pokrov skrinje ali omare. 2. odkrivam, razodevam, spravljam na dan. 3. o mornarjih: pridem na široko morje; ὡς ἤνοιγε, ἤνοιξε (ὁδόν, πλοῦν) ko si je naredil pot (= kar najhitreje).

ἀντ-ανάγω 1. trans. tudi jaz spravljam, peljem gori, spuščam (ladjo) v morje. 2. intr. in med. peljem se nasproti.

ἄ-ξενος 2, ion. in poet. ἄ-ξεινος negostoljuben, pust, brezljuden – Ἄξεινος πόντος, pozneje Εὔξεινος π. Črno morje.

ἄ-πλευστος 2 (πλέω) kjer se še nihče ni vozil, τὸ ἄπλευστον morje, na katerem se še nihče ni vozil.