Franja

ἄνω¹ (gl. ἀνά, ἄνα) adv. 1. krajevno a) pri glagolih premikanja: gori, navzgor, od obale v deželo, ἡ ἄνω ὁδός pot v notranjost dežele, vzhod, ἡ τύχη ἄνω φέρεται sreča je mila; b) pri glagolih mirovanja, subst. in v zvezi s spolnikom: zgoraj, na vrhu, v notranjosti dežele; τὰ ἄνω gornji deli, vrhovi, višave, nebo; οἱ ἄνω τόποι notranja dežela NT; ἕως ἄνω do vrha, αἴρω ὀφθαλμοὺς ἄνω dvignem oči kvišku NT; ὁ ἄνω gornji; ἄνω βλέπω živim še, οἱ ἄνω oni, ki še žive, ὁ ἄνω βασιλεύς perzijski kralj; οἱ ἄνω θεοί nebeški bogovi; NT ἡ ἄνω κλῆσις nebeški poklic; severno, vzhodno, ὅσσον Λέσβος ἄνω ἐέργει kar L. na severu omejuje; ἡ ἄνω Ἀσίη gorenja Azija. 2. časovno: prej,. 3. z gen.: nad. 4. v zvezi ἄνω κάτω ποιεῖν, τιθέναι zmešati, preobrniti. – comp. ἀνωτέρω bolj zgoraj, više nad. – sup. ἀνώτατα, -τάτω najviše, οἱ ἀνωτάτω najvišji.

ἐπωμίς, ίδος, ἡ (ὦμος), nav. pl. gornji del pleč, rame.

ἐφ-ίστημι, ion. ἐπ-ίστημι [gl. ἵστημι; tr. fut. ἐπιστήσω, aor. ἐπέστησα, pass. ἐπεστάθην; med. ἐπεστησάμην, intr. ἐφίσταμαι, fut. ἐπιστήσομαι, aor. ἐπέστην, pf. ἐφέστηκα, 3. pl. ἐφεστᾶσι, ep. inf. ἐφεστάμεν(αι), pt. ἐφεσταότες, plpf. ἐφεστήκειν, 3. pl. ἐφέστᾰσαν; ion. pf. ἐπέστηκα, pt. ἐπεστεῶτες] I. trans. 1. act. in pass. a) postavljam koga na (nad) kaj, dajem komu oblast nad kom, postavljam na čelo (za čuvarja, upravitelja) τινά τινι, ἐπί τινι; b) postavljam poleg, zraven česa, k čemu; κύκλῳ τὸ σῆμα ἱππέας postavljam okrog groba konjenike; c) α.) urejam, prirejam ἀγῶνα, τινί komu na čast; β.) ustavim, udržim στράτευμα; tudi abs. ἐπιστήσας(sc. ἵππον) ustavil se je. 2. med. postavljam na čelo. II. intr. 1. a) stopam na kaj, ustopim se na kaj τινί, ἐπί τινι; pf. stojim na čem, sem na (pri) čem πύλαι ἐφειστήκεσαν; τὸ ἐπιστάμενον τοῦ γάλακτος kar se nahaja na mleku, gornji del; b) stopam zraven koga, pristopim h komu, bližam se komu τινί, ἐπί, παρά τινι, ἐπί τι, ἔς τι; o času: nastopim τὸ ἔαρ, ὁ καιρὸς ἐφέστηκε čas je blizu NT; pf. stojim zraven οἱ λέβητες ἐπεστεῶτες; c) zadenem koga, iznenadim, prigodim se, πρίν μοι τύχη τοιάδ' ἐπέστη predno me je taka usoda zadela, ὡς ἂν μεταβολαὶ ἐφιστῶνται kakor se pač človeško življenje izpreminja; ὄλεθρός τινι poguba doleti NT, ἡ ἡμέρα αἰφνίδιος ἐπί τινα dan pride komu iznenada NT; d) stopim nasproti (sovražno), nastopim proti komu, vzdignem se nad koga, napadem koga τινί, ἐπί τινος, ἐπὶ τῇ πόλει pomaknem se (pridem) pred mesto; tlačim, stiskam μόχθοι ἐφεστῶτές τινι; βάσιν τινά zastopim komu pot. 2. pren. a) stojim na strani, pomagam komu τινί; b) stojim na čelu, načelujem, postavljen sem črez kaj, nadzorujem kaj τινί, ἐπί τινι, ἐπί τινος; ὁ ἐφεστηκώς, ἐφεστώς, ion. ἐπεστεώς, pl. ἐπεστεῶτες: predstojnik, vodnik, načelnik, nadzornik; c) lotim se česa, bavim se s čim, grem nad kaj τινί, ἐπί τι; d) sem blizu, čakam koga, prežim na koga κῆρες θανάτοιο, οἷοι νῷν ἐφεστᾶσιν σκοποί; e) ustavim se, postojim, ἐπιστὰς περιέμεινα ustavil sem se in sem počakal; τοῦ πλοῦ preneham.

θριγκός, ὁ ep. poet. gornji rob zida, okrajek, zobčast nadzidek, napustek na zidu; vrh δόμων.

καυλός, ὁ [Et. idevr. qāulos, lat. caulis, sor. nem. hohl (stvn. hol)] 1. steblo. 2. gornji del kopjišča, držaj.

μηρός, ὁ ep. poet. [Et. iz mē(m)s-ro-; prv. pom. meso; lat. membrum (iz mēmsro-m), slov. meso (iz mēmso). – pl. ep. μῆρα, τά] 1. gornji mesnati del noge, bedro. 2. stegno, bedrna mišica.

ὀνικός 3 (ὄνος) μύλος gornji mlinski kamen NT.

στειλειή, ἡ ep. στειλειόν, τό ep. 1. luknja, uho (sekire). 2. sekirišče, toporišče, πρώτη gornji del toporišča.

ὕπερ-θε(ν) adv. 1. a) od zgoraj; b) zgoraj, nad τινός, τὰ ὕπερθεν gornji deli. 2. pren. še več, še bolj, ὕπερθέν εἰμι ἤ sem večji (močnejši) od koga.

ὑπερ-θύριον, τό ep. ὑπέρ-θυρον, τό ion. (θύρα) prečno bruno nad vrati, naddverje, (gornji) prag, venec.

ὑπερτερίη, ἡ ep. vozni koš, gornji del voza.

ὑπέρ-τερος 3 (comp. k ὑπέρ) ep. poet. 1. ki je bolj gori, gornji, višji, κρέα meso zunanjih delov daritvene živali. 2. pren. odličnejši, močnejši, mogočnejši, boljši τάχ' εἰσόμεσθα μάντεων ὑπέρτερον morda bomo vedeli bolje (natančneje) kakor vedeževalci; οὐδὲν ὑπέρτερον (οἶδα) nič več.

ὑπερώιον, τό ep. ion. ὑπερῷον (gornje) nadstropje NT; gornjica, gornji prostori, gornje sobe, izba. – adv. ὑπερωιόθεν iz gornje sobe, (nadstropja).

Φᾶσις, ιος, ὁ 1. reka v Kolhidi. 2. reka v Armeniji, gornji tek Araksa; preb. οἱ Φᾱσιανοί.