Franja

ἆ, ἀᾶ (vzklik za izraz začudenja, roganja, nevolje, bolečine itd.) ah! oh! joj! gorje!

αἶ, αἰαῖ poet. (vzklik začudenja in bolečine) o joj! gorje !

ἀπαππαπαῖ poet. vzklik bolečine (joj, gorje).

ἀτταταῖ [Et. lat. vzklik začudenja: attat, gršk. ὀτοτοῖ] poet. vzklik bolečine: ojoj! gorje!

ἔ, ἔ ἔ gorje! joj!

ἐπί-κειμαι d. m. [ep. ἐπικέοιντο, fut. ἐπικείσομαι, ion. impf. 3 pl. ἐπεκέατο] 1. a) ležim na, ob, pri čem νῆσοι, ἐπί τινι, ἐπί τινος, τινί, θύραι ἐπέκειντο vrata so bila zaprta; b) težim, tlačim ἀνάγκη, ἀνάγκη μοι ἐπίκειται gorje meni. 2. pren. a) o stvareh (= pf. pass. k ἐπιτίθεμαι) sem odmerjen, določen, naložen ζημία, pretim, grozim κακά, χειμὼν ἐπίκειται pritiska NT; b) o osebah: pritiskam na koga, tiščim vanj, obsujem NT, sem komu za petami, napadem, naskočim τινά, τινί nadlegujem s prošnjami.

ἰή² vzklik bolečine oh! joj! gorje!

ἰοῦ, ἰού 1. vzklik bolečine: oh! joj! gorje! 2. vzklik veselja: juhu! aj!

ἰώ poet. (vzklik veselja ali bolečine) juhu! oj! ah! gorje!

κλαυθμός, ὁ κλαῦμα, ατος, τό nav. pl. (κλαίω) 1. jokanje, tarnanje, solze; ὥστε κλαυθμὸν ῥῆξαι da so se mu solze udrle. 2. pren. nesreča, gorje, bol, kazen.

οἴ, podvojen οἰοῖ izraz bolesti in začudenja: joj, oj, o, gorje! οἴμοι gorje mi; z nom. οἲ 'γὼ τάλαινα, οἴμοι τάλας, z voc. οἴμοι πάτερ, včasih tudi v gen. οἴμοι ταλαίνης, οἴμοι γέλωτος.

ὀτοτοῖ poet. (vzklik bolečine) gorje! joj! tudi ὀτοτοτοῖ.

οὐαί interj. gorje; subst. ἡ οὐαί gorje NT.

παπαῖ poet. vzklik bolesti ali začudenja: gorje! ah! joj! dete! kapa kosmata!

τοτοτοῖ poet. vzklik bolečine: joj! gorje!

φεῦ 1. vzklik bolesti ali nejevolje: ah! joj! gorje! tudi dvojno: φεῦ φεῦ; φεῦ δῆτα da, gorje! veže se z nom. (φεῦ τάλας) ali z gen. φεῦ τῆς ἀνοίας. 2. vzklik strmenja ali veselja: ah! joj! φεῦ τοῦ ἀνδρός kakšen mož! φεῦ τὸ λαβεῖν πρόσφθεγμα kakšna radost, da slišim!

ὦ, ὤ [Et. lat. ō, ōh, slov. o, oh, oj, nem. oh (got. ō); sor. ὤζω javkati, ὠή hej!] 1. ὦ znak vokativa. 2. vzklik začudenja in žalosti: o! oj! gorje! ὤ μοι ἐγώ gorje meni!

ὤμοι oj! gorje mi; gl. ὤ.