Franja

αἶα, ἡ ep. poet. zemlja, dežela; Αἶα, ἡ staro ime Kolhide.

Αἴγυπτος, ἡ Egipt; ὁ Αἴγυπτος = Nil; Αἰγύπτιος, 3 egiptovski; ὁ Αἰγύπτιος Egipčan; ἡ Αἰγυπτία (χώρα) egiptovska dežela, Αἰγυπτιστί egiptovsko, v egiptovskem jeziku, Αἴγυπτόνδε v Egipt.

Αἰολεῖς ion. έες, οἱ eno izmed četvero glavnih grških plemen; adi. Αἰολικός ajolski, Αἰολίς, ίδος, ἡ Ajolija (dežela v Mali Aziji, pa tudi staro ime Tesalije).

Αἰτωλία, ἡ dežela v srednji Greciji; preb. ὁ Αἰτωλός, adi. Αἰτώλιος, -ωλικός 3 fem. Αἰτωλίς, ίδος.

Ἀκαρνᾱνία, ἡ dežela v srednji Grški; preb. Ἀκαρνάν, ᾶνος, ὁ.

ἄλλος, ἄλλη, ἄλλο [Et. iz ἄλjος, lat. alius, gal. Allo-broges, stvn. ali-lanti "druga dežela", nem. odtod Elend –. – gen. pl. ion. ἀλλέων]. 1. drugi (= alter); drugi izmed dveh; ἄλλος μὲν – ἄλλος δέ eden – drugi; ἄλλος ἄλλα λέγει eden govori tako, drugi drugače (= vsak drugače); ἄλλος ἄλλοθεν ἦλθεν vsak je prišel od druge strani; ὥς τις καὶ ἄλλος kakor katerikoli drugi. 2. (s spolnikom) ὁ ἄλλος ostali (τὸ ἄλλο, τὰ ἄλλα, τἆλλα ostalo, drugo) οἱ ἄλλοι ostali, ὁ ἄλλος χρόνος bodočnost; τῇ ἄλλῃ (ἡμέρᾳ) drugi dan. 3. drugačen, različen (πρόφασις); tuj, inostranski, neprimeren, neistinit; ἄλλα τῶν δικαίων = ἄδικα. 4. ἄλλο τι ἤ (= nonne); ali ne? kaj drugega nego? Nič drugega? Kajneda? 5. adv. ἄλλως a) drugače, sicer, v ostalem, razen tega, ἄλλως πως na kak drug način; b) zaman, brezuspešno, na slepo srečo, tjavendan, τὴν ἄλλως zastonj; c) v ostalem, vobče; d) ἄλλως τε καί (i iz drugih razlogov i) zlasti ἄλλως ἄλλοι eden tako, drugi drugače.

ἀλλότριος 3 [Et. iz ἄλλος; tvorba ἀλλό-τρ-ιος, kakor lat. alter, era, erum] 1. tuj (oppos. ἴδιος); τὰ ἀλλότρια tuja lastnina, tuje zadeve (koristi), ἀλλότριον ἀγαθόν korist, dobiček drugega; ἄτη nesreča iz tuje roke; κρατουμένων πάντα ἀλλότρια premaganci nimajo nič lastnega; νίκη zmaga drugega; ἀ. γναθμοῖς γελᾶν smejati se z zategnjenim (spačenim) obrazom. 2. (opp. οἰκεῖος) a) tuj, inostranski, sovražen, nasproten, protisloven; ἡ ἀλλότρια (χώρα) sovražnikova dežela; ἀλλοτριωτάτοις τοῖς σώμασιν χρῶνται upotrebljajo svoje telo, kakor da bi bilo povsem tuje; b) odtujen, nenaklonjen. 3. neprimeren; adv. ἀλλο-τρίως.

ἀνατολή, ἡ (ἀνα-τέλλω), ep. ἀντολή (nav. pl.) vzhod (solnca), vzhod; NT jutrova dežela.

ἄνω¹ (gl. ἀνά, ἄνα) adv. 1. krajevno a) pri glagolih premikanja: gori, navzgor, od obale v deželo, ἡ ἄνω ὁδός pot v notranjost dežele, vzhod, ἡ τύχη ἄνω φέρεται sreča je mila; b) pri glagolih mirovanja, subst. in v zvezi s spolnikom: zgoraj, na vrhu, v notranjosti dežele; τὰ ἄνω gornji deli, vrhovi, višave, nebo; οἱ ἄνω τόποι notranja dežela NT; ἕως ἄνω do vrha, αἴρω ὀφθαλμοὺς ἄνω dvignem oči kvišku NT; ὁ ἄνω gornji; ἄνω βλέπω živim še, οἱ ἄνω oni, ki še žive, ὁ ἄνω βασιλεύς perzijski kralj; οἱ ἄνω θεοί nebeški bogovi; NT ἡ ἄνω κλῆσις nebeški poklic; severno, vzhodno, ὅσσον Λέσβος ἄνω ἐέργει kar L. na severu omejuje; ἡ ἄνω Ἀσίη gorenja Azija. 2. časovno: prej,. 3. z gen.: nad. 4. v zvezi ἄνω κάτω ποιεῖν, τιθέναι zmešati, preobrniti. – comp. ἀνωτέρω bolj zgoraj, više nad. – sup. ἀνώτατα, -τάτω najviše, οἱ ἀνωτάτω najvišji.

Ἄριμα, τά -οι, οἱ dežela in narod v Kilikiji.

Ἀρκάς, άδος, ὁ Arkadec, prebivalec Arkadije. Ἀρκαδία ἡ (ion. -ίη) gorata dežela sredi Peloponeza; adi. Ἀρκαδικός 3. – τὸ Ἀρκαδικόν arkadska zveza, četa arkadskih hoplitov.

Ἀταρνεύς, έως, ion. έος, ὁ mesto in dežela v Miziji; preb. Ἀταρνεΐτης, ου, ὁ.

Ἀχαιός 2 ahajski, οἱ Ἀχαιοί Ahajci, Grki; Ἀχαιιάς, άδος, ἡ, Ἀχαιίς, ίδος ahajski; ἡ Ahajska dežela, Ahajka, Ἀχαιικός 3 ahajski.

Βοιωτία, ἡ dežela v srednji Greciji; adi. Βοιώτιος 3; subst. Βοιωτός, ὁ (preb.).

γῆ, γῆς, ἡ, skrč. iz γέα, dor. γᾶ, ep. poet. γαῖα, gen. pl. γαιάων, ion. γεῶν [Et. γαῖα iz γάϝjα, γεωργός iz γᾱϝοργός] 1. a) zemlja, tla, dežela, pokrajina, καὶ κατὰ γῆν καὶ κατὰ θάλατταν terrā marique, Sof. El. 244 zemski prah; b) pers.: boginja zemlje; κατὰ γῆς (ὑπὸ γαίας) pod zemljo, v podzemlju (pa tudi: na suhem); c) kreda λευκή. 2. (obdelana) zemlja, polje, πατρίς domovina.

ἑσπέριος 3 ἕσπερος 2 1. večeren, ἦλθε ἑσπέριος prišel je zvečer. 2. zapaden, zahoden, τὰ ἑσπέρια zapadna dežela.

ἑῷος 3 in 2 poet., ion. ἠῷος (ἕως) 1. jutranji. 2. vzhoden, τὰ ἑῷα vzhod, jutranja dežela.

ἦθος, ους, τό [Et. poleg ἔθος, gl. ἔθω] 1. a) navadno bivališče, stanovanje, sedež; b) dežela, domovina, stan, mesto; pri živalih: hlev, staja, svinjak, pašnik. 2. navada, šega, običaj. 3. značaj, mišljenje, življenski nazori.

Ἦλις, ιδος, ἡ [Et. iz ϝᾱλις, lat. vallis, iz wal-ni-s] mesto in dežela v Peloponezu; preb. οἱ Ἠλεῖοι.

ἤπειρος, ἡ ep., dor. ἄπειρος [Et. iz ἀπερjος, nem. Ufer] suha (kopna) zemlja, kopno, celina, notranja dežela, ἤπειρόνδε na suho, v sredo dežele; κατὰ τὴν ἤπειρον na suhem.