Franja

ἀδινός, ἁδινός 3 ep. 1. številen, obilen, mnogobrojen, μέλισσαι, μυῖαι. 2. gost, čvrst, trden, neprestan, stalen. 3. glasen, milozvok (Σειρῆνες), močan, hud (γόος, δάκρυα); nemiren, na gosto letajoč adv. ἀδινῶς, ἀδινόν, ἀδινά glasno, milo, tožno (κλαίω).

ἁδρός 3 poln, dorastel, zrel, močen, velik, gost χιών.

ἀελλής 2 [Et. iz σm̥ϜελϜης; ἀ copul. in εἴλω, kor. vel.] ep. gost.

ἀ-θρόος 3 in 2 ἁ-θρόος [Et.: iz σα-θρόος, ἀ copul. in θρόος = skupno] zbran, skupljen, stisnjen, združen, gost, obilen, silen; o četah: sklenjen, strnjen; κῶμαι druga poleg druge; τὸ ἀθρόον glavna moč; ἀθρόον γίγνεσθαι zbirati se; ἁθρόα πάντα vse hkrati; ἀθρόοι vsi skupaj.

ἄ-ξῠλος 2 1. (ἀ cop.) drevnat, lesovit, poln dreves, ὕλη gost, dobro zarastel gozd. 2. ion. (ἀ priv.) ne z gozdi obrastel, negozdnat, brez gozdov.

αὐτο-χόωνος 2 (χόανος) ep. samo ulit, neobdelan, masiven, iz celega, gost.

βαθύς, εῖα, ύ (βάθος) [fem. ion. βαθέη in βαθέα, comp. βαθύτερος, sup. βαθύτατος, ep. βάθιστος] 1. globok, visok, ἠιών globoko zajedena obala, φάλαγξ, bojni red, v katerem stoji več mož drug za drugim; pren. ὄρθρος rano jutro, νύξ pozna noč, φρήν globok, κατὰ φρένα v globočini srca, ἤθεα moder, pameten, resen. 2. gost ἀήρ, ὕλη, dolg, obilen τρίχες, silen, močen λαῖλαψ, rodoviten λήιον, χώρα. – adv. βαθέως.

δαιτυμών, όνος, ὁ (δαιτύς) ep. gost.

δά-σκῐος 2 (σκιά) ep. poet. (zelo) senčnat, senčen, gost.

δασύς, εῖα, ύ [Et. iz δατύς, to iz dn̥tus, lat. densus iz dent (+ so- ali to-)] 1. gost, gosto zarastel, gosto zaseden. 2. kosmat, kocinast, βοῦς goveje usnje. 3. gostolisten, gostolesen, gozdnat.

εἰλαπιναστής, ὁ ep. gost, tovariš pri obedu.

ἐπ-ήτριμος 2 (ἤτριον) ep. gost, pogosten, drug za drugim, trumoma.

ἑταῖρος 3, ep. in ion. ἕταρος [Et. iz σεταρjος, strsl. sětъ, gost; slov. po-setiti; sor. svat, svak iz svojak, gršk. ἔτης; podst.: refl. deblo swe (gl. ἕ)] 1. adi. prijateljski, iskren, sprijaznjen, super. ἑταιρότατος najboljši, pravi prijatelj. 2. subst. ὁ ἑταῖρος drug, tovariš, prijatelj, pomočnik, spremljevalec, učenec (Sokratov); član političnega kluba; pl. makedonski konjeniki.

ἐφ-έστιος 2, ion. ἐπ-ίστιος 2 ep. poet. ion. (ἑστία) 1. pri, na ognjišču, na domačem oltarju, ἐφέστιον πῆξαι zasaditi na ognjišču; ἐφέστιον ἀπολέσθαι na lastnem ognjišču (doma) poginiti, ἐφέστιος ἦλθε prišel je domov, ἐφέστιοι ἐζόμεσθα usedli smo se na domače ognjišče (oltar) kot prosilci ali pribežniki, ἐμὲ ἐφέστιον ἤγαγε δαίμων bog me je pripeljal k njenemu ognjišču. 2. domač, v hiši ἀλαλαί, ki uživa varstvo v hiši, gost, pribežnik, domačin; τὸ ἐπίστιον družina. 3. Ζεὺς ἐφέστιος zaščitnik hiše in domačega ognjišča.

θαμειός 3 ep. in pl. ep. θαμέες, οἱ, αἱ [dat. θαμέσι, acc. θαμέας] čest, pogosten, gost, mnogoštevilen.

θάμνος, ὁ [Et. od θαμύς gost, gl. θαμά] grm, grmovje.

ξενία, ep. ξενίη, ion. ξεινίη, ξεινηίη (ξένιος) 1. gostoljubnost, gostinsko pravo, gostinska zveza, prijateljsko razmerje, ξεινίην συντίθεμαί τινι sklenem gost. zvezo. 2. gostoljuben sprejem, pogostitev ἐπὶ ξενίᾳ (ali: ξένια) καλέω, prenočišče, stanovanje NT. 3. tujinstvo, prisvajanje državljanskih pravic, γράφομαί τινα τῆς ξενίας tožim koga zaradi.

ξενίζω, ion. ξεινίζω (ξένος) [fut. ξενίσω, ep. ξεινίσσω, aor. ἐξείνισ(σ)α, pass. ἐξενίσθην] 1. gostoljubno sprejemam tujca ali gostinskega prijatelja, pogostim, ξεινίοις prirejam gostijo; τινὰ ἀναθοῖς (gostoljubno) obdarujem koga; pren. ὃν φοίνιος Ἄρης οὐκ ἐξένισεν katerega ni Ares (z ranami in smrtjo) pogostil, katerega ni Ares umoril; pass. sem pri kom gost, gostoljubno me sprejme kdo, gostujem pri kom. 2. a) presenetim koga, τὸ ξενίζον nekaj novega, čudnega NT; pass. čudim se, strmim; b) sem tuj.

ξένος 3, ep. ion. ξεῖνος [Et. iz ξένϝος, ghs-enwos, ghs-: sor. lat. hostis (prv. pom. tujec), slov. gost, nem. Gast] 1. adi. tuj, inostranski, inozemski, nenavaden, nov, neznan, nevešč τινός, χθών, γαῖα tujina, ἐν ξέναισι χερσί v rokah tujcev; adv. ξένως ἔχω τινός tujec sem, neizkušen sem v čem. 2. subst. ὁ ξένος a) tujec, inostranec, prišlec; b) vojak-najemnik; c) gostinski prijatelj (gost in gostitelj), prijatelj, pobratim; v nagovoru: ὦ ξεῖνε dragi moj. 3. ἡ ξένη a) tujka, inostranka; b) (sc. χώρα) tuja dežela, tujina.

οὖλος¹ 3 [Et. iz ϝολνος; lat. lana iz vlana, slov. volna] ep. volnen, kosmat, kodrast, gost, οὖλον κεκλήγοντες zmedeno, vse križem kričeč.