Franja

διάδοχος 2 (δια-δέχομαι) ki prevzame kaj za ali po kom, ki komu nasleduje ali sledi τινός, τινί; subst. ὁ naslednik (v državni službi ali poveljstvu), namestnik, prejemnik, dedič, τινός v čem.

ἔγ-κληρος 2 (κλῆρος) poet. 1. deležen (dedščine), ὁ dedič, ἡ dedična; εὐνή bogat; κασιγνήτη imajoč dedščino = ἡ ἔγκληρος. 2. usojen, odmerjen τινί.

κληρονομέω (κληρο-νόμος) dobim kaj po žrebu, sem dedič, podedujem, dobim, dosežem kaj NT.

κληρο-νόμος 2 (νέμομαι) 1. deležen česa τινός NT; subst. ὁ dedič, κληρονόμον γράφω postavim za dediča. 2. kdor kaj za kom ali namesto koga prevzame: naslednik, namestnik.

υἱός, ὁ [Et. kor. sū, roditi; slov. sin, (starslov. synъ) nem. Sohn (stvn. sunu; iz su-nú). – Obl. ep. pogosto ∪∪ merjeno; at. υἱοῦ, ῷ itd.; poleg tega υἱέος, υἱέι in υἱεῖ, υἱέα, du. υἱέε, υἱέοιν, pl. υἱέες in υἱεῖς, υἱέων, υἱέσι, υἱέας in υἱεῖς; ep. gen. υἷος, dat. υἷι, acc. υἷα, voc. υἷε, pl. dat. υἱάσι, acc. υἷας] sin, potomec, vnuk, mladič, NT učenec, dedič.

χηρωστής, οῦ, ὁ [Et. daljni sorodnik, ki podeduje χῆρον, prim. lat. hēr-ēs, -ēdis] ep. stranski, (daljni) sorodnik, dedič.