Franja

ἀνα-βαίνω, dor. in ep. ἀμβαίνω [imper. aor, 2 NT ἀνάβα, aor. mixt. ἀνεβήσετο] 1. intr. a) stopam, plezam, vzpenjam se, vzdigujem se (kvišku), grem, hodim gori (od obale v deželo) τί, ἀνά, εἰς, ἐπί τι, ἐπί τινος; grem v goro τὸ ὄρος; νεκροῖς hodim po mrtvecih; φάτις ἀ. ἀνθρώπους govorica (glas) se širi med ljudmi; b) ἵππον zajašem konja, ἐπὶ τὴν τριήρην stopim na ladjo, vkrcam se (tudi brez νῆα): ἐς Τροίην vkrcam se in odplovem v Trojo; ἀπὸ Κρήτης odplovem od Krete; c) izkrcam se, stopim na suho; d) nastopim (kot govornik, na odru, pred skupščino) ἐς τὸ πλῆθος; εἰς τὸ δικαστήριον pridem pred sodnijo; e) naraščam (o vodi); rastem NT (o rastlinah); privzdigujem se, dvigam se (o poslopju); f) prehajam na koga (ἡ τυραννίς); g) πράγματα zadeve (podjetja) komu uspevajo; h) τὰς ἵππους skačem na, uplemenjam, ubrejam. 2. trans.: [aor. ἀνέβησα] vkrcam, spravim na ladjo; ἄνδρας ἐπὶ καμήλους ἀνέβησεν zaukazal je, da naj zajašejo velblode. – pass. dam se zasesti, jaše kdo na meni. – med. νὼ ἀναβησάμενοι ko so naju sprejeli na ladjo.

ἀνα-βάλλω, ep. ἀμ-βάλλω 1. act. a) mečem kvišku, namečem, nasujem γῆν; izkopljem τάφρον; τινὰ ἐπὶ τὸν ἵππον dvignem koga na konja; b) odlagam, odlašam, zadržujem, oviram ἄεθλον, ἔργον, πράγματα. 2. med. a) začenjam, počnem ἀείδειν; b) ogrnem si χλαῖναν; prevzamem, lotim se πόλεμον; c) odlašam, odlagam ἔργον.

ἀνά-βᾰσις, εως, ἡ, poet. ἄμβασις 1. plezanje, pot (na goro), zajahanje (konja); pot od morja v notranjo deželo, pohod od morja. 2. vzhod (od spodaj gori); konkr. πᾶσα ἄμβασις ἵππων cela konjica.

ἀνα-βᾰτικός 3 kdor se spretno popne na konja, spretno zajahajoč, spreten jezdec.

ἀνα-βῐβᾰ́ζω [fut. ἀνα-βιβῶ, ᾷς, aor. ἀνεβίβασα, med. fut. ἀναβιβῶμαι, aor. ἀνεβιβασάμην] 1. act. a) peljem koga gori; ἐφ' ἵππον dvignem, posadim (pomagam) na konja; ἐπὶ τὸ ὄχημα dvignem na voz; ἐπὶ τὴν ναῦν spravim na ladjo, vkrcam; b) τριήρεις potegnem na suho (πρὸς τὴν γῆν); ἐπὶ τὴν πυρήν ukažem koga na grmado položiti; τοὺς φθόγγους pravilno vzdigujem in znižujem glasove. 2. med. tiram, pripeljem pred sodišče παιδία (kot priče), τινά spravim na ladje, vkrcam.

ἀναβολεύς, έως, ὁ (ἀναβάλλω) kdor pomaga na konja, jezdni hlapec, konjuh, konjar.

ἀνα-πηδάω [ep. aor. ἀμπήδησα] kvišku skočim, poskočim, ἐφ' ἵππον zajašem konja, πρὸς τὸν πάππον obešam se na deda.

ἄν-ιππος 2 ion. poet. 1. brez konja, ne jezdeč, λεώς pešci. 2. za konje (konjenico) nehoden, neprikladen πεδιάς.

ἐκ-τραχηλίζω mečem (s konja) črez vrat (glavo), strmoglavim, prekucnem; pass. strmoglavim se (v nesrečo), padem (v nesrečo).

ἐπ-αναβαίνω stopam gori, pomikam se kvišku, zasedem, zajašem (konja); popnem se, zlezem (na zid), grem od morja v notranjo deželo; pren. pomaknem se (v višje dostojanstvo), povišam se v službi εἴς τι.

Ἐπειός, ὁ Panopejev sin, ki je naredil trojanskega konja.

ἐπιβάτης, ου, ὁ (ἐπι-βαίνω) kdor na kaj stopa (na konja ali na voz), jezdec, pomorščak, popotnik, ἐλεφάντων vodnik.

ἐπι-σάσσω, at. -σάττω natovorim, naprtim τὶ ἐπί τι, ἵππον osedlam, opremim konja.

εὐθῡ́νω in med. (εὐθύς) [augm. ηὐ in εὐ; fut. εὐθυνῶ, ep. ion. poet. ἰθύνω, aor. ἴθῡνα, cj. ep. ἰθύνομεν, aor. pass. ep. ἰθύνθην] 1. zravnam, (na)ravnam ξύλον; ὁδόν NT, τὶ ἐπὶ στάθμην naravnam kaj po merilni vrvi; pass. ἵππω ἰθυνθήτην konja sta se vstopila ravno ob ojesu. 2. a) namerjam, naperjam, obračam δοῦρα ἀλλήλων, βέλος, nakrenem, obrnem δρόμον εἴς τι, krmim ναῦν; b) vodim παῖδα, ravnam, vladam πόλιν. 3. kličem na odgovor, posvarim, spoznavam krivim, kaznujem θανάτῳ, τινά τινος koga zaradi česa.

ἱππικός 3 (ἵππος) 1. kar spada h konju (ali vozu), ki se tiče konja (= ἵππων), konjski, vozni, vprežen; δρόμος tek konj, ναυάγια koščki (razbitega) voza, ὀχήματα s konji naprežen voz, ἀγών tekma v hitri vožnji. 2. ki se tiče jezdeca ali konjice, konjiški, θώραξ oklep za jezdeca, μάχη, λόχος na konjih, δύναμις moč konjice, konjica. 3. poznavalec konj, spreten jezdec, izveden v konjereji. 4. a) ἡ ἱππική (sc. τέχνη) spretnost v jahanju, umetnost jahanja, jezdarstvo, konjiška služba, vežbanje v jahanju; b) τὸ ἱππικόν konjica, konjištvo, napreženi vozovi, pratež.

ἱππό-θεν ep. iz konja.

κατα-βάλλω [gl. βάλλω, κάμβαλε in κάββαλε = κατέβαλε] I. act. 1. a) doli mečem, peham δόλον, υἱόν ἀπὸ ἕο κάμβαλεν, ἀπὸ τοῦ ἵππου mečem s konja, ἀπ' ἐλπίδος vzamem, uničim upanje; b) podiram, rušim μέλαθρον, τεῖχος, οἰκήματα; c) pobijem, vržem na tla (v boju) τινά, zakoljem θῦμα δαίμοσιν; d) pustim, da pade υἱόν, da teče δάκρυ, pobešam οὔατα; položim νεβρόν, ἐμαυτόν uležem se; e) raznašam, širim φάτιν; f) vržem na suho, izkrcam Od. 6, 17. 2. a) spravim koga v kako stanje, εἰς συμφοράς v nesrečo, εἰς ἀπιστίαν v dvom; b) spravljam doli (v žitnice) σιτία τινί; c) plačujem (kazen, davke); d) donašam τάλαντον; e) ponižujem, devljem v nič εἰς τὸ μηδέν. 3. mečem od sebe, odklanjam ὃ ἔλαβον. II. med. θεμέλιον polagam temelj, bavim se s temeljnimi nauki NT.

κατα-λείπω [ep. καλλείπω, fut. καλλείψω, aor. κάλλιπε in κάλλιφ', inf. καλλιπέειν, iter. impf. καταλείπεσκεν, vzp. obl. κατα-λιμπάνω] I. act. 1. puščam za seboj, ostavljam, zapuščam τί, τινά, τινί τι, τινὰ φύλακα, φυλάττειν τὸ στρατόπεδον. 2. puščam komu kaj τινί τι, ἄφοδον τοῖς πολεμίοις pripuščam odhod; puščam pri življenju ὀκτὼ μόνους, puščam v veljavi, ne zavržem τὸ εὐδαίμονας ποιεῖν. 3. zapuščam, odidem, puščam na cedilu, puščam v boju, izgubim πολλούς, τὸν ἵππον stopim s konja. 4. prepuščam kaj komu οἰωνοῖσι ἕλωρ. II. pass. puščajo me zadaj, zapuščajo me, zaostajam, preostajam, καταλελειμμένος τοῦ ἄλλου στρατοῦ ki je zaostal za ostalo vojsko. III. med. zapuščam svoje ali sebi, pridržim si kaj.

κελητίζω ep. jaham na dirjalcu (konju za dirko), spretno jaham (kot jezdec, ki skače z enega konja na drugega).

παρα-καλπάζω dirjam poleg konja.